Grmada/Monte Ermada

Ko bi bila vedela, kakšne omejitve bo povzročila pandemija, se proti koncu lanskega leta morda ne bi bila prostovoljno odločila za toliko pohodov na račun hribolazenja. Pohodniški niz je prekinil le Viševnik, a še tisto je bilo skoraj bolj podobno plavanju kot planinstvu. Naslednji cilj pa spet ni bil posebno hribovski, čeprav za današnje pandemične čase kar izzivalen, saj je v Italiji. Pred leti, ko sva se odpravljala na Črne hribe (Trstelj), je Jani bral knjigo Vasje Klavore Fajtji hrib. Bojišče na Komenskem Krasu 1916‒1917 (Mohorjeva Celovec 2014). Iz nje je izvedel, da je bila ključna točka za obrambo Trsta Grmada/Monte Ermada, zato si je želel še tja. V tamkajšnjem muzeju na prostem naj bi bili na ogled avstro-ogrski obrambni položaji iz časa po šesti soški bitki leta 1916.

V Italijo sva se odpeljala čez mejni prehod Fernetiči in nato proti severozahodu v Cerovlje/Ceroglie dell'Ermada (nekaj nad 140 m), ki se imenujejo po ceru, vrsti hrasta. Parkirala sva pri dozdevno nedelujočem adrenalinskem parku (S 45.783548, V 13.640311). Pred njim je bila tabla z zemljevidom, opisom in slikami kraške poti Z morja na Kras, na drugi pa so bile predstavljene zanimivosti in informacijske točke na tej poti. S parkirišča sva se napotila po asfaltni cesti mimo krajevne table, transformatorja in kmečkega turizma Hermada na desni ter šole in igrišča na levi. Državna osnovna šola s slovenskim učnim jezikom Miroslav Vilhar je menda zaprta že od 80. let prejšnjega stoletja. Na križišču sva zavila levo proti središču kraja (desno Malchina / Mavhinje 1). Številne hiše so se nama zdele zapuščene. Na eni sva prebrala dvojezično tablo To vas so leta 1944 v uničevalnem besu požgali nacifašisti. Šla sva mimo štirne in hiše z zanimivim »svinjskim« stolpom, za vodnjakom pa sva po levi uličici prišla k cerkvi sv. Cirila in Metoda. Povzpela sva se na asfaltno cesto nad njo. Nedaleč za dolgim betonskim koritom se je asfalt končal in tam je parkiralo nekaj avtomobilov.

Nadaljevala sva po kamnitem kolovozu, ki vodi proti Medji vasi/Medeazzi. Kažipot CAI 8 naju je usmeril levo na slabši kolovoz, obakraj ograjen s pogosto podrtim suhozidom. Pri »zapornici« sva se obrnila desno. Kolovoz se je zožil v stezo, suhozidi ob njej pa so bili bolje ohranjeni. Vodile so naju belo-rdeče planinske markacije in belo-modre Vertikale (to je 250 km dolga planinska pot SPD Trst s tromeje v zahodnih Karavankah do vznožja Tržaškega Krasa). Na obe strani se je odcepilo več ozkih stezic; čeprav so tudi nekatere izmed njih obrobljali suhozidi, so bile večinoma zaraščene in zanemarjene. Stopala sva pod daljnovodom in se šele pol ure od izhodišča začela rahlo vzpenjati. Steza je postajala vedno bolj skalnata, pojavili so se brinovi grmi, čedalje več je bilo borov.

Ko so se bori razredčili, so prevladali krivenčasti hrastiči in grmovje. Ruj je žal že izgubljal rdečo barvo. Po četrt ure sva stopila na plano in v daljavi zagledala morje. Takoj zatem je najina steza prečkala kolovoz (od tam je bila označena z rdečimi packami), naju pa so markacije poti 8 usmerile desno po kolovozu. Nekateri odseki so bili politi z betonom. Spet sva se znašla v gozdu. Podrta tabla, ležeča v grmovju, je nekoč dvojezično napovedovala nekaj (kaj, je bilo prebarvano) po 350 metrih. Ob poti sva opazila več jam in (ostankov) betonskih objektov. Čez slabih 5 minut se je levo odcepila markirana steza in po nekaj metrih sva že stala na Grmadi.

