Na Kofce na štruklje in juhej na Juhej

Prejšnjo nedeljo so nama spet zadišali štruklji na Kofcah. Sicer sva "porabila" že vsa izhodišča, kaka variacija na to temo se pa še vedno najde. Kakor že kdaj prej sva se odpeljala skozi Tržič, Dolžanovo sotesko in Dolino v Jelendol. Tokrat sva parkirala pri športnih igriščih ob cesti proti Medvodju.

Napotila sva se ob Dolžanki in postala pozorna na številne sledi divjadi v snegu. Gozdna cesta naju je kmalu pripeljala do krmilnic in skladišča krme, kar je razložilo sledove "stampeda". Čez dobre pol ure sva kljub zasneženemu vozišču naletela na parkiran avto, kmalu zatem pa se nama je odprl pogled na Košuto. Potem se je levo v bregu pokazala lesena hiška, ki najbrž že sodi k planini Dolžanki, a sva zaradi globokega snega nadaljevala po cesti do večjega betonskega mostu, pri katerem je parkirišče. Tam se v levo odcepi kolovoz in po njem sva se povzpela na planino. Eno markacijo sva opazila na drevesu, kjer kolovoz vstopi v gozd, eno pa med hišami. Po sprehodu med njimi sva kar nadaljevala od tam in pot se je kmalu združila s kolovozom. Po 20 minutah sva prišla do drugega kolovoza, kjer ni nič označeno, ali je treba levo ali desno. Zavila sva desno nanj in takoj levo z njega. Na mokrih delih poti sva naletela na nekaj drsalnic. Ko sva naslednjič dosegla gozdno cesto, sva slabih 100 m v levo opazila lovsko kočo, naju pa so markacije usmerile desno in po nekaj korakih spet levo v breg. Gozdno cesto sva prečkala še enkrat. Markacij je bilo ves čas bolj malo (katero je najbrž skril tudi sneg). S poseke že blizu planine se lepo vidi greben Košute, nekaj korakov v levo pa je zanimiva kapelica. Do Doma na Kofcah (1488 m) in štrukljev je bilo le še četrt ure (skupaj dobre tri ure – treba je bilo gaziti in moj gleženj se v snegu še vedno ne obnese najbolje). Kot navadno so ob peči moževali (predvsem politizirali) "stalni gostje", skupina mladih alpinistov pa je pospravljala vrvi in drugo opremo, o kateri veva malo ali nič.

Vrnila sva se po isti poti. Lastne gazi so nama veliko pomagale tako pri orientaciji kot pri hitrosti. Prej kot v dveh urah sva bila spet v dolini. Kljub neznanskemu mrazu (na planini je bilo dosti manj mrzlo kot tu; domačin nama je zaupal, da to zimo zebe celo njega, poleti, ko je drugod vroče, pa je pri njih prav prijetno) sva sklenila še nekoliko raziskati Jelendol. Sprehodila sva se med zanimivimi starimi hišami in se nad gradom sv. Katarine ali Put(e)rhofom, kakor se je Jelendol imenoval nekoč, povzpela po ograjeni potki h grobnici baronov Bornov. Juliusa Borna planinci poznamo predvsem po Bornovi poti skozi predora na Begunjščico in tudi predor za cesto skozi Dolžanovo sotesko je dal zgraditi. Baje pa je bil – kako aktualno – tudi specialist za saniranje gospodarskih podjetij v težavah.

Ko sem na kažipotu opazila imeni Mali in Veliki Juhej, sem bila navdušena: tako imenitnega imena pa še ne! In primernega za hrib! Iz vasi sva se napotila po mostu čez Dolžanko v breg proti kapelici in naprej levo mimo nje na vlako. Koničasti Mali Juhej naju je čakal na levi. Že skoraj v višini vrha se odcepi levo ožja potka na razgledišče (iz vasi največ 10 minut). Na njem sta razgledna klopca in betonski podstavek, na katerem je po pripovedovanju domačina nekoč stal kip jelena (gotovo zaradi imena kraja). Nato sva se vrnila na vlako in nadaljevala naravnost navzgor. Na vrhu se v desno odcepi potka, vlaka pa se rahlo spušča naprej. Zavila sva desno na potko (oznak sicer ni) ter se povzpela v ključih mimo dveh možicev in komaj čitljivega kažipota V. Juhej na vrh Velikega Juheja (iz vasi dobre četrt ure) s klopcama in stebri, ki bi bili lahko del (nekdanje) ograje. Tudi ta je razgleden: na eno stran se vidi Košuta, na drugo pa Štegovnik. Vrnila sva se nekoliko drugače. Spustila sva se nazaj na vlako, a nisva zavila levo proti vasi, ampak sva po nekaj korakih desno nekoliko navzdol našla odcep zelo strme potke. Sestop z vlake nanjo je precej težaven, nadaljevanje pa je kar v redu, le zelo ozka je. Nekaj časa teče v napačno smer, nato pa zavije nazaj in pripelje na razcep: izbrala sva levi krak navzdol. Tudi na naslednjem razcepu sva se spustila po levem kraku (naravnost) in skozi drevje že zagledala hiše v Jelendolu (pot vrnitve je bila nekoliko daljša kot pot vzpona). Juhej!

