Tolsta Košuta z romantičnim dodatkom

Konec lanskega leta naju je Janijev bratranec Tomaž presenetil z razkritjem, da bi rad dokončal SPP. Sploh nisva vedela, da hodi v hribe! Domenili smo se, da pojdemo kdaj tudi skupaj. Tako smo se 2. junija odpravili na Tolsto Košuto. Z Janijem sva tam že bila (takrat še na Mali Košuti in Plešivcu) in sva upala, da bo všeč tudi Tomažu. Skozi Tržič in Dovžanovo sotesko smo se zapeljali do Jelendola, od tam pa v Medvodje, kjer smo zavili levo na gozdno cesto in na križišču pri Košutniku desno. Parkirali smo pri majhnem kamnolomu na kraju, imenovanem Pod Krnico (1250 m).

 

S parkirišča smo se odpravili dalje po cesti mimo skale z napisom Košut. turn, markacijo in puščico naprej. Od ceste se je že po nekaj metrih odcepil kolovoz levo navzgor v gozd; na oguljeni smerni tablici je pisalo Dolga njiva 20min in Košutnikov turn 2h. Potem ko smo prestopili potoček, ki je tekel čez kolovoz, smo se povzpeli po lesenih stopnicah na blatno stezo, označeno s kažipotom Pastirska pot Dolga njiva. Bilo je očitno, da se vzdrževalci poti trudijo zoper blato, čisto ukrotiti pa ga ne morejo. Razveselila me je prikupna naravna »ikebana«: smrečica, rastoča v votlem panju. Po mostičku smo prestopili potok in se potopili v teman smrekov gozd. Čez četrt ure sta z desne od spodaj pritekla dva kolovoza in se križala. Po levem kraku smo se povzpeli do naslednjega križišča, s katerega smo na levi zagledali lično lovsko hišico, desno je tekla gozdna cesta (smerna tablica Brsnina Jezersko), mi pa smo jo ubrali naravnost naprej čez strugo.

Dobrih 5 minut nad križiščem kolovozov smo prispeli na planino Spodnja Dolga njiva (okrog 1400 m). Pri lesi sta nas pozdravila običajni napis Zapiraj ogrado! Krave! in nekoliko neobičajna moderna lutkasta frajla v hribovski opravi s slovensko-angleško-nemškim opozorilom Dragi pohodnik, od tu naprej greš lahko samo s primerno gorniško opremo. Pa še ena tabla nas je čakala: Spoštovani gostje planine Dolga njiva! Tudi krave smo mame in se bojimo za svoje teličke, ker jih imamo rade zato ne hodite med nami še posebno ne s psi, ker nas spominjajo na volka in smo lahko agresivne! Lep planinski pozdrav Mmuuuu. Pojavile so se mejne markacije. Mimo smerne tablice nazaj Medvodje Brsnina in kažipotov levo Košutnikov turn 1h 30min, Tegoška planina 1h 30min, Planina Pungrat 2h, Dom na Kofcah 3h 30min, naravnost Zgornja Dolga njiva 30min, Košutnikov turn 1h 45min, Sedlo Potok 2h 30min smo prikoračili do stavb in ograd na planini. Na travnikih so cvetele nokote, grebenuše in druge rože, više tudi spomladanski in clusijevi svišči.

 

Nad malim planinskim naseljem smo se povzpeli v breg in še za nekaj časa v gozd. Brnele so žage, ker so krčili ruševje, po planini so vozili avtomobili, na več mestih je bilo slišati ropot orodja in glasove ljudi. Na Zgornji Dolgi njivi smo mimo kažipota na 1580 m desno Sedlo Potok 2h ob skali z napisom Košut. turn in puščico naprej po dobrih 40 minutah prišli do »neuradnega« lesenega kažipota levo Tolsta Košuta. Tam smo zapustili kolovoz.

