Naslednje jutro
sva še v mraku pogledala proti Očaku in videla lučke, ki so migotale navzgor.
Nekateri so se namenili na vrhu pričakati sončni vzhod. Naredil se je lep
sončen dan in dobro spočita sva bila za vzpon nared tudi midva. Za Planiko,
kjer se ločita poti na Triglav (levo) in na Kredarico 
(desno), sva sledila
zdelanemu kažipotu Triglav (čez Mali Triglav) 1h 30min z znakom za zelo
zahtevno pot. Kažipot Triglav (čez Triglav. škrbino) 1h 30min je kazal
še bolj levo, na tudi zelo zahtevno pot, ki nama jo je izkušeni sogovornik
prejšnji dan odsvetoval.
Od doma sva se
nekoliko spustila, nato se je pot začela dvigovati, sprva blago. Visoko gori se
je utrgalo nekaj kamenja, najbrž zaradi planincev, ki so se vzpenjali proti
Malemu Triglavu. Kmalu sva zavila levo na nekoliko izpostavljeno polico s pogledom na Planiko, sledil je dolg(očasen) gruščnat odsek, nato pa sva se
povzpela čez skale 
do prve jeklenice na začetku grape Stopce (tudi Stope,
Triglavska vrata) čez kakih 40 minut. Nad njo sva šla mimo razgledišča (pogled
nazaj seže zelo daleč, prepoznala sva tudi Krn), nad katerim se je nadaljevalo
kar strmo skalovje. Na težavnih mestih so 
nama pomagala varovala in kmalu sva
prvič uporabila samovarovalni komplet. Potem ko sva po desni obšla skalnato
glavo, se je pokazala Kredarica in nato pod Visoko Vrbanovo
špico še bolj daleč Dom Valentina Staniča
.
Kakih 50 minut nad
Stopcami sva dosegla stičišče s potjo od Triglavskega doma
na Kredarici z desne. Nadaljevala sva levo proti Malemu Triglavu ter se
mimo dveh spominskih plošč žrtvam strele (pet mladih fantov iz Gorenjske je
zadelo 29. julija 1972, 16-letno dekle iz Dabra pri Tolminu pa 29. avgusta
1991) ter plošče, posvečene Milošu 
Teju Macegi (1985–2022) s pripisom MASTER
OF THE UNIVERSE ... in vponko (ali je tam ležeča cigara povezana z vzdevkom
Tejo, nisem
ugotovila) v 10 minutah povzpela na vrh Malega Triglava (2725 m).
Z njega sva lepo videla cilj in tudi greben, ki naju je še ločil od njega. Srečala
sva gospo, ki je prejšnji dan odnehala prav tam, in široki nasmeh nama je povedal,
da ji je vdrugo uspelo.
Mimo plošče v
spomin Marku Pernhartu (1824–1871), krajinskemu slikarju, ki je med drugim
naslikal panoramo s Triglava (94 cm x 704 cm), katere kopijo je dal
Jakob Aljaž leta 1895 namestiti v svoj stolp na vrhu
Očaka, sva se spustila na najnižjo točko grebena med Triglavoma. Preden sva
zagrizla v dolgo zadnjo strmino, sva počakala
nekaj sestopajočih. Čakanja in prepuščanja prednosti je na vrhuncu sezone in v
tako lepem vremenu na tej poti kar precej, a smo bili vsi potrpežljivi in
prijazni, pripombe o prikladnem izgovoru za kratek počitek pa pogoste.
