V nedeljo sva šla pogledat, kaj je Martinj steza. Parkirala sva na Kopiščih in se podala na precej strmo, a lepo speljano in slikovito pot pod Martinj turnom (v posebno za raziskovalce kamniškega konca zanimivem vodniku Bojana Pollaka Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju sem prebrala, da je to že del Rzenika). To je neoznačena, a dovolj razločna (lovska) steza. Zelo prijetno in telovadno. Pot je (vsaj včasih) res pomembnejša od cilja. A ker je cilj pri planinarjenju nekako v navadi, sva si ga le izbrala: planino Dol (1308 m). Tam sva že bila na poti na Konja in tudi časa je bilo še dovolj, pa sva potegnila do Konjščice (1505 m). In ker je še vedno sijalo sonce, sva šla z njim do Velike planine. Ko sva se povzpela na njen najvišji vrh Gradišče (1666 m), pa se je zlovešče stemnilo in padlo je nekaj kapelj. Nisva čakala, kaj se bo izcimilo, ampak sva izkoristila vabljivo ponudbo: nihalka se je ravno odpravljala v dolino.Vsa pot s številnimi postanki in malico pri "izposojeni" mizi pred eno zaprtih koč na Dolu nama je vzela slabih šest ur (morala bi napisati dala čudovitih šest ur). Poti na Veliko planino menda veljajo za nekoliko dolgočasne, a tale si takega slovesa nikakor ne zasluži. Le če ste vrtoglavi ali če vas daje sapa, morda ni ravno za vas.
Tokrat namesto o rožah (le pravo bogatijo pogačic moram omeniti in čudovite kamniške murke) o živalskem svetu. Ptički so žvrgoleli, gams nama je žvižgal, polži so se ljubili in paglavci so veselo repkali po lužah. Ko sem že pri živalih: množice neznosno sitnih muh so naju skoraj spravile ob pamet (še fotografirati je bilo težko, ker je pred objektivom kar migotalo) in domov sva prinesla sedem klopov (namažite in poškropite se torej s čim učinkovitim!), ampak niti senčice dvoma ni: vredno je bilo "potrpeti".
