Slapovi pod Toščem in Polhograjska Grmada

Na dan žena sva se odpravila raziskovat slapove pod Toščem, ki jim pred kratkim nisva prišla do dna. To so slapovi na potoku brez imena, ki teče izpod Tošča in se pod Rovtarjem združi s Kozjeglavskim grabnom. Na svoji poti do Rovtarja, na kateri premaga kakih 60 m višinske razlike, naredi več slapov, koliko jih je, pa so podatki različni. Jani si je precej prizadeval, da bi se dokopal do pravih, pa ne ve, ali mu je uspelo. Znana in najobsežnejša slovenska spletna stran o slapovih Boštjana Burgerja jih našteje pet, visokih od 5 do 15 m. Njegova opredelitev: »slap je potok ali reka, ki s stalnim vodnim tokom teče ali pada po pobočju z naklonom večjim od 45 stopinj. Padec mora biti enak ali višji od 5 metrov.« Pet jih pozna tudi PD Blagajana, vendar niso vsi isti kot pri Burgerju. Na spletnih zemljevidih maPZS in Mapy so označeni trije, in to na istih lokacijah. Tretji zanesljivo ni vrisan pravilno, saj je na tistem delu potok čisto krotek in pobočje nima toliko padca, da bi lahko nastal slap. Rovtar pa je Janija v telefonskem pogovoru presenetil s trditvijo, da nad spodnjima dvema ni več slapov.

 

Začela sva na istem izhodišču kot prejšnjič: v Trnovcu za mostom čez Kozjeglavski graben (S 46.096130, V 14.347469). Ob cesti nad domačijo Setnica – del 3 so se že razcveteli spomladanski žafrani. Čez četrt ure sva še enkrat obiskala prvi slap za nadstreškom (S 46.092214, V 14.340047) na ovinku pod Rovtarjem (Setnica – del 7). Pozna ga samo PD Blagajana. Zakaj, ne znava razložiti, saj ustreza Burgerjevi opredelitvi slapu.

 

Nato sva enako kot zadnjič nekoliko niže ob cesti prečkala potoček, ob katerem so tokrat že cveteli lapuhi, in se povzpela v gozd. Na vodnem zajetju sva šele zdaj opazila rdečo puščico naprej, skrito pod suho travo. Po dobrih 5 minutah sva se ustavila pri drugem slapu. Ta je najbolj znan, saj je dostopen po dobro uhojeni stezici. Po Burgerju je visok približno 8 m. Poznajo ga vsi omenjeni viri. Tam naju je dohitela skupina otrok in nobeden ni pozdravil, le eden je opazil, da je slap lep, drugi pa so šli kar mimo, ne da bi se sploh ustavili. Na koncu je bilo nekaj odraslih, ki o slapovih niso vedeli ničesar, poti, ki je bila pred njimi, pa niso zelo dobro poznali. Ko so odšli, sva se brez večjih težav spustila še k vznožju slapa, čeprav je na prvi pogled pobočje zelo strmo. Tako sva si drugi slap lahko bolje ogledala.

 

Tokrat ni bilo tako mokro kot prejšnji mesec, zato se stezice nad slapom nisem več bala. Na desnem bregu potoka sva našla majhno uravnavo s klopco, s katere sva zagledala tretji in četrti slap. Še lepše sva ju videla, ko sva se povzpela na travnat rob nad klopco. Po Burgerju sta visoka približno 7 in 5 m. Precej više pa se je skozi drevje za silo videl še peti slap, na katerega opozarja PD Blagajana. Pobočje desno od prvih dveh je bilo travnato in zelo strmo, zato se k zgornjemu slapu nisva povzpela, saj bi bilo posebno nazaj navzdol prenevarno za zdrs.

