Velika Montura

Že nekaj let en konec tedna v juniju preživiva na Bovškem. Na svojo tokratno izbranko sva vrgla oko lani med potjo na Veliko Babo. Ves ta čas sem mislila, da ima njeno ime kaj opraviti z italijansko besedo monte (gora, hrib), in šele ko sva se začela pripravljati nanjo, sem ugotovila, da je montura starinski izraz za (vojaško) uniformo. Saj so na njej res ostanki vojaških objektov, a ime je kljub temu čudno. Najino izhodišče je bil tudi letošnjo predzadnjo junijsko soboto ‒ kot že dvakrat doslej, za Krn in Veliko Babo ‒ Dom Klementa Juga (680 m) v zatrepu doline Lepene (V Koncu). Ko sva stopila iz avta, je bilo komaj 9 °C. Table z opisi Planinskega doma pri Krnskih jezerih, Krnskega jezera, Dupeljskega jezera, Jezera v Lužnici, vojašnice Za Lepočami in Gomiščkovega zavetišča na Krnu se od prejšnjič nisem spomnila, a moje navdušenje nad novostjo so pokvarile številne napake v besedilih.

Kako se pride do razcepa, kjer se ločita poti na Veliko Babo in Veliko Monturo, sem opisala že lani, vendar sva letos ponevedoma zašla na staro pot h Krnskim jezerom in tako vsaj nekaj časa hodila drugod, zato sva se odločila nazaj grede priti stvari do dna. Če bi bila na čelu hodila jaz, bi naju bilo lahko zaneslo z »normalke« tudi zaradi opazovanja rož, katerih ponudba je bila res bogata, a Janija rože ne morejo odvrniti od skrbi za orientacijo. Tokrat sva do zgornje postaje tovorne žičnice hodila poldrugo uro, morda tudi zaradi »mešanja« stare in nove poti (lani le uro in četrt). Tam se je začela tako imenovana servisna cesta. Naslednji novosti sta bili razočaranje, da na snežnem metru sploh še ni bilo podatka o debelini snega v letošnjem aprilu, deščici s podatkoma za leti 2011 in 2016 pa sta odpadli.

Četrt ure od žičniške postaje sva zapustila servisno cesto in sledila kažipotu levo Velika Baba 2h v gozd. Podrast je bila še vsa mokra od dežja prejšnjega dne in rože so bujno cvetele. Obhodila sva veliko zaplato snega, ki je stegovala jezik čez pot. Čedalje bolj se je odpiral pogled na dom pri Krnskem jezeru, planino Duplje, nato še na Dupeljsko ali Malo Krnsko jezero. Na ogled so se postavili tudi Šmohor, Krn, Lemež, Debeljak, daleč zadaj celo Kanin. Izpod Zelene škrbine sva privijugala čez melišče pod Veliko Monturo. Kljub ostankom snega je poletje razsipavalo z vsakovrstnim cvetjem; že lani naštetemu so se pridružili še krvomočnice, potočne sretene, vetrovke, jagode, grebenuše, lučniki, piramidasti pilovci, mlečki, materine dušice, resje, zelene čmerike, dolgolistne naglavke, dlakavi sleči, špajke, mastnice, navadni alpski zvončki ‒ vseh niti ne znam našteti. Po uri in 25 minutah sva dosegla razpotje, kjer sva lani zavila levo proti Veliki Babi, od tam pa poti še nisva poznala. 

