13 februar, 2008

Iz Movraža do sv. Kvirika

Med potepanjem po grebenih nad Movražem in Sočergo sem naletel na zanimiv križev pot: namesto bogato okrašenih kapelic, s katerimi lokalni veljaki sosednjim vasem dokazujejo, da so boljši od njih (če vas zanima, kam to pripelje, si preberite Butalce), vas bodo tukaj pričakali le skromni leseni križi, posejani ob poti skozi borove gozdičke in čez razgledne kraške travnike. Če se boste na pot odpravili na cvetno nedeljo ob dveh popoldne, boste imeli mnogo sopotnikov; vsako leto na ta dan se domačini odpravijo na križev pot.Do Movraža vas pripelje asfaltna cesta iz Gračišča. Skozi Kubed se odpravite proti Sočergi, nato pa v Gračišču sledite kažipotom za Movraž. S parkiranjem bo težko, verjetno boste še najlaže našli kotiček v bližini gasilskega doma.

Pot se začne sredi Movraža (pri hiši Movraž 57a), začetek je označen z markacijo in kažipotom, pa tudi sicer boste na poti (čeprav je ni na nobenem zemljevidu) našli ostanke starih markacij. Po širokem kolovozu se sprehodite čez dolino (tukaj ji rečejo vala), onkraj nje se kolovoz spremeni v dobro uhojeno pot, ki se začne skozi borove gozdičke vzpenjati po pobočjih Dobravice.

Precej pod vrhom se pot priključi staremu kolovozu. Temu sledite do razglednih travnikov pod vrhom, kjer zavijete levo na stezo, ki jo precej uspešno skriva suha trava. Steza vas v nekaj minutah mimo ostankov gradišča (Gradec) pripelje do cerkvice sv. Kvirika (iz Movraža slabo uro, naredili pa ste dobrih 200 višinskih metrov).Po krajšem počitku se lahko vrnete v Movraž ali pa se odpravite naprej mimo Velega Badina do spodmolov nad Mlini in naravnega mostu. Od mostu se odpravite levo, se spustite v Movraško valo in po cesti ali po kolovozih ob robu doline nazaj v Movraž (še približno dve uri hoje).

Pomlad prihaja ...

Toplo vreme zadnjih dni in obilno deževje pred njim sta prepričala pomladne rože da je čas za cvetenje. Na Zaplani (pa tudi drugod po slovenskih hribih) boste zagotovo našli nekatere od teh:

12 februar, 2008

Kališče vsaj malo po svoje

Z Janijem ne hodiva rada po zelo obljudenih poteh, ampak v soboto sva se nanagloma odpravila na enega tako imenovanih božjepotnih ciljev: na Kališče. Parkirišče v Mačah še ni bilo posebno polno, a bi bilo, če se ne bi bili mnogi "nepoznavalci prometnih znakov" odpeljali kar naprej po "prepovedani" cesti in divje parkirali vsepovsod više ob njej. Kar nisva se mogla odpraviti, ker sta dva detla uprizorila tak nastop, da se ga niti najimenitnejši (in najhitrejši!) tolkalci ne bi sramovali. Nato sva sledila markacijam in kažipotom, spuščala naprej hitrejše od sebe in prehitevala počasnejše (tudi taki so bili!). Največ pa se jih je vzpenjalo po številnih bližnjicah, kar ni prav, a sva bila tako rešena večine prometa.

Po telefonu sem izvedela, da je zasneženo šele "nad drugo klopco". Res se je skoraj natanko tam poleg telohov začel beliti tudi sneg. Moje predstave, da bi moral vsak oskrbnik vedeti, kakšne so poti, ki vodijo na "njegov" hrib in naprej od koče, so brez dvoma naivne, toda po svoje imam srečo: tako me vsak poznavalski oskrbnik razveseli. Pot je kar strma, a po lepo speljanih ključih sva bila v slabih dveh urah na cilju. Že na Spodnjem Kališču je bilo zelo lepo, okoli koče pa je bila prava zimska idila. Ker si še nisva zaslužila jote, sva potegnila tiste pol urice do Bašeljskega prevala. Tja naju je vodila le ozka gaz (markacije so bile najbrž pod snegom) redkih osvajalcev Storžiča. Na klopci nad prevalom sva bila sredi nedotaknjene beline kot v raju, pred nama pa se je sončil zasneženi Storžič. Opazovala sva tri, ki so plezali nanj, in zdelo se je, da nimajo lahkega dela.