 

 

Radovedna, kam vodi steza naprej, sva nadaljevala po njej. Ob njej je cvetelo že nekaj deveterolistnih konopnic. V 5 minutah naju je pripeljala skozi gozd na travnat breg nad Rovtarjem. Steze je bilo v resnici konec že malo prej. S škarpe sva skočila na asfaltno cesto nad domačijo in se v dobrih 5 minutah spustila pod ovinek z nadstreškom, kjer sva znova prečkala potoček. Ponovila sva pot do drugega slapa, tam pa se povzpela v desno po tudi že prejšnji mesec prehojeni poti. Spomladanskim cveticam so se od zadnjič pridružili še kranjski petoprstniki, endemična vrsta (hvala Alenki za poduk; če ne bi cveteli že zdaj, bi mislila, da so gozdne jagode, a te vzcvetijo šele maja). Kakih 25 minut nad cesto sva se ustavila pri Didini klopci. Na njej je sedel starejši par; nista vedela, od kod ime klopce. Tam samo trenirata, sicer pa hodita v Karnijce, sta povedala. Le malo naprej sva že prejšnjikrat od leve slišala šumenje vode in skozi grmovje videla nekaj, kar bi tudi utegnilo biti slap. Zemljevida sta trdila, da sva vzporedno z drugim slapom. Zdaj je Jani sklenil dognati, kaj je to, jaz pa sem v skrbi za kolena ostala na stezi in ga čakala. Med spuščanjem po sila strmem zaraščenem pobočju sem ga težko spremljala s pogledom, le njegovo rdečo majico sem tu in tam ugledala. Kar lep čas je trajalo, da se je vrnil s sliko: res je bil slap. Peti? Petega predstavljata tako PD Blagajana kot Burger, a ta dva zagotovo nista ista. Po PD Blagajana je videti bolj skromen slapič, po Burgerju pa je s približno 15 m najvišji in tako morda res tisti, h kateremu je splezal Jani.

 

 

Nekoliko naprej sva, tokrat skupaj, zapustila stezo in pod strmim bregom našla še nekaj, kar bi se lahko štelo za slap. Tega ne omenja nihče. Je ali ni? Vsekakor se je do lepega pogleda nanj težko spustiti. Nato sva na potoku videla še več »slapičev«, ki pa so bili premajhni celo za tako oznako. Šla sva še mimo že znanega hidravličnega ovna, dobrih 20 minut od Didine klopce pa zavila levo čez stružico na prečni kolovoz. Tam naj bi bil po zemljevidih tretji slap, vendar ga ni. Prejšnjič, ko sva šla na Tošč, sva tam zavila desno, tokrat pa levo, proti Kozjeglavu.

 

 

 

 

 

 

 

 

Kolovoz, širok skoraj kot gozdna cesta, je bil popolnoma zasut s suhim listjem in čezenj je tekel drobcen potoček. Po 10 minutah rahlega vzpenjanja in spuščanja sva že zagledala Kozjeglava. Mimo lope z drvmi in stopnic k hišici sva prispela k domačiji (Setnica – del 8) z »grbom« s kozjo glavo ter stopila na asfaltno cesto. Po njej sva se v dobrih 10 minutah povzpela h kmečkemu turizmu Gonte (Setnica – del 9), kjer je bilo zelo živahno tako v jedilnici na prostem kot na dvorišču in okrog otroških igral.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po kosilu sva se odpravila na (Polhograjsko) Grmado, s katere je prihajalo veliko ljudi in tudi nanjo so se odpravljali še mnogi, zato je bila ves čas gneča, kakršne nisva vajena. Mimo igral sva se napotila proti kažipotom (780 m) in sledila tistemu levo Grmada 20min. Povzpela sva se po travniku s pogledom nazaj na Gonte ter Mali Tošč in Tošč, levo pa na hribe in naselja od Sv. Jakoba do Katarine. Nadaljevala sva kar strmo skozi gozd po številnih stopnicah, koreninah in skalah. Ta pot ali njen del se imenuje Macuhova kalvarija. Po dobrih 20 minutah so naju pričakale celo jeklenice. Čez 5 minut sva kmalu za razglednima klopcama desno nad potjo prišla do planinskih kažipotov (890/891 m) nazaj Gonte 20min, Tošč 1h, naprej Topol, Katarina 1h. Na desni se je za »neuradnimi« kažipoti in tablico s Tumovim poučnim citatom že pokazal vrh (899 m) z vpisno skrinjico, dvema žigoma, klopco, razgledno ploščo in množico obiskovalcev. Bila je pač sončna nedelja. Razgled na bližnje hribe je bil lep, na zasnežene gore v daljavi pa zaradi mrčastega ozračja ne posebno.

