Ferata Hvadnik

Z Marjano sva se že dolgo dogovarjala, da skupaj preizkusimo ferato Hvadnik v Gozdu - Martuljku, pa zlepa nismo vsi utegnili ravno takrat, ko so bile okoliščine primerne. Suša bi nas prikrajšala za lepote hudourniškega potoka Hladnika, preveč vode pa bi napravilo ferato nevarno, saj so mokre skale spolzke, lahko tudi blatne. Med čakanjem na ugodne razmere je bila zaradi preobilice vode tudi nekajkrat zaprta. Končno smo se 18. avgusta popoldne dobili v Gozdu - Martuljku, upajoč, da kljub lepemu vremenu ne bo gneče. Tokrat nisva mogla parkirati pri penzionu Špik, saj so to dolgoletno martuljško sramoto končno podrli in je bilo tam gradbišče.

Marjana je pot do ferate že poznala, saj jo je že preplezala sama. Iz smeri Kranjske Gore dobrih 200 m za velikim betonskim mostom čez Savo Dolinko in takoj za mostom čez Hladnik zavijemo levo mimo košarkarskega igrišča. Kakih 100 m od glavne ceste sta pri otroškem igrišču nazorni tabli s podatki o feratah Hvadnik in Jerm'n. V bližini je celo nekaj prostora za parkiranje. S table smo izvedeli, da nas čaka 500 m dolga ferata težavnostne stopnje B s posameznimi mesti C, na kateri bomo premagali 250 višincev. Plezanje naj bi trajalo dve uri, sestop po označeni gozdni poti pa pol ure (po plezalni se ni dovoljeno vračati). Sledili smo kažipotom za Hvadnik in asfaltirana ulica med hišami nas je v dobrih 5 minutah pripeljala do še ene table o ferati.

Po kratkem sprehodu po Hladnikovi strugi je bilo treba za začetek preplezati nekaj »obilnejših« skal, ki sem jim bila komaj kos, saj se moram tam, kjer imam za korak prekratke noge, navzgor potegniti, za kar imam premalo moči. A na spletni strani ferate so tudi slike majhnih otrok; sicer se zavedam, da imajo mnogi otroci (veliko!) več plezalnega znanja in poguma kot jaz, vendar so njihove noge še krajše kot moje ‒ najbrž jim čez taka mesta pomagajo odrasli. Razpenjena voda v strugi pod nami je bučala in oddajala prijeten hlad. Skrbeli so me žičnati »mostovi«, vendar so bile jeklenice tako dobro napete, da je bil korak popolnoma zanesljiv, globine pa me ni strah, če se le lahko držim za kaj trdnega. Nekatere gladke ovinke brez stopov je bilo treba kar zajahati, čez plošče pa so nam večinoma pomagali stopni klini. Z ozkimi skalnatimi stezami in »stezami« nismo imeli težav, saj so bila varovala dovolj pogosta in trdna. Nekateri deli ferate s slapiči in kotlicami so bili prav slikoviti. Tudi možicev, postavljenih sicer čisto brez potrebe, a brez dvoma iz veselja, ni manjkalo. Nad strugo so bile ponekod napeljane cevi, po katerih je tekla voda. Ker sva z Janijem počasna (posebno jaz), se vedno bojim, da mi bo kdo »dihal za ovratnik«, in se oziram na druge, namesto da bi pazila na svojo varnost. A k sreči smo bili ves čas sami, le enkrat nas je prehitel uren mladenič, Marjana, ki jo vedno »pošljeva« naprej, pa je zelo potrpežljiva.

Strmi koreninasti izstop je bil hudo blaten in spolzek. Po uri in 40 minutah (torej le nismo bili tako počasni) smo dosegli klopco, s katere smo zadovoljni in ne preveč utrujeni uživali v lepem pogledu na dolino. Vpisala sem nas v vpisno knjigo (skrinjica je nad klopco).

