Javorski vrh je čuden hrib

Ker bova konec tedna v krajih, ki komaj pogledajo čez 100 m, vse druge dni pa imava že "oddane", sva se v ponedeljek odpravila na še en sprehod. Nadaljevala sva tam, kjer sva zadnjič končala. Parkirala sva pri Pečarju. Pri Tablarju sva tokrat izvedela, da je napis Tabrar na zemljevidu Ljubljana in okolica napačen, in se »pogovarjala« z japonskimi nemimi racami. Zadnjič sem pozabila povedati, da je od Žabjeka zelo lep pogled na Ljubljano in Šmarno goro. Do Doma Radiotelegrafistov na Žagarskem vrhu sva šla tokrat čez hrib, ne po cesti. Čezenj teče več poti; izbrala sva tisto levo pod vrhom, kjer je prikupen brezov »drevored« (tam sva odkrila markacijo). Namenila sva se na Javorski vrh (641 m), tudi zato, ker je Željko Kozinc napisal: »In kaj je tako imenitnega na Javorskem vrhu? Vse.« Madonca!

Pot po (asfaltni) cesti ni bila posebno razburljiva. Bolj redko markirana teče od Žagarja mimo Lesarja do Špilarja (Javor 25), od tam pa levo v breg. Ko sva ugotovila, kje je vrh (spoznala sva ga po vodnem zajetju), sva se le stežka prebila nanj, saj je okrog in okrog večkrat ograjen, ograja pa »trese«. Nobenih prehodov ni, zato jo je treba preskočiti (poiskati kak štor ali grbino za »odskočišče«), kajti prestopil bi jo lahko kvečjemu kak (velik) košarkar. Morda je pozimi, ko krošnje niso olistane, res lep razgled, a nama se ni zdel nič posebnega, pa še ozračje ni bilo najbolj čisto. Verjamem, da je Javorski vrh priljubljen pri »plemenu kolesarjev«, ki uživajo v poti (cesti) in jih prav na ograjeni vrh najbrž niti ne vleče. Mene je zelo lahko navdušiti in Kozinčevo pisanje je kot nalašč za to, a tokrat sem menda prvič v svoji planinski »karieri« v tem pogledu popolnoma odpovedala.

Do Javora 31 sva se vrnila po cesti, tam pa se spustila po (zaradi podrtih dreves neprevoznem) kolovozu v dolino Besnice. Držala sva se leve smeri in »glavne« poti, niže pa so naju vodile Telekomove rumene kovinske palice. Na koncu sva zavila levo na prečno pot in čez potok ter se po travniku mimo znamenja spustila na kar preveč prometno cesto. Na tem nič kaj planinskem delu poti sta naju presenetili nova podružnična šola, nekam velika za ta kraj, ter izposojevalnica in prodajalna avtodomov takole od rok, še zdaj pa sem radovedna, kaj je zagonetna Kuhinja pri Darji. Pri kapelici na koncu Besnice sva zavila levo. Kmalu se je začel klanec, večidel makadamski, veselja, ko sta naju povabili s ceste v gozd Knafelčeva in kurirska markacija, pa je bilo kmalu konec: pot je postala tako zaraščena, da je kar izginila (markacije tudi), zato sva se pognala v precejšnjo strmino proti cesti, katere rob sva videla skozi drevje. Nenadoma sta naju z razburjenim laježem »napadla« dva kosmatinca in naznanila, da sva že pri Pečarju.

Dobro uro gor in slabo poldrugo dol. Tale pot in tista zadnjič nista posebno planinski, a v teh jesenskih dneh, ko bo nagajal dež, utegneta priti prav, saj omogočata sprehod z dežnikom.