 

Ta hrib nad Devinom/Duinom in Sesljanom/Sistiano z razgledom na Tržaški zaliv označuje le lesen drog s tablico Monte Ermada / Grmada / m. 323, zasajen v kup kamenja, bližnji kovinski drog, zapičen v skalo, pa je prazen. Majhno prazgodovinsko gradišče (Castelliere Superiore dell'Ermada) so v prvi svetovni vojni uničili. Tedaj je bila Grmada strateška točka, zato (ostankov) vojaških objektov na njej kar mrgoli. Toda od muzeja na prostem sva pričakovala vsaj kako razlagalno tablo in/ali napise ob večjih, pomembnejših ostalinah. Imena bi lahko dodali tudi na tablice s številkami jam. Pa ni bilo nič takega. Na spletu je sicer precej opisov in fotografij, a »na terenu« se med tisto množico objektov in vhodov v podzemlje ni lahko znajti.

Tako sva kar na pamet stikala po razvalinah in jamah. Od betonskega zidu s puščico in napisom Grofova jama sva se po ne prestrmi skalnati stezici spustila za markacijo poti 8 mimo ostanka objekta na desni in še nekaj jam. V prvi tik pod vrhom sta tičala zarjavel pločevinast kotel in kovinska plošča s strelno odprtino. V nekaterih so začeli nastajati kapniki. Naletela sva tudi na nekaj jamskih živali (jamsko kobilico, polža). Kateri sta Pejca na Grmadi in Jama na Grmadi, nisva ugotovila (italijanskih imen ne navajam, ker ne vem, kateri v »pestri ponudbi« sta sploh pravi), morda ju niti videla nisva. Skratka, kar sva našla na Grmadi in v okolici, je bilo bolj podobno labirintu kot muzeju.

Kmalu za ograjeno luknjo, ki je zevala tik steze, sva na križišču z italijanskimi kažipoti približno 20 minut pod vrhom naletela na italijanski par. Tudi onadva nista vedela, katera jama je katera; skušala sta nama pomagati s pametnim telefonom, a nista bila uspešna. Nadaljevala sva naprej po stezi, ob kateri je ležala skala z zbledelim napisom Grofova jama, proti Sloveniji. Ko sva prišla do meje, je bil prvi mejni kamen na desni podrt, daleč spodaj pa sva videla naslednjega. Pojavile so se belo-rumene markacije (planinskih ni bilo) in tablica za pohod po sledeh soške fronte v Brestovici.

Kakih 10 minut od križišča sva zagledala prvo razlagalno tablo, in sicer o Grofovi jami/Grotta del Conte (imenuje se po devinskih grofih, tako kot tamkajšnji Grofovi hribi) ali Vogenci/Grotta del fuoco. To je 350 m dolga in 50 m globoka poševna jama. Ima pet vhodov; dva sta zasuta, naravni je zazidan, dva pa sta zaklenjena. Kopija marmorne plošče spominja na padlega slovenskega vojaka Jožefa Mozetiča: JozefMozetič z.m. Gorica 1/5 1917. V jami so bili avstro-ogrski vojaki na varnem pred italijanskim obstreljevanjem. Imeli so celo električno razsvetljavo. V okolici je še nekaj ostalin vojaških objektov. Tabla z zemljevidom, štirijezičnim opisom in fotografijo iz leta 1917 naju je navdala z upanjem, da bova jamo lahko kdaj videla, morda med enogastronomskim in zgodovinskim pohodom Kohišče 2020 (seveda nisva slutila, da zaradi pandemije to ne bo mogoče). Pozanimala sem se pri Turističnem društvu Brest in dobila hiter odgovor, ki pa me je žal razočaral: jama je že nekaj let zaprta, dostop vanjo ima le skrbnik ‒ Jamarsko društvo Sežana. Ostanki miz in klopi v okolici so torej le še žalosten spomin na lepše čase.

