Zaradi dela in krajšega potovanja kar mesec dni nisem mogla v hribe. Včerajšnji sončni dan je bil kot nalašč za zdravljenje že kar hude abstinenčne krize. Po tolikšnem premoru sva si izbrala sila nedolžen cilj: dve planini pod Storžičem. Vsaj tako sva mislila ...
Parkirala sva pred cerkvijo sv. Lamberta v Zalogu pri Golniku. Soseda je obljubila, do bodo
merkali najin avto, mladenič iz iste hiše pa se je zelo zavzel, da ne bi šla kje drugje kot po markirani poti, sicer
bi se utegnila izgubiti. Še tako ni dosti manjkalo – kar več »priložnosti« sva imela, prvo že na začetku.
Pot se začne nasproti Zaloga 1, kjer je treba z asfalta zaviti na makadam in po mostu čez Goričico, vendar tam ni nobene oznake, prva markacija pa je šele na neometani garaži hiše št. 10. Sonce je grelo in telohi so cveteli.
Po skopih napotkih iz vodnika Kamniško-Savinjske Alpe sva se vzpenjala ob Sevniku, a ko sva se znašla v strmi razdejani hudourniški strugi brez markacij in bi bilo treba začeti plezati, se nama je zazdelo, da sva se izgubila (vodnik obljublja nezahtevno markirano pot). K sreči sta naju rešila prijazna domačina in nama pokazala, kje je treba
zaviti desno s kolovoza. Takole gre: kake pol ure od izhodišča kolovoz zavije levo (takoj za zavojem stoji partizanski spomenik); tam ga je treba zapustiti in nadaljevati po poti naravnost naprej. Na desni v gozdu se pokaže velika skalna gmota in na tankem drevesu, odmaknjenem od poti, zagledamo markacijo. Malo za njo zavijemo desno v gozd; poti sprva ni videti, potem pa teče nekaj časa skoraj vzporedno s kolovozom in nato odločno desno. Poslej nam pomagajo stare markacije. Čez čas sva ugotovila, da bi bila prišla na isto pot, če bi bila splezala do konca tistega razdrapanega hudournika, saj se nazadnje združ
i s potjo. Nato je šlo do
Male Poljane brez težav mimo kapelice in klopce na skalnem razgledišču (skupaj dve uri in četrt). Pri lovski koči nama je lovec ponudil čaj, pa sva imela svojega, kavo, pa je ne pijeva, in medico, ki sva jo sprejela, pa se je izkazala za prijetno štajersko vino (natočeno v steklenico z napačno nalepko). Kar šteje, je gostoljubje, pa še tehten pogovor o (ne)enakosti spolov ter o lovu in morali smo imeli.
Do
Velike Poljane sva hodila le dobre če
trt ure, a kakšna razlika: doslej vse kopno, tu pa sneg. Pot med planinama terja veliko pazljivost, tako ledena je. Pri oskrbniku Zdenetu naju je čakalo dobro kosilo in v prijetni družbi smo reševali (žal ne čisto rešili) domače in mednarodne probleme. Za konec sva bila deležna še »oplemenitenih« borovnic. Ko sva odhajala, je bila v dolini še vedno megla, nas pa je razvajalo sonce.
Za vrnitev v Zalog po drugi poti sva dobila napotke tiste vrste "bosta že videla" in seveda sva zgrešila. Pa se nisva preveč vznemirjala, bova videla pa še planino
Javornik.
Natanko pol ure od Velike Poljane je in ni kaj posebnega, vsaj v tem času ne, ima pa prečudovito ozadje: Storžič in n
jegove sosede. V nekaj minutah sva prišla do kadi, v katero teče voda in se poceja po bregu. Nekaj više so nama kažipoti povedali, da sva že predaleč, zato sva se vrnila in
se pri kadi spustila v dolino po poti, ki jo vidi le bujna domišljija, niže pa je celo označena. Že tretjič sva se jezila na markaciste. Kje bova skrenila s poti v Povlje (Zalog ni omenjen na nobenem kažipotu!), se nama je zdelo po zemljevidu, a ker ni natančen, sva vprašala mladeniča, ki jo je mahal navzgor. Da dobro pozna vso okolico, se je pohvalil in nama svetoval dve poti, na katerih bi se bila gotovo spet izgubila, ker sta bili bolj za "poznavalce". Končno sva prišla do kažipota za Veliko Poljano in mu sledila do ceste, kjer sva zavila levo proti Zalogu, kakor kaže zemljevid. Le zakaj nama je vsevedni mladenič najboljšo rešitev zamolčal? Vsaj najmanj slabo – za "sprehod", kakršnega sva pričakovala, je bilo kar preveč strmin, tu pa naju je čakala najhujša.
A v slabih treh urah sva bila »že« pri avtu in soseda je brž pritekla ven povedat, da jo je že skrbelo. Sledila je še zadnja tehtna razprava ta dan, tokrat o zakonski zvestobi, nad katero bedi sv. Lambert (v prostem času pa očitno dobro pazi tudi na avtomobile). In še eno povabilo na kavo. Pa naj še kdo reče, da so Gorenjci škrti - včeraj sva srečala same gostoljubne.
Do Movraža vas pripelje asfaltna cesta iz Gračišča. Skozi Kubed se odpravite proti Sočergi, nato pa v Gračišču sledite kažipotom za Movraž. S parkiranjem bo težko, verjetno boste še najlaže našli kotiček v bližini gasilskega doma.
Po krajšem počitku se lahko vrnete v Movraž ali pa se odpravite naprej mimo Velega Badina do spodmolov nad Mlini in naravnega mostu. Od mostu se odpravite levo, se spustite v Movraško valo in po cesti ali po kolovozih ob robu doline nazaj v Movraž (še približno dve uri hoje).
