Roška pešpot – 3. dan: Rajhenav–Kočevje (18 km)

Zadnji dan najinega pohoda sva si lahko privoščila nekaj jutranjega pretegovanja v postelji in kasnejši zajtrk. Pri njem se nama je pridružil gospodar Alojz Brdnik in smo lahko malo pomoževali. Povedal je, da je po rodu Štajerec, da sta se z ženo Majdo priselila v Rajhenav pred 30 leti in na 167 ha velikem najetem posestvu trdo delala, da sta ustvarila, kar imata. To pa sta čreda 230 glav govedi mesne pasme limuzin in glavno bogastvo cenjeni plemenski biki s testiranim semenom in krvjo. Onadva in njun delavec so danes edini stalni prebivalce nekdaj največje vasi v Rogu. Po letu 1400 so Rajhenav (koč. Reichenagə) v drugem valu kolonizacije naselili Nemci. Spričo razmeroma ugodne lege na kraškem polju (od an der reichen Au = v bogati loki, kar je najbrž tudi vir imena) je že od začetka obsegala kar dvajset polovičnih kmetij. Leta 1869 je premogla 58 hiš z 280 stanovalci. Preživljali so se pretežno z živinorejo in rajhenavski voli so sloveli vse do Dunaja. Ob začetku okupacije so se vsi Nemci preselili, domala opuščena vas pa je nekaj mesecev kasneje zgorela v italijanskem ognju. Po vojni je edini hiši, ki stojita sedaj, obnovilo Kmetijsko-gozdarsko podjetje Kočevje. Po polomu z rejo govedi ju je prepustilo jugoslovanski vojski in takšni sta dobila Brdnikova. Pokazala sta nama nekaj ostankov, ki spominjajo na Kočevarje: poleg številnih vodnjakov, raztresenih vse naokrog, en sam preostal steber iz cerkve sv. Marije Magdalene z napisom v okorni pisavi, ki omenja verjetno kakšen dar dveh domačinov, ter stopnice, ki so edine ostale od ljudske šole. Za njihovo fotografijo se je moral Tomaž splaziti pod vključenim električnim pastirjem. Novejši spominski plošči stojita na družinski hiši: ena v čast uspešni akciji Tomšičeve brigade leta1943 in druga ribniških teritorialcev leta 1991.

 

Samozavestno sva krenila po prašni cesti še zelo oddaljenemu cilju naproti. Cesto je nedaleč pred nama preskakljal zajec. Po 40 minutah naju je medvedja šapa opozorila, da jo morava v levo zapustiti tudi midva. Samo nekaj minut naprej sva že stala pred informativno tablo o Prelesnikovi koliševki. To je kakih 60 m globoka udornina, nastala s podrtjem stropa podzemne jame. Za koliševke je značilen toplotni in rastlinski obrat, tako da je tudi na dnu te eno redkih naravnih rastišč smreke na Kočevskem. Žal človek poleti vsega tega ne vidi, saj vanjo niti ne more (strme stene) niti ne sme (zaščiten pragozd). V 60. letih prejšnjega stoletja je nanjo opozoril naravoslovce Anton Prelesnik, kar ji je dalo sedanje ime.

 

 

Prek Ušivih jam (tam še iščejo grobišče povojnih pobojev) sva se v poldrugi uri prebila do makadamske ceste Kočevje–Laze pri Oneku. Še pol ure naprej se je onstran Kofla odprl dolg travnik. Visoke trave so se mešale z mogočnimi bukvami, takimi nizkimi in čokatimi, ne onimi slokimi in visokimi. Meni je posebej padla v oko ena, za katero se je izkazalo, da so jo gozdarji res označili z modro krono, njihovim znamenjem za izjemna drevesa. Sledila je cesta, ki naju je hitro privedla do hiše revirnega lovca pod Lovskim vrhom. Ob hiši je stal še en objekt, ki sva ga prepoznala kot klavnico za divjad. Kar zgrozila sva se, ko sva pred njo zagledala vedro, polno živalske drobovine, na kateri se je pasel roj muh, in ob njem še odrezano glavo mladega jelena. Še dobro, da mrhovina ni privabila nobenega kosmatinca.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Do vrha Lovskega vrha (830 m) je bil le še kratek sprehod. Odlikujeta ga lep razgled in obilo sence, ki jo mečejo mogočne lipe, kazijo pa kar trije antenski stolpi. V kočevarskih časih se je kucelj imenoval Annaberg in na njem je že od okoli leta 1500 stala romarska cerkev sv. Ane. Po vojni so jo podrli, tako kot vse v teh vaseh. Leta 2003 jo je skromno nadomestila kapelica z bronasto ploščo, posvečeno poslednji cerkovniški družini Tramposch, in z vzidanim domnevnim nagrobnikom z nekdanjega pokopališča.

 

Od vojaške antene se je steza spustila na poseko z električnimi drogovi, zavila levo v gozd in se iztekla na asfaltno cesto proti Kočevju. Njen dolg ovinek je prečkala čez travnik, s katerega so se že videle hiše v vasi Onek (koč. Wrneggə). Tudi to so Nemci domnevno v drugi polovici 15. stoletja ustanovili na sončnih senožetih, ki so omogočale pašniško živinorejo, sadjarstvo in čebelarstvo. Če k temu dodamo še delo v gozdu in krošnjarjenje, je bilo življenje v Oneku vendarle lažje kot marsikje v Rogu. Zato se je v času Avstro-Ogrske število prebivalstva v njej vrtelo okrog 180, pod Jugoslavijo pa je začelo upadati. Med zadnjo vojno je opustela. Po njej je nova oblast skušala uvesti zadružništvo, a se zamisel ni obnesla. Velik hlev iz tistega časa danes sameva in razpada. Med 25 sedanjimi prebivalci ni nikogar, ki bi bil tesneje povezan s Kočevarji, a spomin nanje ni umrl. Ker je Tomaž dovzeten za moje muhe, sva sredi vasi zavila s poti proti severozahodnemu obronku vasi, kjer so si nekdaj Kočevarji zgradili kapelo sv. Kozme in Damijana. Kapela je po vojni izginila, nekdo pa je poskrbel, da na stari češplji, ki raste na tistem mestu, visi vsaj tabla z njeno podobo, kot jo je še videl etnograf Janko Trošt.

Vrnila sva se na cesto proti Kočevju. Čez četrt ure sva jo zapustila po kolovozu v levo in po vedno bolj krotkih hostah obšla vas Cvišlerji. Številni razriti kolovozi z lužami, polnimi paglavcev, in še več cest so dali slutiti, da civilizacija ni daleč. Kljub temu sva do asfaltne ceste potrebovala še skoraj 2 uri. Z nje sva zavila čez polje in bila v 10 minutah med prvimi hišami v Kočevju.  Seveda sva v prvi gostilni potolažila presušeni grli, potem pa na recepciji kampa Jezero vrnila ključ od Luže in prevzela prtljago, ki sva jo pustila tam. Ko sva prišla do avta, so padle prve debele kaplje.

 

 

Bilo je naporno, ampak se je bilo vredno potruditi, sva družno sklenila. Toda zdaj, ko je to za mano, se šele zares ne morem načuditi, koliko ljudi to opravi v enem dnevu. Prvi Pohod po medvedovih stopinjah je zmoglo 36 pohodnikov, letos jih je s 64-kilometrsko različico opravilo že 1009, med katerimi je najmlajši štel 12 in najstarejši 74 let. Saj ne morem verjeti!