Vrnila sva se na dobrih 5 minut oddaljeno križišče in nadaljevala proti desni, po poti 3. Kolovoz se je najprej vzpenjal, nato se je prekucnil navzdol. Grmada je ostajala levo za nama. Na desni sva skozi drevje videvala mejne kamne, ki so bili tam posebno veliki, številke pa drugačne, kot sva jih vajena od drugod – ne zgoraj rimske, spodaj arabske, ampak vse arabske, le zgoraj večje, spodaj manjše. Še na dve podrti mejni tabli sva naletela. Desno ob poti je bilo več strelskih jarkov. Na tablicah, ki označujejo jame, poleg številk (105, 104, 103 ...) piše Società Alpina delle Giulie / Sezione di Trieste del C.A.I. / Comune di Duino Aurisina – Občina Devin Nabrežina. Bilo jih je toliko, da niti pogledala nisva več v vsako. V nekatere so vodili strmi dostopi, druge so bile »zaprte« s trakovi. Modra črta na neki skali je najbrž tudi tam označevala Vertikalo. 

Na križišču čez približno 20 minut sva zapustila pot 3 in nadaljevala po 3a proti Kohišču. Po peščeni gozdni cesti sva se rahlo vzpenjala med ograjama z električnim pastirjem, na katerih drogove so bile pritrjene dvojezične rumene tablice z napisom Posestvo Kohišče Devin z opozoriloma na živali na paši in električno ograjo. Čez slabe četrt ure sva prispela v Kohišče/Case Coisce. To je skupina bolj ali manj podrtih hiš – stara kmetija z gospodarskimi poslopji, nekdanja posest devinskih grofov, ki pa ji je zgodovina spremenila namembnost. Nekatera poslopja so znotraj utrdili z železobetonskimi zidovi, ne da bi bili predrugačili zunanjost, tako da nasprotnik ni mogel prepoznati vojaških objektov. V nekaterih jamah v okolici so se ohranili kosi opreme avstro-ogrske vojske iz prve svetovne vojne in anglo-ameriške vojske iz časa zavezniške uprave 1945–1954.

Po poti 3a sva se mimo napisa Cocco Ermada vrnila do električnega stolpa in ko sva na njegovem betonskem podstavku zagledala rdečo puščico levo, sva zavila tja, da bi morebiti našla še kaj zanimivega. Ob stezi so se vrstile rdeče in rumene oznake, a nisva vedela, kaj pomeni katera. Na razcepu je naravnost kazala rumena, levo rdeča. Sledila sva slednji, a se je poleg nje spet pojavila tudi rumena. Jame so se še kar vrstile. Posebno velika je bila 44. V 52 kakih 10 minut od Kohišča so vodile stopnice. Številni železni drogovi so podpirali stene, da se ne bi podrle. To je bila kota 280 Nad Kokem, imenovana tudi Piciganišče/M. Cocco. Po zapisu na spletu naj bi bila eden zanimivejših delov »muzeja« in res naju je zaposlila bolj kot druge. Naj omenim še objekt 262, posebej zanimiva pa je bila razbitina oboka zaklonišča topniške enote pod poveljstvom poročnika Luxa iz 4. topniškega polka. Na prepolovljenem oboku so (bili) napisi Marinelle III., K.u.K. F.A.R.4 in Komdt.Oblt. Lux.

Kmalu zatem sva kljub rdečim in rumenim oznakam (ali pa ravno zaradi njih) nekoliko zatavala, a se srečno »rešila«, sledeč žičnati ograji posestva Kohišče. Po Tabaccovem zemljevidu 47 tam teče pot, označena kot STE (Sentiero delle Trincee Monte Ermada, trincea = strelski jarek). Dolgo sva hodila preveč v levo, ko je čez kakih 25 minut pri plinovodu rumena pot zavila levo v breg, pa sva se končno obrnila desno navzdol. Zaraščen kolovoz je bil »označen« z zračniki plinovoda in opozorilnimi tablicami z napisom Metanodotto (= plinovod). Spet sva bila na poti 3. Mimo preže na levi sva se v 5 minutah spustila na že znano križišče s potjo 3a in se povzpela levo. Ko sva na desni zagledala daljnovodni stolp in rdečo packo na skali, sva zavila tja. Spet so se pojavile rdeče in rumene oznake in že sva stala pred jamo z jeklenico ob vhodu. Jani je k sreči pravilno »prevedel« zapis na spletu oziroma uganil, da ob zelenem stebru javne razsvetljave v resnici pomeni pri zelenem stolpu električnega daljnovoda. Prišla sva h Karlovi in Citini jami/Grotte Karl e Zita (po nasledniku Franca Jožefa cesarju Karlu I. in njegovi ženi Citi Burbonsko-Parmski), imenovanima tudi Grotta del Pilone (= steber, nosilec) in Grotta della Gavetta (= menažka). Ob jeklenici sva se podala po stopnicah v Karlovo jamo (11). Po lestvi sva se spustila v nekakšno sobo in znotraj jame naletela na zidan objekt. Rov se je najprej spuščal v levo, nato se je strmo dvignil. Med vzponom po lestvi sva obtičala v ozkem prehodu, zato sva morala odložiti nahrbtnika. Izstopila sva na drugi strani, skozi vhod v Citino jamo (12). Pri vzponu iz nje je bil en klin že zelo razmajan. Skozi gozd sva sledila rumenim oznakam nazaj v Karlovo jamo, da sva pobrala nahrbtnika.

