Kozj(ašk)i začetek novega planinskega leta

Za prvi letošnji pohod sva si izbrala Kozji vrh (1383 m), drugi najvišji vrh Kozjaka. Ne na planinskem zemljevidu Pohorje ne na izletniški karti Koroška nanj ni nobene markirane poti, blizu pa teče tista na najvišji vrh Kozjaka, Košenjak (1522 m). V Dravogradu sva prečkala Dravo in na drugi strani nadaljevala proti vzhodu. Skozi Gortino sva se pripeljala do odcepa levo v Bistriški jarek in ob (Mučki) Bistrici na Pernice. Pri tamkajšnjem glasbenem domu sva udobno parkirala. Poleg stoji spomenik dvanajstim borcem II. bataljona Lackovega odreda, ki so tu pokopani. Na drugi strani ceste stoji čedna kapelica (na svetih Treh kraljev dan sva si lahko ogledala še jaslice), posvečena sv. Frančišku Asiškemu, menda edina ekološka kapelica v Sloveniji, karkoli že to pomeni.

 

Za glasbenim domom puščica in markacija usmerjata levo na kolovoz nad pritokom Bistrice in nad makadamsko cesto, ki se pri oranžno-rumeni hiši odcepi od asfaltne. Mimo domačije Pernice 9 sva se povzpela v gozd. Pod veliko skalno gmoto je na skali napis Veselo, ki se za ostrim desnim ovinkom nadaljuje (?) s sleci srajco in pogumno naprej. Za skalami sva zavila ostro in zelo strmo v desno. Nad pogostimi markacijami sva opazila pokončne bele črtice. Alojz Eršte in Vlasta Senica iz PD "Bricnik" Muta sta mi pojasnila, da je tako označena Kozjaška pot (prijazno sta mi odgovorila tudi na druga vprašanja, za kar se jima lepo zahvaljujem); ta pot PD Maribor Matica teče od Maribora do Dravograda (Nikóla Guid jo v Planinskih obhodnicah in pohodih imenuje Pot čez Kozjak, enako vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije).

 

Prečkala sva zaraščen kolovoz in strmina je še kar vztrajala. Hodila sva po nekakšnem grebenu, nato pa dosegla z listjem posut kolovoz. Markacije so postale zelo redke. Stopala sva v čedalje gostejšo meglo. Strmina se je unesla in kolovoz naju je pripeljal na travnik. Na slepo sva nadaljevala po njegovem levem (zgornjem) robu mimo preže, kjer sva na drevesu komaj razločila markacijo. Bolj proti sredini travnika sva zaslutila kolovoz in mu sledila. Končno naju je pomirila markacija na električnem drogu. Mimo še ene preže sva dosegla gozdno cesto in nad njo zagledala hišo. Brez oznak nisva vedela, kam zdaj. Zavila sva navzgor po cesti in prišla do lesene garaže z nabiralnikom domačije Pernice 7 (pri Abramu). Šele zdaj sva opazila potko, ki mimo preže priteče na cesto in sva jo v megli zgrešila. Nad starimi gospodarskimi poslopji (eno – kamnito – je podrto) in novejšo stanovanjsko hišico sva nadaljevala po kolovozu. Očitno ga ne uporabljajo več, saj je poraščen s travo in mahom. Tišči se gozda in je ponekod težko prehoden, zato sva hodila nad njim po robu strmega travnika. Skozi brezov gaj sva se povzpela na plano, kamor se izteče tudi jarek s kolovozom (od tam sva videla, da je markiran). Zdrznila sva se ob poku. Lovci? Spet kateri, ki misli, da ob ponedeljkih ni pohodnikov in planincev? Na desnem robu travnika stoji kapelica z Marijo z Jezusom v naročju ter s sv. Marjeto in sv. Jakobom obakraj nje. Tudi na zunanjih stenah so preproste slike svetnikov v nišah z napisi, ki so nekoliko »vznemirili« mojo lektorsko plat. Sicer pa sta kapelica in okolica lepo urejeni.

 

 

Na drugi strani ozkega pasu gozda sva stopila na strm kolovoz proti domačiji visoko pred nama. Levo od njega je bilo še megleno, na desni pa je že sijalo modro nebo. Končno sva se dvignila nad meglo, med raztresenimi perniškimi domačijami po okoliških hribčkih pod nama pa so se še vlekle bele štrene, da je bila pokrajina prav romantična. Mimo vodnega zajetja in transformatorske postaje, pri kateri sva prečkala makadamsko cesto, sva dosegla Hribernikovo domačijo (Pernice 18). Čuvaj je tako sovražno in glasno kazal zobe, da sva kar pospešila.

