Badjurova krožna pot ‒ kar nekaj pik na i

Ker sem si dopisovala z odgovornim za Badjurovo krožno pot (BKP) pri PD Litija, sem k sreči pravi čas izvedela, da je most čez Savo pri Renkah zaprt in da priporočajo vrnitev po cesti skozi Mošenik na Savo. Tako sva 8. maja prvi avto pustila na Savi (vasi). Vožnja po lesenem mostu čez Savo (reko) je razen za stanovalce in še nekaj izjem prepovedana, a pred mostom je dovolj prostora za parkiranje.

 

 

Z drugim avtom sva se odpeljala na Vače. Z malega trga med cerkvijo in kapelico na eni strani ter trgovino, pošto in Društvom prijateljev vaške situle na drugi, sredi katerega stoji vodnjak, sva se nekoliko sprehodila po kraju. Na obnovljeni hiši, v kateri domujeta Društvo GEOSS in Dom Petra Svetika, je spominski napis, da se je v njej rodil Matevž Ravnikar, »slavni pisatelj slovenski« in prvi tržaško-koprski škof (tudi ustanovitelj prve stolice za slovenski jezik leta 1815 ter prevajalec in pisec nabožnih knjig, ki se je trudil za slovenščino v osnovni in nadaljevalni šoli). Poleg slikovitega gospodarskega poslopja stoji vaška vaga iz leta 1930. O sramotilnem stebru, »skritem« v nekem kotu, nisem našla nobenih podatkov. Nazadnje sva se oglasila v gostilni Mrva, kjer hranijo žiga KT 14 (Vače) in 15 BKP (Slemšek). Na Vače se bova še kdaj vrnila, ker zdaj veva, da jih zna Družinsko gledališče Kolenc zanimivo predstaviti.
 

Od kažipotov sredi vasi sva sledila edinemu z markacijo: Slemško Zasavska gora 2^h. Med hojo po ozki asfaltni cesti proti Kleniku sva si ogledovala skulpture Aleje ustvarjalnosti na prazgodovinskih tleh (iz masivnega lesa so jih izdelali samorastniški kiparji); najbolj všeč mi je bila Draga Koširja Maska časa in predica. Markacija in puščica na krajevni tabli, ki je padla z droga, sta kazali levo, a ker nisva hotela preskočiti nekaterih zanimivosti, sva nadaljevala po cesti. Tako sva videla še nekaj skulptur, sušilnico lanu (frnažo) in hišo Klenik 8, v kateri je živel najditelj vaške situle Janez Grilc. Zadnje čase vaški situli raje rečejo situla z Vač, ker je pridevnik vaški za nekatere moteč ali celo dvoumen, saj je lahko izpeljan ne le iz Vače, ampak tudi iz vas. To je res, a naši generaciji je vaška situla domača še iz šolskih klopi. Povečan posnetek te imenitne arheološke najdbe (železnodobne vedrice iz bronaste pločevine s tremi pasovi iztolčenih upodobitev tedanjega življenja ali prizorov iz starodavne sredozemske sage, ki jo je zapisal Homer ‒ mnenja zgodovinarjev so različna) je nekaj korakov naprej, poleg njega pa razlagalna tabla, plošča v spomin arheologu Francetu Staretu, ki se je ukvarjal s prazgodovino Vač in Evrope, ter kažipoti. To je začetna postaja Arheološke poti Vače (APV).

 

 

Ker sva bila že tam, sva obhodila še APV. Na najdiščih stojijo table z razlagami o izkopavanju železnodobnih grobov in hiš, tudi o mestu, kjer je Janez Grilc leta 1882 našel situlo. Poleg tabel so naju vodile oznake APV. Več o tej poti je napisal Jani, marsikaj pa je mogoče izvedeti na Pohodu po poti velikega kneza z Vač (naslednji bo jeseni) in pri Kolenčevih. Midva sva si precej pomagala z vodnikom po APV Arheološka dediščina Vač arheologinje Vojke Cestnik.
 

 

Zaradi prepletanja BKP in APV sva se od grobišča na Apnu povzpela še po strmi, a v lepih ključih speljani stezi, označeni s knafelčki (nasproti table), na Slemšek (tudi Slemško, 677 m) k cerkvi sv. Križa, da sva si »zaslužila« že na Vačah pridobljeni žig BKP. Zadaj na cerkvi sta puščica in napis Sv. gora. V tisto smer sva se spustila mimo znamenj križevega pota, že drugič prišla do kapelice (tokrat z druge strani) in ponovila pot do Apna, od koder sva se vrnila v Klenik k posnetku situle. Od tam sva se odpravila po isti cesti kot prvikrat ‒ po APV, pri vodnem zajetju pa ne levo, ampak naravnost naprej po makadamski cesti. Ob njej je dišal kovačnik in če je soditi po cvetenju, bo letos obilo jagod. Kjer cesta naredi velik desni ovinek okrog travnate kotanje, sva si ogledala še poslednjo tablo APV.

 

Pred obsežnim kamnolomom je cesta zavila desno in po daljšem času naju je spet pozdravila markacija. Po nekaj spustih in vzponih sva prispela na Cvetež (na hišnih številkah piše Vovše). Pri Vovšah 2 nama je bil všeč vodnjak, nasproti pa stoji nenavadno znamenje: ne s kako sveto podobo, ampak s slikama medveda in fazana. Na razgledni trati za vasjo je spomenik narodnemu heroju Lojzetu Hohkrautu, ki si je tu 31. 5. 1942 sam vzel življenje, da ne bi padel v sovražnikove roke.

