Ratitovec z (našo) napako

Za pohod v nedeljo,16. oktobra, z Ajdo in Vesno sva izbrala Ratitovec. Na Prtovču je bilo parkirišče pri cerkvi popolnoma zasedeno, zato smo parkirali pod njo. Kljub meglenemu jutru je bilo očitno »na delu« že veliko planincev. Pri partizanskem spomeniku je Ajda prebirala imena žrtev, Vesna pa posamezne črke. Nato smo se odpravili na pot skozi Razor; pri garaži zadnje hiše je bilo konec asfalta in povzpeli smo se po strmi kamniti stezi v gozd.

 

Megle se tudi v gozdu nismo popolnoma rešili. Na razcepu čez 25 minut nas je kažipot usmeril desno. Ob odcepu k lovski koči smo sklenili, da se bomo mimo nje vračali. Pri opozorilu pred nevarnostjo plazu sva jima razložila, kaj je plaz in zakaj je nevaren. Ajda je imela svoj dan: »Kdaj bomo že prišli na ta butast hrib?« Čeprav je skozi krošnje končno posijalo sonce in je gozd zažarel v pisanih jesenskih barvah, zaradi njenega nerganja razpoloženje ni bilo pravo. Oživela je le na skalnatih odsekih, kjer je lahko plezala.

Bili smo pravcati polži in dolgo je trajalo, da smo prispeli v Razor, grapo med Gladkim in Kosmatim vrhom, in potem spet, da smo se odpravili naprej. Napisi na skalah so nas obveščali, kako visoko smo že. Odkar Ajda zna brati, to prepuščava njej. Šele po dobri uri od izhodišča smo pogledali iz gozda; tistega nenadnega prizora ‒ skalnih sten na desni in ruševja, ki nas loči od njihovih melišč ‒ se vedno razveselim. Do uravnave s smerno tablico smo se vzpenjali še kake četrt ure. Sonce je sijalo kot za stavo in planincev se je trlo. Vse bi bilo, kot je treba, tudi Vesna je živahno in pridno hodila, ko le Ajda ne bi bila tako čemerna.

Pred nami je bil še zadnji vzpon, najprej po gozdu, nato po goličavi. Ajda je spet zaostajala; počakali smo jo pri naravovarstveni tabli, da nam je prebrala napis: Odnesite smeti nazaj v dolino. Hvala. Ekološko sta kar vzgojeni; ne odmetavata smeti, ampak jih zlagata v vrečko, ki jo za ta namen nosi s seboj dedi Jani. Tetrapake vedno skrbno izpraznita in sploščita. Ko smo drevje pustili za seboj, se je Vesna zleknila na borno travo: »Kako prijetna je ta trava za ležanje!« Še nekaj stopinj in stopnic in pol ure nad uravnavo se je pokazala Krekova koča pod Gladkim vrhom. Tudi bližnji Kosmati vrh se je kopal v soncu, spodaj pa se je dolina še vedno skrivala v megli.

 

Težave so se nadaljevale. Pri jedi sta bili še bolj muhasti kot običajno in po kosilu se Ajdi ni ljubilo na vrh, čeprav do razgledne plošče na Gladkem vrhu ni niti pet minut. Zdaj se ji je pridružila tudi Vesna in tako sva se na vrh povzpela sama, seveda ves čas z očmi uprtimi dol h koči, kjer sta sprva sedeli na skali in prepevali, nato pa se igrali rokoborbo. Potrlo naju je. Kaj sva naredila narobe?

Dol grede se je Ajdino razpoloženje čudežno popravilo. Držali sta se dedija vsaka za eno roko in neumorno skakljali in brbljali. Sprva smo se vračali po poti vzpona, čez približno eno uro pa zavili levo proti lovski koči. Pot je bila strma, slaba in zanič označena. Kmalu smo se spet znašli v megli; v dolini se je očitno ves dan niso rešili. Ko smo sestopili na gozdno cesto, smo ob njej bolj zaslutili kot zagledali nekaj temnega. »Psst, pošast! Gremo čisto potiho, da jo bomo prestrašili,« je zašepetala Vesna. Izkazalo se je, da se je pošast preoblekla v folksvagen (zadnje čase se Ajda rada postavi, koliko znamk avtomobilov že pozna). Zelo podrobno smo izvedeli, kaj jejo pošasti, še posebej majhni pošastkoti.

