Špiki taki in drugačni

Prejšnjo soboto sva se odpravila na Ermanovec. Preberite opise na Zaplana.net, opozorila pa bom na spremembe od takrat, ko je tam kolovratil Ivan.

Najprej sva se namenila iz Hotavelj na Slajko in Špik. Zdaj sta markirani obe poti: onkraj mostu čez Kopačnico ena markacija usmerja desno, midva pa sva šla tako kot Ivan levo in mimo cerkve sv. Lovrenca. Prvo (slabo) markacijo sva opazila na električnem drogu. Iznad Hotavelj se res lepo vidi Blegoš. Pot so nama kazale lesene tablice, na katerih so vrezani šopki šmarnic in smerne puščice. Ko se je svet odprl, je bilo šmarnic konec, više ob cesti pa so jih nadomestili kažipoti za Slajko in redke Kanfelčeve markacije. S poti, ob kateri je kljub poznemu času cvetelo še precej rmana, naju je za kratek čas zvabil razgledni hribček z anteno lokalne televizije. Spet so se pojavile šmarnice. Po dobri uri sva prišla v Dom na Slajki. Oskrbnikov čaj se je pri meni uvrstil na odlično drugo mesto. Izvedela sva, da kažipoti s šmarnicami kažejo pot udeležencem majskega dneva šmarnic. Med kmetijo in domom (kažipota nisva opazila) sva nadaljevala pot na Špik. Kmalu sva ga zagledala – tisti gozd nad travnatim pobočjem je videti kot griva. V 20 minutah sva stala na vrhu. Kljub golemu drevju in jasnemu dnevu sva pogrešala »čudovit razgled proti jugu«, ampak meni je bil hrib prav všeč, čeprav je mnogo manj imeniten od znamenitega soimenjaka. Pa nič nevaren ni! Pot čezenj vodi naprej, celo označena je, a lastnik travnika pod gozdom je postavil visoko mrežasto ograjo in jo »nadgradil« z bodečima žicama; nekaj časa sva ji sledila, a ker ji ni bilo videti konca, sva se vrnila na spodnjo pot.

Večinoma po gozdni cesti sva v slabe pol ure prišla v Staro Oselico, od tam pa je še kake pol ure »planinskega« asfalta do Planinske koče na Ermanovcu. O asfaltu sicer nič dobrega, a dobila sva vsaj tri imenitne tolažilne nagrade: lepe poglede nazaj na »najin« Špik in druge hribe, velikansko prašnico, ki je čisto sama čepela v travnatem bregu (in je tam tudi občepela), ter prikupno sliko kapelice in zvona vrh travnikov. Pozvonijo lahko samo zelo močni. Potem sva se sončila in jedla svoje sendviče na klopci pred kočo, ker sva po telefonu »izvedela«, da ne kuhajo. Gospodinje, ki se je pohvalila s spodobnim jedilnikom, nisva nič motila, je pa nemudoma po telefonu trdo prijela »dezinformatorja«, nekdanjega oskrbnika (le kaj njegova številka še vedno dela na spletni strani PZS?). Zatem sva zlezla na Štor nad kočo in se vrnila h kapelici, od koder sva se v slabe četrt ure končno povzpela na Ermanovec. (Le od kod koči tako daleč od Ermanovca ime? Jaz bi jo prekrstila v Štorovko!) Če v gozdu ne bi stal drog s kažipoti in skrinjico, sploh ne bi vedela, da sva na cilju.

Vračala sva se po označeni poti proti Trebiji. Mimo bunkerjev in Vrhovskega griča (domačini mu rečejo Vrhovcov) z nekakšno anteno in zeleno prikolico sva se spustila do asfalta in čez dvorišče Stare Oselice 27. Mimo kozolca sva nadaljevala desno od kuclja pod kmetijo in skozi leso v gozd. Nato je bila pot dobro označena, le na travnikih je bilo nekaj težav, kar je pri nas precej običajno. V Oselici se nama je pridružila Ajka, prisrčna neugnana psička, in ni hotela domov prav do Trebije, da naju je že pošteno skrbelo (pozneje sem se po telefonu prepričala, da se je srečno vrnila). Ivan je to pot opisal v nasprotni smeri. Le ena pripomba: s ceste skozi vas se zavije levo ne pri kapelici, ampak kakih 100 m naprej čez mostiček. Skozi Podgoro (pravšnje ime, saj je veliko hiš prav vkopanih v breg) nama je bilo asfalta že več kot dovolj, a ko sva si dve uri in četrt od vrha Ermanovca sezuvala gojzarje, sva se spominjala samo še lepih stvari.