 

Ob makadamski cesti sva gledala in poslušala kukavice; orlic je bilo še več, vendar le tiste vrste, ki se ne oglašajo. Na travniku pod podirajočo se hišo in še eno ne dosti boljšo, a naseljeno, nama je zbudil pozornost kipec polža, ob napajališču z markacijo Zasavske planinske poti pa sva se zadržala kar nekaj časa in opazovala žabjo »riviero«: na vodi je plavala deska, na njej so dremale krastače, okrog njih pa so čofotali paglavci. Preden je cesta zavila v gozd, sva v visoki travi videla nekaj dolgolistnih naglavk. Kdo ve, ali belo-modra markacija (opazila sva samo eno) tam označuje mednarodno Pot ob rimskih zapornih zidovih (Rimljani so jih gradili, da bi svoj imperij zavarovali pred zakarpatskimi plemeni).

 

Onkraj gozda so se na travniku pasle ovce. Cesto so obrobljali salomonovi pečati in krvavordeče krvomočnice, bolj stran od nje so kimale v vetru travniške kozje brade. Zvonik, ki je kukal iz gozda na hribu, je naznanjal poldne; domnevala sva, da spada k cerkvi na (Zasavski) Sveti gori. Začelo je deževati. Ekološka kmetija in sirarna Vovše 5 (stari vodnik po BKP uporablja ime Ovsišče in dodaja »v narečju Vovše« ‒ očitno je narečje prevladalo) se je pojavila kot naročena, da sva prevedrila tiste mokre pol ure. Gospodar Polde je prišel pogledat, kdo rogovili zunaj; najbrž je bilo moje čudenje nad zanimivo in lepo, čeprav že načeto stavbo nasproti hiše tako glasno. Ugibati sva morala, kaj je – odpreti vratca in pokukati noter. Komaj sem verjela: svinjak! To je gotovo najlepši svinjak v Sloveniji: z oboki in stebri v pritličju, s preužitkarskim stanovanjem v prvem nadstropju in nekam mediteranskih barv. Menda sta bila še dva taka iz časa, ko so se vračali ljudje, ki so odšli s trebuhom za kruhom in so iz tujine prinesli zaslužek: v Mlinšah pri Izlakah in Zagorju, je povedal gospodar. Izvedela sva tudi, kako se imenuje mali zaselek nad napajališčem: seveda Pri polžu. Bolj resno pa Male Vovše (tukajšnje Vovše premorejo dve hišni številki: 5 in 6). Polde in Andreja, ki je sicer učiteljica v osnovni šoli, zato je tisto dopoldne manjkala, redita mlečne bovške ovce ter pridelujeta jogurt, skuto, kajmak in sir. Andrejo sva naslednjo soboto obiskala na ekološki tržnici v Ljubljani, a bova morala na sir počakati, še zori.

Pri Vovšah 6 je ceste konec; zavila sva na stezico levo navzgor, na razcepu izbrala levi, strmi krak (oba sta prava) in po njem dosegla greben. Na vrhu vzpona sta naju pričakala markacija in smejček, nato pa se je pot prekucnila navzdol. Kljub posledicam žleda je očiščena in tudi sicer naju je brez težav pripeljala na vrh še enega hriba, ki povzroča pravopisne težave. Ne le o njih, tudi o vzrokih zanje ni enotnega mnenja. Ker hrib Sveta gora (852 m) ni edini s tem imenom v Sloveniji, je dobil dodatek Zasavska, po drugem mnenju pa se je to zgodilo zato, ker »so prišli drugi časi« (primerov obeh vrst imamo pri nas kar nekaj). Če bi držalo prvo, bi morali pisati Zasavska Sveta gora (mnogi res pišejo tako, tudi stari vodnik po BKP, a PZS ne), posledica »drugih časov« pa je mogoče zgolj Zasavska gora. »Zaselek« Sveta Gora (zdaj ni več gostilne, trgovine, šole, so le še cerkveni objekti in planinski dom) spada k Roviščam. Tako imamo na planinskem zemljevidu zanimivo sožitje: vzpetina se imenuje Zasavska gora, (le cerkveni?) objekti na njej Sv. Gora (oboje tudi v Atlasu Slovenije), planinska postojanka (822 m) pa Planinski dom na Zasavski sveti gori (v atlasu le P. d.). Raba imena niti v vodniku po Zasavju V 3 krasne ni enotna.

 

Toda pravopisna zmeda niti mene ni ovirala pri navdušenju ob prihodu na cilj. Zgradbe stoje na skalnatem vrhu kot utrjen grad. Poleg cerkve Marijinega rojstva s prosto stoječim zvonikom in pokopališčem so tam še župnijski dom, mežnarija, kapelica in druge stavbe, vse lepo urejeno in poslikano. Za sedanjo sijočo podobo Gore ima menda največ zaslug župnik Maks Kozjek; brala sem, da jo tudi rad razkaže, a ta dan ga žal ni bilo doma. Rudolf Badjura je v vodniku Zasavje prav tako navdušen: »Sv. gora /.../ je brez dvoma najslikovitejši gorski pojav v Zasavju !« Res, slikovitost je njena poglavitna odlika. Tudi razgled je lep, čeprav midva nisva bila deležna najboljšega.