V kake pol ure smo prispeli do Lovske koče na Toli. Starejša vnukinja je glasno prebrala: »Lovski dom LD Železniki.« Po pojasnilu, da LD pomeni lovska družina, je mlajšo zanimalo: »A so to očka, mamica, bratje in sestre?« Razložila sva jima, kaj sta lovska in ribiška družina.

Ko smo se vrnili na parkirišče (po dveh urah, čiste hoje 1.40), je bilo še precej pločevine in tudi puste sivine. Bil je dan kot nalašč za pobeg na sončne vrhove in Ratitovec se je odlično izkazal, mi pa malo manj.

Bratovlja peč ali o poti na cilj, skrit v megli

Ko je Jani brskal za podatki o planini Klek, je naletel na nekaj omemb imenitne razgledne točke Bratovlje peči, zato sva jo 8. oktobra sklenila poiskati.

Ime Bratovlja peč je nekoliko nenavadno. O njem govori legenda, ki jo je v Stritarjevem Zvonu 1. januarja 1880 objavil Samostal (tako se je podpisoval Matej Tonejec). Oven, ki sta ga objestna brata pastirja sama naučila trkati, se je zagnal tudi v enega izmed njiju (to naj bi bila kazen, ker sta se zabavala, ko je podrl nekega starca, ta pa je zaradi tega pozneje umrl). Drugi ga je skušal rešiti, a mu ni uspelo, in tako sta oba zgrmela čez pečino, ki se odtlej namesto Velika stena, kakor so ji rekli nekoč, imenuje Bratovlja peč. Domačini ji sedaj menda rečejo Bratova. Toda bratova peč je peč enega brata, povezana z enim bratom, bratovlja pa bi utegnila biti bratovska, torej povezana z več kot enim bratom, tu z dvema, kakor je še v nekaterih drugih primerih, kot so metuljev : metulji, orlov : orlji, čebelin : čebelji. Tako mislim, čeprav je pridevnik bratovlji v Pleteršnikovem slovarju preveden kot des Bruders, torej (enega) brata. 

Po cesti Bled‒Zatrnik‒Pokljuka sva se odpeljala do Krnice, naselja za Zgornjimi Gorjami, od tam pa desno v dolino Radovne. Med vožnjo po njej sva se ustavila pri nekaj zanimivostih.

Slab kilometer za elektrarno Gorje (mimo nje se pride k izviru Lipnika, ki sva si ga ogledala nazaj grede) v Spodnji Radovni so nekoliko odmaknjeni z asfaltne ceste ostanki fužin. Parkirala sva pri kapelici, kjer je makadamski odcep, označen z obvestilnim stebričkom TNP. Na njem sta puščici, ki kažeta naprej po asfaltu (Kolesarska pot Radovna) in levo na makadam (Fužinarstvo v Radovni). Po slednjem sva prišla do ostankov stavb, v katerih so prebivali fužinski delavci, in enega gospodarskega objekta (druge ‒ proizvodne in skladiščne ‒ je snedel zob časa). V dolini Radovne so bile fužine že vsaj leta 1571, dokončno pa so jih zaprli leta 1901. O njih piše na razlagalni tabli.

Vrnila sva se k avtu in asfaltna cesta se je kmalu spremenila v makadamsko. Čez slab kilometer sva se ustavila ob travniku z dvema lesenima hiškama in kamnitim ostankom tretje ter veliko skalo, na katero je pritrjena kovinska plošča – spomenik partizanom, ki so v letih 1941‒45 padli v okolici.

Peljala sva se še mimo Debelega kamna, poleg katerega je razlagalna tabla o Ta debevmo kamno. Veliko skalo desno ob cesti je po legendi sprožila velikanska kača, ki se je priplazila z Mežakle v Radovno. Na drugi strani je na kamen pritrjena plošča v spomin na sekretarja Skoja Gorje-Bled Janka Reklja - Špika, ki je tam padel 22. junija 1944.

V gozdu kmalu za Debelim kamnom naju je obvestilni stebriček opozoril na Napoleonov kamen. Spustila sva se kakih 100 m levo pod cesto k skali z domnevnimi začetnicami francoskega cesarja N.1.B.P., ki naj bi jih bil vklesal njegov vojak, ko se je v začetku 19. stoletja, v času Ilirskih provinc, po dolini Radovne pomikala francoska vojska. Poleg sta klopca in razlagalna tabla.