Začel se je zelo strm, a
dobro zavarovan vzpon na vrh Slovenije. Visoko na levi sva opazila Triglavsko
okno (2806 m). Ob poti so se vrstile spominske plošče: tista ob stoletnici
vzpona Valentina Vodnika na Triglav (v resnici samo na
Mali Triglav) 20. avgusta 1795 ter tri v spomin na ponesrečene planince:
16-letnega Kranjčana Janija Krča iz že omenjene gorenjske skupine, častnika
hrvaške vojske Zagrebčana Petra Mandića (1958–2014), ki se mu je odlomila skala
in je padel v prepad, ter 28-
letnega Ludvika Bunderlo (1950–1978), košarkarja,
z 214 cm najvišjega
Slovenca. Tudi Bunderla je bil 10. avgusta 1978 žrtev
strele.* Ob
jeklenicah in klinih sva približno 45 minut nad Malim Triglavom dosegla Aljažev
stolp na vrhu. Namesto »predpisano« poldrugo uro sva hodila skoraj dve in pol.
V časih, ko so v
naših gorah vladali Nemci, je dovški župnik Jakob Aljaž od dovško-mojstranske
občine za goldinar kupil 16 m² zemljišča vrh Triglava in na njem postavil
kovinski stolp. Po njegovih načrtih ga je izdelal kleparski mojster Anton Belec
iz Šentvida pri Ljubljani. Nepobarvani valjasti stolp s premerom 125 cm, visok
190 cm, so pokrili s stožčasto streho, vrh katere se je vrtela kositrna
zastavica z napisom 1895. Nad vrati je pisalo ALJAŽEV STOLP, kar
je bil prvi slovenski napis v triglavskem pogorju. V 
preteklosti je bil stolp deležen
številnih nestrokovnih posegov, jeseni 2018 pa so ga končno strokovno obnovili.
Za leto 2024 je bila napovedana namestitev nove barvne triglavske panorame slikarke
Maje Šubic
v stolp. To je bil tudi povod, da sva se odpravila na Triglav ravno letos,
vendar 4. septembra panorame še ni bilo tam. Fotografiranje pri stolpu terja veliko potrpežljivost. Našo je najbolj
preizkušal francoski par, ki se je obnašal, kot bi bil sam na vrhu: kar sedela sta
tam, okrog stolpa razpostavila svojo opremo in menda sploh nista opazila, da bi
tudi drugi radi pokukali vanj in se slikali pred njim. Poleg stolpa, simbola slovenstva,
je plošča v spomin na 22. oktober 1944, ko so partizani, kulturniki in mladinci
podrli mejnik med Italijo in Nemčijo ter na stolpu izobesili slovensko zastavo. 
Preden sva se
odpravila nazaj proti Planiki, sva se tik pod vrhom spustila še v Staničevo
zavetišče približno 50 m pod stolpom. Živo skalo je dal razstreliti že Aljaž in votlino
zapreti z lesenimi vrati (zdaj je odprta). To je edini kraj na Triglavu, kamor se lahko
zatečemo ob slabem vremenu. Na Malem Triglavu smo se planinci srečali
z 
vojaki na urjenju v gorah. Z enim sva poklepetala in ko sem na njegovo
»poročilo«, kaj vse morajo prehoditi, da bi bili pripravljeni za morebitno
delovanje v gorskem svetu, pripomnila »Zato vas pa imamo,« je bil kar malo
ganjen: »To je pa lepo slišati!« Planinka s krvavo odrgnino ga je
vprašala, ali ima kak obliž, pa ga ni imel, ker ima prvo pomoč pač za to »pristojni«
v enoti. No, dobila ga je od mene.
Za vrnitev v
Planiko zaradi utrujenosti, Janijevih poškodb in mojih artroznih kolen nisva porabila
nič manj časa kot za vzpon na vrh. A bila sva zadovoljna: bil je lep sončen dan
in uspelo nama je doseči cilj. Z rožami se tokrat nisem ukvarjala, na koncu
sem si pa vendarle privoščila šopek zvončic, julijskih makov in smiljk.
* O Ludvikovi
nesreči sem našla tako različne informacije, na primer da ga je od strahu za
sopotnika zadela kap (France Malešič: Spomin in opomin gora. Kronika
smrtnih nesreč v slovenskih gorah, Didakta 2005) ali da ga je na Malem
Triglavu strela zadela v glavo in ga presekala (Robert Pogačar, časopis Ekipa 16.