 

 

V planinskem domu (na stari tabli PZS  piše Koča na Zasavski gori 849 m) sva dobila še žig KT 16 BKP, zadnji na najini poti, in štruklje za kosilo. Le kakih 5 minut od doma so razvaline njegove predhodnice Tomazinove koče, ki je leta 1931 zrasla »pod načelnikovanjem neutrudljivega planinca, pristnega sina naše 'matere narave', kakor vedno tako rad in s ponosom poudarja, g. Ferdinanda Tomažina« (1869‒1936). Mož je bil tudi ustanovitelj litijskega Sokola in načelnik gasilskega društva, predsednik Pevskega zbora Zvon ter predsednik šmarske kmečke posojilnice in hranilnice (če je popolnoma verjeti podatkom s spletne strani litijske knjižnice ‒ tam namreč tudi piše, da je umrl leta 1936, leta 1937 pa odstopil kot predsednik litijske podružnice in postal častni predsednik). 

Čeprav sva imela že vse žige, pa sva se veselila še najvišjega hriba na BKP, Roviškovca, tudi Roviški vrh imenovanega (930 m). Za domom sva sledila kažipotu Rovišče – Tirna – Sava 2h 15min. Kmalu pod začetnimi stopnicami je odcep desno Trda varijanta, karkoli že to je; midva sva se držala kar »navadne« in po tej sva prišla do mesta, kjer naj bi se imel planinec možnost urediti. Resnici na ljubo taki predmeti ne spadajo v naravno okolje, a za mojega televizijca je bil stari televizor Ei Niš v vlogi ogledala in poličke za urejevalni pribor prav »primeren«, zato se nama je zdel še kar zabaven. Po skalnatem in peščenem svetu sva se spustila na asfaltno cesto in levo po njej pod skalovjem, poraščenim z bori, do križišča s smerokazi in kažipoti, tudi za Roviški vrh. Po kakih 100 m sva se pognala za knafelčki naravnost navzgor po gozdni stezi, dosegla greben in se vzpenjala dalje v levo (za nazaj sva si zapomnila napis na drevesu Sava). Strmina je postala kar huda, pot pa kljub koreninam in podrtim drevesom ves čas prehodna. Pod vrhom se je med drevjem spet pokazala Sveta gora. Zgoraj sredi gozda ni prida razgleda, a skozi vejevje se vendar vidi del Kamniško-Savinjskih Alp okoli Ojstrice.

 

Oddričala sva se nazaj k odcepu proti Savi. Pot v tisto smer je slabo prehodna, vendar markacije so in planinci očitno tudi, sodeč po v lubje vrezanih imenih. Pri koritu z vodo sva sestopila na asfaltno cesto. Mimo še enega odcepa na Roviški vrh naju je pripeljala do krajevne table Rovišče in križišča, kjer je med drugim kažipot naprej Žel. postaja Sava. Na Roviščah je levo za cesto spomenik padlim borcem. Na koncu vasi sva morala vprašati, kako dalje. Usmerili so naju na ozko asfaltno cesto levo. Namesto planinskih oznak naju je »razveselil« kažipot naprej London – 1548 km. Zelo zabavno. Pod zadnjimi hišami sva zavila desno na kolovoz. Markirano je komaj kaj, a to seveda ne more biti nadomestilo za zaporo poti (zaradi zaprtega mostu v Renkah), kajti pozneje v gozdu so bile nekatere markacije spet razločne. Sledila sva jim na asfaltno cesto, kamor še vedno kaže napis Renke; nikjer ni bilo opozorila, da je zadnji del BKP zaprt. 

Na križišču s prednostno cesto sva zavila levo na še eno, večje križišče. S ceste proti Savi se je kmalu odcepil v levo kolovoz, ki je najbrž pravi za BKP. A ker ni bilo videti nobenih oznak in zaradi svarila Lojzeta Kotarja, da se s Kolka ne bova prebila v dolino, sva nadaljevala po cesti proti Mošeniku. Stisnjena je med skalnato steno na desni in globoko strmo grapo na levi. Oba bregova sta bila polna polomljenega drevja; tu je žled očitno hudo pustošil. Na ostrem levem ovinku čez 20 minut je stal znak za prepoved vožnje v smer, od koder sva prišla, a kljub temu sva srečala nekaj vozil (morda domačini vedo, da so znak le pozabili pospraviti?). Potem se je cesta med cvetočimi travniki spustila mimo lehnjakovega slapišča Lahki kamen v vasico Mošenik. Na št. 10 je mlin; na dvorišču so ležali mlinski kamni. Tam so rekli, da je voda, ki teče mimo njihove hiše, Mošenik, ki nastane z združitvijo Sušca in Lahkega kamna, slap pa da se imenuje Lahki kamen. Spet odlična priložnost za mojo zbeganost – po Seznamu naravnih vrednot je Mošenik dvoje: soteska levega pritoka Save s slapišči in lehnjakovimi pregradami ter lehnjakov slap pod Mlinarjevo domačijo v dolini Mošenika, Lahki kamen pa lehnjakov slap v dolini Mošenika.