Zvečer me je čakalo e-pismo s prilogo: fotografijo vpisne knjige na Ermanovcu. Takoj za nama sta bila vpisana Gorazd in Biserka. Le kaj sta taka gornika počela na tem kuclju? Pojasnilo je bilo sprejemljivo: na sprehod sta šla.

Ni doline brez hribov

Že večkrat sem slišala, kako lepa je dolina Glinščice (Val Rosandra). V soboto sem se prepričala, da je hvala upravičena. Večer pred tem se je na obletnici diplome med drugimi važnimi temami znašlo tudi hribolazenje in Lučka iz Trsta je vzkliknila: "Saj to je pa čisto pri nas!" Res, že spet sva odrinila čez mejo, ampak Glinščica izvira v Sloveniji. In še ugovor zoper morebitne pomisleke, kakšno hribolazenje je to: dolina je nižji svet med hribi in na te sva se podala, dolino pa občudovala od zgoraj.

Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Kozina, sledila kažipotoma v desno za Klanec in Ocizlo in v Ocizli zavila desno proti Beki. Sicer dobra asfaltna cesta je strašansko ozka. V Beki živita samo še dve družini in veliko hiš se že podira, vendar sva videla tudi zidarje pri delu. Sredi vasice je nekaj prostora za parkiranje, od tam pa lahko zastavimo v dve smeri: kamor kaže lesen kažipot z rdečo konico in napisom Dobrodošli v Krajinskem parku Beka – Glinščica z dolino Griže in ponornimi jamami ali v nasprotno smer, kjer je na vogalu hiše bela kvadratna plastična tablica Poti (ponekod Steze) prijateljstva (taka je tudi pod lesenim kažipotom, a že nečitljiva). Izbrala sva prvo (po drugi sva se vrnila).

 

Spustila sva se pod cerkev, kjer se asfalt konča, tam desno na kolovoz proti Botaču in Boljuncu, na razcepu pa po levem kraku navzdol. Prvi markaciji sta še rumeni, naslednje pa so prebarvane v slabo vidne modre. Večinoma po gozdu sva se spustila v Botač (Botazzo), onkraj Glinščice pa levo (desno je gostilna, kjer tudi v slovenščini »lepo prosijo, da malice iz nahrbtnikov použijete na travniku«). Na italijanski strani je pot lepša, bolje markirana, označena z dvojezičnimi kažipoti in opremljena z italijansko-slovensko-angleškimi obvestilnimi tablami Naravnega deželnega rezervata doline Glinščice. Za pot ob potoku navzdol sva izbrala levi breg. Svet se je kmalu odprl in poslej sva uživala v prelepih razgledih po razgibanih skalnatih bregovih doline. Ko sva bila že mimo slapu Supet, sva se povzpela k cerkvi sv. Marije na Pečeh, nad njo pa splezala na skalnati stolp s kamnito piramido v spomin velikemu tržaškemu plezalcu Emiliu Comiciju (Cippo Comici). Palice sva pustila spodaj, da sva se lahko oprijemala skal, ker je strmo pa še burja je bila tako močna, da naju je kar prestavljala, zato sva k spomeniku plezalski legendi zares priplezala.