Nadaljevala sva po neoznačeni desni stezi, ki se je po dolinici med Veliko Babo in Veliko Monturo vzpenjala v smeri Bogatinskega sedla (Vratc). V 10 minutah sva prišla do odcepa desno, kjer sta tako rekoč na poti ležali dve skali in na večji je stalo nekaj možicev. Od tam je bil lep pogled nazaj na Veliko Babo. Zavila sva torej desno in kmalu zakoračila med ruševje, da je bilo videti, kakor da je poti konec. Ko sva pririnila skozenj, se je pokazala mulatjera, od katere je sicer ponekod še komaj kaj ostalo, marsikje pa sva stopala po pravcati »cesti«. Skale ob njej so krasili navadni slečniki. Med čedalje večjimi snežnimi zaplatami sva prišla do kotanje, pokrite s snegom, ki je skril tudi pot. Zdelo se nama je, da se na drugi strani nadaljuje proti desni. Ker je bil sneg pretrd, derez pa nisva imela, sva zlezla nadenj ter ga obhodila po skalah in grušču. Pri tem sva opazila potko v levo, ki bi utegnila biti primerna za najino namero obhoditi Veliko Monturo. Nanjo bova zavila, ko se bova vrnila z vrha, sva sklenila. Dosegla sva majhno uravnavo, s katere se je pot obrnila ostro levo navzgor. Nenehno sva se ozirala, tako lep je bil Krn. Zdaj sva bila že zelo visoko nad Lepeno. Naslednji možic je bil sestavljen tudi iz ostankov ruševin in med gruščem so se začeli pojavljati kosi opeke in betona. 

 

 

Kakih 35 minut nad odcepom sva prispela do prvega objekta. Tik pod vrhom Velike Monture (1958 m) so na zahodnem pobočju ohranjene tri kamnite zgradbe topničarjev iz rapalskega obdobja (12. novembra 1920 je bila v Rapallu jugovzhodno od Genove podpisana pogodba o meji med kraljevinama Italijo in SHS). Lesene strehe so po vojni menda »porabili« domačini. Vojaki so imeli prelep razgled, a je vprašanje, koliko so uživali v njem. Na trati »nadstropje« više, okrog naslednje stavbe, sva našla šest rdečih murk, še više clusijeve svišče, prav na vrhu pa so naju pričakale planike. Pravcata trobojnica! Razgledi so bili prelepi in širni, kakor bi stala na vrhu sveta, bilo pa je tudi zelo mraz (k sreči ne tako kot na vrhu sveta). Bilo je tako lepo, da sva »zdržala« celo uro, potem ko sva že kar drgetala, pa sva se vendarle odpravila dol.

 

 

Zaradi kotalečega se grušča in krušljivih skal je bilo spuščanje kar naporno, za nameček pa sva zaradi ogibanju snegu zgrešila potko, kjer sva nazaj grede hotela zaviti desno. Tako sva spet pristala pri možicih ob odcepu in zavila desno pač tam. Ta pot je bila zoprna, precej slabša kot na Veliko Monturo. V ruševju in skalovju sva jo izgubila ter se znašla v brezpotju. Ker sva videla sedlo, na katero sva bila namenjena, je bila smer sicer jasna, a svet je bil precej divji, tudi poln lukenj, poleg tega pa je bilo »vse enako«, tako da se nama je sčasoma zdelo, da kar kroživa. Zato sva se toliko vrnila, da sva spet ujela mulatjero, se povzpela po njej proti vrhu Velike Monture in vendarle našla »svojo« potko. Zavila sva levo nanjo ter mimo ostanka nekega objekta v 5 minutah zlahka prispela na sedlo, kjer se je mulatjera končala.

 

Spuščanje s sedla so nama polepšali alpski kosmatinci, mračice, alpske velese, rožni koreni, velecvetne orlice, clusijevi svišči, pogačice. Sprva nekoliko nejasna travnata steza je postala zaradi grušča razločnejša, a tudi bolj nerodna, niže pa se je spet izgubljala med skalami in rastjem. Vedela sva, da morava priti na markirano pot, ki priteče z Bogatinskega sedla. Že od zgoraj sva jo zagledala in tik preden sva prišla do nje, so naju presenetile zverižene debele železne žice, ki so štrlele iz trave (morda ostanki tovorne žičnice, ki jih omenja Karla Kofol v Planinskem vestniku 4/12). Po 20 minutah sva sestopila na markirano stezo. Možica nekoliko više sta najbrž označevala pot, po kateri sva prišla, vendar zaradi njene nerazločnosti nekoliko po svoje (v nasprotno smer je brez kake oznake najbrž sploh ne bi našla). V bližini sva opazila ostanke kamnitih objektov.