Za nazaj sva načrtovala drugo pot: mimo Hudičevega boršta. Označen odcep je dobrih 5 minut pod kočo, a potem sva se zaman ozirala za markacijami. Sledila sva gazi in kmalu opazila rdeče križce (ikse), ki se jih je najin predhodnik očitno držal. Pot je skalnata in strma, v snegu prava drsalnica. "Špičasta," je pripomnil domačin, ki nama je pojasnil, da bi bila morala zaviti levo po poti, ki sva jo prečkala kakih 20 minut pod kočo, a brez oznak tega seveda nisva vedela. Povedal nama je, da se spuščava po zimski poti; ker je tako strma, se kmalu otrese snega, zato je pozimi laže prehodna. Tako sva prišla na jutranjo pot, a sva z nje zavila levo za kažipotom Mače po gozdni cesti. Ta je kvečjemu kolovoz, blaten pa tako, da sva na koncu že komaj dvigovala noge, in zaradi skal in vejevja trenutno sploh ni prevozen (iz avta gotovo ne bi opazili lapuhovih sončkov, ki razveseljujejo pešce). Mimo spodnje postaje tovorne žičnice sva bila kmalu v znanem svetu. Ves spust kljub "raziskovanju" ni trajal več kot vzpon.

10 februar, 2008

Novo na Zaplana.net: Pliskina pot, pomladne rože


Ta teden vas v galeriji slovenskih rož čakata dve pomladni roži, ki ljubita suha skalna pobočja: rano materino dušico boste našli na kamnitih travnikih, kamnokrečno lepnico pa v skalnih razpokah. Oglejte si ju med novostmi v galeriji slovenskih rož.

Bledorumeni koreničnik, roža tega tedna, bo zacvetel že precej pred njima; v okolici Osapske jame in pod Kraškim robom nad Črnim Kalom ga boste našli že sredi marca. Njegova fotografija je na naši domači strani.

Pred nekaj dnevi mi je Helena Širca poslala prijazno povabilo na obisk Pliskine poti okoli Pliskovice. Pot je tako dobro in vabljivo opisana, da vam lahko le priporočim, da se še sami odpravite tja.

Pliskino pot sem zaradi odličnega opisa dodal tudi na svoj zemljevid izletov po Sloveniji, na katerem boste našli že prek dvesto opisov.

02 februar, 2008

Na Planino čez Špico

Že večkrat sem med sprehodi po jugovzhodnem pobočju Planine nad Vrhniko ogledoval pot, ki po vzhodnem grebenu (Špici) pelje proti vrhu iz Stare Vrhnike, zdaj pa sem se končno odločil, da si jo ogledam malce bolj podrobno.Markacije se začnejo v bližini podjetja Hamex, do tam pa se lahko odpravite peš iz Stare Vrhnike ali pa se pripeljete z avtom po makadamu, ki se tik za vojašnico v Stari Vrhniki odcepi v levo. Če se boste odločili za pešpot, se makadamu (tankovski cesti) raje izognite: sprehodite se do središča Stare Vrhnike, tam pa pri trgovini Veronika zavijte levo na ozko asfaltno cesto, ki se kmalu spremeni v kolovoz, ta pa vas pripelje prav do odcepa asfaltne ceste proti Hamexu.

Do Hamexa se lahko sprehodite po asfaltu, ki se s tankovske ceste odcepi v desno (tam je tudi kažipot), še bolje pa bo, če tik pred prvo njivo zavijete na ozek (nemarkiran a dobro uhojen) kolovoz, ki vas med travniki popelje do daljnovodov in nato prav pod daljnovodom nazaj do ceste. Na drugi strani ceste vas vodi mimo bivše tankovske zapore (spet pod daljnovodom) pošteno blaten kolovoz proti gozdu; tam boste opazili tudi prve markacije.

Po krajšem vzponu skozi gozd zavije kolovoz rahlo v levo, markacije pa vas po precej zaraščeni bližnjici pošljejo v desno. Ko se spet priključite kolovozu, je orientacijskih težav konec: po udobni stezi, ki se le tu in tam nekoliko bolj strmo vzpenja, boste prišli do Špice (vsaj napis na tamkajšnji klopi trdi da ste na Špici), nato pa po strmem kamnitem grebenu do planinske koče na Planini.

01 februar, 2008

Festival gorniškega filma

Februar prinaša planincem, gornikom, alpinistom, plezalcem ter drugim ljubiteljem narave in višin mednarodni festival gorniškega filma. Letošnji, drugi, bo od 13. do 16. februarja v Cankarjevem domu v Ljubljani in v Kulturnem domu Groblje pri Domžalah. Program bo bogat ne le s filmi, ampak tudi s predavanji in spremljevalnimi prireditvami, tako da boste gotovo našli kaj zase. Tudi če najraje "tavate po slovenskih hribih", se vam bo pogled v širni svet najbrž zdel zanimiv.

27 januar, 2008

Planine pod Storžičem

Zaradi dela in krajšega potovanja kar mesec dni nisem mogla v hribe. Včerajšnji sončni dan je bil kot nalašč za zdravljenje že kar hude abstinenčne krize. Po tolikšnem premoru sva si izbrala sila nedolžen cilj: dve planini pod Storžičem. Vsaj tako sva mislila ...

