Merjaščeva pot drugič

Ko še nisva bila odločena, da bova prehodila vso Merjaščevo pot, se njenih 33 hrib(čk)ov nisva lotila po vrsti, kakor so našteti v vodničku »ustanovitelja« Jožeta Draba Merjaščeva pot. Že skoraj davnega 18. decembra 2022 sva tako izbrala 27. Vrh zidu in 26. Janški hrib. Odpeljala sva se v Podgrad, naselje v ljubljanski četrtni skupnosti Polje. Pri hiši Cesta v Kresnice 74, skriti nad železniško progo, sva zapeljala v podvoz pod železnico ter se po makadamu ob potoku Gostinca pripeljala k njegovemu sotočju z Gobnikom, kjer sva parkirala (S 46.076510, V 14.669072). Cesta se je nadaljevala proti naslednjim hišam (mimo njih sva se nameravala vrniti), odcep čez ograjen mostič prek Gostince proti koči Lovske družine Laze pa je bil prepovedan za motorni promet.

 

 

 

Odpravila sva se po skalnati in mokri stezi ob Gobniku, ki je postajala čedalje bolj kolovoz. Ob njem, po njem in čezenj je tekla voda. Čez 5 minut sva sledila rdeči puščici (verjetno lokalni oznaki) ostro levo navzgor. Steza, ki je bila nekoč najbrž tudi kolovoz (polovica je bila že zaraščena), se je za kratko zravnala, nato se povzpela proti grebenu. Pod potjo je tekel potoček. Po dobrih 10 minutah naju je puščica usmerila levo čez stružico. Vzpela sva se po stezi, zasuti s suhim listjem, po katerem je tekla ozka, a razločna sled. Ko je steza zavila desno, se je nekoliko razširila, onstran kratkega jarka pa še bolj. V 10 minutah sva kmalu za podrto prežo in ostanki nekega objekta dosegla greben. Malo za tremi brezami je z desne pritekla še ena pot. Kakih 30 m niže je v ščavju ob njej tičala nekakšna »omarica« s podrto streho. Grebenski kolovoz, podoben sprehajališču, je bil nastlan s kostanjevimi listi in ježicami. Na levi se je dvigal hribček, ki na maPZS nima imena; nanj je vodila stezica ali stečina. Najina pot se je celo rahlo spustila in pojavile so se prve krpe snega. Na razcepih so puščice poskrbele, da nisva zašla. Čedalje več je bilo obsežnejših snežnih zaplat.

 

 

 

 

 

 

Dobrih 25 minut, odkar sva dosegla greben, sva prišla na manjšo poseko, na kateri so bila že zasajena nova drevesca, in na križišče, kjer naju je puščica usmerila naravnost navzgor. Približno 10 minut od križišča sva zavila levo na prečni kolovoz in se takoj zatem znašla pred prečno gozdno cesto. Najina pot se je nadaljevala desno po njej, a najprej sva jo prečkala in se v kakih 5 minutah povzpela na nerazgleden (če sva prav »zadela« vrh) Lipavčev grič (642 m). Vrnila sva se na cesto in se spustila po njej mimo Vavša (Janče 13), znamenja in Andrejevca (Janče 15). Pri bivalni prikolici sva prišla na preseko za električno napeljavo in jo zapustila levo navzdol v gozd.

 

Dobre četrt ure pod Lipavčevim gričem sva sestopila na makadamsko cesto, označeno s planinskimi markacijami. Jani se je spomnil, da sva tam že bila pred mnogimi leti, ko sva hodila po Badjurovi krožni poti (BKP). Pri Hribovcu (Janče 11) naju je prestrašil hud pes brez nadzora. Mimo transformatorske postaje s knafelčkom sva se spuščala naprej po gozdu. Pri Tončku (Janče 10) čez dobrih 10 minut se je začel asfalt, a le ob domačiji. Za njo sva šla mimo polomljenega znamenja. Od Tončka se je cesta ves čas vzpenjala in pri obračališču čez slabe četrt ure je postala spet asfaltna. Za tablo Sadne ceste čez 5 minut sva križišče s smerno tablico naprej kmetija TOPOLOVČAR 16 in kažipotoma (743 m) nazaj Laze 1h 20min, naprej Jevnica 1h 20min ter kolesarskima kažipotoma zapustila po cesti navzgor in se spet poslovila od asfalta. Manj kot 5 minut naprej je bilo še eno križišče s smerokazom levo Tuji grm in kažipoti (768/763 m) nazaj Jevnica - Laze 1h 30min, naprej Janče 5min, kolesarskim Pl. dom na Jančah 400 m, malo naprej pa sta bila še razpelo in krajevna tabla Janče. Z leve sta pritekli Zasavska planinska pot in E6; le prečkala sva ju in tudi BKP sva zapustila. Sledila sva smerokazu Tuji grm. Ob cesti ni bilo markacij, pri prvih hišah pa sva spregledala priključek Merjaščeve poti z desne.

 

 

Slabih 10 minut od zadnjega križišča sva se v Tujem Grmu ustavila nasproti hiše 21 pri spomeniku tam 14. avgusta 1943 padlemu partizanu Tinetu Poglajnu - Blisku. Za kapelico pri hiši 4a sva na razcepu zavila na markirano levo cesto med hišami. Ko sva jih pustila za seboj, se je pred nama pokazal Vrh zidu ali Mancin vrh. Pri tabli za konec naselja sva se držala desno in šla po slabih 10 minutah mimo koče Lovske družine Kresnice (Tuji Grm 12). Povzpela sva se po gozdni stezi in se na neoznačenem razcepu odločila za levi krak, na naslednjem prav tako. Čez 5 minut sva stopila na cesto in desno po njej do zapornice, kjer je prehod prepovedan celo pešcem.