V Gornjem koncu (prav v Boljunec/Bagnoli nisva šla) sva si ogledala rimski vodovod in se pri Premudovem zavetišču (Rifugio Mario Premuda) prestavila na drugi breg Glinščice. Povzpela sva se na razgledišče pri Zabrežcu (Vedetta di Moccà) in uživala v pogledu na to kratko, a prelepo dolino in na ladje v Tržaškem zalivu. Po trasi nekdanje železnice skozi dva predora in pod plezališči mimo Modugnovega bivaka (Bivacco Gabrio Modugno) sva se vrnila v Botač. Tam nisva nadaljevala naravnost, od koder sva prišla zjutraj, ampak sva zavila levo in se po slabo označeni poti (večina belih plastičnih tablic je potrgana in obešena ali zataknjena na veje; ena je bila obrnjena tudi narobe in sva jo popravila) z nekaj sreče vrnila v Beko. Kdor bi se na začetku odločil za to pot, bi se mu zlahka »posrečilo« zaiti, tako slabo je označena na nekaterih odsekih.

Kljub močni burji sva preživela lep dan. Z vsemi stranpotmi, postanki in malico je pohod trajal šest ur. Celo nekaj zapoznelih rož sva bila še deležna in kogar zanima: kar precej dežnikaric sva videla.

Tromeja – Peč (1510 m)

V nedeljo sva se odpravila na tromejno Peč (M. Forno/Ofen ali Dreiländereck) iz Italije (iz Rateč sva šla že pred štirimi leti, ko še ni bilo tegale dnevnika, takrat v snegu). V Fužinah (Fusine Laghi), kakih 500 m onstran mejnega prehoda Rateče, sva parkirala pri opuščeni vojašnici desno nad cesto in se napotila po markirani poti 522. Malo po travnikih in malo skozi gozd sva se povzpela pod Kavalarko (Cima Cavallar); prav na vrh ni mogoče, ne da bi prekršili prepoved prehoda čez zasebno ozemlje (Baita Jože Mežik). Nekaj časa sva hodila po gozdni cesti (nova prepoved: ni dovoljeno nabirati gob), nato pa zavila z nje po označenem kolovozu (ni nevarno, da bi vznemirili kake lastnike zasebnih zemljišč, kakor je bilo v času, ko je Stanko Klinar napisal svoje Karavanke), ki vodi k Mariji Snežni (na zemljevidu pričakovano Madonna della Neve, na kažipotih pa povsod nekoliko presenetljivo Maria im Schnee). Levo je izza jesensko pisane Kope (M. Coppa) že kukala Peč s televizijskim stolpom. Za nekaj časa sva se vrnila na cesto, potem pa po označenih bližnjicah do sedelca s kažipoti in hiško s primernim imenom Senza Confini Hütte. Za njo je voda, a je pozimi zaprta. Mimo mejnikov med Avstrijo in Italijo, priključka poti 603 iz Avstrije in odsluženih vojaških objektov sva po približno dveh urah in pol dosegla cilj.

Na vrhu je bilo konec miru, saj sva si ga delila z glasno skupino naših planincev, ki so prišli s slovenske strani. Sicer pa je posvečen ravno miru: tam stoji obelisk Šrija Činmoja, duhovnega vodje, ki meditira za mir v svetu. Avstrijci so postavili znamenje na stičišču treh dežel in treh jezikovnih skupin: germanske, romanske in slovanske. Od najinega zadnjega obiska je nov spomenik prijateljstva gasilcev treh dežel. Na daleč pa je Peč prepoznavna po dveh televizijskih stolpih.

Zlezla sva še na sosednjo Sovško planino (Seltschacher Alm), potem pa se nisva vrnila na Peč, ampak sva se napotila desno pod vrhom. S tiste strani se lepo vidijo pečine, po katerih je gora dobila ime. Sledila sva kažipotom k Mariji Snežni, ki so naju privedli na že znano cesto. Vrnitev nama je vzela dve uri. Zdaj nama preostane še tretji vzpon: iz Avstrije. Še vedno tavanja po slovenskih hribih? Seveda, vsaj tretjina Peči je naše. Le tavala nisva, saj imajo Italijani poti dobro označene.