Najinega raziskovanja je bilo konec in odpravila sva se po že znani poti proti Cerovljam; do avta je bilo še kako uro hoda. Ves »podvig« je trajal debelih sedem ur (res hoje približno pol toliko – zaradi narave pohoda podatek ni zelo natančen). Bil je poučen, a če vas zgodovina tistih krajev zanima podrobneje, se morate pripraviti bolje kot midva, kar pa ne bo čisto lahko (ko bo pandemije konec, bodo najbrž spet na voljo vodeni ogledi).

Plezanje in hribolazenje nad Glinščico

Glinščica (po domače ji menda rečejo tudi Klinšca)/Rosandra in hribi nad njo so naju navdušili že pred leti, zadnjega februarja pa sva se v Marjanini družbi lotila še tamkajšnje najlažje ferate. Parkirali smo pod vasjo Jezero/San Lorenzo, kjer je majhno parkirišče z razlagalno tablo o dolini Glinščice/Val Rosandra, od koder je le nekaj metrov do razgledišča na rečno dolino in tržaško pristanišče. Tam sva bila že dvakrat, prvič leta 2015 sama, drugič lani z Magdo.

S parkirišča smo se spustili po asfaltni cesti. Kar kmalu smo pri možicu zavili desno z nje pod skale, kjer so bile na stenah table o plezališčih in smo zagledali prve jeklenice. Pred steno, po kateri je speljana ferata Bruna Biondija, smo zavili levo proti naslednji, Čički steni. Mimo začetka ferate Nos/Il Naso smo po slabe četrt ure prispeli do mize in klopc na začetku ferate Zimske rože/Rose d'inverno. V Planinskem vestniku 4/11 v rubriki Z nami na pot piše, da potrebujemo za to zavarovano plezalno pot 15‒30 minut, v Mašerovih Zavarovanih plezalnih poteh pa 30‒45 minut. Po Vestniku je to zelo zahtevna označena pot (ni črkovnih ocen); pri Mašeri imata Biondi in Nos oceno težavnosti C/D, za Rože pa pravi, da so za stopnjo lažje; v nekem italijanskem viru, posvečenem temu območju, je ocena PD = poco difficile (srednje težka nadelana pot z žlebovi in kamini, navpičnimi prehodi in izpostavljenimi mesti, zavarovana z jeklenicami, klini in kovinskimi lestvami). Izhodišče smo zapustili po približno 10-metrski pritrjeni lestvi, katere dobra lastnost je, da se ne ziblje (mogoče se ji je tudi ogniti po deloma zavarovani poti desno od nje). Nad lestvijo nas je čakala nekoliko porasla skalna polica, kjer so se začele jeklenice. Te so nam pomagale skozi zajedo, čez streho, po zračnem razu in čez ploščo. Vmes smo se ustavljali zaradi razgledov in fotografiranja. Marjana tudi tokrat ni bila prikrajšana za srčke; kar nekaj kamnitih je spet našla, eden pa je bil narisan prav pod najbolj izpostavljenim delom poti. Preplezali smo jo v 40 minutah. Ko je bilo plezanje za nami, smo se po markirani enki v četrt ure vrnili na parkirišče.