Vrnili smo se po markirani poti, sledeč kažipotom Gozd Martuljek (nazaj Srednji vrh). Po 10 minutah je pri odcepu desno rumena puščica sicer kazala našo smer naprej navzdol, a smo zavili v desno pogledat, ali se tam pride k novi ferati Jerm'n (Klemen Volontar piše tudi o Jerm'novem, celo Jermenovem slapu, zemljevidi in neplezalski viri pa vztrajajo pri Jermanu). Odcep nas je res pripeljal do mesta, kamor priplezajo plezalci z omenjene ferate. Tudi nanje čaka klopca. Spustili smo se le toliko, da smo od zgoraj opazovali plezalce v Jermanovem slapu (tako imenovane soteskarje) in njihove skoke v tolmun. Nato smo se povzpeli nazaj na svojo pot in na razcepu čez 5 minut pri kažipotu Slap Jerm'n spet zavili desno gledat slap. Pogled nanj so kazile kovinske »škatle« in cevi. Vrnili smo se h kažipotom in v 5 minutah sestopili na asfaltno cesto (nazaj Srednji vrh, levo Gozd Martuljek). Po nekaj korakih desno, mimo vstopa v ferato Jerm'n, smo se na mostu čez potok pridružili ljudem, ki so opazovali soteskarje. Za mostom je cesta poniknila v kratek predor; v tisto smer se pride na Srednji Vrh, a mi smo se vrnili proti Gozdu Martuljku. Mimo transformatorske postaje Hladnik in male hidroelektrarne (najbrž je povezana s cevmi, ki smo jih videli zgoraj) smo bili v 5 minutah spet pri otroškem igrišču.

 

Hvadnik sicer ni tak bav-bav, kakor sem se bala, a tudi ne tako lahek, kot pravi Bojan Ambrožič. Seveda pa sem jaz vse prej kot merilo za ferate.

Kako smo stikali za gospodom Hudournikom, splezali na Ajdno in pustili Mahovje za drugič

Ker sva se skoraj mesec dni potepala po Ameriki, se je moj zaostanek spet povečal. Nadaljujem s predzadnjim aprilskim dnevom, ko sva se z Marjano namenila v plezališče Hvadnik. Žal je bilo zaprto (menda zaradi preobilice vode), zato smo se odločili za plezalno pot na Ajdno. Marjana je pripeljala s seboj prikupnega kuža Svita. Ob tej priliki sva hotela končno »spraviti pod streho« Finžgarjevo Murko, katere ostankov še nisva videla, čeprav sva že bila na Zabreški planini. Marjana ni imela nič proti, Svit pa še manj.

Ko sva med potepanjem po dolini Završnice »odkrila« Finžgarjevo Žingarico, nama je Janez Bogataj (njegova mama je bila Finžgarjeva nečakinja) tudi opisal, kako bova našla kraj, kjer je imel pisatelj »kočo Murko tik pod Zabreško planino. Tu je preživljal počitnice in tudi sicer zahajal v ta svet s svojim znamenitim psom Liskom. Danes je od te koče ohranjen le skromen ostanek temelja. Lokacijo koče označuje tabla, z napisom Finžgarjeva Murka. /.../ Za orientacijo naj vama bo dovozna pot (cesta), ki pripelje na planino (možno tudi z osebnim avtomobilom?!) in na njeni desni strani je ostanek koče. Pod cesto /.../ stojita dve brunarici, ki sta menda v lasti nekih nun. In točno nad tema brunaricama je stala Murka. Danes je seveda to vse zaraščeno, v času Finžgarjevega bivanja pa je bila od Murke do današnjih dveh brunaric lepa senožet, na kateri so se pasle krave.«

 