Zasavski Triglav

V nedeljo (zamujam!) sva bila na Kumu. Naredila sva načrt za krožno pot: iz Hrastnika (od cerkvice sv. Miklavža v Podkraju oziroma od steklarnine industrijske prodajalne) skozi Matico in Župo gor, skozi Ključevico mimo sv. Marije do ceste, po njej v Župo in po že znani poti dol. Pot do Matice je bila dobro označena, razgibana in prijetna. V pisanem jesenskem gozdu naju je razveselil celo rdeči ruj, pohod pa so nama popestrili tudi slikoviti skalnati stolpiči in klopca, ki tiči pod majcenim spodmolom. Toda pot je precej spolzka, zato priporočam palice in dobre čevlje.

V Matici nisva prav razumela kažipota in sva nadaljevala desno po cesti, ker je tako narisano na zemljevidu, ker levo v travnatem bregu, kolikor daleč je nesel pogled, ni bilo ne prave poti ne oznake in ker si je avtor vodnika Posavsko hribovje prihranil trud in le napisal, da pridemo iz Matice v Župo v 20 minutah, kako, pa ne. Tako naju je cesta prinesla v Dobovec, kjer so nama domačinke povedale, da se pride na Kum po več poteh, z že znanim pojasnilom »boste že videli«; nazadnje se jim je zdelo najbolj zanesljivo po cesti do odcepa za smučišče Trotovnik, tam pa ne desno k smučarski koči, ampak levo in po gozdu nad smučiščem. Ko se je svet odprl, sva se po občutku napotila v desno in se znašla na asfaltni cesti. Zemljevid nama je pokazal, da sva se po Trotovškovem dolu povzpela do ceste iz Trbovelj. Zavila sva levo nanjo in kmalu naju je pripeljala do Lontovža, tam pa so naju pričakale markacije in naju privedle na Kum. Privoščila sva si sonček, razglede in kosilo. Po obljudenosti sodeč je okoličanom Kum zelo pri srcu, a mnogi se pripeljejo prav do Lontovža ali Malega Kuma.

Ker nama ni dalo miru, kje sva zgrešila gor grede, sva se odpovedala vrnitvi skozi Ključevico. Ravnala sva se po kažipotu za hrastniško železniško postajo. Prijetna pot se je iztekla natanko pri nejasnem kažipotu. Čeprav je označena, je del med Župo in Matico zelo zamotan, na koncu pa lep kos brez oznak, zato bi moral biti vsaj omenjeni kažipot bolj nedvoumen. Gor sva z vsemi nepotrebnimi ovinki hodila slabe tri ure, dol pa dve uri in četrt. Čeprav so nama markacisti, kartografi in avtor vodnika malo spremenili načrt, sva naredila lep krog, Ključevica pa naju bo že počakala.

Na sprejemu pri kraljici

Danes zjutraj sva srčno upala, da bo nad 1500 m res sonce, kakor so napovedovali vremenoslovci, in se odpeljala iz meglene Komende proti Ljubelju. In je bilo. Parkirišča okoli mejnega prehoda so bila tako polna, da sva kar ostrmela. Slovenci smo res hribovci in pol! Po markirani poti sva se v slabi uri povzpela do Doma na Zelenici (zapomnite si mesto, kjer se planinska pot zadnjič izteče na vozno, kajti v nasprotno smer odcep ni označen, pa vam bo prišel prav, če se boste vračali po isti poti), kmalu nad njim pa sta se nama v vsem svojem sijaju pokazala kralj in kraljica Karavank: Stol (2236 m) in Vrtača (2181 m). Kralja sva nekoč že obiskala, zato sva se tokrat odpravila v goste h kraljici. Že njeni oprode, Možje, mimo katerih mora obiskovalec, so nadvse imenitni.