Dovžanova soteska

Večino julija sva preživela v severnih ZDA in čeprav sva tam veliko hodila, tudi po hribih, sva se že zelo veselila hribolazenja spet doma. Prvi konec tedna po vrnitvi sva bila preveč zaposlena, da bi si lahko privoščila ves dan v hribih, nisva pa zdržala, da ne bi bila šla vsaj na pošten sprehod. Tako sva se zadnjo julijsko soboto odpravila v Dovžanovo sotesko. Za to sva imela »nujen« razlog: pripravo za primer, če bi si patagonci, ki sva jih za september povabila na Štegovnik (iz Tržiča naj bi se skozi Dovžanovo sotesko in Jelendol odpeljali do Medvodja, izhodišča za pot mimo Štegovniškega slapu), spotoma hoteli ogledati še ta lepi konec Gorenjske. Jani je zanje pripravil kratko predstavitev:

Cesta do Jelendola vodi tudi skozi Dovžanovo sotesko. Tako se imenuje del doline gorske reke Tržiške Bistrice, kjer na najožjem delu ob vodi zmanjka prostora celo za cesto. Soteska je znamenita po dveh značilnostih: edinstvenem slapišču prek velikih zaobljenih blokov kremenovega konglomerata in izrednem bogastvu paleozojskih fosilov. Kremenovi bloki so se v strugo privalili s skalnate Borove peči nad desnim bregom reke, še bolj divji videz pa soteski daje pet piramidastih Kušpe(r)garjevih turnov na nasprotni strani reke. Na njih so si tržiški alpinisti uredili eno prvih plezališč v Sloveniji. Za naravni spomenik je bila soteska razglašena leta 1988 zaradi svetovno pomembnega nahajališča okamnelih rastlin in živali. Tam so namreč našli več kot 20 novih vrst ramenonožcev, predvsem pa prvič veliko luknjičarko. Do prihoda Juliusa Borna je skozi dolino vodila s skalami tlakovana pešpot. Ta je bila v ožini speljana po Hudičevem mostu iz vrbovih šib in desnem bregu reke. Leta 1759 jo je na tisti strani močno olajšalo prebitje Malega predora, ki ga je menda opravil eden od Brusovih hlapcev (podpis M. P.), ki se je ravnanja z razstrelivom naučil v laških rudnikih. Stari Born je dal poleti 1895 narediti Veliki predor na levem bregu (dela je vodil inženir Viljem Lindauer iz Celja) in tako omogočil zgraditev prave vozne ceste skozi sotesko. Najlepši pogled nanjo se ponuja z Bencetove poti. Ta je dobila ime po domačem alpinistu Filipu Bencetu - Ta črnem (1950‒2009). Bil je odličen plezalec, a v zrelih letih zelo samotarski. Med drugim se je uvrstil med prve tri Jugoslovane, ki so rešili vse »tri zadnje probleme Alp«, in šel z odpravami šestkrat v Nepal, vendar je samo enkrat stopil na vrh osemtisočaka (na Šiša Pangmo leta 1989). Veljal je za odličnega poznavalca sten nad Belopeškimi jezeri in severne stene Storžiča. V slednji je v Kramarjevi smeri, kjer je kot 17-letnik začel svojo alpinistično pot in jo preplezal več kot tisočkrat, 3. 4. 2009 pod plazom tudi ugasnilo njegovo življenje. Od zgornjega konca poti je po ostankih predbornove pešpoti le minutko ali dve do zaselka Na Jamah, kjer na slikoviti polički stoji nekdanja Bencetova domačija.

