Iški vintgar, Vrbica, Trenk in še kaj

Ko sva 24. marca 2023 parkirala na velikem plačljivem parkirišču Iški vintgar (S 45.915804, V 14.504378) s »hišno« številko Iška 30, je bil najin avto edini. Tamkajšnje smerne tablice (350 m) KRIM 2h20min, PARTIZAN. BOLNIŠNICA KRVAVICA 1h 5min, VRBICA 1h30min., KRVAVA PEČ 3h, KUREŠČEK 5h 15min., OSREDEK 2h55min so vse kazale naprej po cesti. Prometna znaka sta prepovedovala promet po njej, razen seveda za upravičene izjeme, dodana pa sta jima bila znaka za umirjen promet, po katerih naj bi imeli pešci prednost pred vsemi. Zakorakala sva v označeno smer.

 

 

Markirano cesto, ob kateri so cveteli trobentice, deveterolistne konopnice, spomladanske torilnice in jetrniki, zvončki pa so že odcveteli, sva čez 5 minut zapustila po mostu levo čez Iško. Obakraj mostu so bili kažipoti (360 m), za naju proti poldrugo uro oddaljeni Vrbici. Takoj za mostom sva zavila desno in nato levo na stezo ob reki. Mimo »privat mosta« in lesene hiške sva se povzpela v gozd, kjer se je en kolovoz odcepil levo navzgor, midva pa sva nadaljevala naravnost po položnem. Neko drevo ob njem so si prisvojile številne lesne gobe. Pot je tekla pretežno po ravnem visoko nad strugo. Na naslednjem razcepu se je najin desni krak celo nekoliko spustil. Ob njem so cveteli navadni repuhi. Ko sva onstran reke zagledala Dom v Iškem vintgarju, sva se čisto približala strugi in s steze prestopila na kolovoz. Tekel je med zanemarjenimi kurišči in klopcami ter mimo ostanka mostu in lesenjače, ki je bila odprta ali celo vlomljena. Knafelčevim markacijam so delale družbo tudi oznake evropske pešpoti E6.

 

 

Kolovoz se je začel vzpenjati po plitvem jarku in tedaj sva ga zapustila v desno. S steze sva skozi drevje na desni videla velike pečine. Po 20 minutah sva zavila desno čez suho skalnato strugo Okrogarjevega grabna, pritoka Iške. Ob ozki stezici, ponekod kar polički, ki je tekla visoko nad reko, me je razveselilo tevje. Del poti je bil nekoliko prestavljen, ker se je podrla. Zaradi potočka, ki je curljal po bregu, sva morala čez pas črnega blata. Mokrota je bila po volji kalužnicam, cvetelo pa je tudi nekaj vejic navadnega volčina. Čez 5 minut sva šla čez jaso s kuriščem, ko sva se vrnila v gozd, pa še mimo kamnite razvaline. Na levi se je vlekel nekakšen jarek, obdan s kamni. Vsenaokrog je zelenel čemaž. Na drevo prislonjena tabla Gozdnega rezervata Mokerc je opozarjala na njegove meje, označene z modro barvo, in na to, da je dovoljeno hoditi le po označenih poteh. Pri tabli je bilo konec jarka. Gozd je bil precej razdejan, kakor se za rezervat »spodobi«. Sredi reke sva opazila ostanek mostu. Prestopila sva še en blaten pas, ki ga je ustvaril pritok Iške. Tam so se belile podlesne vetrnice. Najina pot se je strmo povzpela v breg na levi, potem pa se poravnala vzporedno s pobočjem, le da »nadstropje« više. Podrtega drevja je bilo res veliko. Naletela sva na še več črnega blata zaradi pocejanja vode v Iško, ki sva se ji spet čisto približala. Ker si nisva želela srečati medveda, sva pogosto piskala in ropotala.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pol ure od jase s kuriščem sva desno od grape hudournika Zeleni vir zagledala veliko skalo, ob kateri so ležali ostanki sveč. Kazil jo je napis PROPAD.. TRGOVINE. Za vandali so ostali le štirje kovinski nosilci nekdanje plošče v spomin na tam pokopane neznane ranjence, ki so med roško ofenzivo čakali na prenos v partizansko bolnišnico Pod Počivalnikom in podlegli ranam. V bližini tega naravnega nagrobnika sva poleg dotedanjih markacij opazila tudi modro-belo črto, markacijo Poti ob rimskem zidu. Kmalu po tistem, ko sva prestopila pritok Iške, sva se začela malo bolj vzpenjati. Zatem so naju ključi pripeljali iz gozda, a sva se hitro vrnila vanj. V boju s podrtim drevjem sva dosegla najvišjo točko (po GPS 472 m), nato sva se z njim bojevala še navzdol. Najinima fotoaparatoma se je nastavilo nekaj čudovitih šopkov kranjskih bunik ali volčičev.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Približno 40 minut od groba sva prestopila mogočno skalnato grapo. Šopi trobentic so bili prav razkošni. Vrstile so se oznake E6, Ljubljanske mladinske poti, Poti ob rimskem zidu, potem pa še jeklenica. Ta se je končala pri skali z napisom PD IG STRAŽAR, rdečim trikotnikom za zahtevno pot in rdečo puščico, ki je kazala na vrh skale. Pogled na Iško in stene njene soteske je zastiralo drevje. Cveteli so resje, beli in navadni repuhi, precej zabavna pa sta bila »pobratena« lesna goba in navadni volčin. Prestopila sva še dve grapici. Nad drugo je padal slap, ampak vode je bilo komaj kaj. Brž zatem sva zagledala skalni osamelec Votli kamen z naravnim oknom, skozi katero teče ozek pramen Iške. Lesene »brvi« nanj nisva preizkusila.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kjer je pot tekla tik ob strugi, je bila ponekod zelo skalnata in med skale je marsikje naneslo mivko. Dobrih 5 minut od Votlega kamna sva se spet lahko oprijela jeklenice, ki bi bila prišla prav še kje. Nato sva prekoračila majhen hudournik; visoko nad seboj sva lahko videla čez visoke stene polzeti vodo. Stezica se je vzpenjala in spuščala, a bolj vzpenjala, zato sva bila spet precej visoko nad Iško. Prestopila sva suho hudourniško grapico in nato še vodnato, po kateri je tekel Bančvar.