 

Ko sva spet zapustila gozd, sva se pripeljala do Klemenčka (Radovna 9). Napis na hiši nama je povedal, da je na tem območju med NOB delovala relejna kurirska postaja G – 29. Ustavila sva se tudi pri ostankih 20. septembra 1944 požgane Smolejeve domačije, kjer stoji velika roka – spomenik žrtvam nemškega maščevanja prebivalcem zaradi partizanske akcije. Ker partizani niso izpustili dveh zajetih nemških vojakov, so Nemci in domači izdajalci zažgali vas; v 12 hišah je zgorelo 24 vaščanov.

Kljub odmaknjenosti območja je bilo kar nekaj prometa; večina se je peljala naprej, najbrž v Krmo. Električni pastir ob cesti ni deloval in krave, prišedše gledat, kdo se sprehaja po dolini, so zastavile pot avtomobilom. Slab kilometer za Smolejem sva se spet ustavila in se odpravila desno čez lesen most pogledat jezero Kreda v nekdanjem kopu krede v Srednji Radovni. Ograja, za katero sta se pasla radovedna konja, in napis Privat najbrž spadata k hiši ob jezeru. Torej k njemu sploh ne smemo? A nekje sem brala, da se tam ljudje poleti kopajo.

Vožnjo sva nadaljevala mimo MHE Klemenak, tablice za turistično sirarsko pot, katere del je tudi bližnja kmetija Klemenak, in lesene Radovne 18. Nekoliko pred začetkom občine Kranjska Gora sta se nama morala umakniti tovornjak in bager, zaposlena s širitvijo gozdne ceste proti Krmi. Preskočila sva Psnakovo žago, češ da si jo bova ogledala nazaj grede, ker nama je bil na poti valjar (ali pa midva njemu), pri oznakah naravnost k Pocarjevi domačiji in na grbinaste travnike ter desno h Gogalovi lipi pa je postalo očitno, da sva že predaleč, zato sva obrnila. K sreči je zdaj pred nama, ki sva brez potrebe delala zgago, saj sva se samo potepala, vozil avto s kravami v prikolici, zato se delovni stroji niso znova umikali (samo) zaradi naju.

Šele nazaj grede sva opazila pravi odcep – začetek najine poti (9 km od Krnice) – in ob njem parkirala. Napotila sva se po gozdni cesti mimo taborniške koče Pokljuškega rodu Gorje (Radovna 18a; tablica na njej jo sicer »pripisuje« gozdarjem). Za dvignjeno zapornico se je široka in dobro vzdrževana cesta začela vzpenjati in vijugati po Streseni dolini, ne posebno podobni dolini. Srečala sva nekoga, ki se mu je Bratovlja peč zdela tako zelo daleč, da je bil videti v hudih dvomih, ali sva sposobna priti tja. Mimo treh levih odcepov (slepe ceste, vlake in dostopa v Konavčev žleb) sva čez kakih 45 minut prišla do desnega ovinka, kjer je na nekaterih zemljevidih narisan odcep levo – bližnjica, ki seka cestne ovinke. Ni se nama zdela posebno prepričljiva, zato sva raje ostala na cesti. Ob tej bližnjici naj bi bila lovska koča, a je narisana le na zemljevidu PZS.

V naslednji uri so se zvrstila tri omembe vredna križišča oziroma razcepi gozdnih cest. S prvega sva nadaljevala po levem kraku (desni je najbrž še ena slepa cesta), označenem z modrimi packami. Zdaj je bila cesta manj strma. Ob njej sva opazila nekaj rumenih in rdečih trakov, privezanih na veje. Za slabe in/ali zametane odcepe se nisva menila. Cesta je tu in tam kazala rebra, ponekod je bil na sredini travnat greben, leseni žlebovi za odvodnjavanje so že precej strohneli, kovinski pa so bili očiščeni in odtoki sveže odkopani. Na naslednjem križišču so naju modre packe spet usmerile levo (desno se pride na Frčkovo planino). Na bližnjem drevesu sva opazila puščico nazaj in P. Stopala sva po skalovitem svetu. Megla se je začela gostiti, zato si nisva upala preizkušati domnevnih bližnjic. Na koncu Stresene doline se je na razcepu na 1240 m desni krak obrnil ostro nazaj proti Velikemu in Vošnemu vrhu, midva pa sva nadaljevala po levem.