Izpod Jezera smo se odpeljali v Boljunec (po domače B'lunc)/Bagnoli della Rosandra k najniže ležeči planinski koči v Italiji (okrog 80 m), ki se imenuje po tržaškem jamarju, alpinistu in vsestranskem športniku hrvaškega rodu Mariu Premudi (1901‒1931). Te kraje sva spoznala že leta 2008. Odpravili smo se nazaj po cesti, po kateri smo se pripeljali, in zavili levo med hiše, še vedno po asfaltu. Šli smo mimo table z zemljevidom Kugyjeve poti ter dvema okroglima bronastima reliefoma: na enem je bil upodobljen Julius Kugy, na drugem njegove orgle, gore in cvetica (morda je mišljena Scabiosa trenta, čeprav ji ni ravno podobna). Po desni strani Steze prijateljstva je tekel rimski vodovod, po levi Glinščica, onkraj doline pa se je dvigal skalnat rob z razglediščem. Na koncu asfalta je bila pot zagrajena z leseno ograjo. Na treh betonskih stebričkih je pisalo ESCAI XXX OTTOBRE TRIESTE (na spletni strani tržaške sekcije CAI piše, da se imenuje po 30. oktobru 1918, ko je Trst po prvi svetovni vojni pripadel Italiji).* Na srednjem je bila belo-modra markacija Vertikale, 250 km dolge poti SPD Trst s tromeje v zahodnih Karavankah do vznožja Tržaškega Krasa. Na desnem stebričku je bila planinska rdeče-belo-rdeča z 1.

 

Stopali smo po gozdu. H Glinščici so bile speljane stopnice in ob njih so bili trije kažipoti (vsi na naši poti so bili dvojezični): dva nazaj k Premudovi koči, v Gornji konec/Bagnoli Superiore in k razgledni točki pri Zabrežcu/Vedetta di Moccò, eden pa naprej k Sv. Mariji na Pečah (na zemljevidu Mati Božja na Pečeh)/S. Maria in Siaris, v Botač/Botazzo in na Vrh Griže/Monte Carso. Desno se je od naše poti 1 odcepila 39 (tedaj še nismo vedeli, da se bomo po njej vrnili), nasproti so ob rečici stali miza in klopi. Ob vodi so posedali sprehajalci in izletniki na majhnih piknikih ali kar tako. Po mostu smo prestopili potok Na opoki/Rio del Crinale (crinale = greben) in na drugi strani se je kamnita steza začela vzpenjati. V četrt ure nas je pripeljala na križišče s tremi kažipoti, od koder smo nadaljevali navzgor po poti 1 (desno se je odcepila 25). Pripeljala nas je iz gozda in kamnito-peščena steza je poslej tekla med redkimi nizkimi drevesi in grmi. Na strmih pobočjih nad Glinščico smo opazili nekaj koz. V daljavi pred seboj smo že videli Comicijev vrh in Sv. Marijo. Po 20 minutah smo prispeli na križišče s potjo 13, ki teče mimo cerkve, in prvič za kratek čas zagledali 40-metrski slap Supet. Po gruščnati poti, ponekod podprti s škarpo in opremljeni s stopnicami, smo šli mimo še enega odcepa desno k cerkvi. Kakih 10 minut za zadnjim križiščem smo se ustavili nad slapom. Sedeli smo na skalah ob poti, malicali, klepetali in uživali v razgledih.

Po počitku smo se vrnili k odcepu proti cerkvi in se v 10 minutah povzpeli k njej (235 m). Stoji pod grebenom Počivenca (po domače Comicijev greben)/Crinale. Po izročilu so jo v srednjem veku sezidali benediktinci, ki so imeli ob Glinščici enega izmed mlinov, po legendi pa je njeno gradnjo naročil sam cesar Karel Veliki. Nekaj znamenj kaže, da je bila sprva romanska, v 17. stol. pa je bila barokizirana. Sedanja stavba je iz leta 1647 (letnica je vklesana na kamnitem vhodu), ko so prvotno obnovili in morda tudi povečali. Med prvo svetovno vojno je bila poškodovana in je zdaj zelo skromna.