 

Na vrhu strmega klanca nad Hribernikom se kolovoz razcepi in nič ne pove, kateri krak je pravi. Izbrala sva desnega naravnost strmo navzgor in šele v gozdu prišla do prve markacije. Ko pa tako in tako ni bilo mogoče zaviti kam drugam, sta naju »razveselili« še ena markacija in puščica. Strmi kolovoz je bil bolj podoben vlaki. Čez čas je bila tudi domneva, da je treba prečni kolovoz prečkati in nadaljevati po stezici, »nagrajena« z markacijo. Pod cerkvijo sv. Simona sva stopila iz gozda in pozdravilo naju je sonce. Pred obzidjem je korito s pipo. Po stopnicah sva se povzpela na pokopališče okoli cerkve. Za njo je bilo nekaj zaplat snega. Pod obokom, pokritim s skodlami, sva stopila na cesto. Onstran nje stoji slab lesen kažipot Sv. Urban - 1½ h in kaže v breg. Desno navzdol se pride k Svetemu Jerneju nad Muto in tudi v Bistriški jarek.

 

Zavila sva levo po cesti mimo spomenika Lackovemu odredu. Povsod piše Ladskov odred in opozorilna tabla svari pred padajočimi deli podirajočega se spomenika. Obljubljajo, da bodo oboje do maja popravili. Knezova domačija ni stalno naseljena in že vsaj dvajset let ni več planinsko zavetišče, a ta oznaka kljub temu še vedno množično »straši« po spletu. Na hiši sta vpisni skrinjici PD »Bricnik« Muta in Kozjaške poti (v zvezek se je prvi vpisal Jože Dolinšek iz Maribora davnega 26. 5. 1969). Poleg nekaterih markacij je črka M, ki označuje krožno planinsko pot Muta–Pernice–Jernej–Bricnik–Muta. Koliko poti je v Sloveniji, nikoli jih ne bova prehodila!

 

Od Kneza sva naredila še nekaj korakov k šoli, kakor piše na kažipotu. Tudi vodnik omenja nekdanjo šolo. Našla sva perniški dom krajanov z zastavo in grbom Pohodnega društva Pernice in grbom občine Muta. Stavba ni nič podobna šoli. Ob njej so klopi in mize ter igrišče za košarko in nogomet. Pozneje sva izvedela, da je bila šola najprej v leseni hiši pri Knezu, v letih 1969–2010 pa v stavbi, ki jo zdaj upravlja Pohodno društvo Pernice.

 

Nad Knezom sva nadaljevala za kažipoti Pot orjaških lip (ta dan sva videla že več takih), Košenjak in Sv. Urban v smrekov gozd. Takoj za združitvijo najine poti s tisto od sv. Simona je razcep, na katerem puščica kaže desno. Široka koreninasta steza se za kratek čas položi, nato pa se blago vzpenja. Na jasi z mizo, klopmi in sledovi kurišča sva splašila srnice. Po zelo širokem z iglicami postlanem kolovozu sva spet stopila v smrekov gozd, tokrat zelo temen. Pot je markirana, čeprav od Kneza po zemljevidu ne bi smela biti. Dosegla sva gozdno cesto, ki se na desni takoj razcepi: levi krak je markiran in se rahlo vzpenja nad domačijo Zgornji Čiček, desni pa se mimo skladovnic drv spušča k njej. S slabe, razmočene in razrite ceste sva jo med drevjem lahko videla.

Mimo lesenega korita z vodo sva čez kakih 10 minut prišla na križišče, kjer se od ceste levo odcepita kolovoza – najprej pravokotno zelo strm, nato viličasto položnejši. Pri prvem je ležal podrt zelen kažipot Sv. Urban 1 h iz iste »serije« kot tisti nad sv. Simonom. Skušala sva uganiti, kam je nekoč usmerjal; odločila sva se za položnejši kolovoz in markacija nama je odločitev potrdila. Ker se čezenj zliva voda, je bil hudo poledenel. Kmalu se je skazil v strmo vlako, nato pa sva zavila levo na še bolj strmo in ožjo. Dišalo je po sveže posekanem lesu. Prisopla sva na razrito, blatno gozdno cesto s prežo na levi, kakih 10 m desno pa sva jo pri krmilnici že zapustila. Ob strmem kolovozu sva naletela še na en Urbanov kažipot. Končno se je strmina unesla. Na veji nad eno redkih markacij je visela prazna kantica. Kako so nas že učili? Kjer se osel valja ... Gozdarji so poleg kantice očitno odrabili tudi kolovoz – kar končal se je, prestopiti je bilo treba podrto smreko in onstran nje je bila le še stezica, ob njej pa velike skale. Prav kmalu sva se znašla na meji, ki jo označujejo palica z rdeče-belim vrhom, napis Pozor! Državna meja in mejni kamen XIV/245.