 

 

Zavila sva desno po dolinici. Poleg markacij se je pojavljala enica. Zdaj sva videla Veliko Monturo z druge strani. Po četrt ure se je levo pod potjo pokazalo pet kamnitih objektov brez streh. Posebno glavna, največja stavba je bila videti še v tem stanju precej imenitna. Kmalu sva pristala pri nekdanji vojašnici Za Lepočami (1608 m), katere namen je bil nadzorovanje rapalske meje na območju Vrat in Komne, predvsem prehoda čez Bogatinsko sedlo. Kažipoti so nama povedali, da je nazaj do Komne dve uri hoda, levo na Prehodce pa pol ure (v tisto smer je na skali pisalo še Pl. Razor).

Zdaj sva hodila po Doličih (okrog 1430 m). Pogled so razveseljevali živobarvni šopki alpskih pečnikov. Po dolgem zložnem spuščanju sva dosegla dno doline, nato pa se začela spet rahlo vzpenjati proti prečni poti, vidni že od daleč. Dobrih 20 minut od Lepoč sva prišla do kažipotov in izvedela, da je do Planinskega doma pri Krnskih jezerih še 20 minut. Ko sva se ozrla na prehojeno pot, se nama je daleč na obzorju pokazal Bogatin. Do planine Duplje (1371 m) se je zvrstilo še veliko kažipotov in smernih tablic. Za planino bi bila lahko zavila levo in prišla na servisno cesto, vendar sva se odločila še za okrepčilo v planinskem domu. Tam sva izvedela, da PD Nova Gorica letos zamuja s podatkom o aprilski višini snega za bližnji snegomer (menda ga je bilo več kot 3 m). Sicer so nama svetovali vrnitev po običajni markirani poti, a dodali, da s staro, ki nama je zbujala radovednost, v resnici ni nič narobe.

Od planinskega doma sva se odpravila po že znani poti do zgornje postaje tovorne žičnice, kmalu pod njo, slabih 20 minut od doma, pa zavila desno navzdol na staro pot. Bila je nekoliko slabša, a še vedno markirana, sčasoma se je celo razširila v mulatjero in naletela sva tudi na možica. Večkrat sva z nje za kratek čas prestopila na »normalko«, potem pa spet ubirala staro. Nenavadno se nama je tudi zdelo, ko sva ob stari poti videla novo tablico z opozorilom na tovorno žičnico; najbrž pristojni vedo, da je »opuščena« pot še vedno v rabi. Na križiščih z novo je bila nekajkrat zastavljena z debli ali vejami, a kljub temu markirana. Le na enem mestu so bili stari znaki za silo odstranjeni. Odsek mimo nekega betonskega ostanka je bil izredno zaraščen in tudi nevaren, ker so se v grmovju skrivale precej visoke in strme skalnate stopnice. Zaradi firbcev najinega kova in tistih, ki se ne menijo za »zapore« iz vej in debel, bi bilo treba odstraniti markacije, predvsem pa bi morali v planinskem domu pot odločno odsvetovati kot opuščeno, saj v resnici ni potrebe, da bi tako rekoč po isti trasi vodili dve. Stare oznake bi morali odstraniti tudi zato, da hodci ne bi prestopali na staro pot nehote, kakor se je nama primerilo gor grede. Kakorkoli že, po uri in 20 minutah kolovratenja po »poti, ki je ni«, sva srečno prispela nazaj k Domu Klementa Juga.

V Zlatorogovi deželi

Ko sva z Velike Monture gledala Bogatin in Mahavšček, gori, s katerima se končajo – ali pa začnejo – Spodnje Bohinjske, po novem Bohinjsko-Tolminske gore, sva se strinjala, da ju nekoč obiščeva. Po dobrem letu (20. julija) se je že zgodilo. Odpeljala sva se h Koči pri Savici (653 m), kjer je za celodnevno parkiranje treba plačati 8 evrov. Pregledala sva številne kažipote in razlagalne table (Vogel, Slap Savica, TNP, Železna pot, Oskrbovalno zaledje za krnsko bojišče o poti na Komno in do Krna) ter se mimo koče, spominkarne in Planinskega doma Savica odpravila na pot.