Žagarski vrh za ljubitelje kostanja

V četrtek je bilo časa le za sprehod. Odpeljala sva se v Sostro, tam pa levo po Sostrski cesti in z nje desno na Podgorsko pot. Pred potokom Šivnikom sva zavila z asfalta desno na kolovoz in parkirala pri zapornici, za katero stoji odslužen kiosk. Napotila sva se ob Šivniku, v katerem je malo vode in veliko odpadkov. Sramota! Tu se začne raj za nabiralce kostanja – precej sva jih srečala. Takoj ko sva stopila v gozd, sva onkraj potoka zavila desno. Obakrat. Zakaj dvakrat? Ker sem pozabila zakleniti avto ... Pot je neizrazita ali pa je sploh ni, zato jo je laže izgubiti kot ne. Prvič sva v četrt ure brez težav dosegla ograjo pod Pečarjem, drugič pa sva zašla in sva se morala po hudi brezpotni strmini prebiti na Debenji vrh, po katerega slemenu teče pot, ki naju je pripeljala k Pečarju. Tam je mogoče parkirati; v ta namen morate v Sostrem zaviti desno po Litijski cesti, ne levo po Sostrski.

Kažipot za Žagarski vrh naju je poslal po ožji asfaltni cesti. Malo naprej od tabel z lepo izbiro poti sva se za kratek čas rešila asfalta po gozdni poti desno v breg (tam je šele kostanja!), nato pa je šlo spet po asfaltu mimo Tabrarja in Žabjeka. Ko se je cesta začela spuščati, sva zavila levo navzgor proti Domu radioamaterjev (ne morejo se odločiti med 626 in 627 m nadmorske višine). V njem je »bife za člane RK Vevče in PD Vevče ter njihove simpatizerje in podporne člane društva, če ste med njimi tudi vi, potem ste dobrodošli,« sva prebrala. Midva sva sicer »simpatizerja« vseh planinskih društev, a ker drugih pogojev ne izpolnjujeva, sva ostala kar pri svoji pijači.

Vrnila sva se čez hrib in pristala na cesti šele pri Žabjeku. Zdaj ko veste, česar midva prej nisva, pojdite tudi gor grede raje čez hrib, saj je dosti prijetneje kot po asfaltu (odcep je nasproti kozolca; na tleh je napis CI 56). Od Pečarja do doma je le dobre pol ure, zato kar dodajte še tiste slabe pol ure iz Podgorja, samo izgubite se raje ne. Vsekakor pa zaklenite avto.

Nedeljski Ratitovec

Ratitovec (1678 m) je nedeljska gora. Ne zato, ker sva bila tam v nedeljo – tudi drugekrati se mi je zdel tak: če ni nedelja, jo pa naredi. Tine Mihelič v svojih Julijskih Alpah piše, da se največ planincev povzpne nanj s Prtovča (tudi midva sva se že nekoč, ko še ni bilo tegale dnevnika), in opiše kar dve poti od tam, tisto z Zalega Loga pa komaj omeni. In zgodilo se je kakor že velikokrat: na sončno nedeljo sva se povzpela na oblegano goro, pa sva bila skoraj vso pot sama.

Parkirala sva na Zalem Logu pri igrišču ŠD Senca Zali Log takoj za krajevno tablo, kjer se pri kapelici odcepi cesta mimo partizanskega spomenika proti cerkvi Marije Vnebovzete. Na drogu nad cerkvijo je stara markacija. Med zadnjimi hišami sva se povzpela ob potočku Pruharici* po grapi Dretoli in jo kmalu zapustila po travnati potki, ki se vzpenja desno proti gozdu. Precej strmo je in prej kot v tričetrt ure sva premagala prvih 400 višinskih metrov (na vsakih 100 metrov je na drevesu lesena tablica s podatkom o nadmorski višini). Pot je vzorno urejena (zanjo skrbi športno društvo) in označena, tako da bi po njej zlahka hodili tudi v snegu; ker je zelo senčna, je prijazna poleti, le v mokrem je precej spolzka. Poleg markacij sva tu in tam videla oznake Rupnikove linije, tudi bunkerje. Čez tričetrt ure sva dosegla 1000 m in si oddahnila pri Žagarjevem hlevu, brunarici športnega društva. Eno vpisno knjigo imajo za »navadne planince«, eno pa za tiste, ki tekmujejo za zlato vehco (Zali Log je znan po zelju in veha je zeljni list). Pred Po(v)dnom, do kamor je od brunarice kake pol ure, sva naletela na (uspešnega) gobarja, ki nama je pokazal celo enega svojih prostorčkov (res ga je čakalo nekaj jurčkov); očitno se mu nisva zdela nevarna. Sicer pa sva videla kar precej kostanjevk in nekaj dežnikaric. Ko smo šli mimo novega kamnoloma, sva izvedela, da bodo zgradili cesto. Še eno ...