 

Čez travnike smo se po nemarkirani stezi napotili navzgor proti mejnemu grebenu od Košutnikovega turna/Koschutnikturm prek Gamsovk/Freibachwand in Obličev/Dobrowaspitzen do Tolste Košute/Dicke ali Breite Koschuta. Sredi pobočja so stale kovinske stopnice neznanega namena, s katerih je bil lep pogled navzdol, naravnost na Plešivec. Više smo se pretikali med ruševjem. Kjer je grmovje odstopilo več prostora travi, so cveteli spomladanski in clusijevi svišči, dlakavi oklepi, alpske velese, navadni slečniki, zlatice, modre grebenuše, alpske mastnice, marjetice. Po dobre četrt ure smo čez pašniško ograjo zagledali skalnato-gruščnate Meli. Naprej smo se vzpenjali ob ograji in se veselili čedalje večje cvetlične ponudbe: ranjakov, pogačic, špajk, avrikljev, wulfenovih jegličev, dišečih volčinov, trilistnih vetrnic, pirenejskih kamnokrasov. Kar nekaj časa smo po ostrem grušču med suho travo v ključih premagovali strmo pobočje. Sicer neoznačena steza je bila dovolj razločna. Hodili smo po slovensko-avstrijski meji, zato smo naleteli tudi na mejne kamne. Čez 55 minut smo stopili na vrh, ki ‒ čeprav pot ni označena ‒ premore vpisno skrinjico in žig (na njem in novem zemljevidu Karavanke 2055 m, po starem 2057).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Razgled je bil širen: na zahodu je najbolj izstopal Košutnikov turn, na severu smo prepoznali Setiče/Freiberg in Obir, daleč na jugovzhodu so se vrstile Kamniško-Savinjske Alpe od Strelovca do Krvavca. Z glavnega vrha smo se podali še na zahodnega, nižjega, do katerega je le četrt ure. Med njima smo se ustavili pri naravnem oknu s pogledom na dolino pod Setičami. Ko smo se vračali na glavnega, nam je pripravil prijetno presenečenje par belk; čeprav so te ptice zelo plahe, smo ju lahko kar dolgo opazovali. V zavetju pod vrhom so sedeli trije planinci s psom, saj je zgoraj mrzlo pihalo.

 

 

 

 

Tolsto Košuto smo zapustili sprva po poti vzpona. Navzdol je bila nekoliko nevarna za zdrs. Pri ograji čez 25 minut pa se nismo spustili desno, od koder smo prišli gor, temveč smo nadaljevali po robu ob njej. Preplezali smo jo (pri lesi je bila podrta), kmalu zagledali mejni kamen XXIV/30 in po četrt ure prišli do zarjavelih smernih tablic nazaj Tolsta Košuta (nemarkirana pot) in naprej Planina Dolga njiva 30 min ter rumenih avstrijskih planinskih kažipotov. To je bilo Orlovsko sedlo/Adlersattel ‒ tako v vodnikih (1680 m), na tablici pa Orlovo (1672 m). Ker sva tam že bila, je Jani ugotovil, da so kažipoti zdaj obrnjeni narobe (desna slika; na levi iz leta 2011 prav). Dvojezična tablica nas je opozarjala: Zavetje gamsov – popotniki zadržite se mirno! Prestopili smo ograjo in se spustili proti Mali Košuti. Na desnem ovinku se je stezica pognala navzgor med ruševje, travnat kolovoz pa je zavil desno navzdol. Po njem smo sestopali ob ograji; ne enem kolu je bila celo markacija. Čez četrt ure, na vrhu Zgornje Dolge njive, je padla odločitev, da ne pojdemo na Malo Košuto.

                                                           

                                                                        Čez 10 minut smo pri lesenem kažipotu zašpilili klobaso. Mokrotni svet pod vodnim zajetjem je bil kot nalašč za vodoljubne kalužnice. Čez 25 minut smo se ustavili na planini Spodnja Dolga njiva, kjer gojijo gosi, race, purane, prašiče, ovce in krave. Pročelje koče krasijo rogovje, zvonec, živahna tabla o Orlovi poti in poslikano znamenje, posvečeno Mariji Snežni. Poleg vsega drugega premorejo tudi Gujsa bar. Privoščili smo si kislo mleko. Od avta nas je ločilo le še četrt ure hoje.

 

 

 

 

 

Po dobrih šestih urah (slabih štirih in pol hoje) še nismo bili posebno utrujeni, zato sva z Janijem sklenila končno poiskati znamenje Bornovima uslužbencema, ki ju je prepovedana ljubezen pognala v smrt. Jelendol sva že »vzela«, vendar pri iskanju znamenja nisva bila uspešna. O tej romantični, a žalostni zgodbi sva brala v knjigi Bojana Knifica Bornovi v Tržiču. Pričevanja o življenju tržiških baronov (Založba Narava d.o.o., Kranj 2016)* in na spletu. Vedela sva le to, da se moramo nazaj grede ustaviti v Jelendolu pri prvi hiši na desni, Za Kajžo, in se nekje na nasprotni strani ceste povzpeti v gozd. Zdaj je imel Tomaž priložnost spoznati najine »obplaninske dejavnosti«, ki nama pogosto popestrijo hribolazenje. Precej po naključju sem opazila stezico, katere začetek se je skrival v grmovju kakih 100 m nazaj od hiše proti Medvodju, zato tudi stopničk nismo videli. Više razločna potka z že podrto ograjo in celo z jeklenico nas je po nekaj težavah zaradi podrtega drevesa pripeljala do znamenja, pritrjenega na drevo. Fotografijo mladega para in sliki angelov je žal načela vlaga. Že velikokrat videno: z navdušenjem ustvarjeno propada, ker zmanjka navdušenja za vzdrževanje.