Naslednja zanimivost je bil podhod pod železnico, na katerega obokih je označeno, do kod je ob povodnjih segala voda (zloglasnega 2. 11. 1990 skoraj do proge). Skozenj sva prišla do Save in zavila desno ob njej. Med reko in železnico je prostora le za ozko asfaltno cesto. Ta sicer pusti kos poti so nama popestrili vlaki in rože na železniškem nasipu. Do lesenega mostu čez Savo in parkirišča pri njem je bilo le še kake četrt ure. Zdaj bi morala reči, da sva zašpilila klobaso, a čisto tako ni bilo. Manjkalo je malo več kot špila (če bi tako rekli mostu v Renkah). Po vodniku (do Renk) bi bila morala hoditi štiri ure in četrt, tako pa sva pet in pol, predvsem zaradi dodatka APV. Po skoraj devetih urah potepanja sva se zapeljala še k »špili«; ren(kov)ški most z znakom za nevarnost svari in odganja. Le kaj bi o tem napisal Rudolf Badjura?

Čez tri »zaresne« hribe v središče Slovenije

Tretjo aprilsko soboto sva se spet podala v Zasavje. En avtomobil sva parkirala na Vačah, z drugim pa sva se vrnila na izhodišče v Kamnico. Odcep od glavne ceste nasproti Mercatorja ni označen, a se že od tam vidita cerkev sv. Helene in Žerjavov grad. V tisto smer kaže tudi oznaka za Vegovo pot pri razlagalnih tablah o deželi Jurija Vege. Ozka asfaltna cesta naju je skozi na novo zasajeni drevored in mimo gradu pripeljala k cerkvi, kjer sta znak, da je dovoljeno parkirati na igrišču (ni pomota), ter prva razlagalna tabla Vegove poti s slikami in zemljevidom. V gradu stanujejo priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Na skrbno obdelanem vrtu še stoji vodnjak z grbom, letnico MDLXXXXI (1591) in latinskim napisom. Za cerkvijo je zvon z letnico 1923, pri župnijskem uradu pa spomenik misijonarju dr. Janezu Janežu. Za vsakim teh podatkov tiči zgodba, a moji zapisi so že brez njih predolgi.

 

Mimo Pastoralnega doma misijonarja Janeža sva se povzpela na glavno cesto, kjer je konec (ali začetek) Kamnice. Med spomladanskim cvetjem so prevladovale jagode. Z manjšimi orientacijskimi težavami zaradi slabe označenosti sva po 20 minutah prispela v Klopce. Nad vasjo se dviga Murovica, ki na to stran kaže nekaj skalnatih reber. Nemarkirana asfaltna cesta se zložno vzpenja do križpotja. Tam je ob stezi, ki se odcepi v levo, kažipot za Murovico, a sva se držala starega vodnika po Badjurovi krožni poti (BKP) ‒ nadaljevala po cesti mimo gasilskega doma ter zavila levo šele pri smerokazu Vrh, kažipotu Murovica in tablici Vegove poti.

 

 

Na Vrhu pri Dolskem imajo dve razlagalni tabli Vegove poti, Z ladjami po rečnih cestah (7) in Jurij Vega v vesolju (8). Pri slednji vrh klanca se naravnost naprej mimo kapelice spusti kolovoz proti Zagorici pri Dolskem, nama pa je veljal ta dan prvi napis BKP na puščici, ki kaže levo. Zavila sva na makadamsko cesto in z nje po travnatem kolovozu v gozd. Nad Vrhom je steza k sreči dobro označena (tam teče tudi Domžalska pot spominov) in očiščena, saj bi bila imela zaradi podrtega drevja sicer težave. Precej strma je, po kake četrt ure pa se unese. Pripeljala naju je na križišče, na katerem so se z druge strani pojavile še oznake Moravške planinske poti. Pot se od križišča spet vzpenja in je dokaj skalnata, nato pa se zravna in postane prijetno mehka. Mimo »spodbudnega« napisa 50 m sva bila kmalu na vrhu Murovice (743 m). Končno spet pravi hrib! Pred leti sva prišla gor z druge strani, iz Zaloga pod Sv. Trojico. 

Vrnila sva se na križišče in nadaljevala za moravškimi markacijami proti Ciclju in Sv. Miklavžu. Tudi tam so posledice žledoloma odstranjene s poti, precej »odstranjene« pa so tudi markacije. Na enem izmed križišč si za nazaj narisane lomljene črte nikakor nisva znala razložiti (s tem imam posebno jaz večkrat težave). Čeprav lomljena črta pomeni spremembo smeri, sva šla kar naravnost naprej in kmalu zapustila kolovoz; od bele puščice, ki kaže desno z njega, se vidi naslednja markacija, toda odcep se »zgodi« tako iznenada, da bi ga zlahka prezrla. Kar hitro sva se vrnila na kolovoz, ta pa se je iztekel na markirano gozdno cesto. Pri desnem odcepu kmalu zatem naju je presenetila nenavadna »markacija«: pod polivinilom, z žebljički pripetim na deblo, na papir narisana črna dvojna krožnica s črnim križcem na sredi, vsa ploskev rumena, čeznjo pa črna puščica v tisto (desno) smer. Takih ostankov kakih dogodkov in lokalnih oznak, ki si jih ne znava razložiti, je po naših gozdovih precej. Gozdna cesta se je razširila in zavila desno navzdol; mimo vodnega zajetja sva se spustila na makadamsko. Čeprav sva zgrešila (očitno bolj slabo) markirano pot, so nama v bližnji hiši potrdili, da nama Zagorica ne uide.