 

Kako zdaj najti Kozji vrh? Obrnila sva se proti skalam za svojim hrbtom in se napotila desno pod njimi. Ko je pred nama stal vršiček, ki bi utegnil biti najvišja točka, se je neoznačena potka nadaljevala desno pod njim in se razširila skoraj v kolovoz. Vršiček sva obšla in zavila s kolovoza kar levo navzgor. Hitro sva dosegla vrh, porasel s slikovito skrivenčenimi drevesi. Označen je z geodetskim kamnom. Od tod je nekaj malega razgleda na severovzhod, sploh zdaj, ko drevje ni olistano. Da sem ne zahajajo samo planinci, priča solnica za divjad. To je torej viceprvak (zahodnega) Kozjaka.

 

 

 

Preden sva se odpravila nazaj v dolino, sva šla pogledat še k sv. Urbanu (1329 m). Vrnila sva se k mejnemu kamnu 245 ter se napotila po meji skozi gozd in čez razgledno poseko. Ob poti je precej mravljišč; večina mravelj ima avstrijsko državljanstvo, nekaj je tudi »dvolastnic«. Do cerkve nisva hodila več kot 10 minut. Na njej nama je vzbudila pozornost precej moderna upodobitev obsodbe Jezusa na smrt. Jasa, na kateri stoji, ni razgledna. Poleg nje je kapelica z zanimivo podobo Jezusa, niže doli na robu gozda pa še razpelo. Klopi in »bife« kažejo, da je to tudi kraj za družabna srečanja. Tukajšnji kamen ima številko 264. Za cerkvijo sta tabli z napisoma Grenzpanoramaweg in Grenz Panorama Weg – očitno nismo edini s »planinskimi« pravopisnimi težavami! Tu teče še Südalpenweg 03/594.

 

Vrnila sva se po isti poti. Čeprav se rada vračava po drugi, večinoma tudi na že prehojeni dostikrat vidiva kaj novega, lepega, zanimivega – če ne drugega, pa lepo "oblečen" panj. Pri Hriberniku sva izvedela, zakaj je njihov pes tako divji (ker ga je neki planinec udaril s pohodno palico) in da ta pot na Kozjak ni posebno obiskana. Slabih 10 minut pod Abramom se je na razcepu treba spustiti s travniškega kolovoza naravnost v gozd, ne desno (puščice je mogoče razumeti tudi narobe). V manj kot dveh urah sva bila spet pri avtu (vzpon je trajal dobri dve in še dobre četrt ure obisk pri sv. Urbanu), zadovoljna z začetkom novega planinskega leta.

Kapunar in druge kozjaške uganke in zanke

Na najvišjem vrhu Kozjaka sva menda že bila. Že takrat mi je to pogorje zbudilo posebno radovednost (kakšno, si lahko preberete pri Košenjaku*) in samo vprašanje časa (in vremena) je bilo, kdaj bova šla preverit, ali je Kapunar razgleden ali ne (našla sem še razdelek 2417, kjer piše, da je slabo razgleden). Pri načrtovanju pohoda se rdeča črta na zemljevidu ni hotela čisto ujemati z vodnikom, zato sva si kos poti pomagala z vodničkom po evropski pešpoti E6. V Enciklopediji Slovenije, geslu Kozjak, pa je sledilo še eno presenečenje: najin ponedeljkov cilj je omenjen kot najvišji vrh »obmejnega dravskega hribovja«, a o Košenjaku ne bele ne črne. Vendar sem ga izbrskala: v geslu Golica, Koralpe. Mogoče pa le ni tolikšna sramota, da v zemljepisu nisem bila nikoli posebno močna ...