 

 

Na Po(v)dnu je s Prtovča res prihajalo kar precej planincev. Ko sva naslednjič stopila iz gozda, so se pokazale Ratitovčeve južne strmali s slikovitimi skalnimi stolpi, med katerimi vijuga skalnata pot. V pol ure sva prisopihala h Krekovi koči pod Gladkim vrhom. Malo sem se pomartinčkala, Jani pa je stopil noter po čaj. Ker je bil prepričan, da me bo fancovt** zanimal tudi jezikovno, ne le kulinarično, je kupil enega. Prav je storil: čeprav se je izkazalo, da fancovt ni nič drugega kot flancat, je bil zelo okusen. Potem sva zlezla še na Altemaver in Kremant. Edino na slednjem doslej še nisva bila. Nič posebnega ni, a za južino je prav udoben. Med jedjo so se pasle tudi oči. Na »dislocirani« Kosmati vrh pa se tokrat nisva povzpela.

Dol grede sva hotela s Po(v)dna po drugi poti, da bi napravila krog čez Ravne in Podrošt, kakor je narisano na zemljevidu, a pri gradnji ceste so odcep zasuli, pot pa je po besedah domačina slabo prehodna in le še ponekod označena, zato nama jo je odločno odsvetoval (celo ko je pokazal, kje naj bi se začela, je nisva niti slutila). Tako sva se vrnila po že znani. Sicer se raje vračam po drugi, a tokrat sem dobila lepo tolažilno nagrado: kar nekaj časa sem se pritlehno zvirala po čudovitem rastišču rdečih mušnic, za katere gor grede »ni bilo časa«.

* Imenuje se po pruhu, kjer so rezali skril za pokrivanje streh. Če bi od Žagarjevega hleva (hlev je tamkajšnji izraz za senik; v njem so hranili seno z okoliških košenin in ga pozimi s sanmi vozili v dolino) zavili levo, ne po poti na Ratitovec, bi v kake četrt ure prišli do skriloloma, kjer so menda še ostanki domovanj delavcev in kupi skrila. Če bo letos ustanovljeno turistično društvo uredilo tudi to zanimivost, bo marsikateri mimoidoči z veseljem zavil s poti in si jo ogledal. To in še marsikaj sva izvedela od prijaznih domačinov, največ od predsednika športnega društva Janeza Habjana. Hvala!

** Zmeraj se kaj naučim! Moja ironija je bila čisto neutemeljena: bolj "prav" je fancovt! Najprej smo iz nemškega phanzelte naredili fancelt in šele po premetu soglasnikov je nastal flancat. Vedno bom trdila, da je Slovenski etimološki slovar Marka Snoja zanimivo branje.

Rogatec je še vedno lep, Lemojce pa »ni«

Mogoče se zdi opisovanje nedeljskega sončnega srečanja z mojo staro simpatijo danes, ko dežuje, žleht, pa ni to – le časa spet nisem imela prej. Če Veliki Rogatec (1557 m) zagledate s Kala, se morate zaljubiti vanj. Jaz sem se pred šestimi leti (nekaj zaslug je imelo tudi spletišče zaplana.net), ko sta mi s sosednjo Lepenatko prišepnila svojo zgodbo, da sem jo morala preliti v pesem, ki je dobila prostor tudi med najljubšimi v moji pesniški zbirki.

