Ob stražnih stolpih na Toško Čelo

Nekateri spletni zemljevidi – tudi s pomočjo uporabnikov – postajajo res bogat vir vsakovrstnih podatkov. Ko je Jani nedavno brskal po Mapy, je ob planinski poti iz Šentvida na Toško Čelo presenečen opazil vrisane tri oznake za nemške stražne stolpe na medvojni meji med Nemčijo in Italijo. Ker sva midva poznala samo enega od njih, je sklenil, da pot ponovno obiščeva, saj po njej nisva hodila že desetletje. No, na koncu je na žalost to storil sam, saj me je spet izdalo koleno in sem obtičala doma.

 

Zaradi cvetne nedelje (29. marca) mi ni uspelo parkirati po načrtu pred šentviškim Ljudskim domom, meni iz pankerskih časov bolj znanim kot Dom svobode, sem pa prostor našel malce naprej, nasproti tamkajšnje knjižnice (S 46.097744, V 14.464256). Malenkost nazaj proti mestu sta me na škarpi onstran Celovške ceste pričakala napis T. ČELO 1'45 in kažipot v desno. S Cesto v hrib sem naredil oster levi ovinek in takoj za njim se je z nje odcepilo nekaj med gozdno cesto in širokim kolovozom, kot mu bom rekel jaz, saj je po njem dovoljena vožnja le z gozdarskimi stroji. Kolovoz je speljan vse do Toškega Čela, kar pomeni, da je dolg približno 5 km, planinske oznake pa vodijo večinoma po in malo ob njem. Tudi nanj je usmerjal kažipot. Samo dva ovinka naprej, ko se je kolovoz povzpel nad šentviški predor, sem levo pod njim opazil betonski objekt. Firbec me je zvabil k njemu. Izkazalo se je, da gre za opuščeno vodno zajetje. Sicer ne vem, v kateri čas sodi, našel pa sem podatek, da je prvo zajetje v tistem hribu priskrbel Anton Belec, ko so leta 1898 potrebovali vodo pri obnovi v »velikem potresu« poškodovane cerkve sv. Vida. Lokacija je pravšnja. Seveda Belca bolj poznamo kot kleparja, ki je naredil Aljažev stolp. Neki David je ves objekt zunaj in znotraj pokracal z napisi. Saj vemo: kjer osel leži, dlako pusti. Kolovoz se je nenadoma postavil pokonci in tam so markacije zavile levo ob njem. V četrt ure sta se pri razpelu in klopci poti spet staknili. Obakraj klopce sta se v desno odcepili ožji,  a jaz sem ostal levo na kolovozu, po katerem sta kazala kar dva kažipota.

 

 

 

 

 

Malo gor in malo dol, malo levo in malo desno me je kolovoz v 20 minutah pripeljal do kotanje levo pod potjo. Vanjo se je stekal skromen izvir. Bližnje drevo, ovešeno z lončki in skodelicami, me je prepričevalo, da je voda pitna. Kotanjo sem imel izpred let v spominu kot umetno mlako, ki jo je nekdo zajezil za poletno ohlajanje pasjih spremljevalcev pohodnikov. Najbrž se ga je zato prijelo ime Volkov studenec, kot piše na maPZS. Nekaj deset metrov naprej je bil še en »piten« izvir, tokrat na drugi strani poti. Za dolgim desnim ovinkom sem se znašel na širokem križišču. Ker sem vedel, kam moram gledati, sem napel oči v desno in kakih 30 m više zaznal betonska kvadra. Zlezel sem k njima in potrdilo se mi je, da so to temelji stolpa, s katerega so med vojno Nemci nadzorovali mejo z Italijo (S 46.09172, V 14.44557). Takrat so bili seveda štirje, vendar sta zdaj dva že tako razbita, da ju je težko ločiti od navadnih skal. Prvi cilj je bil dosežen.

V nadaljevanju je kolovoz po južni strani obšel Veliko Trato, zavil pod daljnovod in me v 10 minutah pripeljal na novo križišče v neizrazitem sedelcu med Veliko Trato in Črnim vrhom. Z leve se mi je pridružila široka pot iz Pržana. Spet sem vzel v roke telefon in prižgal Mapy. Aha, tale kucelj na levi bo pa kar pravi, da bi Nemci nanj lahko postavili stražni stolp. Ob kažipotu PRŽAN sem moral zlesti čez rob na slabše opazno stezico, potem pa je postajala vse razločnejša. V 5 minutah sem stal na vrhu, kjer so se spet bohotili mogočni kvadri (S 46.09029, V 14.43638). Pravzaprav sta bila taka spet samo dva, druga dva pa napol porušena. Le komu gredo ti opomniki na hude čase tako v nos? Tudi drugi cilj je bil dosežen. Tokrat se mi ni bilo treba vrniti po poti vzpona, ampak sem lahko sestopil kar na drugo stran. Ko sem se vrnil na kolovoz (nazaj kažipot Šentvid), sem spoznal, da ga je na odseku, ki sem ga izpustil, planinska pot spet obšla.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sledil je daljši del poti brez kakšnega zanimivega »dogajanja«. Po 10 minutah se je skozi drevje pred mano pokazal strmejši zaključni vzpon na Peštoto. Še pred tem je bil nov razcep, kjer je bil pravi krak levi. Markirana pot je zadnjič zavila levo ob kolovoz. Ko sem bil po 20 minutah že malce ob sapo, sem desno nad seboj le zagledal temelje tretjega stražnega stolpa, ki sem ga edinega že poznal. Čeprav ni tako dolgo, kar sva ga z Mojco odkrila, sem zavil tudi k njemu (S 46.08690, V 14.41951). Ta je edini, od katerega so se ohranili vsi podstavki; na enem je celo ploščica, ki se poklanja spominu na vojne dni. Poleg tega sta med stebri mejna kamna z vklesanima črkama D in I, verjetno prinesena od drugod, če sta sploh pristna. Še trikrat sem se ugriznil v kolena in čez 5 minut stopil iz gozda na asfaltno cesto. S pobočja Peštote (prav na vrh ni mogoče, ker je pozidan) se je končno odprlo nekaj razgleda na gore. Cesta se je prekucnila na vzhodno stran in se v nekaj minutah iztekla pred lovsko kočo (562 m).

