Najlepši Snežnik

Cilj za skupno zimsko hribolazenje 29. januarja 2023 je izbral Tomaž: Snežnik. Na (Velikem) Snežniku sva bila pred tem že štirikrat, dvakrat s Sviščakov, po enkrat pa z Mašuna in iz Leskove doline. Ker na Sviščakih nisva bila že 14 let, sva se ogrela za to izhodišče. Tomaž nas je odpeljal do tamkajšnjega planinskega doma (Sviščaki 1; 1242 m; S 45.574100, V 14.400652), kjer se je nabralo že precej avtomobilov, saj se je obetalo lepo vreme. Dan prej je oskrbnik planinske koče na Snežniku po telefonu povedal, da imajo 2 m snega. Pot je zgažena, a že pomrznjena, pa vendar ne toliko, da se ne bi tudi udiralo. Če smo turisti, naj raje ne pridemo, če smo planinci, pa lahko, je bil odločen.

 

Nasproti planinskega doma se je od glavne ceste odcepila makadamska in eden številnih kažipotov ob odcepu SNEŽNIK 2h je kazal nanjo (tam tečejo Notranjska planinska pot, Pot kurirjev in vezistov ter E6, a oznak slednjih nismo opazili). Pa nismo začeli po njej, ampak smo zagazili levo k hišam onstran glavne ceste, kjer je pod smrekami spomenik, posvečen borcem NOV, ki so padli v snežniških gozdovih. Šele nato smo ubrali bližnjico na omenjeno makadamsko cesto in ob ograji vodnega zajetja zavili levo pod breg, na katerem se je sankal en sam otrok. Kažipot Snežnik (na drogu je bila tudi tablica Via Dinarica) nas je usmeril v gozd. Prigazili smo do hiš. Za zadnjo, pri Kremenčkovih, je bilo konec ceste, pričakala nas je velika markacija in začeli smo se vzpenjati. Srečali smo psa in lastnica nas je poučila: »Ta gospodična se pa ne umakne, morate vi naokrog.« Pa sem šla in ko sem jo počohala, sva bili obe zadovoljni. Stopali smo po gazeh in smučinah, kakšna je pot, pa se ni videlo.

 

 

 

 

Dobre četrt ure od izhodišča smo prišli na križišče s cesto in se pri kažipotih nazaj SVIŠČAKI 1km, levo SNEŽNIK 3,5km rahlo spustili v levo. Čez dobrih 5 minut smo za kapelico nadangela Gabrijela zavili desno s ceste h kozolčku, s katerega smo izvedeli, da je Koča Draga Karolina na Snežniku odprta. Prehitel nas je Hrvat in poročal, da je poskušal priti na Snežnik že prejšnji dan, pa se mu je udiralo do riti, zato bo zdaj poskusil s krpljami. Ob petih zjutraj pa se je menda na pot odpravil mlad par, a ker ona ni imela krpelj, nista prišla na vrh, je še povedal.

Kljub temu da vzponi niso bili strmi in so bili vmes celo ravni odseki, je bilo utrudljivo, ker se je sneg udiral in gnetel pod nogami. Po 20 minutah smo se celo spustili in takrat je začelo močno pihati. Zatem smo prečkali Lomsko cesto (hrib pred nami je bil Lom, 1484 m, del snežniškega pogorja), ob kateri je na skali poleg puščice levo pisalo Sviščaki (po cesti). Zasneženi gozd je bil pravljično lep. Med drevjem in nad njim smo ujeli nekaj lepih pogledov. Kakih 15 minut nad cesto smo šli mimo kovinskega križa na betonskem podstavku, poslikanem z markacijami in puščicami. Pogled skozi bele čipke zasneženih krošenj na modro nebo je potrjeval napoved lepega vremena, le pihalo je čedalje močneje. Pretikali smo se med povešenimi vejami, ki jih je obtežil sneg – nekatere le upognil, druge polomil.