V soteski sva se ustavila na parkirišču pred predorom, kjer se začne tamkajšnja gozdna učna pot, odsek Razgledne učne poti Dovžanova soteska. Onkraj ceste sva po brvi prečkala Tržiško Bistrico. Vode ni bilo posebno veliko, a slapišče je bilo kljub temu lepo. Na drugi strani sva najprej zavila desno. Na slikoviti, razgibani poti z lepim pogledom na reko, cesto in Veliki predor so nama pomagali mostički in varovala; to je še en odsek Razgledne učne poti, imenovan Bencetova pot, ki vodi tudi skozi Mali predor. Na njem sva poiskala »podpis« Brusovega hlapca, ki je prebil skalovje. Pri razlagalni tabli o kremenovem konglomeratu in zaselku Na Jamah sva po ozki makadamski cesti, na kateri so ponekod še vidni sledovi nekdanje s skalami tlakovane poti, zavila levo proti zaselku. Nekatere hiše je že skoraj snedel zob časa, nekatere pa so bile videti še žive ‒ če ne stalno, pa vsaj občasno naseljene. Najbolj naju je seveda zanimala Bencetova (Dolina 1), označena s tablicama Domačija Filipa Benceta in Pr Cênnmo Šímnə, pred katero je stala lesena skulptura Marca Milcovicha »Dovžan's Eye«.

Na koncu zaselka sva po mostu čez bučno Tržiško Bistrico spet prišla na cesto. Ob njej je stala tabla za Razstavno-izobraževalno središče Dolina, h kateremu se pride levo, midva pa sva se spustila desno. Mimo zgornjega parkirišča, kjer sva si ogledala geološki steber, sva se vrnila k avtu skozi Veliki predor. Na njem sta dve tablici: bela na levi spominja na grofa Gustava Chorinskyja, ki je leta 1852 uradno potrdil zemljiško odvezo, črna na desni pa na barona Juliusa Borna, ki je leta 1895 dal napraviti predor. Pri parkirišču sva še enkrat prestopila Bistrico in tokrat na drugi strani zavila levo. Tam bi bila prišla do Jamenšnikove domačije (ali Jemenšnikove ‒ na spletu se pojavljata obe imeni) s paštbo (sušilnico za lan), vendar so naju dolžnosti že klicale domov, zato sva prej obrnila. Med potjo sva občudovala pisano trbiško brečo. V gozdu so cvetele ciklame, sicer pa rož ni bilo veliko, zato me je toliko bolj razveselil ob Bistrici rastoči grm metuljnika, na katerem se je zibala čedna gospica (kako primerni imeni!).

 

Zdaj ko se spominjam tega prijetnega poletnega popoldneva, je v Dovžanovi soteski vse prej kot lepo, saj jo je 30. oktobra prizadela huda vodna ujma. Ne le da je poškodovala pohodne poti, podrla je tudi cesto, odrezala Jelendol od sveta in odnesla Dovžanovo hišo, k sreči pa ni bilo žrtev. Da bi se v dolino čim prej vrnila mir in lepota!

Tegoška gora za navdušence

Zadnjo (lansko!) oktobrsko soboto sva se kot že ničkolikokrat odpeljala v Jelendol, od tam pa proti Medvodju in po približno 2 km levo ob Zalem potoku. Pripeljala sva se pod planino enakega imena (1032 m), kjer se vozna gozdna cesta konča z obračališčem, nad njim pa stoji precejšnja počitniška hiša. Tam sva parkirala. Za cilj sva si izbrala Tegoško goro (najvišji vrh mogočne gore enakega imena, ki se začne vzhodno od Škrbine in niza vrhove do Macesja) z nekaj »podcilji«, katerih eden je bila Tegoška planina, ki sem jo predlani zaradi bolezni zamudila.

Podala sva se navzgor po kolovozu desno od počitniške hiše (vlako levo od nje sva se namenila raziskati nazaj grede). Pripeljal naju je do koč na planini Zali potok. Po sprehodu med njimi sva nadaljevala po kolovozu in takoj prišla na razcep, kjer sva izbrala desni krak navzgor. Spremenil se je v stezo, poraščeno s travo, ki je bila popolnoma razmočena, saj je ponekod voda kar tekla po njej. Ko se je strmina za kratek čas unesla, sva prečkala potok, potem pa se je steza pognala še bolj strmo v breg. Vzpenjala sva se po mokri Mrzli dolini. Še večkrat sva morala čez vodo; nekje je odnesla kos poti, tako da sva hodila pravzaprav po strugi.

 

Ko se je svet osušil, se je vzpon nadaljeval po stezici, obrasli in porasli z visoko suho travo, desno ob njej pa je tekla suha peščena in kamnita struga in pozneje zaraščen ozek jarek. Dosegla sva uravnavo s poseko in vrh nje zagledala rob ceste iz Jelendola proti planinam pod Košuto. Poseko sva prehodila po razritem opuščenem kolovozu skozi suho travo, ki nama je segala do pasu. Cesto sva dosegla kake pol ure nad izhodiščem in nadaljevala desno navzgor po njej. Nasproti studenčka na levi naju je verižica na desni opozorila na odcep k počitniški hišici s sila okrašeno okolico.