 

 

Za svoje poti in stranpoti sem porabil poltretjo uro, tako da sem v kočo prispel ravno opoldne, za čas kosila. Za 14 evrov sem dobil pravo nedeljsko: govejo juho, svinjsko pečenko, pražen krompir, rdeče zelje in solato. Koči sta pravzaprav dve. Ta, kjer postrežejo pohodnikom, se uradno imenuje Okrepčevalnica Julijana Benkovič. Nasproti ji stoji brunarica, kjer po svoje gospodarijo lovci. Sit in odžejan sem se pretegoval na sončku med njima. Hotel sem že oditi, ko sem na zidcu pred brunarico zagledal bronasto ploščo. Sporočala je, da je med vojno na tem območju delovala 3. četa 1. bataljona Dolomitskega odreda, ki je skrbela za varnost vojno-političnega vodstva slovenskega osvobodilnega gibanja. Je mogoče, da je nisem še nikoli prej opazil? Pozneje so mi tošnáški lovci, ki so lani praznovali 80-letnico organiziranega dela, razkrili, da je bila prej slabo opazna ob vhodu v kurilnico okrepčevalnice, ob njeni prenovi leta 2017 pa so jo prestavili na sedanje mesto.

 

 

Za vrnitev sem sklenil, da si jo popestrim s kakšno spremembo poti. Do križišča v sedelcu med Veliko Trato in Črnim vrhom sem sestopal po poti pristopa. Tam sem se začel ozirati za nemarkirano stezo, ki pelje na Veliko Trato. Na prvi pogled je nisem opazil, na drugega pa vendarle. Krene rahlo v levo s kolovoza. Nekdo jo je označil s puščico, ki jo je vrezal v najbližje drevo. Nemudoma se je razširila in v dobrih 5 minutah pripeljala pod daljnovod, pod katerim sem šel zjutraj kakih 20 višinskih metrov niže. Ker je bil od zgoraj pogled na Ljubljano lepši, se nisem čudil, da so tam postavili zasilne klopce. Po levi poti sem nadaljeval proti vrhu (517 m), na katerega sem stopil četrt ure nad sedelcem. Pričakoval sem, da bo vrh morda označeval geodetski kamen. Ni ga bilo, so me pa toliko bolj presenetile tri lesene tablice, pritrjene visoko na drevo. Ko sem doma razvozlal, za kaj pri njih gre, pa se bil prav presunjen. Na hribu se je namreč 18. novembra 2013 smrtno ponesrečil Gorazd Stražišar – Guru, eden od pionirjev slovenskega gorskega kolesarstva. In to samo pet dni po poroki in na tako rekoč domači progi, po kateri se je vozil domala vsak dan. Spodnji dve se poklanjata spominu na njegovega dobrega prijatelja, drugega znanega gorskega kolesarja Marka Čuka, ki je izgubil boj z boleznijo dobra štiri leta pred njim.

 

 

 

 

 

 

 

 

Sestopil sem po drugi strani širokega hrbta. Sklenil sem, da se bom držal rumenih krožcev, puščic in križev, katerih pomena sicer nisem poznal, a so se nizali v moji smeri proti Šentvidu. Sem ter tja sem jih izgubil, zato sem si čez čas izbral novo vodilo – rjavo črto z maPZS,  ki povezuje Dvor s Pržanom. To mi je šlo bolje od rok, le na telefon sem moral bolj pogosto pogledovati. Kake pol ure od vrha se mi je korak ustavil na jasi s pogledom na Šiško – Mala Trata (okoli 470 m). Za razliko od večje soimenjakinje ta sploh ni vrh, a sem kljub temu na njej poleg klopc in ptičje hišice našel geodetski kamen. Pri njem sem zavil levo na stezico, na kateri so se spet pojavili rumeni krožci. Prej kot v 10 minutah me je odložila na križišče z razpelom, ki sem ga poznal od zjutraj. Po že znani poti sem se vrnil k avtu.

Tako, zdaj mi je poznanih sedem nekdanjih stražnih stolpov. Naslednji v polhograjski črti, za katerega vem, je nekje nad Osredkom pri Dobrovi, menda dobro skrit. A preden ga grem iskat, moram odkriti kakšno podrobnejšo informacijo o njegovi lokaciji.