Nad cerkvijo smo se po markirani strmi gruščnati in skalnati poti 13 povzpeli ob prej omenjenem grebenu in v kake četrt ure dosegli Comicijev vrh/Cippo Comici (343 m; cippo = nagrobni steber), na katerem je poleg piramide v spomin alpinistu in jamarju Emiliu Comiciju (1901‒1940) še več spominskih plošč. Z vrha se je pot 13 nadaljevala vzdolž grebena. Strmo smo se spustili na prečno 25 in se povzpeli levo po njej skozi sončen listnati gozd, porasel z »dolgolaso« travo. Naleteli smo tudi na rumeno-rdečo markacijo 15. Cveteli so blagodišeči telohi, trobentice, spomladanski žafrani. Po plitvem jarku smo v slabih 10 minutah prispeli na križišče na sedlu Sela/Sella di Monte Carso pod hribom Mali kras/Monte Carso. Pri tablici Via Alpina in kažipotih smo zavili desno (Gradišče/Castelliere in Razgledna točka nad Krogljami/Vedetta di Crogole). Takoj je sledil razcep: levo je tekla pot 25, desno 38. Na novejših zemljevidih (Tabacco 47) poti 38 ni več, je le 39; kmalu sta se na nekem drevesu pojavili obe številki skupaj. Na desni zemljati, kamniti, koreninasti in precej ozka stezici, ki je tekla med suhimi in zelenimi šopi trave, se nam je kar kadilo izpod nog, v mokrem pa mora biti hudo blatna.









Na naslednjem razcepu je imela leva pot številko 38, desna (naravnost) 39. Zavili smo levo navzgor in po melišču; tudi tam so bile rumeno-rdeče markacije, tokrat s številko 18. Stopali smo po pobočju Velikega vrha/Castelliere del Monte Carso (438 m; na spletu sem našla fotografijo s to nadmorsko višino in z napisom Gradišče Vrh Griže/Castelliere di M. Carso, torej ima hrib očitno dve imeni). Nismo se povzpeli na vrh, ampak smo se začeli kmalu spuščati. Čez četrt ure smo se ustavili na razglednem kraju, kjer smo se zaklepetali s Primorcem, ki piše rubriko Pohodniški namig v mesečni reviji Novi svet.** Razgovoril se je o hribih, kamor hodi dvakrat na mesec, kje vse je že bil in kaj zmore. Ni vedel, kaj pomenijo oštevilčene rumeno-rdeče markacije (nekateri domnevajo, da gre za gozdarske oznake) in tudi številk planinskih poti ni poznal, bil pa je prepričan, da ve, po kateri poti moramo dol.

Morda ga nismo prav razumeli, a ko smo se od križišča naše dotedanje poti 38 in prečne 39a spustili po razglednemu pomolu z možicem na koncu, oznak za pot 38 ni bilo več. Izkazalo se je, da tam ne moremo v Boljunec, saj se je pomol prepadno končal. Ker smo imeli tudi starejši zemljevid, smo med vračanjem na zgornji del pomola vztrajno iskali nadaljevanje poti 38 in odkrili zaraščeno stezo v desno. Toda markacije ob njej so bile premazane ali zbrisane in ker nismo vedeli, ali je pot opuščena ali podrta, raje nismo tvegali. Spoznali smo, da moramo levo po poti 39a. Spustili smo se po gruščnatem pobočju in se po dobrih 10 minutah na Srebrnjaku priključili poti 39, ki je pritekla z desne. Nedaleč pod stikom poti smo naleteli na izvir Bukovec/Sorgente Bucavez. Na eni tablici smo prebrali njegovo slovensko ime (tudi vklesano v skalo), na drugi pa je pisalo »E. Boegan« SAG 21. 5. 1983; Tržačan Eugenio Boegan (1875‒1939) je bil raziskovalec kraških jam (SAG = Società Alpina delle Giulie). Zaradi strmine nam je na drobirju precej drčalo. Čez 25 minut se je pri mostu in klopcah za piknik naša pot 39 iztekla na izhodiščno 1. Čez 10 minut smo bili pri avtu.

Marjani so bili dolina Glinščice in hribi okrog nje prav tako všeč kot nama. Vreme nam je bilo nadvse naklonjeno ‒ sončno in toplo, zdaj (v maju!) pa malodane zmrzujemo. Tako je spomin na Glinščico še lepši.

* Mladi zamejski zgodovinar in alpinist Jernej Šček pri tem imenu opozarja: »Na italijanskih tleh zloglasen datum, ki odzvanja fašizem. Tega dne leta 1922 se je Mussolini povzpel na Kvirinalski grič in od kralja Viktorja Emanuela III. izsilil sestavo nove fašistične vlade.« (PV 7‒8/2019)

**  Opis doline Glinščice je bil objavljen v letošnji marčni številki Novega sveta. Avtor: Robert Hlede.