 

 

Na lesenem objektu kresniške lovske družine za zapornico je bila med drugim tudi tablica Merjaščeve poti (leta 2022 še lesena) za Vrh zidu ali Mancin vrh (27; 747 m; znak za ta hrib je mravlja), zato sva za tistih nekaj metrov vendarle prekršila prepoved. Ko pa sva ugotovila, da je vzrok zanjo vojaško strelišče, a streljanja ni bilo slišati, sva nadaljevala desno od strelišča. Obkrožila sva ga in prišla na travnik z več lesenimi stolpi. Vrh je v gozdu na levi manj kot 10 minut od zapornice. To je neopazen, a vendar drugi najvišji vrh ljubljanske občine (Z 46.052877, V 14.730938).

 

V Tuji Grm sva se vračala ne po poti prihoda (mimo lovske koče), ampak mimo zapornice naprej po cesti. Na ostrem levem ovinku sva zavila desno iz gozda in spodaj na travniku na severni strani Vrha zidu zagledala spomenik. Mimo preže sva se v dobrih 5 minutah spustila k njemu. Partizanski spomenik – steber z zvezdo in granitnimi kockami – je posvečen II. grupi partizanskih odredov, ki je tam 22. maja 1942 premagala Nemce.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na cesto in se spustila po njej. Tudi tam je bilo gibanje omejeno (videonadzorovano vojaško območje); po Partizanstvo.si je bilo tam nekoč raketno izstrelišče. Mimo lovske koče sva nadaljevala proti Jančam. Po dobre četrt ure sva pri tabli za konec Tujega Grma pri prej spregledanem priključku zapustila cesto v levo po markirani stezi. Iz gozda sva prišla na travnik in nadaljevala desno navzgor, nato pa na razcepu po desnem kraku. Izza zasneženih dreves se je pokazal antenski stolp. Mimo gospodarskega poslopja sva prispela k cerkvi sv. Miklavža na Jančah in četrt ure od Tujega Grma k planinskemu domu (Janče 1) na Janškem hribu, ki je bil kar precej obljuden. Janški hrib (27; 794 m) je najvišja vzpetina v občini; tam sva bila seveda že večkrat. Takrat še leseno tablico Merjaščeve poti sva našla na drogu pri igralih. Znak Janškega hriba je hrib s kočo.

 

 

 

 

 

 

 

Z Janč sva po pobočju, ki je postalo sankališče, sestopila na cesto in mimo Gabrske ali Velike kapele iz leta 1897, posvečene Materi božji Lurški, da bi Ljubljančane varovala pred nesrečami, kakršna je bil veliki ljubljanski potres dve leti prej. S ceste sva se spustila v gozd na Borovničevo pohodno pot – bližnjico, ki naju je pripeljala nazaj na cesto, ta pa mimo janških osnovne šole in vrtca. Dobre četrt ure pod Janškim hribom sva zavila s ceste desno na kolovoz, kamor so vabili oznake za Pot kurirjev in vezistov NOV in Borovničevo pohodno pot ter knafelčki. Na razcepu sva se držala desno, ker je bila na nekem drevesu ob desnem kraku rumena črta, čez čas pa sva zagledala še rumeno-modro in belo-rdečo markacijo. Tudi na naslednjem (neoznačenem) razcepu sva se spustila v desno (kaže, da sva tam zapustila Merjaščevo pot; če bi šla levo, bi kmalu prišla na še eno njeno točko, Zavrh), na še enem pa naravnost po levem kraku navzgor (ni bil označen, a je bil uhojen).

 

 

 

Na razcepu 10 minut po tistem, ko sva zapustila cesto, naju je kažipot BREZA usmeril desno navzdol. Vse je bilo razkopano od merjascev. Na naslednjem razcepu ni bilo več oznake za Brezo; za pravega se je izkazal desni krak. Sledil je kar strm spust. Četrt ure pod kažipotom sva sestopila na gozdno cesto, ki naju je v desno pripeljala na Kosivno ravan k taborniškemu domu (okrog 640 m) Društva tabornikov Rodu Črnega mrava  – čudno ime, saj mrav ni slovenska beseda.

 

Na križišču takoj za taborniškim domom sva krenila desno na kolovoz, kjer je bila na desni rdeče-bela markacija, malo naprej pa na levi črno-bela. Globoko spodaj sva slišala vodo, morda tisto, h kateri usmerja kažipot na Brezi VODA 300M. Strmo sva se spuščala. Pojavila se je rdeča puščica, kakršne sva videla zjutraj na začetku poti. Kolovoz je bil razrit, blaten in čezenj je ležalo podrto drevje. Po približno pol ure sva pristala pri potoku Gostinca, onkraj katerega je tekla Cesta v Kresnice (ta kraj se imenuje Pri gabrih). Brv je bila vse prej kot varna; prvi del je bil še za silo, čeprav zelo spolzek, drugi pa se je kar vdal. Kar nekaj časa sva ob potoku iskala prehod na cesto, a zaman, zato sva stekla kar čez vodo.

 

 

 

 

 

 

V mokrih gojzarjih in nogavicah sva nadaljevala pot ob Gostinci. Neki pritok je tekel kar čez gozdno cesto, nato je z desne pritekel Dolgi potok med dvema mostičkoma, kakršnih je bilo čez Gostinco več. Na drugem bregu so se zvrstili prostori za piknike in strelišče (v gozdnatem bregu onstran potoka sva opazila tarčo s sliko srne). Potem ko sva prestopila pošten potok, ki je tekel čez cesto, sva po mostičku prekoračila glavnega in onstran njega je stal toplar z napisom PR'KOLK V GOSTINC. V dobrih 25 minutah sva se mimo hiš vrnila k avtu.