Pred Gornjim Gradom sva pri drugem odcepu za Lenart po Novi Štifti zavila levo, se peljala po ozkem asfaltu do makadamskega odcepa v desno in parkirala nasproti ekološkemu otočku. Napotila sva se naravnost naprej ob Kanolščici, že kmalu po makadamu. Pot je označena. Nedaleč za podrtim mlinom sva zavila levo na travnat odcep in se vzpenjala ob pritoku Kanolščice. Šibale in praskale so naju veje, ki visijo na komaj prehodno pot, pri markaciji kakih 20 minut od izhodišča pa se je kar izgubila. Treba je desno čez potok na travnik, onkraj katerega je zaraščen »vhod« v gozd. V njem prežijo na hodca jeklene žice, nadvse »prikladne« za spotikanje, zato pozor. Jurčki rastejo kar na poti, veliko pa je tudi štorovk. In mušnic! Dosegla sva gozdno cesto in jo čez kakih 100 m zapustila; odcep v levo je precej skrit. Od Knebovška je že lep pogled na Veliki Rogatec. Edino na zemljevidu Kamniško-Savinjske Alpe so hribi med Spodnjim Špehom in Kicljem označeni kot Lemojca (ne vodnik ne splet je ne poznata) in ker je to podobno mojemu imenu, sem upala od domačinov izvedeti kaj o tem. Ampak tistemu hrbtu rečejo eni Lamprečke slemne, drugi Po vrheh, za mojo skoraj soimenjakinjo pa še ni slišal nihče. Še slabe pol ure in sva bila pri cerkvi sv. Lenarta, med redkimi v Sloveniji oviti z verigo; ta zarisuje krog, v katerem naj bi bil vsakdo varen. Imela sva srečo: v nedeljo so imeli eno treh maš v letu, zato sva lahko pokukala noter.

Nad cerkvijo sva se povzpela na gozdno cesto in zavila levo nanjo. Po nekaj metrih se desno v breg odcepi strma potka, katere začetek ni označen, poslej pa sva spet sledila markacijam po strmi in blatni stezi do gozdne ceste. Mimo odcepa na Lepenatko sva prišla do konca, tam pa zagrizla v hudo strmino; k sreči je pot dobro nadelana (nekatere podpore bi bilo treba obnoviti, pa vendar so vzdrževalci opravili odlično delo). Više so se markacije na nerazločni stezi preveč razredčile, zato so (tudi redki) rdeči kažipoti brez napisov zelo dobrodošli. Tu bi lahko nabrala sirovke. V eni uri sva dosegla preval Kal in (najlepši) del Rogatca nad njim. Po počitku pri bivaku PD Gornji Grad, ki je zaklenjen, sva desno od njega poiskala prehod v ograji in se povzpela pod steno, tam pa zložila palice in se podala na zelo zahtevno pot. Tako piše in za naju tudi je. Pri plezanju pomaga le nekaj klinov, sicer pa se je treba oprijemati skal. Ni za vrtoglave. Po skoraj tričetrt ure sva dosegla grebensko pot v gozdu in plezanja je bilo konec. Čez četrt ure sva se pri križu na vrhu vrtela okoli svoje osi in uživala razglede.

Vrnila sva se mimo Špeha po prav tako markirani poti. Pri Zgornjem Špehu sva zlezla še na Kogel z leseno kapelico in križem, pri Spodnjem pa sva občudovala posebne koze (zlasti kozel je bil precej slikovit). Sledila sva kažipotu za Gornji Grad. Gozdna steza naju je pripeljala na gozdno cesto, ta pa na makadamsko in po skoraj dveh urah in pol k Lamprečniku (malo nad njim sva izgubila markacije, ki bi naju morale pripeljati skozi gozd nad domačijo). Dalje je šlo po makadamski cesti. Do Bezovnika je označena, nato pa ne več, ker tam markacije »odidejo« v Gornji Grad. V tričetrt ure sva bila pri avtu in krog je bil sklenjen. Znotraj tega kroga človek sicer ni čisto povsod varen, a z nekaj pazljivosti je zagotovo srečen.

Vznemirljivo celo brez klopov

Na Krvavici (909 m) sva pred leti že bila in takrat sva se tudi zaradi zapisa na zaplana.net odločila, da nekoč poskusiva skozi Tesen graben (nekateri pišejo o Tesnem grabnu, drugi o Tesen grabnu, jaz pa ugibam, ali ni to tesen Graben = tesen, imenovana Graben). Danes, ko po Sloveniji že delajo vino, jaz sočim maline in vmes, kadar me bodoči malinovec ravno ne potrebuje, pišem o ta kratki popoldanski to sredo.

Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Vransko ter se skozi Pondor in Tabor odpeljala v Loke do hiše št. 27. Gospodinja se je sicer strinjala, da je prav vprašati za dovoljenje, ampak nama ga je dala z veseljem in zatrdila, da poslej lahko vedno parkirava pri njih.

Onkraj mostu se v levo odcepi makadamska cesta, ki vodi h kmetiji Hrastnik (Kovče). Desno ob njihovem vrtu sva se povzpela v gozd; tam se začne kolovoz proti Grabnu. Kjer kolovoz zavije ostro levo čez potok, sva ga zapustila in nadaljevala desno po stezi po orografsko levem bregu potoka. Koder se je dalo in kakor so tu in tam kazale stare markacije (više so k sreči boljše), sva napredovala ob potoku navzgor. Kljub napornemu prebijanju čez podrto drevje sva uživala, gozd pa se ne počuti tako dobro: tole, kar vidite na sliki, je zagrešil hortenzijev kapar, v Sloveniji menda precej nov škodljivec (strokovnjaku Gabrijelu Seljaku hvala za poduk), ki mu najbrž godi, da gozda ne čistijo in negujejo. Čez čas se steza ustali na orografsko levem bregu potoka. Na območju, kjer je breg odneslo (domačini omenjajo hudo neurje pred časom), steze zmanjka. Kakih 10 m više na desni sva zaslutila rob ceste in res dosegla zamočvirjen kolovoz (imela sva srečo, da sva prilezla nanj prav na mestu, kjer kaže kažipot brez napisa nazaj navzdol). Levo po njem sva brž prišla mimo avtomatske krmilnice na gozdno cesto na ostrem desnem ovinku; desno ob njej je nova preža, levo skladovnica drv in na drevesu narisana puščica nazaj. Na tem ovinku sva cesto takoj zapustila in nadaljevala po stezi naprej. Po nekaj deset metrih pred pritokom "glavnega" potoka je je zmanjkalo. Čisto nove markacije na drevesu visoko onstran potoka si nisva znala razložiti: ne levo ne desno od nje ni šlo in šele ko je Jani zlezel k njej, je z vrha zagledal nadaljevanje poti. Pod to markacijo je treba prestopiti pritok in se obrniti levo, celo malce nazaj. Če natančno pregledamo strmi breg onstran "glavnega" potoka, opazimo stezo navzgor, morda celo markacijo na "očesu" odsekane veje. V ključih med resjem sva se pognala v strmino. Dosegla sva kolovoz, ga prečkala malce v levo in po polomljeni lestvi zlezla na nadaljevanje steze. Obledele puščice za nazaj ni več. Po stezi sva se povzpela na greben in spet do kolovoza. Oznake za nazaj tudi tu ni več, a na srečo je to mesto le še kakih 100 m od Zajčeve koče. Zaradi "tavanja" po Grabnu sva do nje potrebovala skoraj poldrugo uro.


Do vrha Krvavice je še slabe pol ure markirane poti in le na koncu je zelo strma. Ko se odpravite od koče, se ne mudite z raziskovanjem, katera pot vodi na Krvavico in katera na Čemšeniško planino, čeprav je na zemljevidu razcep narisan zelo blizu koče. Označen odcep na Čemšeniško planino je v resnici šele čez četrt ure na nekakšnem parkirišču s klopco in mizo ter z obvestili o dežurstvih v Zajčevi koči in o tem, kakšen naravni spomenik je Krvavica. Podrobnosti so že popisane na zaplana.net.

Vrnila sva se po drugi strani, proti Suhemu potoku. Ta pot je dosti strmejša in je pravzaprav primernejša za vzpon. Popestri jo naravno okno, skozi katero sva si pomagala s klini in z jeklenico. Na koncu je treba še kratek čas po cesti. V slabi uri sva bila na izhodišču.

Nadvse priporočam! Krvavica je že na pogled sila poseben hrib. Poleg tega malo stezosledstva ne škodi, pot je zelo razgibana in v tem času tudi male »zverjadi«, pred katero svari zaplana.net, očitno ni več. Vsaj midva nisva naletela na noben primerek.

