Velika Montura

Že nekaj let en konec tedna v juniju preživiva na Bovškem. Na svojo tokratno izbranko sva vrgla oko lani med potjo na Veliko Babo. Ves ta čas sem mislila, da ima njeno ime kaj opraviti z italijansko besedo monte (gora, hrib), in šele ko sva se začela pripravljati nanjo, sem ugotovila, da je montura starinski izraz za (vojaško) uniformo. Saj so na njej res ostanki vojaških objektov, a ime je kljub temu čudno. Najino izhodišče je bil tudi letošnjo predzadnjo junijsko soboto ‒ kot že dvakrat doslej, za Krn in Veliko Babo ‒ Dom Klementa Juga (680 m) v zatrepu doline Lepene (V Koncu). Ko sva stopila iz avta, je bilo komaj 9 °C. Table z opisi Planinskega doma pri Krnskih jezerih, Krnskega jezera, Dupeljskega jezera, Jezera v Lužnici, vojašnice Za Lepočami in Gomiščkovega zavetišča na Krnu se od prejšnjič nisem spomnila, a moje navdušenje nad novostjo so pokvarile številne napake v besedilih.

Kako se pride do razcepa, kjer se ločita poti na Veliko Babo in Veliko Monturo, sem opisala že lani, vendar sva letos ponevedoma zašla na staro pot h Krnskim jezerom in tako vsaj nekaj časa hodila drugod, zato sva se odločila nazaj grede priti stvari do dna. Če bi bila na čelu hodila jaz, bi naju bilo lahko zaneslo z »normalke« tudi zaradi opazovanja rož, katerih ponudba je bila res bogata, a Janija rože ne morejo odvrniti od skrbi za orientacijo. Tokrat sva do zgornje postaje tovorne žičnice hodila poldrugo uro, morda tudi zaradi »mešanja« stare in nove poti (lani le uro in četrt). Tam se je začela tako imenovana servisna cesta. Naslednji novosti sta bili razočaranje, da na snežnem metru sploh še ni bilo podatka o debelini snega v letošnjem aprilu, deščici s podatkoma za leti 2011 in 2016 pa sta odpadli.

Četrt ure od žičniške postaje sva zapustila servisno cesto in sledila kažipotu levo Velika Baba 2h v gozd. Podrast je bila še vsa mokra od dežja prejšnjega dne in rože so bujno cvetele. Obhodila sva veliko zaplato snega, ki je stegovala jezik čez pot. Čedalje bolj se je odpiral pogled na dom pri Krnskem jezeru, planino Duplje, nato še na Dupeljsko ali Malo Krnsko jezero. Na ogled so se postavili tudi Šmohor, Krn, Lemež, Debeljak, daleč zadaj celo Kanin. Izpod Zelene škrbine sva privijugala čez melišče pod Veliko Monturo. Kljub ostankom snega je poletje razsipavalo z vsakovrstnim cvetjem; že lani naštetemu so se pridružili še krvomočnice, potočne sretene, vetrovke, jagode, grebenuše, lučniki, piramidasti pilovci, mlečki, materine dušice, resje, zelene čmerike, dolgolistne naglavke, dlakavi sleči, špajke, mastnice, navadni alpski zvončki ‒ vseh niti ne znam našteti. Po uri in 25 minutah sva dosegla razpotje, kjer sva lani zavila levo proti Veliki Babi, od tam pa poti še nisva poznala. 

Nadaljevala sva po neoznačeni desni stezi, ki se je po dolinici med Veliko Babo in Veliko Monturo vzpenjala v smeri Bogatinskega sedla (Vratc). V 10 minutah sva prišla do odcepa desno, kjer sta tako rekoč na poti ležali dve skali in na večji je stalo nekaj možicev. Od tam je bil lep pogled nazaj na Veliko Babo. Zavila sva torej desno in kmalu zakoračila med ruševje, da je bilo videti, kakor da je poti konec. Ko sva pririnila skozenj, se je pokazala mulatjera, od katere je sicer ponekod še komaj kaj ostalo, marsikje pa sva stopala po pravcati »cesti«. Skale ob njej so krasili navadni slečniki. Med čedalje večjimi snežnimi zaplatami sva prišla do kotanje, pokrite s snegom, ki je skril tudi pot. Zdelo se nama je, da se na drugi strani nadaljuje proti desni. Ker je bil sneg pretrd, derez pa nisva imela, sva zlezla nadenj ter ga obhodila po skalah in grušču. Pri tem sva opazila potko v levo, ki bi utegnila biti primerna za najino namero obhoditi Veliko Monturo. Nanjo bova zavila, ko se bova vrnila z vrha, sva sklenila. Dosegla sva majhno uravnavo, s katere se je pot obrnila ostro levo navzgor. Nenehno sva se ozirala, tako lep je bil Krn. Zdaj sva bila že zelo visoko nad Lepeno. Naslednji možic je bil sestavljen tudi iz ostankov ruševin in med gruščem so se začeli pojavljati kosi opeke in betona. 

 

 

Kakih 35 minut nad odcepom sva prispela do prvega objekta. Tik pod vrhom Velike Monture (1958 m) so na zahodnem pobočju ohranjene tri kamnite zgradbe topničarjev iz rapalskega obdobja (12. novembra 1920 je bila v Rapallu jugovzhodno od Genove podpisana pogodba o meji med kraljevinama Italijo in SHS). Lesene strehe so po vojni menda »porabili« domačini. Vojaki so imeli prelep razgled, a je vprašanje, koliko so uživali v njem. Na trati »nadstropje« više, okrog naslednje stavbe, sva našla šest rdečih murk, še više clusijeve svišče, prav na vrhu pa so naju pričakale planike. Pravcata trobojnica! Razgledi so bili prelepi in širni, kakor bi stala na vrhu sveta, bilo pa je tudi zelo mraz (k sreči ne tako kot na vrhu sveta). Bilo je tako lepo, da sva »zdržala« celo uro, potem ko sva že kar drgetala, pa sva se vendarle odpravila dol.

