Roška pešpot – 1. dan: Kočevje–Luža (19 km)

Leta 2014 je bil organiziran prvi pohod Po medvedovih stopinjah. Tako sva takrat enkrat tudi izvedela za Roško pešpot, po trasi katere poteka ta vzdržljivostni pohod. Jani se je nemudoma ogrel zanjo, vendar ne v tej »dirkaški« različici, ko je treba s 64 km in skoraj 2300 višinskimi metri opraviti v enem dnevu. Ko je izvedel, da jo je mogoče prehoditi tudi v treh dnevnih etapah z organiziranim prenočevanjem vmes, pa se je opogumil spopasti z njo. Skupaj s Tomažem sta se je lotila 3. julija.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pot je leta 1999 kot učno pot zasnoval od lani pokojni kočevski gozdarski inženir Anton Prelesnik in z Mihaelom Petrovičem ml. zanjo sestavil tudi vodnik. Ker ima ta zdaj že sedem let, v kakšni podrobnosti ni ažuren, ampak še vedno je uporaben. Na zemljevidih sem edinole na maPZS našel zadnjo posodobljeno različico poti. Pot je odlično označena z zeleno medvedjo šapo na belem krogu. Seveda sva se zanjo tudi primerno »oborožila«: s piščalko, pršilnikom s solzilcem in signalno raketo.

Začela sva »po pravilih« pri Rudniškem jezeru v Kočevju. Na recepciji tamkajšnjega kampa, kjer sva parkirala (S 45.644103, V 14.871313), sva prevzela ključe najinega prvega prenočišča in pustila nekaj prtljage, ki so nama jo kasneje pripeljali na prvo postajo. Rudniško jezero je zalit dnevni kop nekdanjega rudnika rjavega premoga, ki se je razvil v priljubljeno kopališče. Čez njegovo parkirišče sva zavila proti severu, kjer naju je pričakala prva medvedja markacija. Po pravici povedano, so mene na pot zvabile predvsem ostaline nekdanjih kočevarskih vasi. In že prvo obiskano Šalko vas (koč. Schaukndoarf) so ustanovili Nemci, vendar ni za njimi ostalo tako rekoč nič. Slovenci so se začeli vanjo množično priseljevati šele po razpadu Avstro-Ogrske. Zadnjih 191 Nemcev jo je zapustilo decembra 1941, ko so se prostovoljno preselili v Tretji rajh, v domovanja izseljenih Posavcev. Namesto kočevarskih sledi sva na oguljeni verjetno rudarski hiši opazila le obledel spomin na prvo socialistično petletko iz leta 1947.

Podobna – vsaj narodnostno – je bila usoda sosednje prvotno prav tako kočevarske vasi Željne (koč. Sheale), do katere sva ves čas tolkla trd asfalt. Vas je znana predvsem po Željnskih jamah, ki jih je ustvarila bolj ali manj ista voda kot Rudniško jezero. V davnini je v kraški svet izdolbla okoli 1600 m dolg sistem jam in rovov, ki so bili tako plitvi, da se je mnogim podrl strop ter je nastal slikovit skupek naravnih oken in mostov. Premore celo nekaj malega sigastih tvorb. Skozi del je speljana pot, a ker sva predvidela, da zanjo ne bova imela časa, sva si jame ogledala posebej, že tri tedne prej. Tokrat sva sredi vasi zavila levo, ravno v nasprotno stran, kjer naju je na električnem drogu razveselilo gnezdo štorkelj z enim od staršev in dvema mladičema. Na severnem koncu vasi sva stopila na kolovoz mimo obsežnih konjskih pašnikov in se po dobri poldrugi uri poslovila od »civilizacije«.

 

 

 