Pred kioskom, kjer se plača vstopnina za ogled slapa na Veliki Savici, sva zavila levo ob Mali Savici, hudourniškem potoku, ki se v bližini koče združi z Veliko (obe izvirata pod Komarčo, združena Savica pa se v Ukancu izlije v Bohinjsko jezero). Stopila sva na mulatjero, oskrbovalno pot iz prve svetovne vojne, ki se vzpenja na Komno v oštevilčenih serpentinah. Nekaterih številk bodisi ni več bodisi jih nisva opazila ali sva jih izpustila zaradi podrtega drevja, 13 pa bi utegnila biti izpuščena zaradi vraževernosti. Mulatjera je precej kamnita, nekoliko enolična in tudi ne posebno razgledna. Nisva bila edina, ki sva se »kratkočasila« s štetjem ovinkov; pri tem sva si pomagala tudi s pravilom, da so sodi desni, lihi levi. Z nekaterih se vidi Bohinjsko jezero. Nad potjo sva opazila tovorno žičnico, ki jo obiskovalci Komne po dogovoru lahko uporabijo za prevoz prtljage. Zaradi vedno več podrtega drevja je bilo vedno manj sence. Cveteli so veliki zali kobulčki, vetrovke, navadne ognjice. Ko se je strmina povečala, se je pot začasno zožila. V mnogih votlih deblih in štorih so tičali »možici« ‒ bolj kupčki kamnov.

Po uri in četrt sva dosegla prelomnico s pogledom na Bohinjsko jezero; tamkajšnja 48. serpentina je bila zadnja označena. Na tem kraju, imenovanem Pri bekslnu, je stal steber avstro-ogrske vojaške žičnice iz prve svetovne vojne. Do tja naj bi bile tovore nosile mule, od tam do Bogatinskega sedla pa je vozila tovorna žičnica (verjetno beksl izvira iz zamenjave načina tovorjenja – nemško wechseln = zamenjati). Poslej sva se vzpenjala po skalnati dolinici Pekel in od tam ovinki niso bili več oštevilčeni. Z višino se je povečala raznolikost cvetja: ozkolistno ciprje, preobjede, gorske ločike, kresničevje, zlatice. Steza je bila ponekod še vedno videti kot mulatjera. Večkrat se je zravnala. Po slabih 20 minutah sva v skalni steni zagledala votlino, ki se nama je zdela umetno izkopana. V obe smeri je šlo veliko planincev, med njimi precej tujcev.

Ko sva prvič zagledala Dom na Komni, je bil videti še zelo daleč. Kmalu zatem sva na skali opazila marmorno ploščo in klin v spomin oskrbniku doma Janezu Cvetku (1958–1995), ki je padel s tovorne žičnice. Kakih 20 minut nad votlino v steni sva naletela še na luknjo v tleh: zamreženo in ograjeno brezno levo od poti pri 8. ovinku (tudi te, neoštevilčene, sva štela). Cvetlična ponudba je kar naraščala: kukavice, mali zali kobulčki, grintovci, zvončice, ivanjščice, pokalice, raznovrstne bele kobulnice, lepki osati, ciklame. Za dvema razcepoma, dobro opremljenima s kažipoti, sva prispela do ograjene lesene koče Pr' Hubert. Po strmi skalnati stezi sva četrt ure nad breznom prisopihala k Domu na Komni (1520 m). Naštela sva skupaj 62 (oštevilčenih in neoštevilčenih) ovinkov, nekateri pa omenjajo število 66. Doma na Komni sem se iz maja 2004 spominjala kot (pre)velike neprijazne stavbe, obdane z zidarskimi odri, a se je nekoliko poboljšal: obnova leta 2005 mu je dobro dela, velikost pa je baje v skladu s povpraševanjem. Od številnih kažipotov naj omenim samo »najine«: Koča pod Bogat. 15min, Bogatin. sedlo 1h 15min in Mahavšček 2h 30min.