Parkirala sva v Radljah ob Dravi pri cerkvi sv. Mihaela. Napotila sva se levo od nje do ulice Ob potoku, tam pa se začne vzorno markirana pot E6. Pri zadnjem gospodarskem poslopju sva se povzpela po stopnicah v breg, posut z raznovrstnim pomladnim cvetjem, in kmalu sva bila v prijetnem gozdu. Poti je veliko, a niti za hip nisva bila v dvomih, katera je najina. Deloma se ujema z gozdno učno potjo. Mimo Hude luknje sva se povzpela do gozdne ceste. Od Majerhofa sva v daljavi zagledala cerkev sv. Treh kraljev. Kmalu zatem se v desno odcepi neznansko blatna vlaka in tam naju je čakalo neprijetno presenečenje: opozorilo, da planinska pot ni prehodna in da je zaradi sečnje in spravila lesa nevarno. Kako niso mogli tega napisati na izhodišču ali vsaj pri Hudi luknji?! Po tistem globokem blatu res nisva imela možnosti, vrniti pa se tudi nisva hotela. Nadaljevala sva po cesti in po dveh poskusih prišla dovolj daleč, da sva se prebila po brezpotju mimo odseka, na katerem ta čas sekajo, in spet ujela markacije. Poleg rož so naju razveseljevale predvsem praproti, ki so se ravno »rojevale«. Pri ne čisto jasnem kažipotu Žohar sta dve možnosti: nove markacije vodijo levo zelo naokoli mimo gostilne Žohar, naravnost po stari poti E6 (markacije so zbrisane) pa se gostilni izognemo. Tu se evropskim markacijam pridružijo Knafelčeve, kmalu pa se razidejo in prepustila sva se belo-rdečim. Mimo Ternika sva se povzpela do Škarca in slišala prvo letošnjo kukavico; bil je čudovit dan in upam, da bova tovrstnega »bogastva« deležna vse leto.

Od table na državni meji ni bilo več daleč do nekdanje karavle, od koder se vidi na dravsko dolino in Remšnik. Stavbo uporabljajo radioamaterji. Od enega izmed njih sva izvedela, da sva zdaj na cilju, češ da je njihova kuhinja (!) ravno na 1050 m (pred hišo pa piše, da stoji na 1000 m). Ko sem vztrajala, da mora biti po moje vrh pač na vrhu, se mu je menda zdelo nekoliko neumno, pa saj ni mogel vedeti, kakšna »raziskovalna« žilica me je prignala tja gor. Čez bližnji travniček sva se res povzpela na vrh, kjer sta le mejni kamen in rdeče-bela palica, razgleda pa prav nobenega. Ni čudno, da so se radioamaterji in planinci »razšli« (nekdaj je bila karavla menda tudi nekakšna planinska koča) in da so mnenja o (ne)razglednosti tako različna: eni se »razgledujejo« z vrha, drugi pa od karavle.

Vrnila sva se po drugi strani, saj so nama zagotovili, da je pot sicer nemarkirana, a razločna. Toda že pod Žniderjem sva jo izgubila in nadaljevala po cesti (gospodinja nama je kaj drugega odločno odsvetovala), kjer naju je z avtom prehitel omenjeni radioamater s »hudomušnim« vprašanjem, ali sva se odločila za bližnjico. Po njegovem sva bila obsojena na cesto do konca, a kdor ne hodi peš, pač ne ve za (označene!) bližnjice. Od Pavlija pa nisva videla nobene markacije več in ker na terenu že spet ni bilo tako kot na zemljevidu, sva se obrisala pod nosom za sv. Janeza, zato pa sva si ogledala Župankovo domačijo – partizanski spomenik.

Dve uri in pol gor, slabi dve dol in sedem ur svežega zraka.

*Šele pri tokratnem branju se mi je posvetilo, zakaj v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije razmejitev med deli Kozjaka ni videti jasna: ker je uvodni, splošni del besedila kar pod naslovom Vzhodni Kozjak, obravnava pa seveda tudi osrednjega in zahodnega, kar ni posebno posrečeno, saj uporabniki vodnikov ne beremo vedno od a do ž, ampak pogosto poiščemo samo razdelek, ki nas zanima, zato je pri vodnikih poleg natančnosti pomembna tudi "organiziranost".

Na vrhu Kozjaka. Upam vsaj ...