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrh sva zapustila po drugi strani; pri planinskih kažipotih sva se držala smeri Katarina. Ob peščeni in zdrsljivi poti ni bilo veliko markacij. Iz gozda sva prišla na razgledno travnato pobočje, potem pa spet zakoračila med drevje. Čez dobre četrt ure sva pristala na Sedlu pod Grmado s kažipoti (777 m) nazaj Grmada 20min, desno Polhov Gradec 1h 30min, naprej Katarina 50min, Medvode 3h 30min, levo Gonte 10min, Tošč 50min in klopco, na kateri je sedel starejši par. Nadaljevala sva proti Katarini po nekakšnem grebenu in desno pod njim. Cveteli so jetrniki in videla sem prvo tevje letos. Na neki skali je bila oznaka TV (Pot kurirjev in vezistov). Že tako redke markacije so bile večinoma slabe.

 

Kakih 25 minut od sedla sva se ustavila pri kovinski plošči, pritrjeni na skalno steno, v spomin na 22 borcev I. bataljona Dolomitskega odreda, padlih 19. marca 1943 v Belški grapi v bojih z okupatorji in belogardisti. V skalo desno od plošče je bila vklesana letnica 1961. Čez 5 minut sva šla mimo bele tablice z risbo cele in prepolovljene hruške ter puščico nazaj (nekdo je ročno pripisal POT SRCA). Malo naprej je smerna tablica KATARINA 20' kazala naprej po poti, kažipot BELO – ŽIROVNIK pa desno z nje. Tik pred tem odcepom sva zavila ostro levo nazaj čez greben, pod katerim sva hodila dotlej, in zapustila markirano pot proti Katarini. Nadaljevala sva po kolovozu. Najprej sva hodila po ravnem, nato pa navzdol in kar gazila po suhem listju. Jani je že pokončal prvega klopa. Spust je postal strm in nenadoma so se pojavile kolesnice. Tam je cvetelo še veliko telohov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po 25 minutah sva se znašla za Robežem (Trnovec 31). Puščica na tamkajšnji tablici s hruškama je kazala levo. V tisto smer sva se spustila do slabe gozdne ceste. Najprej sva šla v desno pogledat domačijo, nato pa nadaljevala levo po gozdni cesti. Mimo »zasebnega« prometnega znaka za prepoved motornega prometa sva prišla do treh stavb: stolpaste spodaj zidane, zgoraj lesene z gankom, čedne lesene s hišno številko Trnovec 32 in tablico z domačim imenom PR VÁHTӘRI, iz tretje, običajne, pa je stopil prijazen možak, ki nama je potešil radovednost. Domačiji se reče Vahtar, ker so tam prebivali pastirji, ki so pazili (vahtali) Robeževo živino. V mali leseni hiši je živelo kar petnajst ljudi: mož in žena z enajstimi otroki in stari starši. Za slednje so potem postavili tisto nenavadno stolpasto domovanje. Izvedela sva še, da je cerkev, ki sva jo gledala levo od Sv. Jakoba, Sv. Florijan »v Thovcu« (tako sva spoznala, da se reče Tehôvec, ne Téhovec). Na najino presenečenje je povedal, da mimo njih hodi veliko pohodnikov – midva nisva srečala nikogar. 

Od Vahtarja sva šla mimo gospodarskega poslopja in zavila desno (gozdna cesta je tekla dalje). Za zadnjo hišo sva spet vstopila v gozd, kjer je stala še ena počitniška hiška. Vztrajno sva se spuščala in po slabe četrt ure pristala na asfaltni cesti, ob kateri sva parkirala. Še dobrih 5 minut in sva bila pri avtu.

  

 

O slapovih pod Toščem zdaj veva nekaj več, vsega pa očitno še ne. In težko razumem, da tako živahen, s slapovi bogat potok niti imena nima (domačini mu menda rečejo kar Slap).