26 oktober, 2008

Na sprejemu pri kraljici

Danes zjutraj sva srčno upala, da bo nad 1500 m res sonce, kakor so napovedovali vremenoslovci, in se odpeljala iz meglene Komende proti Ljubelju. In je bilo. Parkirišča okoli mejnega prehoda so bila tako polna, da sva kar ostrmela. Slovenci smo res hribovci in pol! Po markirani poti sva se v slabi uri povzpela do Doma na Zelenici (zapomnite si mesto, kjer se planinska pot zadnjič izteče na vozno, kajti v nasprotno smer odcep ni označen, pa vam bo prišel prav, če se boste vračali po isti poti), kmalu nad njim pa sta se nama v vsem svojem sijaju pokazala kralj in kraljica Karavank: Stol (2236 m) in Vrtača (2181 m). Kralja sva nekoč že obiskala, zato sva se tokrat odpravila v goste h kraljici. Že njeni oprode, Možje, mimo katerih mora obiskovalec, so nadvse imenitni.

Pot je dobro markirana, zato ne morete zgrešiti, sicer pa si lahko pomagate tudi z Mušič-Habjanovim vodnikom Karavanke in s starejšim istoimenskim Stanka Klinarja. Jesen (seveda tudi pomlad) je pravi čas za Vrtačo, kajti pot po odprtem svetu je poleti hudo vroča. Macesni so se žal že osuli, zato pa so naju razveseljevali prelepi razgledi. Vzpon ni zelo težaven, le ponekod je precej strm in nekateri odseki zbujajo nekaj nelagodja – je pač treba gledati pod noge in pretehtati vsak korak. Tu in tam sva poprijela tudi za skalo. Novi vodnik pravi, da je pot sicer nezahtevna, a ker je ponekod izpostavljena in vodi po sitnem skrotju, sta jo avtorja označila za zahtevno. Pošteno, tako ni »presenečenj«, kakršno se nama je primerilo na Špiku. Na Vrtačo pa se nikakor ne podajte v vlagi in megli!

Na vrhu se nas je zbralo kar precej in kraljica je prijazno sprejela vse, planince in gornike, Slovence in Avstrijce, čeprav nismo imeli povabil in enotne oprave. Njene kavke so mi jedle celo iz roke. Vrh označuje cepin z ovito vrvjo, s planikami okrašeni vpisni skrinjici pa so spremenili namembnost: postala je smetnjak. Vpisna knjiga je v pusti pločevinasti škatli na sosednjem vrhu, ki se nama je zdel za spoznanje višji.

Vrnila sva se po isti poti, saj so druge, opisane v vodnikih, za naju prezahtevne. A ker so bili pogledi na okoliške gore, katerih mnoge so bile kot otoki v morju megle, prelepi, se nisva dolgočasila. Z Zelenice do vrha sva potrebovala namesto dveh ur, kolikor napovedujeta vodnika, kake četrt ure več, ves spust pa je trajal slabe tri ure. Pod Zelenico je bilo konec sonca in k avtu sva prišla s čisto mokrimi lasmi – od megle. Kako pusta bi bila nedelja brez hribov!

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

Zelo domiseln naslov (glede na nedavni obisk angleške kraljice). Zares - za nekatere od nas so gore tiste, ki jih častimo in pri tem tudi sami kraljevsko uživamo. Prelepi posnetki in opis čudovitega jesenskega izleta v (kar visoke) gore.

LP, Alenka

Barbara pravi ...

Imela sem srečo, da sem bila tisti dan, ko sem šla na Vrtačo, edina daleč naokoli. No, tisti trije planinci, ki sem jih srečala, skoraj ne štejejo. Takrat so cvetele še zadnje rožice, zoisovih zvončic je bilo nešteto. Prelepo. Le nekdo je odžagal žig?!