Pot je dobro markirana, zato ne morete zgrešiti, sicer pa si lahko pomagate tudi z Mušič-Habjanovim vodnikom Karavanke in s starejšim istoimenskim Stanka Klinarja. Jesen (seveda tudi pomlad) je pravi čas za Vrtačo, kajti pot po odprtem svetu je poleti hudo vroča. Macesni so se žal že osuli, zato pa so naju razveseljevali prelepi razgledi. Vzpon ni zelo težaven, le ponekod je precej strm in nekateri odseki zbujajo nekaj nelagodja – je pač treba gledati pod noge in pretehtati vsak korak. Tu in tam sva poprijela tudi za skalo. Novi vodnik pravi, da je pot sicer nezahtevna, a ker je ponekod izpostavljena in vodi po sitnem skrotju, sta jo avtorja označila za zahtevno. Pošteno, tako ni »presenečenj«, kakršno se nama je primerilo na Špiku. Na Vrtačo pa se nikakor ne podajte v vlagi in megli!

Na vrhu se nas je zbralo kar precej in kraljica je prijazno sprejela vse, planince in gornike, Slovence in Avstrijce, čeprav nismo imeli povabil in enotne oprave. Njene kavke so mi jedle celo iz roke. Vrh označuje cepin z ovito vrvjo, s planikami okrašeni vpisni skrinjici pa so spremenili namembnost: postala je smetnjak. Vpisna knjiga je v pusti pločevinasti škatli na sosednjem vrhu, ki se nama je zdel za spoznanje višji.

Vrnila sva se po isti poti, saj so druge, opisane v vodnikih, za naju prezahtevne. A ker so bili pogledi na okoliške gore, katerih mnoge so bile kot otoki v morju megle, prelepi, se nisva dolgočasila. Z Zelenice do vrha sva potrebovala namesto dveh ur, kolikor napovedujeta vodnika, kake četrt ure več, ves spust pa je trajal slabe tri ure. Pod Zelenico je bilo konec sonca in k avtu sva prišla s čisto mokrimi lasmi – od megle. Kako pusta bi bila nedelja brez hribov!

Na Miklavški gori končno v soncu

Ko sva bila na Miklavški gori prvič, je bil deževen dan, a nama je bilo všeč in ker sva odkrila še eno pot, sva se tja podala še drugič, pa je bilo oblačno. Med potjo sva opazila nekaj, kar bi bilo lahko pot iz Železnikov, in to sva preverila včeraj, kajti zelo sem si želela prebiti na tem lepem kraju kako sončno urico. V naselju Studeno pred Železniki sva pri cestnem ogledalu zavila levo in po ozki cesti do odlagališča odpadkov, kjer sva »odložila« avto. Onkraj mostu čez Selško Soro sva se napotila levo, nato pa desno, a ne takoj v hrib, temveč šele pri naslednjem razcepu (kjer levi krak teče čez mostiček). Po ozki Studenski grapi sva prišla do studenčka (voda je dobra in Marija v kapelici postreže celo s kozarci), od tam pa nadaljevala po desnem kolovozu ob potoku. Ker nisva vedela, kje morava zaviti levo (pot je precej zaraščena in vsa neoznačena – že drugič zapored sva se podala na tako; nekateri se bodo mrščili, nekateri pa začeli upati, da bo še kaj iz naju), sva prišla predaleč, že pod Čemažarjevo domačijo, zato sva se vrnila do prvega odcepa (tokrat seveda desno). Po udobni poti sva dosegla gozdno cesto (pri znamenju), ta naju je v levo pripeljala do že znane kapelice v Zgornji Golici, od tam pa je sicer strmo, a ne več daleč do cilja. Uresničila se mi je želja, da bi bilo sončno, a časa za kako malicanje, posedanje in modrovanje po službi pač ni bilo, zato sem vzela s seboj samo dve jabolki. A izbrala sem najdebelejši, kar jih je bilo dobiti, da bi bilo dlje luštno. Vpisni zvezek zdaj tiči v rdeči vrečki iz blaga, v taki, v kakršni Miklavž prinese darila. Nama je prinesel lepo popoldne.

