Sončen novoletni pozdrav s skoraj 400 m

Narobe svet? Res sva te dni videla cveteti regrat, marjetice in trobentice, pa vendar je bil to najin zadnji vzpon(ček) to leto in priložnost za zdravico kot že nekaj let doslej.

Na božični dan sva pohajala med jeruzalemskimi gorcami, kjer raste »najin« traminec, dan po božiču pa sva si izbrala za obisk tromeje med Slovenijo, Madžarsko in Avstrijo. Začelo se je malo vesoljsko: med potjo sva se ustavila v Ženavljah, odmaknjeni vasici, katere ime je 18. avgusta 1934 obšlo svet, saj sta v njej nenačrtovano pristala belgijska raziskovalca kozmičnih žarkov, na kar spominja skulptura stratosferskega balona. Drug drugemu se niso mogli načuditi: domačini znanosti, ki je padla z neba, Belgijca pa silnemu gostoljubju domačinov.

V Martinju nasproti pokopališča in pri športnem centru je dovolj prostora za parkiranje, od tam pa sva odpešačila proti Trdkovi. Zdaj sva že vedela, da naju čaka veliko ceste, zato sva raje hodila po peščenih in travnatih bankinah. Mimo Sajarinega vodnjaka in mogočnega hrasta (več kot 400-letni graden ali zimski hrast je visok 22 m in ima obseg debla 493 cm) sva se povzpela do evharističnega križa, pod njim pa je odcep desno proti tromeji. Pot je označena in ponekod teče enako kot gozdna učna pot, od vstopa v gozd pa sva lahko sledila tudi mejnim kamnom. Kar razgibana je – malo dol, malo gor (včasih tudi kar strmo), a bolj kot hoja nama je pospešilo utrip razburljivo srečanje: manj kot 20 m pred nama je prečkala pot velika družina divjih svinj. Najprej mama, sledilo ji je devet mladičev, zadnja žival (še ena mama, torej sva videla dve družini) pa je nekoliko postala, naju pogledala in mirno odšla za drugimi. Tako sem bila osupla (strah je prišel šele pozneje), da se sploh nisem spomnila na fotoaparat.

Prej kot v dveh urah sva bila na vrhu Tromejnika (388 m). Prebrala vse napise na spomenikih in tablah, ki govorijo o sožitju treh narodov (tudi Šri Činmoj, ki sva ga »srečala« že na Peči, je pristavil svoj piskrček). Za kratek čas so se nama pridružili trije skavti; dva sta govorila tudi slovensko, od kod so, pa nisva utegnila povprašati, ker so le prižgali betlehemsko svečko in naglo nadaljevali pot. Posedela sva, si nazdravila s šampanjcem in se posladkala s čokolado Strast iz Kocbekove oljarne.

Vrnila sva se po Gozdni učni poti Tromejnik, ki je najzanimivejša, kar sva jih videla doslej. Ponuja ne samo slike, opise, vzorce lesa in podobno, ampak celo vonjave; le slabo vzdrževana je. Tako sva napravila krog. Iz Martinja sva se »povzpela« še na bližnji štiristotak Srebrni breg (404 m), kjer je kar mrgolelo fazanov (v okolici je tudi precej pokalo), in najinega prekmurskega hribolazenja je bilo konec.

Naslednji dan je začelo deževati še v Prekmurju, tako da se ni bilo pretežko posloviti. Pomahala sva slamnati družinici v Tešanovcih in se vrnila v Komendo. Silvestrovo preživljam doma. Vsak čas se bom lotila pripravljanja nekoliko slovesnejše večerje, da bo vse nared, ko se Jani okoli devetih zvečer vrne iz službe. Oba vam želiva prijetne praznične dni, v novem letu pa obilo zdravja, dobrih misli, prijaznih srečanj in prijetnih presenečenj. In seveda hribovskih doživetij!

Prekmurski štiristotaki

Dobro sva izbrala: po Sloveniji je lilo in poplavljalo, v Prekmurju pa je sijalo sonce – dva dni skozi oblake, v soboto pa celo s kičasto modrega neba.