Najvišji vrh Kozjaka je Košenjak (1521 m). Tako piše v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije vsaj v treh razdelkih (2501, 2518, 2523) poglavja o zahodnem Kozjaku. V razdelku 2301 pa, da je Košenjak (1517 m) gora v vzhodnem Kozjaku. Razdelitev na vzhodni, osrednji in zahodni Kozjak je tudi sicer nekam negotova: Seršenov vrh najdemo v poglavjih o vzhodnem in osrednjem Kozjaku (brez dvoma je mišljen isti, saj je obakrat navedena ista nadmorska višina: 963 m). Tudi Kapunar naj bi spadal obenem v vzhodni in osrednji Kozjak. Poleg tega v poglavju o osrednjem piše enkrat, da je »zanimiva razgledna točka« (razdelek 2415), in drugič, nasprotno, da »prav tako ni razgleden« (razdelek 2418). Človek mora postati radoveden! Če smem verjeti vodniku, sva na vzhodnem Kozjaku že bila (na Žavcarjevem vrhu), zato sva se to pot podala na zahodnega.

Za soboto je bilo napovedano deževno vreme, a do Dravograda je zdržalo, tam pa se je vse zarotilo proti nama: začelo je deževati, na vseh parkirnih prostorih je bilo dovoljeno parkirati samo dve uri ali pa si moral biti stranka ali član ali karsižebodi, kar midva nisva, nikjer ni hotelo biti začetka poti (pozneje sva odkrila nekaj "nevidnih" oznak) in vsak domačin, ki sva ga vprašala, je povedal kaj drugega kot tisti pred njim, z običajnim dodatkom, značilnim za domačine povsod po svetu (le jeziki in narečja se razlikujejo): »Sej boste tk vidl.« Informacijski urad pa se odpre šele ob desetih! Ker je uvod že tako predolg, ne bom razlagala, kako sva našla pot do Lovskega doma Grajska bajta oziroma sosednjega Starega gradu, ampak vam zaupam samo rešitev. Najpreprosteje se do tja pripeljete iz mesta, tako da pri kažipotih Ojstrica, Sv. Duh in Planinski dom zavijete desno na ulico Pod gradom, nato pa sledite kažipotom za Lovski dom in tam parkirate. Pravoverni, ki boste hoteli vso pot peš, pa zavijte po ozki potki na koncu krščanske adventistične cerkve (mogočne kamnite cerkve sv. Vida ne morete zgrešiti, za njo je rumena stavba, v kateri je informacijski urad, za to pa živo rdeča stavba omenjenih adventistov) in se držite leve.

Od grajske razvaline je pot odlično markirana (še sreča, saj je nešteto možnosti, da zaidete) in čeprav večinoma ni razgledna, je zelo prijetna. Gor grede sva si izbrala tisto čez Goriški vrh. Tu in tam sva naletela na obvestilne tablice Gozdne učne poti Dravograd in Poti za srce. Ustavila sva se pri kapelici Trije križi, zatem pa še pri idilični Lorberjevi hiši – čisto na samem je in vsa v cvetju. V dobrih treh urah sva stala na vrhu, na slovensko-avstrijski meji. Neusmiljeno je pihalo in megle so se podile okoli naju, tako da z lepim razgledom na Pohorje ni bilo nič, midva pa sva bila židane volje, ker ni deževalo. Po kosilu v Planinskem domu Košenjak sva se vrnila po dolini Ojstriškega potoka. Na tej strani se markacisti niso tako odrezali. Kažipot ob hiški nasproti cerkve sv. Janeza Krstnika v Ojstrici nekoliko zavaja; kaže mimo hiške navzdol, v resnici pa je treba še naprej in se šele pri znamenju za naslednjo hišo spustiti desno po travniku. Pri Komovtu je treba desno, mimo garaž in pod njima levo okrog hriba, čeprav je pri garažah na prvi pogled konec poti in se zdi, da nas markacija usmerja levo v gozd. Kake četrt ure zatem pa je treba biti spet silno pozoren: zaradi goščave komaj opazna markacija nas nepričakovano povabi z dobre steze v desno navzdol na nekaj, kar si komaj zasluži ime pot, tako je zaraščeno. Odtlej so oznake nekaj časa zelo redke. To pa je poslednja orientacijska težava. Zadnji del poti teče po cesti, na koncu asfaltni. Ko sva po dveh urah in pol prišla do avta, je začelo deževati. Skrajni čas – Jani vremenoslovcem že tako nič ne verjame!

Rož v tem času ni več veliko, zato so naju toliko bolj razveselili navadne madronščice, ki jih še nisva poznala (samo na dveh mestih so cvetele), in navadni vratiči, posebno dol grede pa je bilo vse modro svečnikov, a tudi ti že odcvetajo. Drugih rož je bilo le za vzorec.