Do Valvasorjevega doma pod Stolom smo se peljali, od tam pa smo se odpravili proti Zabreški planini. Nad domom smo prehodili pas gozda in na drugi strani so se nam odprli pogledi na dolino, Julijce, Monštranco, Svečo. Nato smo znova zakoračili v gozd ter na razcepu zavili desno proti Zabreški planini. Najprej smo prehodili  Žirovniško ter jo na drugi strani pri preži in lesi zapustili. Čez slabe pol ure smo pri pokritih jaslih za konje stopili iz gozda na prostrano Zabreško planino z okrašenim stanom in številnimi kažipoti. Svitu je bil posebno všeč velik stol, izrezljan iz debla ‒ tako všeč, da je bil pri miru celo za spodobno fotografijo. Onkraj planine smo poiskali gozdno cesto. Po kakih 10 minutah smo na desni pod njo najprej zagledali lično dvojno brunarico, okrog katere so cvetele narcise, nato pa skoraj nasproti tablici z napisoma Kapelica in F.S.Finžgar murka. O kapelici ni bilo sledu, ostanki temeljev Murke pa so bili še dobro vidni. Tam je Finžgar napisal knjigo Gospod Hudournik. Hudournik ali črni hudournik je lastovici podobna ptica, ki po ljudskem izročilu napoveduje vreme. Baje se je vedno, kadar je Finžgar prišel na planino, skisalo, zato so kmetje hiteli pospravljati seno, saj so pričakovali, da bo vsak čas začelo deževati. Murko so 1. maja 1944 požgali partizani, češ da je last nekega kapitalista (tako pripoveduje Janez Bogataj). Finžgarja je to zelo prizadelo, a čeprav je vedel, kdo jo je požgal, je menda večkrat rekel, da to ni več pomembno. Kot zavednega Slovenca in duhovnika ga je še dosti bolj bolelo, da so nekateri (tudi v imenu vere) izdajali rojake; kolaboracija je bila zanj »bolečina vseh bolečin«.

Murka je bila tako »pod streho«. K Valvasorjevemu domu smo se vrnili deloma po drugi poti. Pri brunarici smo našli stezico v gozd, iz njega pa splezali čez ograjo na travnik, kjer so cvetele bezgove prstaste kukavice obeh barv, rumene in škrlatne, rani mošnjaki, mali in veliki (clusijevi) svišči, žanjevci in druge rože. Pri majhnem koritu smo spet vstopili v gozd, ga pri naslednjem zapustili in že smo bili na Zabreški planini, od tam pa smo se držali že znane poti.

Zahodno od Valvasorjevega doma smo prebrali razlagalno tablo o Ajdni in sledili kažipotu Ajdna 45min v gozd. Pri lesenih kažipotih nazaj Valvazor, levo Žirovnica, desno Potoška planina, naprej JVK. Kor. Bela in Ajdna smo prečkali gozdno cesto, na drugi strani pa se čudili planinskima kažipotoma PD Radovljica nazaj Valvasorjev dom 30min n.v. 1020 m in naprej Arheološko najdišče na Ajdni 30min n.v. 935 m, pritrjenima na isti drog, ki sta razglašala kar za 85 m različni nadmorski višini. Kmalu smo bili spet na gozdni cesti in tam nas je pričakala naslednja »zanimivost«: planinski kažipot Ajdna 15min Na Sušeh (tja se je mogoče tudi pripeljati in ob cesti parkirati) je trdil, da smo od prejšnjega oddaljeni že četrt ure, v resnici pa smo od njega hodili komaj kake tri minute. No, poglavitno je bilo, da nas je pravilno usmeril s ceste na gozdno pot, ki nas je kakih 20 minut od doma pripeljala do skalne stene, pod katero so ležali ostanki transportne žičnice. Od tam smo se spustili po stopnicah do kažipotov na začetku plezalne poti (920 m): naprej Vrh Ajdne 15min s klicajem v trikotniku (zelo zahtevna pot), desno Vrh Ajdne 20min s trikotnikom (zahtevna pot). Prvo upravlja PD Radovljica, drugo PD Žirovnica, obe društvi pa sta podpisani pod opozorilom Uporaba poti le s primerno opremo in na lastno odgovornost!