Levo mimo prikupne kapelice sva se spustila v širne roške gozdove. No, strogo geografsko gledano, spada ta del še v Kočevsko Malo goro. Skrbno sva sledila oznakam (pojavila se je tudi kakšna stara rdeča šapa) ter po nadaljnji uri in 25 minut dosegla makadamsko cesto, kjer sta lomljena puščica na skali in še dodatni kažipot POT opozarjala, da morava zaviti levo na makadamsko cesto. Razumljivo, nekdaj se je šlo ravno na drugo stran. Tja sva tudi midva naredila nekaj korakov ter za grmovjem zagledala čebelnjak in malo naprej dve lesenjači, vse za zaklenjeno žično ograjo. S pozornim kukanjem skoznjo sva odkrila še star vodnjak z datumom 3. 6. 1927. To je vse, kar sva prepoznala od nekdanjega kočevarskega zaselka Rigelj (koč. Riegl). Nastal je v drugem valu kolonizacije, ko so po letu 1400 na Kočevskem že naseljeni Nemci začeli prodirati globlje v gozdove. V Riglju noben popis ni naštel več kot 59 ljudi in po italijanskem požigu v roški ofenzivi avgusta 1942 ni bil nikoli obnovljen. Mesto teh izginulih naselij je najlaže prepoznati po starikavih sadovnjakih in mogočnih lipah na krčevinah sredi bukovih in jelovih gozdov.

 

 

Vrnila sva se na križišče in zdaj krenila v pravo smer. Cesta je zaokrožila v desno na prostrane travnike. Z njih sva proti vzhodu ugledala še eno nekdanjo kočevarsko vas Stari Breg (koč. Pachərn, Autpachər), ki sva jo prav tako obiskala pred tremi tedni. Danes jo sestavljajo na pol obnovljena ljudska šola, hiška, ki jo je po vojni oživil Kočevar Martin Kropf, ko se je vrnil na domačijo, in povojni hlevi Kmetijsko-gozdarskega podjetja Kočevje. V najboljših časih je štela 101 prebivalca, danes pa uradno premore komaj tri. Ti gospodarijo na obsežnem zemljišču, ki se razteza vse do Grintovca in na katerem so partizani junija 1942 organizirali prvo slovensko državno posestvo.

 

Hitro sva bila spet v gozdu, ki me je vedno znova spomnil, da moram pihati v piščalko. Ugibala sva, koliko še potrebujeva do Pugleda. Po približno uri od Riglja sva se znašla na stičišču dveh gozdnih cest in zavila desno na zgornjo. Še 10 minut naprej so se nama z leve pridružili knafelci. Priključek sem že poznal, saj sva se tam pred dvema letoma in pol potepala z Mojco, ko sva delala krožno pot Stari Log–Pugled–Stari Log. Nekaj korakov naprej se je levo v breg pognal kolovoz, prvi označen z modrimi črtami. Z modro gozdarji zaznamujejo tako ali drugače zavarovana območja. Tam se je torej začel 195 ha velik gozdni rezervat Pugled-Žiben, ki so ga leta 1970 zaščitili kot nazornega pričevalca, kako se štiri stoletja kmetijsko izkoriščana krajina postopoma spet zarašča v gozd oziroma pragozd. Zapuščala sva Malo goro in zares vstopala v skrivnostni Rog.

 

V tri četrt ure sva bila bolj skozi grmišče kot že pravi gozd na vrhu Pugleda. No, kje je vrh, pravzaprav nisva bila prepričana, saj ga maPZS in Mapy označujeta različno. Kakorkoli, Pugled (koč. Hoachnparg) je danes ime vrha, nekdaj pa je bil kočevarske vasi. Kar sem jih doslej obiskal jaz, z največ vidnimi sledmi. Nastala je po letu 1558, ko je tedanji zakupnik Kočevske grof Franc Blagaj ukazal narediti 25 novih krčevin za naselitev. Takrat je Pugled obsegal samo štiri polovične kmetije s 13 do 17 stanovalci. Življenje je bilo trdo. Kmetovale so predvsem ženske in mladina, možje pa so večji del leta krošnjarili po svetu s suho robo in južnim sadjem. Načrt vasi izpred leta 1940 na informacijski tabli prikazuje 16 domačij. Žal se ni ohranilo nič od mlina na veter, ki si ga je omislil Franz Samide, ker je nekaj malega pridelanega žita vendarle bilo treba zmleti, vode pa ni bilo daleč naokoli. Obiskovalec seveda najprej opazi ostanke cerkve sv. Petra in Pavla, ki so celo malce obnovljeni.