 

Mimo kapelice za domom in še ene stavbe sva se odpravila proti desni, pri naslednjih kažipotih pa sva se držala levo (smer Vratca). Razmeroma široka peščena, ponekod kamnita steza je tekla sprva precej po ravnem. Pred nama se je kazal Bogatin, Mahavšček pa se je skrival v oblaku. Pri tabli TNP Oskrbovalno zaledje za krnsko bojišče o bivalnem in oskrbovalnem taborišču Erzherzog Eugen se je v levo spustila steza na planino Na kraju med Spodnjo in Lepo Komno. Tamkajšnja Koča pod Bogatinom (1513 m) je zrasla na temeljih avstrijske vojaške bolnišnice, v kateri so med prvo svetovno vojno zdravili ranjence iz bojev na Krnu. Ostala sva na zgornji stezi, ki teče nad planino, mimo grička s piramido – spomenikom žrtvam prve svetovne vojne. Povzpela sva se k njej. Vse steze tam okoli so bile polne planincev.

Pot naprej naju je vodila mimo odcepa desno k Triglavskim jezerom in še enega levo na planino. Med ruševjem se je steza zelo zožila in naju pripeljala do mulatjere. Križišče je bilo dobro opremljeno s kažipoti (desno Lanževica 2h 15min, Pl. za skalo 2h 30min in Soča 5h, levo Bogatin 1h 30min, Koča pri Krnskih jezerih 2h 15min in Bogatin. sedlo 1h) in napisi na skali. Najprej sva stopila nekaj korakov desno k lesenemu razpelu, nato pa nadaljevala v levo mimo ruševin kamnitega vojaškega objekta z napisom Krn in puščico naprej. Pod potjo so gledali iz trave temelji še več stavb. Travnike so krasili drobceni osati, dlakavi sleči, ozkočeladaste preobjede, navadni in gorski glavinci, rumeni svišči ali košutniki, rožnordeči deženi, ivanjščice, grintovci, neke rumene nebinovke, velike bele kobulnice, mali svišči, zvončice, orlice, sternbergovi klinčki, plazeče sadrenke, gole vrbe, košeničice pa so že odcvetele, a ob njihovem času mora biti tam vse rumeno, toliko jih je bilo. Levo pod nama se je vlekla ruševnata dolina Gracija. Čez čas sva se nehala vzpenjati in sva se celo rahlo spustila.

Mimo ostankov še ene stavbe in več kamnitih škarp (tudi te so cvetele!) sva 45 minut od planine Na kraju prispela do razvalin okrog table Oskrbovalno zaledje za krnsko bojišče o Lagerju Bogatin. Da prizor ni bil prav nič žalosten, so poskrbeli hribski rmani, »lučke« kosmatincev, rožni koreni, alpski pečniki, materine dušice, lani, špajke in druge rože. Na naslednjem razcepu sva sledila markaciji in napisu Bog. sedlo. Ko sva dosegla zgornji konec Gracije, sta se zdela Mahavšček in Bogatin že kar blizu. Na še enem razpotju naju je velika markacija na skali zvabila na levi krak, med spominčice, rožne korene, živorodne dresni, grintovce, sieberjeve repuše, primožke, prve planike. Malo pod uravnavo z zarjavelim železjem, kosi opeke in kamnom rapalske meje, s katerega so bili razen na eni strani (15/42) spraskani vsi napisi, naju je oplazil hladen piš in po 20 minutah sva stopila na Bogatinsko sedlo ali Vratca (1803 m) z razvalinami in oluščenimi kažipoti. Tudi tam sva srečala kar nekaj planincev, med njimi družine z otroki, in spet tujce ‒ skupino Špancev in nekaj Francozov. Kljub slabi vidljivosti sva za silo razločila Krn, nekoliko bolje pa bližnje gore (Veliki Monturo in Babo, Lanževico).