V četrtek sva se, oborožena z vodnikoma Pomurska planinska pot (PPP, 2002) in Po gorah severovzhodne Slovenije (2007), odpeljala v Kuzmo: mimo cerkve in spomenika osamosvojitvi, onkraj mostička, na katerem sva opazila prvo markacijo, pa na razcepu levo, da sva »oddala« avto na parkirišču ob nogometnem igrišču NK Tromejnik. Nato sva se vrnila na razcep in se napotila v levo med hišami. Markacija in puščica levo na debeli smreki nasproti zelo modre hiše sta nama potrdili, da sva na pravi poti, in poslej sva se držala bolj ali manj pogostih in različno razločnih označb. Pri zadnjih hišah je na drevesu množica oznak, pri katerih je treba zaviti ostro levo na kolovoz, nato pa se čez kakih 50 m spustiti desno (ni oznake) na asfaltno cesto pod bregom in desno po njej (oznaka je nekoliko naprej in slaba). Le če bi radi hitro, pa ne po isti poti nazaj v Kuzmo, nadaljujte po kolovozu ali spodaj na cesti zavijte levo (preverjeno, ker se nama je skoraj »posrečilo«). Malo med njivami in travniki, malo po gozdu sva prišla v Sotino (kje nazaj grede vstopiti v gozd, si morate zapomniti, ker ni označeno), kjer se nama je pridružil razigran malamut.

Kar preveč po (asfaltnih) cestah je speljana tale PPP, a ob njih se vidi tudi marsikaj zanimivega. Pred hišami imajo radi makete gradov in cerkva, vse mogoče kipe (ne le palčke), precej priljubljena sta Stan in Olio, te dni pa po pročeljih tudi množično plezajo Božički. In tamkajšnja razpela so zanimiva: pod Križanim je pogosto še Marijin kip. Všeč so mi tudi njihovi vodnjaki.

Za sotinsko gostilno Šbűll (zanimivo ime za nas »osrednje« Slovence) sva zapustila glavno cesto in se mimo odcepa za Sotinski breg podala najprej na Serdiški breg (tudi Rdeči breg, 416 m), ki je drugi najvišji vrh Prekmurja in kdo ve zakaj najbolj znan in priljubljen, če je verjeti več virom. Na njem poleg lesene hiške (nama) neznanega lastnika in namena stoji lesen »obelisk« – najbrž kota, kot piše v vodniku, spomenika NOB pa nisva našla. Nekoliko stran stoji še ena hiška z antenami. Kuža se je nekam potepel in hrib sva zapustila brez njega.

Vrnila sva se k omenjenemu odcepu, saj sva seveda hotela še na najvišji vrh Prekmurja, 418 m visoki Sotinski breg (tudi Kugla ali Kugel, kakor piše na smetnjaku na vrhu). Spet se je od nekod vzel najin malamut in spotoma po dvoriščih podil gosi in kure. Ni bilo dolgo, pa smo stali na strehi Prekmurja. Prikupni zvonik je obenem razgledni stolp, poleg pa sta lesena hišica in vremenska postaja. Tedaj sta se prikazala prva »planinca« tisti dan: pritekla sta gor in takoj obrnila. Kužu so očitno bolj všeč tekači; zapodil se je za njima in nismo se več videli.

Za vrnitev sva izbrala za spoznanje bolj razburljivo pot. Pod vrhom sva zavila za oznakami desno. Knafelčevim markacijam so se pridružile zelene pohodniške in oznake za Tripotje – vsepotje v Krajinskem parku Goričko. Po 365 graničarskih stopnicah sva se kar strmo spustila na travnik, kjer nama je prekrižal pot ne zelo širok, a kar globok in deroč potok. Zbrala sva pogum in ga preskočila ter se – že spet – po asfaltni cesti napotila v levo. Napis na bližnji stavbi Abwasserreinigunganlage Neuhaus am Klausenbach (vas Neuhaus am Klausenbach ima slovensko ime Dobra in madžarsko Vasdobra) naju je nekoliko vznemiril, saj nisva pričakovala, da se bova znašla v Avstriji. K sreči ni bilo daleč do nekdanjega maloobmejnega prehoda, od koder sva se mimo kamnoloma, ki izpodjeda Kuglo, vrnila v Sotino, od tam pa po že znani poti v Kuzmo.

Kuclji gor ali dol – potepala sva se ves dan in k avtu prišla že v temi.