Visoka Bavha ali kako se »samo hoja« spremeni v tavanje

Ker je bilo 20. novembra 2022 (da, to leto je še precej nepopisano) slabo vreme, sva rekla, pojdiva nekam, kjer sva že bila, samo da bova hodila. Jani se je spomnil na Visoko Bavho izpred ducata let, ko sva šla na Vošco z avstrijske strani. Seveda pa je poiskal drugo izhodišče. Odpeljala sva se v Podkoren in proti Korenskemu sedlu ter parkirala na počivališču levo ob cesti (S 46.498185, V 13.761520), kjer je bilo več razlagalnih tabel: o Kranjski Gori in Podkorenu, pokalu Vitranc, Zelencih, Planici, na eni pa slika okolice z označenimi vrhovi.

 

S počivališča sva se spustila na cestni ovinek, zavila ostro levo na kolovoz in se mimo vodnega zajetja povzpela v gozd. Na desni je tekla struga potoka Suhlja (res je bil suh), ki izvira pod mejo z Avstrijo in se pri Podkorenu izliva v Savo Dolinko. Onstran struge sva opazila leseno hiško. Potem ko sva prečkala Suhljev prav tako suh pritok, sva se začela strmeje vzpenjati. Slišala sva šum vode, videla pa je nisva. Kolovoz je bil precej zaraščen s travo. Više je imel Suhelj vendarle nekaj vode. Na uravnavi vrh vzpona sva prišla k strugi in levo ob njej je ležala cev. Na levi sva opazila stezico v gozd, toda GPS je pokazal, da morava kar čez uravnavo. Prečkala sva strugo in se povzpela po strmi zaraščeni vlaki, zasuti s suhim listjem, vejami in kamni. Po sredi je tekla skalnata stružica, ko pa je vlaka 15 minut nad izhodiščem napravila desni ovinek, je stružica izginila. Od ovinka sva zavila levo, prišla do travnate grapice, jo takoj prestopila in nadaljevala desno navzgor po dozdevni stezici. GPS je pokazal, da greva preveč v levo, a sva šla še bolj, ker je bila strmina na desni prehuda. Končno sva zagledala nekaj, kar bi bilo lahko stezica.

Pred seboj sva zagledala koničast vršič in GPS je trdil, da morava v grapo na desni. Toda nama se je zdelo, da vijugasta stezica zavije levo podenj. Tako sva vršič obšla po levi, a tudi ta potka se je izgubljala. No, vsaj strmina se je unesla. Ker sva res že zašla preveč v levo, sva pri nekih štorih zavila kar na pamet desno v brezpotje. Po hudi strmini – zametani poseki – sva dobrih 20 minut nad desnim ovinkom skozi gosto praprot dosegla kolovoz. Na domnevnem križišču sva zavila levo in ko sva se prebila skozi praprot, je postal kolovoz spet izrazitejši in širši, kolesnice pa so bile močno erodirane.

 

 

 

  

 

Strmina je kmalu spet nekoliko popustila. Dosegla sva prečni kolovoz in si za nazaj postavila možica. Po kolovozu sva se povzpela v desno. V visoki travi je od njega ostala le še ena kolesnica, nato pa je zavil desno in spet postal res kolovoz. Po slabih 15 minutah naju je pripeljal na gozdno cesto, ob kateri je stal delovni stroj. Zavila sva levo po njej in prišla na še boljšo makadamsko cesto Korensko sedlo–Železnica (približno 1160 m), ki sva jo prečkala v desno. Ob njej je moder kolesarski kažipot 9 Železnica kazal desno. Levo spodaj sva slišala Suhelj.

 

Onstran ceste sva se podala v desno med smrečje. Čez mehko pot, posuto z iglicami, so ležale številne že davno podrte tanke smreke. Nad jaso, poraslo s praprotjo, je kraljeval visok macesen in na štoru pod njim je stal velik kamen. Tu in tam so bila tla že popršena s snegom. Sledila je še ena jasica s praprotjo. Na razcepu čez dobrih 5 minut sva zavila levo navzgor na slabše vidno stezo. Kmalu je izginila in presenetljivo je prav tedaj GPS pokazal, da sva na pravi poti. Čez čas nama je to potrdil tudi možic in za njim so se začeli ključi. Ob desnem zavoju je stal še en možic – trije kamni na štoru – in kmalu zatem so naju pričakale skromne stopničke.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Približno 20 minut od razcepa je steza začasno izginila, slabih 10 minut kasneje pa sva dosegla drugo (recimo ji srednja) cesto (okrog 1380 m) in se na njenem desnem ovinku povzpela z nje. Gozd se je čez pol ure razredčil in kmalu zatem sva stopila že na tretjo (zgornjo) cesto na daljšem desnem ovinku (okrog 1550 m). Levo po njej sva v dobrih 5 minutah prikorakala na obračališče. Od tam sva se povzpela na mejni greben in gredoč desno po njem (proti jugovzhodu) skozi drevje ujela nekaj pogledov na Jalovec. Gozd je bil že bolj pobeljen. Po slabih 10 minutah sva zagledala najprej mejni kamen XXVII/166 na levi in nato še 165 na desni, kakih 10 minut zatem pa prispela na cilj.

 

Visoka Bavha/Steinwipfel (1650 m) se dviga na meji med Slovenijo in Avstrijo. Vrh je označen z mejnim kamnom 161, še bolj opazno pa z ostankom nekdaj gotovo mogočnega macesna. Razgled na našo stran so nama poleg dreves zakrivali tudi oblaki, na avstrijsko pa je bil kar lep, posebno se je postavljal Dobrač.

 

 

Upala sva, da bo šlo nazaj bolj gladko kot gor grede. V četrt ure sva bila spet na obračališču in nato prečkala zgornjo cesto. Ko sva čez dobrih 20 minut sestopila na srednjo, pa nisva zavila levo, v smer prihoda, ampak sva šla desno, da bi se vrnila po drugi poti, narisani na maPZS. Vreme se je izboljšalo, posijalo je sonce in nama privoščilo nekaj jesenskega zlata, saj macesni še niso čisto »ugasnili«. Po slabih 10 minutah je postajala cesta čedalje slabše prehodna zaradi podorov pobočja nad njo in tudi tiste druge poti nisva našla. Zato sva se po polurnem iskanju vrnila in se od mesta sestopa na srednjo cesto skušala vračati po poti vzpona. Šlo nama je presenetljivo dobro in sva bila po uri in 20 minutah že pri avtu.

 

Kot rečeno, sva zaradi slabega vremena nameravala »samo hoditi«, potem pa je Jani potožil, da se je (že spet) spomnil nečesa norega. Ampak saj se nisva zares izgubila in tudi cilj sva dosegla!