 

S svojim prvim skupnim hribolazenjem smo bili zadovoljni, zato smo sklenili, da pojdemo še kdaj družno v hribe. Za konec pa še Tomaževa panoramska slika Tolste Košute z okolico, kakršnih midva ne znava posneti.

 

* Odlomek iz knjige: »Franc Müller, rojen na Bistrici pri Rožu na Koroškem 8. oktobra leta 1909, je bil pri Carlu Bornu gozdarski pripravnik, Marija Ogris, rojena 28. maja 1908 v Borovljah na Koroškem, je bila pri njem sobarica /.../ Franc in Marija sta bila /.../ leta 1931 stara 22 in 23 let. Mlada, zaljubljena, a različnih stanov. Franc /.../ je bil namreč iz premožne in ugledne nemške družine, Marija /.../ iz preproste slovenske družine pa je na gradu opravljala hišna dela. /.../ Nekega dne /.../ ju je na zmenku zalotila Maria Renata /Bornova žena/ in jima naročila, da se morata naslednje jutro oba zglasiti pri njej. Ker sta vedela, da njune ljubezni ne starši ne ljudje iz okolice ne odobravajo in ker sta se ustrašila posledic svojih dejanj, sta se oba podala v smrt. Pred jutrom sta odšla v gozd, kjer je on ustrelil najprej njo, potem še sebe. Za nastalo nesrečo je bilo Marii Renati, ki je bila sicer dobrega srca, izjemno hudo, zato je naročila, naj ju pokopljejo skupaj. Pokopana sta na tržiškem pokopališču /.../, grob je še vedno redno vzdrževan /.../. Pokopali naj bi ju v dveh ločenih jamah, a je dež zemljo razmočil, da sta se jami združili in so ju pokopali skupaj /.../ V spomin na tragični dogodek stoji znamenje v Jelendolu za zadnjo hišo, za Kajžo. /.../ Elizabeth /ena od Bornovih dvojčic/ je priskrbela nosilni les, ograjo in pot do znamenja. 28. oktobra 2006 ob 13.30 je znamenje blagoslovil župnik Roman Starc /.../«

Golica po zimski poti

Zadnjo majsko soboto sva se odločila za zimsko pot na Golico. Spomnila sva se namreč stare lesene tablice pri Karlovem (Korlnovem) rovu in pričakovala, da bova bolj ko ne sama, razen na cilju seveda. Toda ko sva se pripeljala na Planino pod Golico, sva debelo pogledala: dvorišče pri Belcijanu je bilo zaprto s trakom, parkirišča so bila polna, ob cesti vse zaparkirano, mladi redarji so se trudili usmerjati promet. Sploh nisva pomislila, da ljudje še vedno hodijo gledat narcise. Med pločevino so se zibale krave in puščale smrdljivo sled. Iz avta poleg najinega je izstopila navdušena štajerska obiskovalka: »Pa kák je káj láhko bolj kičasto?!« Preden sva zapustila avto, sva ga morala očistiti, saj se je prav ob njem nečedno spozabila krava.

 

Parkirišče za odcepom levo k Betelu je bilo prav tako polno pločevine, tudi tuje – hrvaške, nemške, enako okolica sankaške koče. Pri Karlovem rovu (1040 m) čez 15 minut je sledilo novo presenečenje: na »najino« pot onkraj mostička so zavijali številni pohodniki. Po koreninasti stezi sva se povzpela v gozd in kmalu zagledala slap Bašar. Kljub mnogim stez(ic)am so oznake jasno kazale pravo pot. Na manjši že zaraščeni poseki sva dosegla gozdno cesto (1118 m) in sledila kažipotu levo Koča na Golici 1h 10min. Cesto sva zapustila po široki, a zelo koreninasti stezi desno navzgor mimo ruševin kamnitega objekta. Četrt ure od Karlovega rova se je levo odcepila steza proti majhni koči. Radovednost naju je pripeljala k nadstrešku z mizo in klopjo pod skalno steno s plezališčem. Kot navadno sem se zabavala z imeni plezalnih smeri: Komisija za šund, Švrkotova, Težka maršalska, Panks v telovadnc, Mali nije to za nas, Reinkarnacija, Špranca, Novi val. Plezališče pod Golico (tako v vpisnem zvezku GRS, AO Jesenice; na Plezanje.net Planina pod Golico; na Hribi.net Brdo, 1192 m, 20‒30 m visoka stena) premore celo svoj vodniček.