Srednji vrh nad izviri Završnice

V nedeljo se je iz megle izvilo sončno jutro, pa sva jo mahnila na goro, ki ji v snegu nisva bila kos. To pot sva se odpeljala malo dlje, do Žage. Pri Završniškem jezeru in pri partizanskem spomeniku se je kar trlo avtomobilov. Ko pa je poleg naju parkiral motorist v gumijastih škornjih, izginil v gozd in se vrnil, še preden sva se preobula, se nama je posvetilo: prišel je pogledat, ali so na »njegovem« prostorčku že zrasle gobe. Pozneje sva jih videla kar nekaj, največ sirovk, zato je prav mogoče, da so vsaj nekateri tistih avtomobilov pripeljali gobarje.

Naj začnem na koncu Zagona, kjer sva pozimi zavila s prave poti. Tam se breg zares postavi pokonci. Težava so bile za tako nerazločno pot preredke »markacije«. K sreči so bili enakega mnenja še nekateri drugi, in so vmes postavili možice. Oranžnordečih oznak menda niso narisali planinci, a bile so nama edine vztrajne vodnice in sva se jih kar držala. Smer pa nama je določala tudi grapa na desni. Potem ko sva se lep kos poti pasla po malinovju in občudovala razkošno rdeče jerebike, se je najina steza priključila markirani poti z Zelenice na Stol. Nekaj metrov v levo je poleg puščice naprej napis Stol; v tisto smer (proti Kožnam) je pot označena z obledelimi markacijami in zelo zaraščena (nenavadno za tako "prometnico"). Midva pa sva zavila desno, prečkala (opuščeno?) planino Za Šijo in se mimo ograjenega studenca povzpela na sedlo Šija (ta del poti je bolje označen), kjer stoji cel grozd kažipotov, le za Srednji vrh ni nobenega. Prava pot je desno pred kažipoti. Zelo strma je in spolzka, a je je le za četrt urice. Do cilja sva potrebovala vsega skupaj dobri dve uri in pol.

Sončno jutro se je že med potjo začelo zagrinjati v meglice, na vrhu pa sva imela tiste vrste razgled, ki je zelo vznemirljiv in romantičen, le vidi se ne veliko: tu in tam kak vrh ali dolina, naslednji hip pa kaj drugega ali nič več. Na Vrtači, ki je od tam skoraj na dosegu roke, je bilo videti nekaj postav; nič kaj jim nisva zavidala, saj je ta gora v megli lahko nevarna. Bilo pa je prijetno posedeti in poklepetati, ker ni bilo vetra, ki je po besedah domačinov tukaj skoraj vedno kar močan.

Spustila sva se nazaj na Šijo in z nje desno proti Domu pri izviru Završnice (dobre pol ure). Tokrat sva si lahko ogledala Mrzli studenec, kjer iz več izvirov priteka Završnica, potem pa sva se po že znani poti (le da čez Smokuško planino tokrat ni bilo treba gaziti) v eni uri vrnila k Žagi. Samo ko sva bila še v gozdu, je padlo nekaj kapelj, sicer pa k sreči nisva bila deležna napovedanih ploh. Razveseljevalo naju je tudi še precej cvetja, posebno sviščevcev je bilo veliko in kar nekaj dolgolistnih met. Če že razgleda ni bilo.

Spet doma – v soboto in brez Maria

Ker so vremenarji grozili s plohami in nevihtami in je v Komendi zjutraj res deževalo, sva si izbrala nezahteven cilj in takega, kjer sva že bila: Roblekov dom. Toda po novi poti. V Dragi je bilo še vedno kislo in tudi tisti, ki so kljub zadostnemu številu parkirnih prostorov s svojimi avtomobili zasedli odcep na Preval čez Luknjo in prostorček pred kažipoti, naju niso spravili v boljšo voljo. Takih pa res ne razumem.