 

Ob cesti, na katero se z desnega pobočja krušijo kamni in skale, sva zasledila nekaj rdečih pack. Potem ko je obšla Konavčev žleb, sva na koncu opisane ure na ostrem desnem ovinku začutila neprijeten, zagaten vonj. Za ovinkom je zapihalo in nehalo smrdeti, postalo pa je precej mraz. Po kakih 20 minutah sva mimo dvignjene zapornice prispela na razcep in zavila levo na kolovoz, ki teče okrog Mejega vrha. Ob kolovozu sva naletela na možica in nato na stezico levo. Pripeljala naju je na rob, po katerem je tekla potka na obe strani. Kakor sva prebrala na spletu, je še en odcep malo naprej, 200 m od razcepa; tudi po njem se pride na omenjeni rob, a nama se je »najin« zdel boljši, predvsem bolj opazen. V obeh primerih je treba po robu na levo. Čez dobrih 10 minut sva stala na Bratovlji peči (po različnih virih je visoka 1493, 1498, po Tumi celo 1516 m). Zdaj bi moral slediti hvalospev lepemu razgledu, a videla nisva prav ničesar, razen seveda megle.

Vrnila sva se na razcep in nadaljevala naprej po gozdni cesti, označeni z modro puščico. Kmalu sva pri lesenem kažipotu, privezanem na smreko, na katerem pa nič (več?) ne piše, zavila desno proti planini Pekel. Po kakih 20 minutah sva se znašla na majhnem travniku, polnem kamnov in kravjakov. Za planino je bil premajhen, lahko pa bi bil njeno parkirišče (ali »predsoba«, da ne rečem vice, kakor bi se prilegalo Peklu). Sledil je še en manjši travnik s kalom in po 10 minutah sva končno prispela na planino (edino nadmorsko višino sem našla pri Tumi, 1475 m), kjer gospodari pašna skupnost Blejska Dobrava. Po napisih sodeč spada k planini Klek. Mimo zajetja, napajališča ter skale z napisoma Debela p. in Lipanca (puščica desno) sva prišla tako daleč, da so se iz megle končno pokazale bajte. Dve sta zanimivo povezani z mostom, najbrž zaradi blatnih tal. Med okraski na največji naju je pozdravil napis »Bog blagoslovi tvoj prihod in tvojo pot, ko greš odtod.« Pokukala sva na podstreho, kjer sva našla žimnice in lastovičje gnezdo. V bližini so samevale miza in nekaj klopi.

 

Nazaj grede se je megla toliko razkadila, da sva ob domnevnem parkirišču videla še manjši (opuščen?) peskokop. V dolino sva se odpravila po poti prihoda. Na smrdljivem ovinku je še vedno »slabo dišalo« in tudi sicer je bilo vse tako kot gor grede, le nekaj se je močno poslabšalo: ko sva zapuščala dolino Radovne, so bili že na njenem začetku znaki za prepoved prometa zaradi dela na cesti. Zjutraj sva jim torej za las ušla! Preden sva dolino dokončno zapustila, sva se ustavila še pri elektrarni Gorje, da bi si ogledala kraški izvir Lipnik pod 250-metrsko steno Lipne peči. Obvestilni stebriček naju je usmeril čez most v gozd in po vlažni, spolzki stezici sva že skoraj v temi našla izvir enega izmed potokov, ki napajajo Radovno.

 

Od taborniške koče do planine Pekel sva hodila približno tri ure, nazaj pa pol ure manj. Čeprav od glavnega cilja, razgledišča na Bratovlji peči, nisva imela čisto nič, sva bila vesela, da sva ga sploh našla, ter sklenila, da se tja še vrneva in pohod poveževa s kakim drugim ciljem.

Na Veliko planino čez Kuklarje

Zadnjega septembra sva sklenila vremensko klavrn dan »porabiti« za nekaj, iz česar morebiti ne bo nič, ker ne bova našla poti, utegne pa biti zanimivo. V Stritarjevih Grintovcih ‒ južnih pristopih sva našla nekoliko obskurno pot na Veliko planino: čez Kuklarje. Parkirala sva pri spodnji postaji žičnice na Veliko planino (547 m) ter sledila kažipotom za Kraljev hrib, planino Dol in Veliko planino (do nje naj bi bilo 3 h 15 min.).

Napotila sva se po gozdni cesti mimo še enega kažipota za Kraljev hrib in Veliko planino in ko sva dosegla asfaltno, sva zavila levo po njej. Pripeljala naju je do Kraljevega hriba; hvalijo se z dobrotami iz domačega gostišča in atraktivno ponudbo športnega turizma. Napisi so tudi v angleščini (med njimi »obvezni« Welcome bikers). Pred hišo naju je kažipot usmeril desno proti gozdu. Na majhnem lesenem objektu sva na smerni »tablici« (listu papirja) na modri puščici pod napisom Velika planina prebrala podatek 2,5 h (od parkirišča do sem seveda nisva hodila 45 minut, kvečjemu 15). Takih »kažipotov« je bilo potem še nekaj.