 

 

 

 

Na pot se nisva vrnila po stezi, po kateri sva jo zapustila, ampak sva od plezališče odšla po kolovozu nekoliko više. Ob njem je tekel vodovod. S poti sva kmalu opazila tablico Spomenik / Padla sta kurirja NOB, ob puščici nazaj pa je pisalo 200 m. Odločila sva se ga poiskati. Držala sva se desno, pod zajetjem visoko levo v bregu pa sledila rdeči puščici naprej v gozd (seveda ne vedoč, ali je povezana s spomenikom, morda je bila gozdarska). Svet je bil močvirnat, poln potočkov, mlakuž, mahov in kalužnic. Kljub množicam planincev pa tisti dan ni nobeden zavil ne k plezališču ne k spomeniku, kakor da sva midva edina radovedneža. Z nekaj tavanja, ker poti pravzaprav ni, sva dobrih 5 minut od tablice res našla kamnito-betonski spomenik z bronasto tablo: Tukaj sta padla 16. 3. 1945 kurirja NOV / ČUDEN VALENTIN / RAZINGER JOŽE / Slava njima! Splezala sva še do zajetja. Zgoraj je z leve pritekla k njemu gozdna cesta in povzpela sva se po njej. Ko se je priključila drugi cesti, se je od spodaj iztekla nanjo planinska pot, po kateri so prihajali vedno novi pohodniki. Nad ovinkom druge ceste so lepo poslikani kažipoti kazali nazaj proti Planini pod Golico ter navzgor po stopnicah proti Golici in tamkajšnji koči. Naslednja kažipota (1218 m) sta bila natančnejša: nazaj Planina pod Golico 50min, desno v breg Koča na Golici 1h 5min.

 

 

 

 

 

Nedaleč nad naštetimi kažipoti (slabih 10 minut od spomenika) sva prišla do spodnje postaje tovorne žičnice, kjer sta se ločili leva zimska (1.35) in desna »navadna« (1.30) pot na Golico. Kažipota sta se razhajala tudi glede nadmorske višine žičniške postaje: 1226 oziroma 1223 m. Na enem od poslikanih kažipotov je bil dodan še podatek, da je zimska pot zahtevna. Ko sva se podala nanjo, sva se rešila gneče. Ob poti so cveteli ranjaki, orlice, trilistne vetrnice, marjetice, mlečki, bele kobulnice, rumene košarnice. Po 10 minutah sva vstopila desno v suho skalnato strugo in kakih 20 m više levo iz nje. Ob odcepu desno proti strugi je kažipot Zimska pot poskrbel, da sva vztrajala naprej navzgor. Vzpenjala sva se v strmih ključih po pletežu korenin in kljub številnim bližnjicam sledila oznakam. Čez 10 minut sva dosegla greben in nadaljevala navzgor po njem. Strmina je sčasoma popustila.

Po dobrih 10 minutah je greben zavil desno in se zravnal, potem pa se je spet vzpel; pokazale so se skale in koča. Zaslišala sva živ-žav pri njej in blejanje ovc. Po ponovnem spustu se je pot pognala med skale, ki so jih krasili dišeči volčini, alpske velese, mračice, mastnice, grebenuše, resje. In že sva bila pri klinih in jeklenicah. Pot je bila krušljiva, drobljiva. Srečala sva družino v supergah, ki je zimsko pot izbrala za spust; očka se je pošalil, da so težkokategorniki. Mimo klopce in dveh »šopkov« kažipotov sva po 20 minutah prispela h Koči na Golici. Kakšen direndaj! Več kot običajno je bilo star(ejš)ih in otrok, gotovo zaradi narcis. Predvsem pa v svoji planinski »karieri« v hribih še nikoli nisem videla toliko psov kot tisti dan. Neka gospa je imela štiri, ki so ubogljivo sedeli v ravni vrsti in čakali, da jih je fotografirala.