 

Z Bogatinom in Mahavščkom tako rekoč pred nosom sva zapustila sedlo po stezici, ki se je čedalje bolj gruščnata in strma vzpenjala med vretenčastimi ušivci, rožnimi koreni, planikami, kosmatimi škržolicami, ranjaki, rumenim miljem. Z zaobljene skalnato-gruščnate terase se je nadaljevala po grebenu naravnost na vrh Bogatina, ki se je dvigal pred nama (tam nekje se desno odcepi pot, ki obide vrh). Markacij je bilo bolj malo in v megli bi bilo precej brezupno, kar naju je začenjalo skrbeti, saj je dele okolice že čisto skrila. Cvetja je bilo čedalje manj, a na moje veliko veselje so se planikam pridružile triglavske rože. Tik pod vrhom je začel briti mrzel veter. Pol ure nad sedlom sva stala pri prazni zarjaveli vpisni skrinjici in geodetskem kamnu. Komaj sva videla do Mahavščka, z razgledi na Julijce (Triglav, Kanin, Montaž, Viš) pa ni bilo nič.

Bogatin (1977 m) je znan po bajki o nesmrtnem belem kozlu Zlatorogu, vodniku belih koz. Čreda je bila last belih žena, ki so živele v planinskem raju nad Komno in pomagale ljudem v stiskah. Kozlovi zlati rogovi naj bi bili ključ do zaklada, skritega v tej gori. Ko se ga je polakomnil trentski lovec, ki si je hotel z bogastvom povrniti naklonjenost izvoljenke svojega srca, je kozla ustrelil. Iz njegove krvi so zrasle triglavske rože, použil jih je in si takoj opomogel. Razjarjen je pahnil lovca v prepad in z rogovi razril planinski raj, da se je spremenil v kamnito pustinjo.*

Vrh sva si delila s Celovčanom, ki je prišel z Mahavščka. Zaklepetali smo se, pa vse prej kot o Zlatorogu. Bil je že na Veliki Monturi in sploh je okolico dobro poznal, rad prihaja k nam. V Celovcu se mu zdi dolgočasno, Ljubljana pa mu je všeč, ker se vedno kaj dogaja, bil je tudi v Kamniku na Kamfestu, midva pa sva mu povedala še za Jazz Cerkno. Izkazalo se je, da je jazzovski navdušenec; pogovarjali smo se o glasbenikih, koncertih in – kakšno naključje – o festivalu Konfrontationes v Nickelsdorfu na Gradiščanskem, na katerega sva nameravala čez pet dni. Na Bogatinu pa res nisva pričakovala takšnega sogovornika.

Po drugi strani sva se spustila po strmem, zdrsljivem pobočju in v slabe četrt ure pristala na sedlu med Bogatinom in Mahavščkom (z desne tja priteče pot, ki obide vrh Bogatina). Ko sva se ozrla, sva na Bogatinu zagledala več ljudi. Vzpon na Mahavšček je bil tudi strm, a navzgor vsaj ni tako zelo drčalo. Kakih 20 minut nad sedlom sva dosegla vrh (2005 ali 2008 m). Še eno ime za to piramidasto goro je Veliki Bogatin (po Miheliču neustrezno, po Poljancu »drugotno«). Vpisna knjiga je bila polna, umazana in plesniva. Dekleti s psom, ki sva ju še malo prej videla sestopati z Bogatina, sta naju dohiteli, kot bi mignil. Za njima je prišel še en moški. Okrog in okrog nas je obdajala gosta megla, zato nismo videli ničesar. Škoda, toda za nama (in upala sva, da tudi pred nama) je bila lepa in zanimiva pot, tako da žalost ni bila prevelika.

Tudi z Mahavščka sva se spustila po drugi strani, kot sva se povzpela nanj. Čez ozki greben, po katerem je tekla stezica, so se s tolminske strani podile megle. Okoli ušes nama je žvižgal leden veter in zaradi mraza sva bila kar otrpla. Gruščnata stezica je bila večkrat nerazločna in markacij malo. Spet sva naletela na rjasto železje. Ko sva se spuščala proti Vrhu Škrli, se je megla razkadila, da sva daleč spodaj zagledala Kočo pod Bogatinom in Dom na Komni. Pobočje Vrha Škrli sva prečila po ostankih mulatjere nad veliko kotanjo Dolniki in se bližala Kseru. Čez melišče, poraslo s travo, sva pol ure pod vrhom Mahavščka prispela na označeno razpotje. Napisi na skalah so nama povedali, da se desno odcepi pot na Tolminski Kuk, levo pa se pride na planino Govnjač.