 

 

 

 

 

 

 

  

 

Kakih 10 minut od zadnje jeklenice sva prispela na križišče s kažipoti (440 m) nazaj E6 IŠKI VINTGAR 1h 25min, naprej Vrbica 5min, Osredek 1h, KRVAVA PEČ 1h 35min, KUREŠČEK 4h 50min, levo KRVAVA PEČ 1h 30min, KUREŠČEK 4h 45min. Sledila sva tistima naprej, to je po desnem kraku ob Iški, in zapustila E6. Pot, označena s knafelci in modro-belimi črtami, naju je v 5 minutah pripeljala k sotočju Iške in Zale, imenovanemu Vrbica (422 m). Sezula sva gojzarje in v sandalih prebredla Iško ter se ustavila pri skalnem stebru, znanem kot Skalni mož. Na njem je plošča iz leta 2000, na kateri piše, da se tam stikajo štiri občine: Cerknica, Brezovica, Velike Lašče in Ig. Nato sva prebredla še Zalo. Nasproti je pritekel možak, ki ga voda ni ustavila, ampak jo je prečkal kar v pohodnih čevljih in odbrzel dalje. S kažipota PENTLJA sva izvedela, da sva na planinski krožni poti po obronkih občine Brezovica, planinski (422 m) Ustje 50min (znak za zelo zahtevno planinsko pot), Rakitna 1h 45min pa nama je pokazal, v katero smer naj nadaljujeva.

  

 

Povzpela sva se proti Ustju (znak za zelo zahtevno planinsko pot) in Rakitni. Ozka strma stezica se je v ključih vila po gozdu. Obletavali so naju cekinčki. Markacij nekaj časa ni bilo, nato so se spet pojavile. Po 20 minutah, ko sva za kratek čas izstopila iz gozda, je Jani presodil, da sva na slabi polovici poti na Trenk. Stezica se je zožila, ponekod tudi visela in čeznjo so ležala polomljena drevesa. Čez četrt ure je bila ob skalni steni napeljana jeklenica. Pobočje je bilo kar prepadno. Vzpon med skalami je olajšalo nekaj stopničk. Zapihal je močan veter. Četrt ure od jeklenice sva zagledala spomenik, posvečen osmim žrtvam italijanskih vojakov. Minuto, dve nad njim sva šla mimo hloda z markacijo tik pod vrhom Trenka (769 m). Pod hlodom je ležala tablica z nenavadnim napisom 4000 – 1 = 3999.

