Cilj za skupno zimsko hribolazenje 29.
januarja 2023 je izbral Tomaž: Snežnik. Na (Velikem) Snežniku sva bila pred tem
že štirikrat, dvakrat s Sviščakov, po enkrat pa z Mašuna in iz Leskove doline. Ker na
Sviščakih nisva bila že 14 let, sva se ogrela za to izhodišče. Tomaž nas je
odpeljal do tamkajšnjega planinskega doma (Sviščaki 1; 1242 m; S 45.574100, V
14.400652), kjer se je nabralo že precej avtomobilov, saj se je obetalo lepo
vreme. Dan prej je oskrbnik planinske koče na Snežniku
po telefonu povedal, da imajo 2 m snega. Pot je zgažena, a že pomrznjena, pa
vendar ne toliko, da se ne bi tudi udiralo. Če smo turisti, naj raje ne
pridemo, če smo planinci, pa lahko, je bil odločen.
Nasproti planinskega doma se
je od glavne ceste odcepila makadamska in eden
številnih kažipotov ob odcepu SNEŽNIK 2h je kazal nanjo (tam tečejo Notranjska planinska pot, Pot kurirjev in vezistov ter E6, a oznak slednjih nismo opazili). Pa nismo začeli po njej, ampak smo
zagazili levo k hišam onstran glavne ceste, kjer
je pod
smrekami spomenik, posvečen borcem NOV, ki so padli v snežniških
gozdovih. Šele nato smo ubrali bližnjico na omenjeno makadamsko
cesto in ob ograji vodnega zajetja zavili levo pod breg, na katerem se
je sankal en sam otrok. Kažipot Snežnik (na drogu je bila tudi tablica Via Dinarica) nas
je usmeril v gozd.
Prigazili smo do hiš. Za zadnjo, pri Kremenčkovih,
je bilo konec ceste, pričakala nas je velika markacija in začeli smo se vzpenjati. Srečali smo psa in lastnica nas
je poučila: »Ta gospodična se pa ne umakne, morate vi naokrog.« Pa sem šla in
ko sem jo počohala, sva bili obe zadovoljni. Stopali smo po gazeh in smučinah,
kakšna je pot, pa se ni videlo.
smrekami spomenik, posvečen borcem NOV, ki so padli v snežniških
gozdovih. Šele nato smo ubrali bližnjico na omenjeno makadamsko
cesto in ob ograji vodnega zajetja zavili levo pod breg, na katerem se
je sankal en sam otrok. Kažipot Snežnik (na drogu je bila tudi tablica Via Dinarica) nas
je usmeril v gozd.
Prigazili smo do hiš. Za zadnjo, pri Kremenčkovih,
je bilo konec ceste, pričakala nas je velika markacija in začeli smo se vzpenjati. Srečali smo psa in lastnica nas
je poučila: »Ta gospodična se pa ne umakne, morate vi naokrog.« Pa sem šla in
ko sem jo počohala, sva bili obe zadovoljni. Stopali smo po gazeh in smučinah,
kakšna je pot, pa se ni videlo.Dobre četrt ure od izhodišča
smo prišli
na križišče s cesto in se pri kažipotih nazaj SVIŠČAKI 1km,
levo SNEŽNIK 3,5km rahlo spustili v levo. Čez dobrih 5 minut smo za kapelico
nadangela Gabrijela zavili desno s
ceste h kozolčku, s katerega smo izvedeli, da je Koča
Draga Karolina na Snežniku odprta. Prehitel nas je Hrvat in poročal, da je
poskušal priti na Snežnik že prejšnji dan, pa se mu je udiralo do riti, zato
bo zdaj poskusil s krpljami. Ob petih zjutraj pa se je menda na pot odpravil
mlad par, a ker ona ni imela krpelj, nista prišla na vrh, je še povedal.
Kljub temu da vzponi niso bili
strmi in so bili vmes celo ravni odseki, je bilo utrudljivo, ker se je sneg
udiral in gnetel pod nogami. Po 20 minutah smo se celo spustili in takrat je
začelo močno pihati. Zatem smo prečkali Lomsko cesto
(hrib pred nami je bil Lom, 1484 m, del snežniškega pogorja), ob kateri je na skali
poleg puščice levo pisalo
Sviščaki (po cesti). Zasneženi gozd je bil
pravljično lep. Med drevjem in nad njim smo ujeli nekaj lepih pogledov.
Kakih 15 minut nad cesto smo šli mimo kovinskega križa na betonskem podstavku,
poslikanem z markacijami in puščicami. Pogled skozi bele čipke zasneženih
krošenj na modro nebo je potrjeval napoved lepega vremena, le pihalo je čedalje
močneje. Pretikali smo se med povešenimi vejami, ki jih je obtežil sneg –
nekatere le upognil, druge polomil.
Sviščaki (po cesti). Zasneženi gozd je bil
pravljično lep. Med drevjem in nad njim smo ujeli nekaj lepih pogledov.