Zavila sva proti planini in se spustila v Dolnike. Gruščnate serpentine med travo niso bile posebno strme. Krasili so jih vretenčasti ušivci, materine dušice, zlatice, alpski pečniki, brezstebelne lepnice, kačje dresni in drugo cvetje, a v neki luknji pod potjo je še ležal umazan sneg (Komna je znana po mraziščih). Škarpa je pričala, da še vedno hodiva po trasi nekdanje mulatjere. Mimo več možicev, ki so označevali začetek nemarkirane poti na Tolminski Kuk, ter med ruševjem in posameznimi macesni – značilna podoba Komne – sva prikoračila na travnato ravnico na koncu Dolnikov. Dobre pol ure od razpotja se je desno odcepila bližnjica (nanjo sta kazala napis in puščica na skali), naprej, precej naokrog, pa je tekla mulatjera, obe označeni. Odločila sva se za bližnjico. Ta se je razdrapana in slabo sledljiva pretikala med skalami in grmovjem. Najbrž jo bodo opustili, saj ne sekajo več ruševja in ne obnavljajo markacij. Pravzaprav si ne zasluži več svojega imena, ker je na njej toliko ovir, da bi po sicer daljši mulatjeri verjetno hitreje prišla na planino (po bližnjici v 25 minutah).

Na planini Govnjač, polni razvalin, ostankov taborišča rezervnih enot, zgrajenega jeseni 1915, sva z že precej zdelane table Oskrbovalno zaledje za krnsko bojišče izvedela, da so zidana oficirska stavba in lesene barake služile počitku bataljona vojakov s krnskega bojišča. Naselje je premoglo tudi kapelico in studenec. Planino obkrožajo slikoviti vrhovi. Na drugi strani sva se začela spet vzpenjati. Iz ruševja je štrlelo nekaj visokih drogov z zimskimi oznakami za turne smučarje, ki radi prihajajo na Komno. Skozi staro in novo leso sva dokončno zapustila planino. Vzpenjala sva se po skalnati stezi, obdani s travo, cvetjem in grmovjem. V daljavi sva zagledala Dom na Komni in čez čas na označenem križišču zavila levo (desno Žičnica Vogel 4h 30min). Vsi živahni sta naju dohiteli dekleti s psom, ki sva ju pustila na Mahavščku. Čeprav sem dotlej videla res veliko vsakovrstnega cvetja, me je tisti dan najbolj navdušila kobulnica s temno rdečimi semeni (morda siljelistni jelenovec ‒ ker nimam nobene dobre slike listov, niti Alenka ni bila gotova) tik pred Domom na Komni, h kateremu sva se mimo zanimivega možica vrnila 40 minut od Govnjača. 
 











Po poti vzpona sva bila v dveh urah spet pri avtu. Čeprav dan posebno na najvišjih točkah ni bil tako radodaren z razgledi, kot sva pričakovala, sva prehodila lepo pot, ki jo še posebno priporočam ljubiteljem rož. In spet sva opravila spodoben »trening« za pohod okrog Civette (11 ur, od tega skoraj 9 ur hoje). 

* Pripovedko o Zlatorogu je prvi objavil Dragotin Dežman/Karl Deschmann (1821‒1889) 21. februarja 1868 v nemščini v dnevniku Laibacher Zeitung št. 43. Priljubljenemu nemškemu ljudskemu pesniku Rudolfu Baumbachu je bila tako všeč, da jo je upesnil in objavil leta 1877. Izšla je v več kot 100.000 izvodih (avtor je doživel kar 50 ponatisov). Leta 1886 jo je Anton Funtek prevedel v slovenščino, a je bila bolj znana po Evropi kot pri nas (leta 1995 so v Nemčiji ponatisnili dvojezično izdajo celo v 250.000 izvodih!). Leta 1904 je Anton Aškerc napisal o Zlatorogu še malo znano dramsko igro v verzih.