 

 

Z nerazglednega vrha sva se spustila na drugo stran po grebenu. Spust je bil prijetno pohleven, dobro označen ter popestren s pomladanskimi žafrani, nunkami in spomladanskimi torilnicami. Prej kot v 10 minutah sva pristala na Ustju, velikem travniku s prežo ob robu in s samotno domačijo na zgornjem koncu. Ustje je zaselek Gornjega Iga. Zapustila sva Pentljo in kažipot (Trenk, 769 m) Benko 10min, Gornji Ig 1h naju je usmeril navzdol po slabem gozdnem kolovozu. Na drevesih je bilo precej rumenih pik in puščic, sicer pa so naju vodili knafelci. Po slabih 10 minutah se je kolovoz iztekel na lepo gozdno cesto, ki se je tam končala oziroma za naju začela, in šla sva naprej po njej. Ob njej so cveteli lapuhi. Markacij ni bilo. Na ostrem desnem ovinku je bila pod cesto speljana grapica. Znova so se pojavile markacije. Pa koliko trobentic! Na naslednjem desnem ovinku je pod cesto tekel potok Čondra, ob katerem je bilo spet vse zeleno čemaža.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slabih 15 minut, odkar sva stopila na cesto, sva za počitniško hišico levo v bregu in razvalino ob cesti prispela k Benku, še vedno na Ustju. Domačini menda rečejo k Benkótu, kar težko razumem, saj ni Benkót, ampak povsod piše Benko (razumela bi, če bi rekli k Bénkotu), razen če se izgovarja Benkó. In še ena uganka: tja nisva prišla v 10 minutah, kot je pisalo na kažipotu, ampak v 20 (na maPZS označena pot teče po bližnjici in tam je najbrž res 10 minut). Luknjasta streha je klicala po novih strešnikih, a so bili ti, zloženi ob propadajoči hiši, že tudi precej zdelani. Na ostanku drevesa pri toplarju sta bila kažipota (700 m) nazaj Vrbica 1h 15min, 
naprej Gor. Ig 30min, Krvavice 35min, Iški Vintgar 1h. Od domačije sva se spustila v gozd, ko se je ta razmaknil, sva stopala čez travnike, nato pa spet po gozdu. Na desnem ovinku kake četrt ure od Benkóta je pod cesto tekel Črni potok, ob katerem so cveteli beli repuhi in kalužnice. Markacij ni bilo. Poleg velikih šopov trobentic so cveteli še spomladanske torilnice, tevje in jetrniki. Na več mestih se je z brežin krušilo kamenje.

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Četrt ure od Črnega potoka sva prišla iz gozda med travnike. Splašila sva srno, da je zbežala v gozd, in tudi midva sva se kmalu vrnila vanj. Čez 5 minut sva pri kažipotih (710 m) desno PARTIZANSKA BOLNIŠNICA V KRVAVICAH 20min, IŠKI VINTGAR 35min, naprej po cesti KRIM 1h 15min zavila ostro desno na kolovoz, kjer so bile spet markacije. Ta sicer dokaj lagodna pot iz Iškega vintgarja na Krim nama je vendarle postregla z nekaj »plezarije«: čeznjo sta ležali dve veliki podrti drevesi. Tabla s prepovedjo hoje zunaj označenih poti naju je opomnila, da sva še vedno v gozdnem rezervatu Mokerc. Z odpadlim listjem prekrita tla so popestrile velike zaplate spomladanske rese. Dobrih 10 minut za kažipoti so bili že naslednji na Orleku (650 m), za naju levo IŠKI VINTGAR 30min. Poslej sva se odločneje spuščala. Spet je bilo veliko podrtega drevja, neki dvakrat zlomljen bor pa je srečno preživel. Pot je bila zelo pestra: ozka, široka, koreninasta, zemljata, peščena, skalnata, po jarku ali ne. Na razcepu se je zdel levi krak »normalen«, desni pa malo »divji«, a ob slednjem je bila markacija, torej sva šla desno. No, izkazalo se je, da se po obeh skoraj pol ure od zadnjih kažipotov pride v markirano grapo. Ta naju je takoj pripeljala na prečni kolovoz, ki se je spuščal v levo in midva z njim.

 

 

Že čez 5 minut sva pristala pri hišah. Pri Jelki pod vodohranom sva stopila na makadamsko cesto in ta naju je v 2, 3 minutah odložila na asfaltno. Ob njej sta bila planinski kažipot (360 m) le za nazaj proti Krimu in Krvavicam ter »imeniten« z dvema zvezdicama IŠKA retreat, ki je kazal k bližnji počitniški hišici za najem (samo?) tujcem. Desno k Domu v Iškem vintgarju naju tokrat ni vleklo, zato sva zavila levo mimo brezplačnega parkirišča za avtobuse in invalide, planinskih kažipotov ter table poti ob reki Iški Okljuk o Iškem vintgarju. Na parkirišču čez slabe četrt ure še vedno ni bilo gneče: z najinim vred trije avti.