Kratek čas s kamni posuta, nato pa precej blatna steza se je rahlo vzpenjala in spuščala med ležečimi z mahom obraslimi debelci in čez manjše grape tekla po mostičkih. Nad nečim lesenim, kar ni bilo videti ne preža ne kaj drugega meni znanega, se je končno osušila. Ko je z leve od spodaj pritekla še ena, se je pojavila prva markacija (dotlej so naju vodili le kažipoti), zato sva sklenila nazaj grede preveriti, ali je spodnja pot markirana. Takoj zatem sva stopila na gozdno cesto in zavila levo nanjo, a že za ovinkom naju je smerna tablica napotila desno na kolovoz (ob tamkajšnjem podatku Velika planina 2h 45min sem se vprašala, ali je bilo s prejšnjim 2,5 h mišljeno ne dve uri in pol, temveč dve uri in 50 minut).

Kolovoz, ob katerem je ležala žica – ostanek ograje, se je najprej zložno, potem strmeje vzpenjal in zavil levo. Prečkal je drugega, slabšega; križišče ni bilo označeno, a na nadaljevanje najinega kolovoza je na drugi strani opozarjal možic, nato pa so se spet pojavile sicer redke in večinoma slabe markacije. Kolovoz se je zožil v kamnito stezo. Iz grape na levi sva slišala šum Dolskega grabna. Na nekem mestu je nastala kratka »obvoznica«, ker niso odstranili padlega drevesa. Čez čas se je pot razcepila na troje; nisva se menila za nepotrebni bližnjici in sva nadaljevala po označenem desnem kraku. Po njem sva se v ključih čisto približala steni na desni in pred njo zavila levo.

 









Po dobri uri sva se ustavila pri treh večjih skalah desno ob stezi, po Stritarju ključnega orientacijskega mesta (po nekaterih virih je to Prag). Tu sva zapustila markirano pot in nadaljevala desno. Zadaj na najvišji skali sva našla modro »markacijo«. Steza se je v ključih vzpenjala sprva proti desni, nato čedalje bolj proti levi in se je vedno slabše videla; k sreči so nama pomagali redki možici. Na strmem pobočju je bilo stezice še komaj kaj in je sitno visela. Čez kakih 15‒20 minut sva se znašla pod skalno gmoto, desno od nje pa se je vlekel kamnit plaz. Kakega možica ali drugega namiga ni bilo. Onkraj plazu sva zagledala veliko skalo, »podprto« s palicami; gotovo jih je prislonil kak hribolazec. Prva uganka se je zazdela nekoliko lažja, ko sva pri skali našla možica in je bilo naprej videti nekaj, kar bi bilo lahko stezica. V travi ob stezici se je skrival še en možic, nato pa med debli še eden. Pri možicu na skali čez četrt ure sva zavila desno, a sva kmalu obtičala nad prepadom

Ker se druge uganke očitno nisva lotila prav, sva se vrnila k zadnjemu možicu (na skali). Pri njem oziroma pri že posivelem odžaganem ali odlomljenem deblu (možica čez čas morda ne bo več) sva zavila ostro levo. Vzpenjala sva se proti stenam (levo so se dvigala Vrta, desno Kuklarji) in dosegla rob. Ko sva se ozrla, sva videla vhod v Jamo v Vrtih. Onkraj robu sva zagledala z vrvjo zavarovano nadaljevanje poti (jeklenice, o kateri piše Stritar, ni bilo), pod seboj pa dolino Kamniške Bistrice. Nad odsekom z vrvjo naju je pričakal skalni rogelj. Dalje sva se prebijala skozi ruševje in prišla do odtrgane jeklenice. Spet sva dosegla rob in se strmo spustila na drugo stran, kjer sva naletela na osamljen klin in jeklenico, oba brez prave potrebe. Po macesnovem gozdu sva v ključih napredovala skozi gosto podrast in se spustila pod visoko steno ter po 45 minutah dosegla travnat rob; s pomola na desni zaradi zaraščenosti ni bilo razgleda, najina smer pa je bila levo. Možicev ni bilo več. Treba je bilo rešiti še tretjo uganko. Po občutku sva se gnala proti vrhu in se držala bolj levo. Oviralo naju je čedalje več podrtega drevja in pot se je nekajkrat popolnoma izgubila.