 

Po cesti sva zavila desno in obžalovala, da ni vreme boljše, saj se od tam sicer lepo vidijo Kamniško-Savinjske Alpe. Čez kakih 10 minut sva se znašla pod klančkom; pod njim tiči nenaseljena hiša Spodnja Javoršica 12, vrh njega pa levo znamenje in desno kapelica. Različni zemljevidi ta kraj imenujejo Buven ali Bovon (nekateri govorijo o sedlu s tem imenom, drugi o domačiji). Na znamenju je markacija. Iz nasprotne strani sta pritekla oče in sin in zavila na stezo, ki vodi mimo znamenja v gozd. Na Cicelj, sta povedala. A midva sva bila prej namenjena k Juriju Vegi. Med znamenjem in kapelico sva se po ovinkasti makadamski cesti spustila v Križévsko vas. Pri garažah stanovanjske hiše poleg cerkve sv. Križa sta na drevesu markacija in zarjavel kažipot Sv. Miklavž, ki kaže po makadamski cesti proti naslednjim hišam. A kot rečeno, je bil najprej na vrsti Vega.

 

Domačija Zagorica pri Dolskem 12 je le nekaj minut hoda po cesti navzdol. Pri Vehovcu se je 23. marca 1754 rodil pastirček Jurče, ki je postal matematik, častnik in baron Jurij Vega, svetovno znan po delu Thesaurus logarithmorum completus iz leta 1794. V domačiji, ki stoji na mestu njegove rojstne hiše (njena naslednica je med drugo svetovno vojno pogorela), sva si ogledala spominsko sobo; ob slikah, knjigah in drugem gradivu sva prisluhnila zanimivi gospodarjevi razlagi. Še danes ni znano, kako je veliki mož umrl – je bil umorjen ali si je vzel življenje sam. Kakor je bil skrivnosten njegov konec, se zdi podobno pravljici vse njegovo življenje: reven kmečki otrok je dosegel visoke cesarske časti. A tako se le zdi ‒ slava mu ni prinesla osebne sreče. Ko sva z Janijem brskala po literaturi, sva odkrila celo slikanico za najmlajše: O pastirčku, ki je znal računati Mojiceje Podgoršek. Pred lepo urejeno domačijo stojita Vegov doprsni kip in top, saj je bil strokovnjak za balistiko. Na dvorišču hranijo žig kontrolne točke (KT) 10 BKP.

 

Vrnila sva se do Buvna in se povzpela mimo znamenja v gozd. Spočetka zelo strma skalnato-zemljata pot je bila očiščena in zadovoljivo označena. Potem se je položila, udobno tekoč po bujno cvetoči živo zeleni travi, in se celo spustila po nekakem grebenu. Desno spodaj sva skozi drevje dobro videla cerkev sv. Križa, zdaj odprto za vernike, ki so prinašali k blagoslovu. Greben se je nekoliko razširil in spet sva se vzpenjala. Steza je postala skalnata in koreninasta. Pred ciljem se je za nekaj 10 m položila in že sva stala na vrhu Ciclja (najpogostejši podatek 836 m). Od najinega prvega obiska ni bilo videti nič novega. Ker je na BKP bolj malo pravega hribolazenja, sva vsakega »zaresnega« hriba še posebej vesela.

 

Po kratkem spustu na drugo stran se je strmina unesla. Šlo je dol in gor do poseke, s katere se je odprl pogled na ranjena pobočja Slivne in savsko dolino, na drugi strani pa sva le slutila Kamniško-Savinjske Alpe. Pod poseko je velika travnata jasa, od koder je še lepši razgled ‒ kadar je. Zamenjala sva nekaj kolovozov, pristala na križišču z več kažipoti in stopila iz gozda. Pred nama je bila Kataríja, za ovinkom na desni pa se je pokazal sv. Miklavž ‒ za naju prvič v zelenju (doslej sva ga poznala le v belem). Pri Katariji 9 naj bi bila dva žiga BKP, a v skrinjici je bil en sam. K sreči je bil tam Janko Kokalj, ker je kosíl, da bo lepo, ko pridejo ljudje na velikonočni ponedeljek k maši. Povedal nama je, da se je žig za Sv. Miklavža (KT 12) pokvaril. Obiskovalci jih menda veliko kar snamejo z držal. Tako sva ga za BKP lahko dobila samo za Cicelj (KT 11), Miklavževega pa običajnega (tega je prinesel iz hiše, torej ga ni mogoče dobiti, kadar ni nikogar doma). Pripovedoval nama je tudi o Lojzetu Kotarju, ki je že večkrat opravil BKP v 24 urah; tega si res nisva znala predstavljati. Preden sva se poslovila, sva se seveda povzpela še k sv. Miklavžu (741 m).