 

Približno 25 minut od križa smo prišli na cesto in jo prečkali – tako zemljevid, a v snegu se to ni videlo. Tam nas je presenetila strešica s kažipoti in napisom KAPETANOVA BAJTA / PD SNEŽNIK 1460 m. Kakšna bajta?! Radovednost mi je kasneje potešil Marko iz PD Snežnik (hvala!). Leta 1959 je začelo to planinsko društvo s pomočjo prostovoljcev, gozdnega gospodarstva in občine Ilirska Bistrica graditi odsek 1800 m ceste proti Snežniku. Pomagala jim je tudi takratna JLA in vojaki so na tem mestu taborili, za njihovega poveljnika kapetana Nikola Martinića pa so zbili barako iz desk. Ime je ostalo, bajte pa že dolgo ni več.

 

 

Dotlej so se izmenjevali vzponi, spusti in ravni odseki, poslej pa je šlo samo še navzgor. Kmalu smo spet dosegli cesto, ki je pritekla od Kapetanove bajte. Zdaj se je sneg že pošteno udiral. Pot je postala kar prometna in precej planincev se je že vračalo. Eden je povedal, da nas na vrhu čaka sonce, ko pa so oni prišli gor, je bilo popolnoma oblačno. Kmalu smo zagledali Mali Snežnik. Na uravnavi dobrih 20 minut od Kapetanove bajte ali tam nekje se je cesta končala. Tam smo se kar lep čas vrteli okrog svoje osi, saj so se vsenaokoli vrstili fotogenični zimski prizori: čarobna pokrajina, pravljična bitja, živalske podobe. Nabrala se je pravcata kolona, ki je občasno kar obstala. Vesela primorska družba se je fotografirala na vse načine. Vesela z razlogom, saj je prejšnjo nedeljo zaradi hudih zimskih razmer uspelo priti na vrh sam štirim od njih.

  

Nedaleč pod kočo, morda pri zasneženih kažipotih, sta E6 in vezistična pot odšli levo (steze ni bilo videti), mi pa smo se kake tričetrt ure nad uravnavo mimo planinske koče povzpeli na vrh. Razgledna plošča, skrinjica in trigonometrična točka so se skrivale pod snegom. Neki domačin, ki je bil na Snežniku že neštetokrat, je zatrjeval, da ni bilo še nikoli tako lepo. Zaradi ledenega piša se mi je zanohtalo, neka domačinka pa je bila navdušena: »Danes imamo srečo, da vsaj ni vetra!«. Primorci so pa res od sile (od burje!). Pogled na kočo ne od spodaj ne z vrha ni obetal zavetja – videti je bila kot nedostopno bivališče kakega pravljičnega bitja. Pa je bila odprta in nas je lepo ogrela in pogostila.

  

Vračali smo se po isti poti. Šele nazaj grede sem opazila napis BOTANIČNI REZERVAT. Snežnik je zaradi pestrega rastja od leta 1964 zavarovano območje. Cvetja sicer nismo bili deležni, a drevje v zimski preobleki je bilo prav čarobno. Ko smo se po debelih dveh urah spet znašli pod bregom, kjer smo zjutraj opazili samotnega sankača, smo imeli kaj videti: kar mrgolelo jih je. Tudi na makadamski cesti, po kateri smo se vrnili k planinskemu domu in avtu, se je nabrala kolona vračajočih se obiskovalcev zimskega Snežnika. 

 

 

Tomaža še zdaj slaviva, da nas je ravno tisti dan povedel prav na Snežnik. To je bilo gotovo najino najlepše zimsko hribolazenje. Kmalu po tistem me je med jutranjo telovadbo z radia udarilo po ušesu: »Baje je pusta kakor zima« (Big Foot Mama, Nekaj je na njej). Sicer imajo vsake oči svojega malarja, ampak tale pesnik gotovo še ni bil na zimskem Snežniku.