 

 

Zaradi kotalečega se grušča in krušljivih skal je bilo spuščanje kar naporno, za nameček pa sva zaradi ogibanju snegu zgrešila potko, kjer sva nazaj grede hotela zaviti desno. Tako sva spet pristala pri možicih ob odcepu in zavila desno pač tam. Ta pot je bila zoprna, precej slabša kot na Veliko Monturo. V ruševju in skalovju sva jo izgubila ter se znašla v brezpotju. Ker sva videla sedlo, na katero sva bila namenjena, je bila smer sicer jasna, a svet je bil precej divji, tudi poln lukenj, poleg tega pa je bilo »vse enako«, tako da se nama je sčasoma zdelo, da kar kroživa. Zato sva se toliko vrnila, da sva spet ujela mulatjero, se povzpela po njej proti vrhu Velike Monture in vendarle našla »svojo« potko. Zavila sva levo nanjo ter mimo ostanka nekega objekta v 5 minutah zlahka prispela na sedlo, kjer se je mulatjera končala.

 

Spuščanje s sedla so nama polepšali alpski kosmatinci, mračice, alpske velese, rožni koreni, velecvetne orlice, clusijevi svišči, pogačice. Sprva nekoliko nejasna travnata steza je postala zaradi grušča razločnejša, a tudi bolj nerodna, niže pa se je spet izgubljala med skalami in rastjem. Vedela sva, da morava priti na markirano pot, ki priteče z Bogatinskega sedla. Že od zgoraj sva jo zagledala in tik preden sva prišla do nje, so naju presenetile zverižene debele železne žice, ki so štrlele iz trave (morda ostanki tovorne žičnice, ki jih omenja Karla Kofol v Planinskem vestniku 4/12). Po 20 minutah sva sestopila na markirano stezo. Možica nekoliko više sta najbrž označevala pot, po kateri sva prišla, vendar zaradi njene nerazločnosti nekoliko po svoje (v nasprotno smer je brez kake oznake najbrž sploh ne bi našla). V bližini sva opazila ostanke kamnitih objektov.

 

 

Zavila sva desno po dolinici. Poleg markacij se je pojavljala enica. Zdaj sva videla Veliko Monturo z druge strani. Po četrt ure se je levo pod potjo pokazalo pet kamnitih objektov brez streh. Posebno glavna, največja stavba je bila videti še v tem stanju precej imenitna. Kmalu sva pristala pri nekdanji vojašnici Za Lepočami (1608 m), katere namen je bil nadzorovanje rapalske meje na območju Vrat in Komne, predvsem prehoda čez Bogatinsko sedlo. Kažipoti so nama povedali, da je nazaj do Komne dve uri hoda, levo na Prehodce pa pol ure (v tisto smer je na skali pisalo še Pl. Razor).

Zdaj sva hodila po Doličih (okrog 1430 m). Pogled so razveseljevali živobarvni šopki alpskih pečnikov. Po dolgem zložnem spuščanju sva dosegla dno doline, nato pa se začela spet rahlo vzpenjati proti prečni poti, vidni že od daleč. Dobrih 20 minut od Lepoč sva prišla do kažipotov in izvedela, da je do Planinskega doma pri Krnskih jezerih še 20 minut. Ko sva se ozrla na prehojeno pot, se nama je daleč na obzorju pokazal Bogatin. Do planine Duplje (1371 m) se je zvrstilo še veliko kažipotov in smernih tablic. Za planino bi bila lahko zavila levo in prišla na servisno cesto, vendar sva se odločila še za okrepčilo v planinskem domu. Tam sva izvedela, da PD Nova Gorica letos zamuja s podatkom o aprilski višini snega za bližnji snegomer (menda ga je bilo več kot 3 m). Sicer so nama svetovali vrnitev po običajni markirani poti, a dodali, da s staro, ki nama je zbujala radovednost, v resnici ni nič narobe.

Od planinskega doma sva se odpravila po že znani poti do zgornje postaje tovorne žičnice, kmalu pod njo, slabih 20 minut od doma, pa zavila desno navzdol na staro pot. Bila je nekoliko slabša, a še vedno markirana, sčasoma se je celo razširila v mulatjero in naletela sva tudi na možica. Večkrat sva z nje za kratek čas prestopila na »normalko«, potem pa spet ubirala staro. Nenavadno se nama je tudi zdelo, ko sva ob stari poti videla novo tablico z opozorilom na tovorno žičnico; najbrž pristojni vedo, da je »opuščena« pot še vedno v rabi. Na križiščih z novo je bila nekajkrat zastavljena z debli ali vejami, a kljub temu markirana. Le na enem mestu so bili stari znaki za silo odstranjeni. Odsek mimo nekega betonskega ostanka je bil izredno zaraščen in tudi nevaren, ker so se v grmovju skrivale precej visoke in strme skalnate stopnice. Zaradi firbcev najinega kova in tistih, ki se ne menijo za »zapore« iz vej in debel, bi bilo treba odstraniti markacije, predvsem pa bi morali v planinskem domu pot odločno odsvetovati kot opuščeno, saj v resnici ni potrebe, da bi tako rekoč po isti trasi vodili dve. Stare oznake bi morali odstraniti tudi zato, da hodci ne bi prestopali na staro pot nehote, kakor se je nama primerilo gor grede. Kakorkoli že, po uri in 20 minutah kolovratenja po »poti, ki je ni«, sva srečno prispela nazaj k Domu Klementa Juga.