11. 2015), da sem se obrnila na njegovo nečakinjo Anjo Bunderla, ki je te
zapise označila za napačne.
Takole pravi: »Tako mi je povedal moj oče
/Ludvikov brat Marjan/. Marjan Bunderla je delal na Bledu kot natakar, ko je
zaslišal strelo z jasnega na Triglavu. To je bilo 10. avgusta 1978 okrog 14.
ure (približno nekaj deset metrov) pod vrhom Triglava. Takrat so rekli, da je
bila to "vodna strela". Strela je prebila Ludvikovo glavo na način,
da sta bili vidni samo luknjici v velikosti debeline svinčnika na dveh mestih
na glavi – na temenu in na tilniku. Naj bi bil še pri življenju nekaj
ur. Ponj so prišli gorski reševalci in ga na nosilih odnesli v dolino
Krme. To je bilo že naslednji dan. Od tam, kjer se je dalo peljati s konji, so
ga prepeljali na lojtrniku do Kovinarske koče v Krmi. Domači so za nesrečo
izvedeli tega dne zjutraj, ko so prišli na dom v Zgornje Gorje policisti, ki so
sporočili novico. Marjan se jih še vedno dobro spomni. Takrat 22-letni Marjan
je šel po mamo v službo, potem se je peljal v Kovinarsko kočo, kjer je pričakal
Ludvika. Dvignil mu je glavo, kot bi ga želel zbuditi, ker je Ludvik izgledal
cel, v "dobrem" stanju. Seveda je bil mrtev. /…/«
Jutro, ko sva se
poslovila od Planike, ni bilo tako lepo za vzpon na Triglav, kot je bilo
podarjeno nama, za vrnitev v dolino pa prav prikladno: vsaj vroče nama ne bo. Pod
domom sva ubrala »mojo« bližnjico iz prvega dne in ker na dveh razcepih za njo ni
bilo markacij, sva se malo lovila, nato pa obakrat izbrala 
desno smer. Ko sva po
15 minutah pod Mokro skalo zavila levo, sva opazila, da za nama teče mladenič s
slušalkami na ušesih in se z nekom pogovarja. Čez pol ure, ko sva na Konjskem
sedlu zavila levo, naju je pustil že krepko za seboj, saj je brzel kar čez drn
in strn, tudi on proti Krmi. Vsi drugi, ki so sestopali takrat, so tam zavili desno,
proti Vodnikovemu domu. Na neoznačenem razcepu tik pod sedlom sta bila
markirana oba kraka; za pravega se je izkazal gornji. Kakšen podrt svet!
Nekatere markacije so bile take, kot bi bile namerno zdrgnjene ali premazane.
Po 35 minutah sva iznad
skalnega skoka zagledala Prgarco. Pokonci postavljeno podolgovato skalo na
velikem balvanu sva opazila šele dol grede. Pri koritu sva (seveda nehote) zavila
malo po svoje in tako še čez 35 minut prispela h koči mimo plastičnega zbiralnika
za vodo. Čez 20 minut sva tudi na spodnjem koritu videla 
napis 1989 (če
človek slabo vidi, ga vedno čaka kaj novega), in nato pristala na Polju s
sijajnim ozadjem. V soncu bi bilo gotovo še lepše, a za naju je bilo vreme še
vedno ugodno – ne vroče. Odcepa (ne steze ne oznake) proti Bohinjskim vratcem
nisva našla (ko sva šla na Veliki Pršivec,
je še ležal na tleh lesen kažipot VODNIKOV DOM). Po maPZS naj bi bila
celo markirana, a sva videla le nekaj možicev. V 20 minutah sva prispela na Vrtačo.
Sredi velike sive skalne stene nad njo je zelenela vrsta dreves.