 

Čez slabe pol ure sva stopila iz gozda na travnik (poseko) z ograjo iz zloženih vej ter onstran nje zagledala stezo in napajališče. Po zemljevidu sva sklepala, da sva v Kobilni dolini (1479 m). Zlezla sva čez ograjo in se napotila desno po stezi (desno naj bi bila smer Velika planina, levo pa Konjščica). Vejnata ograja se je nekoliko pred koncem poseke končala in tam sva zagledala široko, a neprevozno pot levo navzgor. Povzpela sva se po njej in desno mimo kala. Pot se je prekucnila na drugo stran in nedolgo zatem sva zagledala prvo bajto zaselka Pod Purmanom; prispela sva na planino. Šla sva mimo še ene bajte in drugega kala ter se napotila ob vlečnici Purman, ki ne deluje več, navzgor do ceste. Dosegla sva jo pol ure nad Kobilno dolino. Zavila sva desno po njej mimo več značilnih (novih) velikoplaninskih bajt. Pri ograji sva srečala dva planinca in ju vprašala po Gradišču, pa sta »odgovorila« angleško. Ker sva bila že lačna, sva se pri kažipotih na Traticah odločila za najbližji Zeleni rob, do katerega sva prišla četrt ure po tistem, ko sva dosegla cesto. Okrog okrepčevalnice je bilo zelo živahno; kljub slabemu vremenu se je peš in z žičnico povzpelo gor veliko ljudi, tudi tujih turistov, ki so se fotografirali z možakom v popolni pastirski opravi; bil je znani Andrej Prešeren, ki menda tako pozira že 16 let. Žganci so bili obupni, kislo zelje pa vrhunsko.

 

Od Zelenega roba sva odšla navzdol po cesti v smer, nasprotno smeri prihoda, mimo odlagališča smeti in na razcepu izbrala levi krak. Cesta se je prelevila v travnat kolovoz. Ko je pred ograjo zavil levo, se je desno odcepila slaba pot k turističnemu naselju Na Jamah. Med njegovimi hišami sva prišla na drug kolovoz, se po njem spustila levo in za električnim pastirjem stopila v gozd. Iz njega sva prišla na travnik z veliko kotanjo, na drugi strani pa so naju pričakali kažipoti Pri Veliki jami. Zdaj sva bila na markirani z jerebikami ozaljšani poti proti Konjščici. Prestopila sva leso in pol ure od Zelenega roba prispela na to planino (1505 m). Nad njo so se vlekle megle in kar težko si je bilo predstavljati, kako sijoča je na kak sončen poletni dan. 

S kažipotov pred leso na drugem koncu planine nama ni bilo čisto jasno, katera pot vodi proti Kamniški Bistrici: ali desna navzgor v gozd ali leva navzdol proti lesi. Pri slednji sva odkrila slabotno markacijo, torej sva se odpravila tja. Med strmim spustom sva srečala nekoga, ki nama je potrdil, da se bližava Dolu. Po vlažnih spolzkih skalah je zelo drčalo. Čez četrt ure naju je »zmotila« (še dobro, da ne spotaknila) neoznačena žica in nato sva skozi vrtljiva »vrata« prispela k veliki s pločevinasto streho pokriti leseni stavbi, na kateri je pisalo Planšarija Dol 1308 m. Čez planino in skozi leso sva po 15 minutah prikorakala do klopce in kažipotov, zavila levo in pri zadnji koči spet levo v gozd. Tam sva skoraj prezrla, da je treba takoj spet levo, če hočeva priti k spodnji postaji velikoplaninske žičnice.

Po vijugasti stezi sva se v pol ure spustila v Dolski graben in čez 20 minut pri treh skalah zašpilila klobaso. Proti koncu sva preverila še gor grede opaženo domnevno markirano pot. Res  so naju vodili knafelčki in naju pripeljali na cesto, po kateri sva začela zjutraj. Šele zdaj sva pod kažipotom za Kraljev hrib in Veliko planino zagledala kažipot Dol, ki je kazal v smer, iz katere sva pravkar prišla; ležal je v podrasti, zato ga gor grede nisva opazila. Od treh skal do parkirišča sva hodila 50 minut. Skupaj gor tri ure in pol, dol dve in pol.

Kljub klavrnemu vremenu sva preživela zanimiv dan in niti izgubila se nisva, čeprav sva kar precej tavala. Morda pa nama bo »uspelo« takrat, ko bova skušala priti na Veliko planino čez Rigelj.