Od počitniške hišice je cesta tekla mimo peskokopa ter naju po rahlem spustu pripeljala do kažipotov levo proti Tegoščam, Šiji in Pungratu. Sledila sva jim na stransko cesto. Od nje se je odcepilo več kolovozov, eden desno z zapornico. Levo pod cestiščem sva opazila kolovoz in sklenila nazaj grede preizkusiti, kam vodi. Na naslednjem razcepu je pot na Pungrat in Šijo odšla levo, midva pa sva se držala desne smeri proti Tegoški planini. Toda nedaleč naprej, po slabe pol ure hoda po cesti, sva se pri odcepu levo odločila za pot čez planino Pungrat proti Škrbini, ki jo je bilo od tam prav lepo videti.

Vzpenjala sva se čez poseko, zasajeno z novimi drevesci. Kmalu po prestopu pašniške ograje sva na levi zagledala modro pobarvana kovinska vrata na planino Pungrat. Zgoraj ob cesti, ki je pritekla skozi tista vrata, sva videla kažipote, zato sva se usmerila tja. Tam je bil še en odcep levo k taborniškemu domu na Šiji, od koder je bilo slišati hrup in tudi prometa v tisto smer je bilo nenavadno veliko. Midva pa sva zavila desno, kamor je vabil kažipot Pungrat Odprto vsak dan. Hm. Kakih 20 minut nad cesto sva prispela do stanov na planini Pungrat (1447 m) in seveda niso bili odprti. Čisto do stavb nama pravzaprav ne bi bilo treba, a sva si hotela ogledati kažipote.

Čez pašnike, posejane s skalami, sva se podala navzgor proti Škrbini. Markacij ni bilo videti, le na levem robu planine sva na debeli smreki opazila smerno tablico navzgor Škrbina 1^h. Skozi pas gozda sva prikoračila med ruševje, ki ga je popestrilo nekaj zardelih jerebik. Strma, ozka in vijugasta, a dovolj dobro označena stezica naju je mimo vodnega zajetja in slikovitih skal natanko uro nad planino odložila na sedlu Škrbina/Skarbina (1869 m). Na drugo stran sva prvič pogledala v Avstrijo. Zarjavela smerna tablica nama je povedala, da morava desno proti Košutnikovemu turnu, bližnja skala pa še dodala znak za zelo zahtevno pot, ampak midva seveda nisva nameravala tako daleč. Na tamkajšnjem mejnem »kamnu« piše XXIV/83.

 

Ko sva zapustila sedlo in se s strmega pobočja ozrla nanj, sva ga šele zares videla kot škrbino. Pot naju je vodila mimo odcepa proti Malejevi planini in Selam/Zell. Odpirali so se čedalje širnejši razgledi na Kamniško-Savinjske Alpe. Nadaljevala sva desno po grebenu ali tik pod njim; ozko stezo so tu in tam »zagradile« skale. Pobočje pod nama (na slovenski strani) je bilo silno strmo in travnato, prav »primerno« za zdrs. Dohitel naju je mladenič, ki se je povzpel na vsak vršič v grebenu (midva sva enega, nekoliko umaknjenega levo od grebena, izpustila). Fotografirali smo drug drugega in potem nekaj časa hodili skupaj. Po 40 minutah od Škrbine smo se povzpeli na Pungratsko goro/Dichte Spitze (2025 m, mejni kamen XXIV/74), označeno z geodetskim kamnom s križcem in kamnom z napisom KT. Daleč pred seboj smo zagledali čredico gamsov, ki se je pasla po pobočju nad Tegoško planino. Mladenič je odhitel naprej, midva pa sva se še razgledovala. Ko je začelo brenčati in je »brenčalo« nekaj časa lebdelo nad Kladivom, sva že mislila, da se je zgodila nesreča in je helikopter pripeljal reševalce, a se je k sreči izkazalo, da se nekdo spreletava za zabavo.

