Merjaščeva pot sedmič

Za tokrat sva izbrala tri vrhove: Grmado, Žagarski vrh in Babno goro. Ker greva nerada tja in nazaj po isti poti, sva se odločila po najkrajši – ves čas po cesti – odpešačiti do Javorskega vrha, kjer sva končala prejšnjič, nato pa izbrani del Merjaščeve poti prehoditi od tam nazaj do avta. Vzhodno ljubljansko obvoznico sva zapustila pri izvozu Lj.-Bizovik ter se odpeljala proti Sostremu in naprej proti Besnici. Parkirala sva na prevalu Pečar (460 m; S 46.040243, V 14.640288), kjer se nasproti Spodnje Besnice 2 odcepi cesta proti Javoru (smerokaz Javor 5 in smerna tablica Sadna cesta Med Javorom in Jančami). Ob njej naju je pričakala prva markacija. Do izhodišča – Javorskega vrha oziroma Lesarjeve domačije pod njim, kjer se pri mogočnem drevesu izteče na cesto pot s »prepovedanega« hriba – sva hodila uro in 5 minut. Jani je zlezel nad cesto, da bi še enkrat slikal Javorski vrh, nato sva se lotila Merjasca.

Mimo Lesarja (Javor 23), odcepa desno k ekološki kmetiji Sevšek (Javor 24) pod Javorskim vrhom in še nekaj hiš sva se odpravila po cesti, označeni s knafelčki in Merjaščevimi markacijami. Čez četrt ure sva za smerno tablico Kostanjeve pohodne poti nazaj MALI VRH, naprej SOSTRO ob stiku s cesto z leve prikorakala do kapelice z lepo izrezljanimi vrati, v kateri so bile še vedno jaslice. Pri bližnjih hišah sva se zaklepetala z domačinom, ki je rad odgovarjal na najina vprašanja. Kapelica je vaška, a zanjo skrbijo on, žena in še en sosed, eden pa je postavil jaslice (pospravili jih bodo na svečnico). Bazen pri hiši 32, o katerem sva tja grede ugibala, da je ribogojnica, je bil del namakalnega sistema za gojenje jagod. Enkrat so pridelek uničili merjasci, drugič pa so na parcelo padle iskre od elektrovoda in zaradi slamnate podlage je vse skupaj zgorelo, zato je pridelovalec gojenje jagod opustili. Sogovornik je poudaril, da ima rad radovedne pohodnike, kakršna sva midva, in take, ki pobirajo odvržene pločevinke in pridejo vprašat, ali jih smejo vreči v njegov smetnjak. Ne mara pa tistih, ki parkirajo kjersibodi, saj so časi, ko je bilo »vse naše«, minili in imajo lastniki pravico odločati o svoji posesti, tako kot Sevšek, ki je zaradi varovanja ekološke pridelave ogradil svojo posest na Javorskem vrhu. Pa tudi parkiranje pred kapelico se ne spodobi, ker je treba spoštovati verne; glede tega je znan kot siten, je povedal.

Za Javorom 32 z omenjenim zaledenelim bazenom in za transformatorjem pa se je nasproti razpelca čez 5 minut levo odcepila asfaltirana cesta, označena z Merjaščevo markacijo. Pod hišo nad mogočno škarpo sva zavila levo v gozd na kolovoz, na debelo prekrit s kostanjevimi listi in ježicami. Nekaj je zašuštelo in zagledala sva močerada, ki je obstal, kakor da bi poziral za fotografijo, v resnici pa je najbrž »mislil«, da ga ne vidiva, če je pri miru. Kolovoz se je rahlo spuščal. Više pred seboj sva opazila rumeno hišo, mimo katere je bila nekoč speljana Merjaščeva pot, a v vodničku Jožeta Draba Merjaščeva pot piše, da gremo lahko tudi spodaj po gozdu in se ognemo zasebni posesti. No, zdaj je ta spodnja pot tudi markirana. Kolovoz je bil razrit od merjascev. Kar hitro sva prišla do odcepa desno navzgor, označenega s puščico. Med tankimi drevesi, kjer poti pravzaprav ni bilo, sva se strmo vzpenjala in za nekaj časa izgubila markacije.

 

 

 

Ko sva dobrih 10 minut nad cesto dosegla rob gozda, naju je pričakala ograja, na drevesu pred njo pa tablica Merjaščeve poti. Grmada (17 je njena številka v seznamu vrhov v vodničku; 618 m) je gotovo ena (naj)manj znanih od več kot 20 vzpetin s tem imenom v Sloveniji (v Atlasu Slovenije je ni). Njen znak je seveda grmada. Travnati vrh sva si lahko ogledala le čez ograjo, saj sva zaman iskala prehod skoznjo.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

Z Grmade sva se spustila ob ograji, pa se nama je kljub markacijam »posrečilo« priti nazaj na kolovoz drugje, ne pri odcepu. Po dobrih 10 minutah sva bila spet na asfaltni cesti in nadaljevala po njej. Šlo je gor in dol mimo nekaj domačij, za Javorom 38 pa se je začel vzpon na Žagarski vrh. Čez četrt ure sva pri Žagarju (Javor 39 in 40) zavila ostro desno proti Domu radioamaterjev. K njemu sva se v nekaj minutah povzpela po asfaltni cesti mimo Javora 40a.