Odločili smo se za krajšo in zahtevnejšo pot. Bila je zelo strma in skalnata, a dobro zavarovana z jeklenicami in klini. Nekoliko nas je skrbelo za Svita, toda z nekaj Marjanine pomoči je junaško premagal strmino. Že v 10 minutah se nam je smejalo na vrhu s klopco in skrinjico ‒ Svitu seveda predvsem zaradi priboljška. V vpisno knjigo je bila prilepljena kopija pesmi Orjaki na Ajdni (Gorenjska pravljica.), ki je bila leta 1901 objavljena v Zvončku, listu s podobami za slovensko mladino. Veselila sem se mračic in lepih razgledov na severni del Ljubljanske kotline, Zgornjesavsko dolino, Bled, Mežaklo, Julijske Alpe in Stol. Zapisi v vpisni knjigi so pričali, da je Ajdna navdušila že mnoge.

Z vrha smo se spustili na drugo stran ter se v dobri minuti znašli sredi poznoantičnih ostankov in razlagalnih tabel. Tam je bila v času razpadanja rimskega cesarstva višinska postojanka (refugij), v katero se je približno 100 domačinov iz doline, potomcev Rimljanov, umaknilo pred germanskimi in slovanskimi plemeni. Naselje je bilo konec 6. stoletja uničeno, a se ne ve, kako in zakaj. Arheologi so odkrili ostanke kakih 20 stavb. Našli so lončenino, orodje, orožje, nakit (najbolj znana je zaponka v obliki ptice), koščeno piščalko. Prebivalci so bili menda dobri zidarji in so proizvajali posebno kakovostno železo. V porušeni krščanski cerkvi so odkrili 11 grobov. Podatki (številke) so v različnih virih različni; še najbolj sem se zanesla na knjižico Ajdna nad Potoki (190. zvezek v zbirki vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije iz leta 1997) Milana Sagadina, raziskovalca in poznavalca ostalin na Ajdni. Zdaj so ostanki stavb zavarovani s strehami, druge najdbe pa so shranjene in predstavljene v Gorenjskem muzeju v Kranju in v Čopovi hiši v Žirovnici.

Marjana bi nama že nekaj časa rada pokazala izvir pri Mrzlih vodah, imenovan Mahovje, zato smo se prestavili v Gozd - Martuljek. Začeli smo tam kot midva že večkrat, ko so bili najini cilji Martuljkovi slapovi, bivaka Za Akom in Pod Srcem ter Kurji vrh, nadaljevali pa po neoznačeni poti, ki jo je Jani nekoč že omenil. Mimo dveh lesenih hišk (ene celo »opremljene«) smo prišli do Martuljkove struge, nekaj časa kolovratili ob njej, po njej in čeznjo, nato pa se spet podali v gozd, kjer je bilo treba nekje celo poplezati. Tisti vzpon se je končal pri spomeniku alpinistu partizanu Miranu Cizlju. Slikovita gozdna pot nas je nato vodila mimo Lipovčeve koče, pod katero je spomenik peterici, ki se je smrtno ponesrečila v Špikovi severni steni, do koče Pri Ingotu. Plošča na skali ob tamkajšnji jasi nas je spomnila na alpinistko Pavlo Jesih, na koncu jase pa smo se še enkrat srečali s Finžgarjem, saj tam stoji po njem imenovana kapelica in poleg nje spomenik ponesrečenim v Špikovi skupini. Za kapelico smo prestopili potok in se podali v gozd. V njem smo naleteli na več kažipotov, a nobenega k Mahovju. Nazadnje nam je pot zastavila široka Martuljkova struga, čez katero si nismo upali, posebno jaz ne. Marjana je bila nekoliko potrta, midva pa ne preveč ‒ ta dan smo videli že veliko lepega in zanimivega, nahodili smo se tudi, Mahovje pa nas bo brez dvoma počakalo.

 

Za »tolažbo« smo si med vrnitvijo privoščili pogled na spodnji Martuljkov slap in sprehod po njegovi slikoviti dolini. Mahovja se pa še vedno veselim!