Lepo nadelana in dobro označena pot se ponekod zelo strmo vzpenja, večkrat prečka potok ter dovolj jasno vodi skozi labirint hudourniških strug in grapic. Najslikovitejši del je soteska Luknja. Prevzelo me je navdušenje; začutila sem, kako močno sem že pogrešala naše hribe. Živahni potok (po zemljevidu težko rečem, ali Begunjščica ali njen pritok, ampak na spletu omenjajo pritok) dela slapove in kakih 20 minut od izhodišča bodite pozorni na stezico v levo k strugi, od koder je res lep pogled na korita potoka. Pot se prilagaja skalnim ožinam; kjer se pretakne skozi najožji del, so v pomoč klini in jeklenica. Mostiček, lestev in klopi ob poti je napravil R. P. ter poskrbel še za prijetne drobnarije. Nad vhodom na planino Preval so pot dodatno »nadelale« (in podelale) krave. Zavila sva desno h koči. Iz kuhinje je dišalo. Tam dobite jesti, prenočišč pa nimajo.

Pot sva nadaljevala po gozdni cesti in odtlej so naju spremljali rdeči slapovi jerebikovih plodov. Če jih imate radi, je zdaj pravi čas. Nad klavrnim napajališčem sva zavila s ceste na gozdno stezo in pri tablici Društva prijateljev mineralov in fosilov Tržič 23 zaman iskala, kaj označuje. Ko sva gozd zapustila, je pot postala čudovito razgledna. In sonce je sijalo! Kadar sva si hotela ogledati grad Kamen, Dobrčo, Blejsko jezero, Planinico, Poljško planino ..., pa sva se raje ustavila, da se ne bi spotaknila ali zdrsnila, saj je bilo treba paziti na vsako stopinjo; stezica namreč marsikje visi in teče ob silno strmem travnatem pobočju, na katerem bi zaradi napačnega koraka lahko končala zelo globoko, morda celo »onkraj«. V mokrem ali v snegu je nikakor ne priporočam. Če ste ljubitelji volnatoglavih osatov, pridite ob njihovem času, saj jih je tu (zdaj seveda že suhih), kolikor poželi srce. Tudi klopco pri studencu Roža (na zemljevidih je narisan prekmalu) je napravil R. P. Čez grape so nama pomagali klini. Čeprav pot ni zahtevna, pa ni za vrtoglave in je na nekaj mestih lahko kar nevarna. Ogledala sva si ostanek manganovega rudnika, takoj za njim pa so naju pričakale silno radovedne ovce. Te živali se navadno razbežijo, tukajšnje pa so si naju prišle ogledat prav od blizu in so nama še nekaj časa sledile.

Tedaj sva zaslišala glasbo. Mene veselice v hribih vedno ujezijo, saj si tam želim predvsem miru. Na mestu, ki pozimi zaradi snega ni bilo prehodno, sva stopila na že znano pot in v nekaj minutah dosegla kočo. Tisti hip je leška godba na pihala urezala ravno Na Roblek bom odšel in sitnoba me je minila. Izvedela sva, da imajo vsako leto prvo soboto v septembru tukaj koncert, letos pa so ga prestavili, da ga nisva zamudila ...

Vrnila sva se čez Pol(j)ško planino in Planin(i)co. Tod sva hodila že pozimi, letos pa sta naju pričakali dve »novosti«: velik del poti se je prelevil v razrito in blatno vlako, ki se konča šele pod kočo na Poljški planini, na Planinici pa so veliki rdeči napisi, naj ne hodimo po travi, zato je treba še nekaj časa po cesti in šele pod planino nam je dovoljeno na stezo v gozd. Deloma po označenih bližnjicah, deloma po cesti sva se vrnila k avtu. Tri ure in četrt gor, slabi dve dol. Če bi bila vedela, da se bo naredilo tako vreme, bi bila najbrž šla kam drugam, ampak bilo je tako lepo, da nama ni bilo nič žal. Posebno zaradi poti čez Luknjo, ker je zelo razgibana, slikovita, razgledna in - čeprav vodi k obleganemu Robleku - kar samotna.

Poletno potepanje po svetu je bilo sicer lepo, a doma je še vedno najlepše. Oči se s tem mogoče ne strinjajo vedno, srce pa zagotovo.