 

Katarijo sva zapustila po asfaltni cesti mimo Mežnarja. (Ko sem pozneje raziskovala, zakaj v starem vodniku piše, da je žig pri hiši 9, kjer se pišejo Kokalj, po domače pa se reče pri Mežnarju, ko pa je pri Mežnarju vendar št. 7, so mi na kmetiji odprtih vrat Pri Mežnarjevih povedali, da imajo od lani žig BKP za Sv. Miklavža pri njih za šankom. Toda na njihovem dvorišču nisva opazila nobenega opozorila v zvezi z BKP.) Čez dobre četrt ure sva prišla do spomenika padlim v NOB, ki je prvotno stal na prevalu Grmače. Spustila sva se h kapelici, pri kateri je več oznak, med njimi za planinski dom. Asfaltna cesta se je neumorno vzpenjala. Kmalu za stopnicami na spodnjo gozdno cesto proti Moravčam in Podbrdu sva zavila levo na pognojen travnik. Preden sem začela vihati nos nad (tudi pognojeno) potjo, so me zabolela ušesa zaradi preglasne glasbe; zdelo se mi je, da se res »čuje do Jádrana«, kakor je odmevalo vsenaokrog in ni bilo v skladu ne z veliko nočjo ne s planinstvom. V nekaj minutah sva stala pred lepim planinskim domom na Uštah (658 m). Glasba k sreči ni hrumela od tam. Oskrbnica ni znala odgovoriti na nobeno najino vprašanje o okolici, saj niti za nekatere večje kraje ob Savi še ni slišala. Da ni domačinka, se nama ni zdelo tehtno opravičilo. Ne predstavljam si, da bi bila oskrbnica planinskega doma, a se ne bi pozanimala o območju, ki ga »pokriva«. Še bolj čudno pa bi se mi zdelo, če tega ne bi zahtevalo pristojno planinsko društvo.

 

Ko sva odhajala, naju je vsaj o najini smeri poučila tablica na drvarnici (če bi bila oskrbnica, bi prebrala vsaj to ...). Napotila sva se skozi gozd in levo po asfaltni cesti pa spet z nje po gozdni desno v breg mimo kozolčka, ki opozarja na Osoletovo jamo pri Dešnu. Po 20 minutah se je na Štancah Lazah (stari vodnik sklanja »na Štancih Lazih«, na tamkajšnjih tablah pa piše »v Štance Lazah«) vzpon končal. V tem najviše ležečem zaselku v občini Moravče imajo strelišče, opazila sva prvi kažipot Poti okrog Slivne, posebno pa naju je pritegnila hiša Drtija 46 z gredico kosmatincev in etnološko zbirko. Na nekaj tablah so shematični zemljevidi, da se obiskovalec znajde, kje je in kam od tod lahko pride.

 

Dalje naju je kolovoz vodil med travniki in njivami po precej kraškem svetu ter skozi gozd, kjer so cvetele ljubke trilistne penuše in je trkal detel. Na neki skali je poleg markacije pisalo KZO. Da je mišljena Pot Kamniško-zasavskega odreda, sem izvedela iz seminarske naloge o Moravški planinski poti, ki vztraja pri »Knafličevih« markacijah (z žalostjo ugotavljam, da to ni tako redek pojav). Dosegla sva slabo gozdno cesto in zavila levo nanjo (desno zdelana tabla svari: Pozor nevarnost prepadnih sten – robovi etaž; najbrž je mišljen kamnolom na Slivni). Na tem območju so posledice žleda kar hude, a zlatičnih vetrnic in drugih rožic to očitno ne moti. Kažipot Pivkelj 5 min. naju je obvestil, da je vrh Slivne blizu. O njem najdemo različne podatke: da je Pivkelj turn (880 m, doslej najvišja točka BKP) vrh Moravškega hribovja in je v občini Moravče, Slivna desno od njega (867 m) pa v občini Litija; da sta Pivkelj in Pivkelj turn eno in isto ‒ najvišji vrh Slivne (880 m, tako tudi vodnik Posavsko hribovje); pojavlja se še ime Pinkelj, ki naj bi meril 820 m, nekateri pa pravijo, da je Pivkelj in Pinkelj isto; po Atlasu Slovenije Slivna meri 880 m, Piv/nklja pa ne pozna. Na vrhu so klop, vpisna skrinjica in zvonček želja ali bolj pravilno (ker je tako zapisal darovalec Sead Ćurak iz Dešna) zvonček sreče. Po starem vodniku je bila tam lesena piramida s koto 870 m.

 

Na drugo stran kaže kažipot Zg. Slivna Vrtače. Na križišču pod vrhom sva bila malo v zadregi, ker naj bi se prišlo levo na Zgornjo Slivno, desno pa v GEOSS, saj sva hotela na oba kraja. Zavila sva levo. Kolovoz naju je pripeljal na asfaltno cesto. Kaj pomeni črno-bela markacija na drevesu onkraj nje (pozneje sva jih opazila še nekaj), nisva vedela, nama znane oznake pa so kazale desno. Na levem ovinku sva zavila na makadamsko cesto in po njej prišla na Zgornjo Slivno. Pred obzidjem cerkve sv. Neže trohnijo miza in klopci, ob vhodu je partizanska spominska plošča. 