Vrnila sva se h kapelici in poskusila po kolovozu, ki se na levem ovinku ceste spusti desno v gozd. Pot je lepo speljana, a že precej zaraščena, prav tako zapuščeni pa so razpadajoči leseni hlev, lopa in napajališče za živino, mimo katerih teče. Ko sva se spet znašla na kolovozu v Studenski grapi, sva videla, kje bi bila morala gor grede zaviti levo: takoj za ostanki vhoda (najbrž) na planino (slika je vse prej kot lepa, utegne pa koristiti), se pravi pri drugem odcepu za studencem. Pa nič ne de, saj se nerada vračava po isti poti. Vse skupaj je trajalo tri ure in k avtu sva se vrnila že v mraku. Že vem, kje bova šla naslednjič – še ena pot mora biti! Vsaj še ena ...

Poldne točno opoldne

Včerajšnji cilj: Trupejevo poldne. Nemarkirano. To ni ne v najini navadi ne po najinem okusu, a nekako nisva verjela, da pot (še vedno) ni označena. V Gozdu - Martuljku sva zavila desno proti Srednjemu Vrhu in se kmalu znašla pred znakom »prepovedan promet v obeh smereh«. Ampak do vasi po asfaltni cesti – predaleč! Kako pa pridejo domov vaščani? In sva se odpeljala. Le košček ceste tik pred vasjo še popravljajo, vse drugo pa je pokrpano. Cesta je silno ozka. Prometa je k sreči malo, ob morebitnem srečanju pa prideta do izraza védenje, kje so odmikališča, in kultura – splošna in prometna. Oboje preverjeno deluje. Komaj sva še našla prostor za svoj mali avto. Najprej sva si napasla oči na Martuljkovi skupini in »najinem« Špiku, potem pa se na razcepu na koncu »parkirišča« napotila levo (kažipot pravi Trupijevo poldne) in upala, da se bova vrnila po desni cesti (mimo lovske koče Za Lepim vrhom).

Nad domačijo Hlebanja, kjer ponujajo raznovrsten domači sir, je še en kažipot. Desno, kamor kaže, se vzpenjata dva kolovoza, oba prava (ker se kmalu združita). Na naslednjem razcepu je treba desno, proti vodi. Poslej je bil najin spremljevalec potok Jerman. Pot teče mimo Hudih hlevov s propadajočimi lesenjačami in zavije desno v dolino Železnico. Ta je vsa žarela od jesenskih macesnov. Pri lovski koči (na zemljevidu je narisana desno od poti, v resnici pa je levo) sva si malo oddahnila, nato pa na naslednjem razcepu po (Janijevem) navdihu zavila desno. Na travniku se je pot izgubila, a sva se kar na oko napotila proti sedlu. Nenehno sva se ozirala, tako lepi razgledi so se odpirali zadaj: na Jalovec, Mangart, ki je kukal izza Ponc, Viš, Montaž. Peščena strmina tik pod sedlom je nekoliko sitna, ker drsi, hudega pa ni. Na sedlu sva se obrnila levo in se po razločni potki, ki v kratkih ključih strmo vijuga med ruševjem, povzpela na greben. Od tam je bil najin vrh videti prav drzen, kar izzivalen, a ne povzroča težav. Razveselil naju je z razgledi in planinskimi kavkami. Občudovalcev jesensko obarvanih macesnov se je kar trlo, zato bolj priporočam obisk med tednom, če si ga lahko privoščite (dokler jesenski dež ali veter ne otrese zlata z macesnov).

Po malici (točno opoldne in celo zvonilo je!) sva se vrnila na sedlo in zavila levo (na drugo stran, ne tja, od koder sva prišla gor). Po kakih petih minutah sva se spustila desno z grebena po komaj opazni stezici (po tretji od sedla, a najbrž bi bili enako dobri prvi dve). Tu in tam se je skoraj izgubila, nazadnje pa naju je pripeljala do suhe struge Žlebnice in ta naju je pospremila prav do lovske koče za Lepim vrhom. Do Srednjega Vrha je bila še slaba ura prijetnega sprehoda po gozdni cesti med jesensko pisanim drevjem. Vse skupaj je trajalo ravno šest ur. Čisto zares pa se je končalo šele zvečer ob odličnem Hlebanjevem siru z orehi. Zelo priporočam. Oboje: Trupejevo poldne in Hlebanjev sir.