Ko sva se potikala med ruševinami, je Tomaž nekaj deset metrov vstran zagledal žival. »Lisička,« je šepnil. »Meni se zdi bolj pujs,« sem dahnil. Ker je izginila, sva pozabila nanjo in se na klopeh pred cerkvijo posvetila »kosilu«. A ko sva po njem nadaljevala v tisto smer, je nenadoma divje zatopotalo in mimo naju se je skozi grmovje pognala velika divja svinja. Niti pošteno ustrašiti se nisva utegnila. Ko sva naredila še korak ali dva, je za njo hušknil še progast malček in čez nekaj sekund še eden. Šele takrat je Tomaž začel na telefon kar na pamet snemati okolico, ampak predstava je bila končana.

 

 

Po odhodu Kočevarjev so poleti 1942 vas zasedli partizani in si v njej uredili skoraj »normalno« življenje. V roški ofenzivi so jih Italijani pregnali in vas požgali. 24. avgusta pa so v bližini cerkve presenetili znanega pesnika Mirana Jarca in ga med begom ustrelili. Ob desetletnici smrti so mu pisatelji na nesrečnem kraju postavili spominsko ploščo, kasneje pa borci še tablo z njegovima verzoma. K njej z Roške pešpoti usmerja kažipot.

 

Kmalu sva zapustila rezervat in 40 minut pod Pugledom še omenjeno krožno planinsko pot. Zdaj sva bila spet prepuščena samo medvedjim oznakam in seveda navigaciji na najinih telefonih. No, ob poti se je pojavilo še več nekih nama neznanih oznak. Domnevam, da so bile to zavržene plastične zastavice, ki so letos usmerjale tekače na t. i. I FEEL SLOVENIA Bear Trailu. S pospravljanjem se prireditelji niso izkazali. V nekem trenutku sem ugotovil, da sem izgubil papir, na katerega sem zasilno dokumentiral najin pohod. Tomaž ga je šel velikodušno poiskat. Na srečo ni bil daleč. Na cestnem križišču pri Jurjevem križu uro kasneje sva res zagledala lesen križ in nasproti njega že skoraj porušeno stavbo z vodnjakom, katere namen nama ni bil znan. Na izletniškem zemljevidu Kočevsko je označena kot lovska koča. Poslej je šlo v glavnem samo še navzgor. Kot da niso bile dovolj že utrujene noge. Na koncu je pot po vzhodni strani obšla Reber in se iztekla na Lužo (821 m). Za nama je bilo debelih osem ur pohajkovanja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tudi na Luži (koč. Lackbügel) daleč od civilizacije so živeli Kočevarji. O zaselku je znanega malo, je pa že na pogled očitno, da ni mogel biti večji od ene hube. Iz kočevskega urbarja iz leta 1574 je razbrati, da je bila razdeljena med dva posestnika: Nemca Andrea Herbsta in najbrž Slovenca Blaža Kozarja. Na prikupni jasi nista nikoli stali več kot dve hiši in tudi danes je tako. Ena je gozdarska koča, h kateri spadata uta z ognjiščem in vodnjak, ter druga nekdanji hlev za konje. Gozdarska koča, najino domovanje za to noč, ima sicer ploščo z letnico 1957, a so jo očitno ne dolgo tega obnovili. Je pa zelo prvinska: brez vode, elektrike in stranišča, z osmimi pogradi brez vzmetnic v dveh sobah ter štedilnikom na drva. V majhni shrambi sva odkrila zalogo piva. Čeprav ga nisva imela komu plačati in je bil le po angleško hladen, se nisva mogla upreti vsak svoji pločevinki. Malo sva raziskala okolico. Tomaž je odkril točko s telefonskim signalom, jaz pa mlakužo z vodo, ki so jo prekrivale alge, in pravcati »nasad« velikega omana, ki se je šele pripravljal na cvetenje. Mnogo rastlin je bilo visokih vsaj toliko kot jaz. Mladenič z Zavoda Kočevsko nama je kmalu pripeljal toplo večerjo, zajtrk in malico za naslednji dan ter najino v Kočevju puščeno prtljago. Krožnike sva pomazala do čistega ter še za dne padla na pograda in zaspala.

 

 

 

 

 

 

  

  

Od Alenke, velike poznavalke rož in drugega rastlinja, ki naju pogosto pouči o nama neznanih rožah, na katere naletiva na svojih potepih, sem izvedela, da so veliki omani pri nas zelo redki. Niti ona jih še ni videla in jih bo zdaj po Janijevem opisu rastišča skušala »obiskati«. To seveda ni bil glavni Janijev in Tomažev dosežek na tej dolgi poti, ampak me je posebej razveselil.