Za kmetijo, ki se ukvarja s čebelarstvom in rejo kozličkov, sva se znašla pri Domu na Zgornji Slivni (826 m). Stari vodnik omenja nedokončano stavbo turističnega doma TD Vače. Na spletni strani pešpoti piše: »70 m jv. od cerkve sv. Neže je Trgovsko podjetje Moderni Interieri iz Ljubljane leta 1991 odprlo počitniško-planinski dom Zgornja Slivna, ki je odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih.« Na oknih so nalepljeni urnik ter listka Pridem takoj 31. 6. 2013 in Zaprto zaradi bolezni. Grizlo me je, ali dom je ali ni, zato sem poklicala lastnico in gospodinjo Branko Sitar. Zaradi prehudih zdravstvenih težav in ker sta sin in snaha odnehala, so zaprli in prodajajo. »Če ne bo nihče kupil, bo pa spomenik, kakršnih je po Sloveniji veliko,« je obžalovala (takoj sta mi prišla na misel vsaj dva). Še vedno jo posebno za praznike veliko kličejo. Ljubljančani so radi hodili na pehtranko, špehovko, štrudelj, gobovo juho. Prihajale so skupine borcev, planincev, invalidov. Ob koncih tedna je bilo dela za tri ljudi. Ni bilo zaposlenih, delali so »tajkunsko«, se je zasmejala; kdor govori tako, naj najprej pogleda pri sebi, od tistih v parlamentu naprej. Delala je z veseljem in srcem. Ni znala povedati, od kdaj – pač »precej časa«. Hiša propada tudi zaradi tega, ker je slabo zgrajena. To ni bil nikoli dom kakega planinskega društva. Pred zadnjo vojno ga je začelo graditi turistično društvo iz Vač, potem pa so se skregali in je vse obstalo. Stavbo je po njenih besedah najprej odkupila Lesnina (nekje sem prebrala, da jo je le pomagala obnoviti). Ko mi je povedala, da bo avgusta stara 82 let, sem vse laže razumela.

Če me ne bi toliko zanimalo vse, kar cveti, je vprašanje, ali bi bila opazila v cvetočem grmovju skriti kažipot GEOSS Vrtače, ki usmerja na travnati kolovoz pod cesto. Mimo kapelice sva prikorakala na dvorišče bližnje domačije. Gospodar nama je nasmejan potrdil, da sva prišla prav; za vogalom je markacija. Od tam do asfaltne ceste ni bilo nobene več. Na Spodnji Slivni sva se ustavila pri Vrabcu (prej pri Kimovcu); oštir Srečko Balent, ki je prej kuhal pri Breskvarju v Ljubljani,  nama je pokazal albume s pohvalami zadovoljnih gostov, tudi Janeza Drnovška, na čigar novoletne voščilnice in pohvale je še posebej ponosen. V vasi so še spomenik Kamniško-zasavskemu odredu, ustanovljenemu »v Štancih Lazah« (še ena različica), Škundrov vrt z igrami narave (večinoma debli in kamni zanimivih oblik), Kimovčeva zbirka starega orodja, zdravilni in pustolovski park, predvsem pa Geometrično središče Slovenije (GEOSS, 644,842 m). Njegov poglavitni spomenik je granitni obelisk s slovenskim grbom, našo himno, zemljepisno dolžino in širino, geodetskima koordinatama in označenimi stranmi neba. Zraven so postavili grba SRS in RS, spomenik rodoljubu Slovenije, repliko knežjega kamna pa so dodali le šest dni prej, ob 600. obletnici ustoličenja zadnjega koroškega vojvode Ernesta Železnega, sina plemkinje Viride, ki sva jo »srečala« pri sv. Lambertu.

 

 

 

 

 

 

Gredoč s Spodnje Slivne sva videla zanimiv toplar, enega mnogih kozolcev, na katere so domačini zelo ponosni. Čez Klanec sva bila prej kot v pol ure na Vačah. To bo izhodišče najine naslednje, zadnje etape BKP. Hoje je bilo za pet ur in tričetrt, čisto v skladu s starim vodnikom. Tokrat so bili postanki najdaljši doslej: potepala sva se več kot deset ur.

Vijolična Velika planina

Zaradi krajših počitnic spet zamujam: že 15. aprila sva šla na Veliko planino*, ki je bila takrat vsa vijolična od spomladanskih žafranov. Od Kranjskega Raka na Volovljeku sva se po slabi gozdni cesti peljala čez Rakove ravni, na naslednjem razcepu zavila z glavne ceste levo proti Veliki, Mali in Gojški planini ter se mimo Marjaninih njiv (tokrat bolj zlatih od trobentic kot od sončnih žarkov) priguncala do parkirišča Za Ušivcem, kjer sta naju pričakala sneg in poledica.