 

 

 

 

 

 

 

 

Žagarski vrh (18; 627 m, na domu piše 626 m) je del grebena med Podlipoglavom in Besnico. Na njem stoji Dom radioamaterjev Radiokluba (Papir) Vevče, kjer so dobrodošli (po napisu sodeč samo) člani in simpatizerji tega kluba in PD Vevče. K sreči nama je prijazna oskrbnica ne le dovolila malicati iz nahrbtnikov (dotlej sva bila tam dvakrat, a dom ni bil nobenkrat odprt), ampak nama je celo prinesla blazine, ker so bile klopi mrzle. Tam dela vsak dan razen ob ponedeljkih in ima očitno precej stalnih gostov, saj sta se med najinim kratkim postankom oglasila dva. Potem ko je izgubila službo, je kot oskrbnica nadomestila svojo mamo. Veliko dela ima, ampak jo veseli. Streže le pijačo, preprosto jedačo pa pripravijo samo po dogovoru. Na voljo je tudi samopostrežni hladilnik na zaupanje. Na domu sta zemljevida Merjaščeve in Kostanjeve pohodne poti, okrog njega pa poleg številnih miz in klopi še gugalnici in plezalna stenica. Stara planinska kažipota kažeta nazaj Mali vrh 2 h, Janče 4 h, Podgrad 7 h in naprej Pečar 15 min., Debenji vrh 45 min., Podgrad 1 h 45 min. Tablici Merjaščeve poti sta kar dve – stara lesena in nova pločevinasta. Merjaščev znak za Žagarski vrh je štor (najbrž so štorasti stolčki pri mizi poleg tablice zgolj naključje).

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrh sva zapustila proti severozahodu po travnatem grebenu, ponekod polepšanem z brezami, drugod pa grdo razritem, najbrž prav od tistih, ki so naši poti dali ime. Markacij ni bilo videti. Ko je z leve pritekel kolovoz, sva zavila desno navzdol proti gozdu. Na njegovem začetku je bil četveren razcep; za pravo pot se je izkazala druga z leve. Zazdelo se mi je, da je bila na nekem drevesu nekoč morda markacija, od tiste na drugi strani debla pa je vendarle ostalo nekaj več in je mojo domnevo potrdila. Tla so bila nastlana s kostanjevimi ježicami. Ob blatni in spolzki stezi sta naju presenetili še novoletno okrašeni smrečici. Spodaj sva kmalu zagledala cesto in desno v gozdu nekaj hiš. Slabe četrt ure pod vrhom sva sestopila na makadam pred tistimi hišami, ki naju je pripeljal na jutranjo asfaltno cesto (kažipot nazaj ŽAGARSKI VRH).

 

 

 

 

Po cesti sva se spustila pod hribček Grad z nekaj hišami. Za domačijo Tablar (tako maPZS) ali Tabrar (tako Atlas Slovenije, na maPZS pa Tabrarjev graben), Zagradišče 12, kjer gojijo čebele in prodajajo med, sva šla mimo asfaltnega odcepa levo navzgor, pred katerim je stalo znamenje, poraščeno z bršljanom. Po četrt ure sva zavila levo s ceste, sledeč Merjaščevi markaciji. Tudi tam je bilo obilo kostanjevih ježic in listja. Čez stezo je slonelo podrto drevo z markacijo. Na označenem razcepu sva zavila levo navzgor. Na temenu se je pot zravnala in v 5 minutah sva bila na Babni gori.

 

 

 

Babna gora (19; 544 m) v resnici ni gora, je le nerazgleden hrib nad Sostrim. Merjaščev znak na njeni tablici je goba(n). Ali to pomeni, da je bogata z gobami?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Steza teče še naprej na drugo stran vrha, toda midva sva se držala Merjaščeve poti, zato sva se na kratko vrnila po poti prihoda. Takoj za nekaj kotanjami, podobnimi ostankom zemljank, sva zavila levo za markacijami. Stezica, slabo opazna zaradi suhega pretežno hrastovega listja, se je strmo spustila. Nenadoma so bile potke tri, a nobena označena. Janiju se je zdela prava srednja. Kmalu se je združila z levo in zatem se je prikazala markacija. Morda to pomeni, da so vse prave? Po slabe četrt ure sva pristala na gozdni cesti, ki je pritekla z leve (nanjo bi sestopila, če bi šla z vrha kar naprej) in se tam iztekla na jutranjo asfaltno cesto nasproti smernih tablic Sadne ceste in Kostanjeve pohodne poti. Čez 5 minut sva se mimo znamenja nasproti Spodnje Besnice 1 vrnila k avtu, ki sta se mu medtem pridružila še dva.

Tako sva obiskala že 21 Merjaščevih vrhov in ostalo jih je še ducat.