Parkirala sva pred cerkvijo sv. Lamberta v Zalogu pri Golniku. Soseda je obljubila, do bodo merkali najin avto, mladenič iz iste hiše pa se je zelo zavzel, da ne bi šla kje drugje kot po markirani poti, sicer bi se utegnila izgubiti. Še tako ni dosti manjkalo – kar več »priložnosti« sva imela, prvo že na začetku. Pot se začne nasproti Zaloga 1, kjer je treba z asfalta zaviti na makadam in po mostu čez Goričico, vendar tam ni nobene oznake, prva markacija pa je šele na neometani garaži hiše št. 10. Sonce je grelo in telohi so cveteli. Po skopih napotkih iz vodnika Kamniško-Savinjske Alpe sva se vzpenjala ob Sevniku, a ko sva se znašla v strmi razdejani hudourniški strugi brez markacij in bi bilo treba začeti plezati, se nama je zazdelo, da sva se izgubila (vodnik obljublja nezahtevno markirano pot). K sreči sta naju rešila prijazna domačina in nama pokazala, kje je treba zaviti desno s kolovoza. Takole gre: kake pol ure od izhodišča kolovoz zavije levo (takoj za zavojem stoji partizanski spomenik); tam ga je treba zapustiti in nadaljevati po poti naravnost naprej. Na desni v gozdu se pokaže velika skalna gmota in na tankem drevesu, odmaknjenem od poti, zagledamo markacijo. Malo za njo zavijemo desno v gozd; poti sprva ni videti, potem pa teče nekaj časa skoraj vzporedno s kolovozom in nato odločno desno. Poslej nam pomagajo stare markacije. Čez čas sva ugotovila, da bi bila prišla na isto pot, če bi bila splezala do konca tistega razdrapanega hudournika, saj se nazadnje združi s potjo. Nato je šlo do Male Poljane brez težav mimo kapelice in klopce na skalnem razgledišču (skupaj dve uri in četrt). Pri lovski koči nama je lovec ponudil čaj, pa sva imela svojega, kavo, pa je ne pijeva, in medico, ki sva jo sprejela, pa se je izkazala za prijetno štajersko vino (natočeno v steklenico z napačno nalepko). Kar šteje, je gostoljubje, pa še tehten pogovor o (ne)enakosti spolov ter o lovu in morali smo imeli.

Do Velike Poljane sva hodila le dobre četrt ure, a kakšna razlika: doslej vse kopno, tu pa sneg. Pot med planinama terja veliko pazljivost, tako ledena je. Pri oskrbniku Zdenetu naju je čakalo dobro kosilo in v prijetni družbi smo reševali (žal ne čisto rešili) domače in mednarodne probleme. Za konec sva bila deležna še »oplemenitenih« borovnic. Ko sva odhajala, je bila v dolini še vedno megla, nas pa je razvajalo sonce.

Za vrnitev v Zalog po drugi poti sva dobila napotke tiste vrste "bosta že videla" in seveda sva zgrešila. Pa se nisva preveč vznemirjala, bova videla pa še planino Javornik. Natanko pol ure od Velike Poljane je in ni kaj posebnega, vsaj v tem času ne, ima pa prečudovito ozadje: Storžič in njegove sosede. V nekaj minutah sva prišla do kadi, v katero teče voda in se poceja po bregu. Nekaj više so nama kažipoti povedali, da sva že predaleč, zato sva se vrnila in se pri kadi spustila v dolino po poti, ki jo vidi le bujna domišljija, niže pa je celo označena. Že tretjič sva se jezila na markaciste. Kje bova skrenila s poti v Povlje (Zalog ni omenjen na nobenem kažipotu!), se nama je zdelo po zemljevidu, a ker ni natančen, sva vprašala mladeniča, ki jo je mahal navzgor. Da dobro pozna vso okolico, se je pohvalil in nama svetoval dve poti, na katerih bi se bila gotovo spet izgubila, ker sta bili bolj za "poznavalce". Končno sva prišla do kažipota za Veliko Poljano in mu sledila do ceste, kjer sva zavila levo proti Zalogu, kakor kaže zemljevid. Le zakaj nama je vsevedni mladenič najboljšo rešitev zamolčal? Vsaj najmanj slabo – za "sprehod", kakršnega sva pričakovala, je bilo kar preveč strmin, tu pa naju je čakala najhujša.

A v slabih treh urah sva bila »že« pri avtu in soseda je brž pritekla ven povedat, da jo je že skrbelo. Sledila je še zadnja tehtna razprava ta dan, tokrat o zakonski zvestobi, nad katero bedi sv. Lambert (v prostem času pa očitno dobro pazi tudi na avtomobile). In še eno povabilo na kavo. Pa naj še kdo reče, da so Gorenjci škrti - včeraj sva srečala same gostoljubne.