 

Skozi gozd sva sledila kažipotom za Veliko, Malo in Gojško planino. Na plano sva stopila pod vrhom Ušivca. Telohi in trobentice so naju sprejeli z odprtimi cvetovi, prav tako posamični šopki kronic in grmički navadnega volčina, spomladanski žafrani, ki so naju privabili gor, pa so bili še tesno zaprti. Kljub temu je zaradi njihove številčnosti vijolična barva marsikje prevladovala. Jutro je bilo mrzlo, posebno zaradi ostrega vetra; usipale so se drobne snežne kroglice, suhe kot zrnca stiropora. Cesta naju je vodila mimo velike lokve; ne vem, ali vodnik z Veliko lužo misli to, a Bojan Pollak jo pozna le kot Pusto lokev.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po dobre četrt ure sva dosegla Stolniški Stan; na nebu se je pokazalo nekaj jasnine, žafrani pa so še kar spali. Pod (Velikim) Bukovcem (1552 m), »tromejo« med Veliko, Malo in Gojško planino, sva se dala zapeljati že lepo sinjemu nebu in sva zlezla gor, čeprav je strupeno brilo in sva tam že bila. Mimo viharnika in njegovega pokojnega brata sva med redkimi smrekami in še nekaj macesni »spomeniki« počasi prigrizla do razgleda na okoliške planine in bližnje vrhove, pogled na bolj oddaljene pa so kvarili oblaki. Kvarili pravzaprav ni pravi izraz, saj so imenitno prispevali k dramatičnosti prizorov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z Bukovca sva se spustila na Gojško planino, kjer sva našla dostojne »tekmice« žafranov: velike modre zaplate morskih čebulic. Sprehodila sva se mimo razpela in parkirišča (!?) do spodnjega kala, nato pa se kmalu začela vzpenjati na Malo planino in opazila prvo markacijo. Po zraku so spet frčale »stiroporaste« kroglice in jadrale kavke, ki jim je bil veter očitno ljubši kot nama. Od kažipotov pod tablico Mali Stan sva se najprej povzpela k Črnuškemu domu (Domu na Mali planini). Med potjo so naju razveseljevali wulfenovi jegliči, pri domu pa naju je presenetilo kar nekaj snežnih »plazov«, ki so se prožili s strehe. Od Domžalskega doma, kjer sva si privoščila vroč čaj, je bil kljub ne najprijaznejšemu vremenu lep pogled na zasnežene gore.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nadaljevala sva čez Poljane (Poljanski rob, 1570 m) proti Gradišču (tudi Njivice, 1668 m**). Tu so žafrani celo Janija spravili na kolena, čeprav se še vedno niso čisto »prebudili«. Rdeči kažipoti in tablice brez napisov na visokih drogovih (tako imenovane zimske markacije) približno povedo, koliko snega je lahko tukaj. Kljub popolni prevladi vijoličnih žafranov ni manjkalo belih pa tudi drugih rož, na primer vednozelenih gladnic. Pri Vovkovi jami sva spet prišla do stanov. Z višino so se odpirali pogledi v dolino na Stahovico s Calcitovim kamnolomom, Kamnik in še dlje, na drugi strani pa se je pokazala zanimiva podoba velikoplaninske kapelice z Rogatcem in Lepenatko v ozadju. Med zaplatami resja in wulfenovih jegličev sva prilezla na ravnico pod Gradiščem. Zdelo se je, kakor da zgoraj sedita dve kavki, le prav črni nista bili. Kmalu sva ju srečala – planinca, ki sta se že naužila razgledov in sta nama »odstopila« vrh. Razgledi so bili kljub oblakom lepi – Velika planina kot na dlani, Rogatec in Lepenatka čudovita, celo Ojstrica se nama je odkrila – in vse bi bilo, kot je treba, če le ne bi od postaje žičnice prihajal zoprn hrup.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z vrha sva se s sprehajalnim korakom odpravila še h kapelici Marije Snežne, kjer je bilo kljub mrazu več sprehajalcev. Od tam sva se kar naravnost, po bližnjicah, spustila na Dovjo raven s stanovi in razpelom. Nad njo se dviga hrib, za katerega sva zmotno mislila, da je Dovja griča; Bojan Pollak pravi, da je nad Trpoščevo bajto na moji sliki Mala griča. Od tu sva se po že znani poti vrnila na parkirišče Za Ušivcem.

 

Dobre štiri ure. Vijoličaste. Priporočam pa tudi ljubiteljem drugih barv in svežega zraka.

* To pot je beseda predvsem o rožah, ne morem pa kar tako mimo (zapletenega) zemljepisa Velike planine. Velika planina je v širšem pomenu obsežna planota, v ožjem pa le ena (največja) izmed tamkajšnjih pašnih planin. Tokrat sva se potepala po Gojški, Mali in Veliki planini ter Dovji ravni. Vodnik Kamniško-Savinjske Alpe našteva še Dol, Konjščico, Marjanine njive, Kisovec in Pirčevo planino, za Stolniški stan pa pravi, da je drugo ime za Dovjo raven. A Bojan Pollak me je poučil, da je Stolniški (Stovniški) Stan ime naselja, Zadnja Gojška planina ali Dovja raven le del Gojške planine, naselje Dovja Raven pa sega z Gojške planine tudi na Veliko planino. V branje mi je priporočil knjigo Vilka Rifla Velika planina v odsevu časa, o krajevnih imenih na Veliki planini pa piše tudi v letošnjem (22.) Kamniškem zborniku (priporočam naprej, čeprav sama še nisem prebrala). Hvala mu za vsa pojasnila.

** Doslej sem po zemljevidih in vodnikih poznala podatek, da najvišji vrh planote meri 1666 m, zdaj pa v brošurici Velika planina, po pastirskih poteh berem, da je visok 1668 m (enako na novem zemljevidu Grintovci). Tale izlet naj bi bil sprememba v vrsti »sprehodov« po Zasavju, a čisto ognila se mu nisva: brošurico o Veliki planini so zasnovali in izdali v ‒ Litiji!