 

Nad kočo sva se oprijela desne steze, ki je bila sicer slabša, a manj prometna. Ko se je združila z levo, je nastala kolona. Nekatere markacije so bile obrobljene zeleno, mejne; mejo so označevali tudi mejni kamni. Seveda, saj je Golica/Kahlkogel mejna gora. Narcis ni bilo več toooliko, drugih rož pa precej. Po travnatem pobočju so se pasle ovce. Približno na pol poti sva prišla do električnega pastirja in si odprla vrata skozi ograjo. Vsak po svoje – po stezi ob ograji ali po kamnitem grebenu – smo pol ure nad kočo dosegli vrh (1835 m). Tamkajšnji mejni kamen ima številko XXVI/26. Kljub oblakom so bili kar lepi razgledi na Julijce, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe in doline na obeh straneh meje. Skupina Hrvatov se je pri ostankih Kadilnikove koče slikala s hrvaško zastavo. Po zahodni rami sva se zložno spustila še do kakih 5 minut oddaljenega spomenika Žrtvi svojega poklica ALOJZIJU BRINŠEK^u. Umoril ga je tihotapec. Napis je že nečitljiv.

 

 

Z vrha sva se vrnila h koči, kjer kljub gneči ni nihče nosil zaščitne maske. Na voljo pa je bilo razkužilo in stregli so le zunaj. Privoščila sva si kosilo. Čudim se, da Jani ne obupa ‒ kot skoraj vedno je naročil žgance, čeprav niso nikjer dobri. Tudi sicer nisva bila posebno zadovoljna, saj sta bila obroka pičla in hladna. Ampak ker v hrib seveda ne greva zaradi kosila, nama to ni pokvarilo razpoloženja.

 

 

 

 

 

V dolino sva se odpravila po »navadni« poti, ki sva jo že poznala. Po njej je še vedno prihajalo navzgor veliko ljudi. Daleč na desni sva opazila leseno hiško na strmi skali.  V 40 minutah sva bila pri spodnji postaji žičnice. Od plezališča sva slišala glasove, pa sva šla še enkrat tja. Očka je varoval štiriletnega Jureta, da je splezal do vrha in nato abzajlal, šestletna Sara pa je poklepetala z nama. Pohvalila se je, da je bila tudi ona že na vrhu. Očka je ugibal, ali je že prepozno za na Golico, sploh ker je nekoliko dišalo po dežju, mamica pa je dala otrokoma preslabe čevlje, ki ne bi kljubovali mokroti.

Ko sva po 20 minutah pristala pri Karlovem rovu, sva zavila levo, proti Fentovemu polju, da bi dognala, kako se pride čezenj na Križov(e)c, kar sva nekoč že neuspešno poskušala. Čez 5 minut sva zavila desno s ceste čez travnik z razvalino proti gozdu, na razcepu pa levo na močvirnato stezo, utrjeno z že trhlimi brunci in poraslo s kalužnicami. Breg na levi so krasile narcise. Onstran potočka na začetku gostega mešanega gozda, kjer sva prejšnjikrat odnehala, sva zavila po levi stezici, na razcepu pa desno (tudi tam so močvirje »krotila« brunca). Prišla sva na jaso, ograjeno s trakom. Prestopila sva ga in nadaljevala po poti, bolj podobni strugi kot stezi. Ta se je zožila v stezico ter naju po daljšem spustu pripeljala do zaraščene prečne poti. Zavila sva desno nanjo. Ob njej je bilo vse rumeno dvocvetnih vijolic. Pod seboj sva videla sankaško gozdno cesto. Spustila sva se levo čez močvaro in prečkala jarek ter zavila levo navzdol po strmem prečnem kolovozu. Po kratkem spustu skozi gosto smrečje sva prestopila potok ter po 35 minutah zlezla na gozdno cesto in se odpravila desno po njej. Pri tabli Stare rudne poti o Valentinovem rovu sva spoznala, da sva na cesto spet sestopila prekmalu, zato sva kar obrnila. Poslej sva se vračala po cesti. Potem ko je z desne pritekla sankaška proga, so naju spremljale varnostne ograje. Po pol ure sva se mimo Fenta, Karlovega rova in sankaške koče vrnila k avtu.

 

 

 

Tako sva preizkusila še zimsko pot na Golico, »odkrila« partizanski spomenik in plezališče, pot na Križov(e)c čez Fentovo polje pa čaka na morebitni tretji poskus. Jani je sicer že drugemu nasprotoval, a je na to že pozabil. Mogoče bo pa še enkrat.