Kakih 15 minut nad cesto smo šli mimo kovinskega križa na betonskem podstavku,
poslikanem z markacijami in puščicami. Pogled skozi bele čipke zasneženih
krošenj na modro nebo je potrjeval napoved lepega vremena, le pihalo je čedalje
močneje. Pretikali smo se med povešenimi vejami, ki jih je obtežil sneg –
nekatere le upognil, druge polomil.
Približno 25
minut od križa smo prišli na cesto in jo prečkali –
tako zemljevid, a v snegu se to ni videlo. Tam nas je presenetila strešica s
kažipoti in napisom KAPETANOVA BAJTA / PD SNEŽNIK 1460 m. Kakšna
bajta?! Radovednost mi je kasneje potešil Marko iz PD Snežnik (hvala!). Leta 1959 je
začelo to planinsko društvo s pomočjo prostovoljcev, gozdnega gospodarstva in
občine Ilirska Bistrica graditi odsek 1800 m ceste proti Snežniku. Pomagala jim
je tudi takratna JLA in vojaki so na tem mestu taborili, za njihovega
poveljnika kapetana Nikola Martinića pa so zbili barako iz desk. Ime je ostalo,
bajte pa že dolgo ni več.
Dotlej so se izmenjevali vzponi, spusti
in ravni odseki, poslej pa je šlo samo še navzgor. Kmalu
smo spet dosegli cesto, ki je pritekla od Kapetanove bajte. Zdaj se je sneg
že pošteno udiral. Pot je postala kar prometna in precej planincev se je že
vračalo. Eden je povedal, da nas na vrhu čaka sonce, ko pa so oni prišli gor,
je bilo popolnoma oblačno. Kmalu smo zagledali Mali Snežnik. Na uravnavi dobrih
20 minut od Kapetanove bajte ali tam nekje se je cesta
končala. Tam smo se kar lep
čas vrteli okrog svoje osi, saj so se
vsenaokoli vrstili fotogenični zimski prizori: čarobna pokrajina, pravljična bitja, živalske podobe. Nabrala
se je pravcata kolona, ki je občasno kar obstala. Vesela primorska družba se je
fotografirala na vse načine. Vesela z razlogom, saj je prejšnjo nedeljo zaradi
hudih zimskih razmer uspelo priti na vrh sam štirim od njih.
čas vrteli okrog svoje osi, saj so se
vsenaokoli vrstili fotogenični zimski prizori: čarobna pokrajina, pravljična bitja, živalske podobe. Nabrala
se je pravcata kolona, ki je občasno kar obstala. Vesela primorska družba se je
fotografirala na vse načine. Vesela z razlogom, saj je prejšnjo nedeljo zaradi
hudih zimskih razmer uspelo priti na vrh sam štirim od njih.Nedaleč pod kočo, morda pri zasneženih
kažipotih, sta E6 in vezistična pot odšli levo (steze ni bilo videti), mi pa
smo se kake tričetrt ure nad uravnavo mimo planinske koče povzpeli na vrh. Razgledna
plošča, skrinjica in trigonometrična točka so se skrivale pod snegom. Neki
domačin, ki je bil na Snežniku že neštetokrat, je zatrjeval, da
ni bilo še
nikoli tako lepo. Zaradi ledenega piša se mi je zanohtalo, neka domačinka pa je
bila navdušena: »Danes imamo srečo, da vsaj ni vetra!«. Primorci so pa res od
sile (od burje!). Pogled na kočo ne od spodaj ne z vrha ni obetal zavetja –
videti je bila kot nedostopno bivališče kakega pravljičnega bitja. Pa je bila
odprta in nas je lepo ogrela in pogostila.
ni bilo še
nikoli tako lepo. Zaradi ledenega piša se mi je zanohtalo, neka domačinka pa je
bila navdušena: »Danes imamo srečo, da vsaj ni vetra!«. Primorci so pa res od
sile (od burje!). Pogled na kočo ne od spodaj ne z vrha ni obetal zavetja –
videti je bila kot nedostopno bivališče kakega pravljičnega bitja. Pa je bila
odprta in nas je lepo ogrela in pogostila.
Vračali smo se po isti poti. Šele nazaj
grede sem opazila napis BOTANIČNI REZERVAT. Snežnik je zaradi pestrega
rastja od leta 1964 zavarovano območje. Cvetja sicer nismo bili deležni, a
drevje v zimski preobleki je bilo prav čarobno. Ko smo se po
debelih dveh urah spet znašli pod bregom, kjer smo zjutraj opazili samotnega
sankača, smo imeli kaj videti: kar mrgolelo jih je. Tudi na makadamski cesti, po kateri smo se vrnili k planinskemu
domu in avtu, se je nabrala kolona vračajočih se obiskovalcev zimskega
Snežnika.
Tomaža še zdaj slaviva, da nas je ravno
tisti dan povedel prav na Snežnik. To je bilo gotovo najino najlepše zimsko
hribolazenje. Kmalu po tistem me je med jutranjo telovadbo z radia udarilo po
ušesu: »Baje je pusta kakor zima« (Big Foot Mama, Nekaj je na njej). Sicer
imajo vsake oči svojega malarja, ampak tale pesnik gotovo še ni bil na zimskem
Snežniku.
























Ni komentarjev:
Objavite komentar