 

S Pungratske gore sva se spustila na stezico pod vrhom in mimo Pišence/ Pešince/Windhöhe (1999 m) prikorakala pod Klado/Kleinspitz (1956 m). Strm vzpon nanjo se začne pri mejnem kamnu XXIV/68. Izpustila sva jo in se ustavila na vršiču s kamnom XXIV/65, od koder je bil lep pogled nazaj na greben, zadaj za njim pa sva razločila celo Triglav. Na najvišjo točko Tegoške gore (2044 m, mejni kamen XXIV/63) sva stopila 40 minut od Pungratske. »Najin« mladenič je tedaj stal že na Macesju. Razgled je bil čudovit, med drugim sva prvič lepo videla Cjajnikov steber. Cjajnik/Lärchenturm (1967 m) je skalnat stolp, ki ga imajo nekateri za del Macesja, od tod tudi ime Macesnov turn, če to ni zgolj prevod nemškega imena. Domneve o imenu sem našla tri (v obojih Karavankah, tako Klinarjevih kot Janševih, in zanimivem zapisu Gorazda Goriška): s planine Mrzli log je menda videti kot čajnik, Ecjan (po Klinarju) ali Cjan (po Gorišku) se imenuje del pobočja Tegoške gore, tretja pa je izpeljava iz encijan – cjan. 

Ko sva se odpravljala z vrha, je po brezpotnem travnatem rebru (Klinar ga tako celo imenuje: Travnato rebro) ves navdušen prisopel gor mlad par s kužkom. Ta direttissima se nama je zdela prestrma za sestop, zato sva se vrnila po grebenu ter ga po 20 minutah na najnižjem delu zapustila in se spustila proti Tegoški planini (1430 m; Janša uporablja ime Tegošče, na kažipotu, koči in zemljevidu pa piše Tegoška planina). Spuščala sva se na pogled in si sproti določala grmičke in skale, kjer sva zavijala, da ni šlo prestrmo naravnost navzdol. Po slabi uri sva pristala pri Jelendolu 34, kakor piše na eni izmed stavb na planini. Stara smerna tablica z napisi Pungart 0,30^h, Dolga njiva 1.20^h, Šija 1,30^h in Kofce 2,00^h je ležala na tleh. Poklepetala sva z domačinoma, ki sta moževala na verandi, in nadaljevala pot po cesti nad stanovi.

Pri kovinskih vratih sva zapustila planino in stopila v gozd. Onkraj njega se je obakraj ceste s pogledom na gore od Ojstrice do Storžiča košatila visoka suha trava. Kmalu za razgledno klopco sva srečala lovca, ki nama je s kazalcem na ustnicah pokazal, naj bova tiho; hodil je po travnatem grebenu po sredini ceste, da bi stopal čim tiše in tako ne bi svoje žrtve opozoril nase. Za levim ovinkom s parkiriščem, nad katerim so žareli macesni, se je cesta začela nekoliko spuščati. Približno 40 minut pod planino sva prepoznala odcep proti Pungratu, kjer sva zjutraj zapustila cesto, in klobasa je bila zašpiljena. Sledil je razcep s kažipoti in kakih 40 m pod njim sva pri možicu, ki sva si ga postavila gor grede, preverila, kam pripelje tamkajšnji kolovoz. Na gozdno cesto sva sestopila pred peskokopom in si pot precej skrajšala (kdor bi hotel uporabiti to bližnjico gor grede, bi moral zaviti na prvi kolovoz za peskokopom levo). Takoj za studenčkom sva se spustila levo po neopazni »potki« brez oznak, ki sva jo k sreči poznala od prej, in se prebila skozi ščavje na poseki. Po Mrzli dolini in čez planino Zali potok je šlo hitro, na parkirišče pa sva se spustila po vlaki – pravcati drsalnici, ki naju je dostavila natanko k avtomobilu. Od »špile« do njega sva potrebovala 45 minut.

 

Ta prijetni in razgibani pohod nadvse priporočam. Res ne vem, zakaj si je Tegoška gora v vodnikih zaslužila mnenje, da je brez prave samostojne veljave in kot poseben planinski cilj zato običajno ne pride v poštev. Midva se za take zlahka navdušiva. Hoje je bilo tri ure in pol tja, dobri dve in pol nazaj. Ker sva se potepala več kot devet ur, sva se v dolino vozila že v pojemajoči svetlobi in je bilo treba kar nekaj previdnosti, saj je cesta slaba in se nanjo valijo tudi precejšnje skale. Previdno torej. Preden sva se poslovila od Zalega potoka, pa sva se ustavila še pri njegovem zalem slapu.

Malo po svoje na Stegovnik

Četrtek je bil tako lep, da bi ga bilo greh zapraviti med štirimi stenami, pa sva se že spet odpravila proti Medvodju. Tam sva doslej vedno zavila levo, tokrat pa desno za kažipotom Stegovnik – 3^h, mimo odcepa desno proti Stegovniškemu slapu in razpadajočih hiš (Jelendol 23) ter čez kak kilometer parkirala na označenem parkirišču na desni. Levo onstran Tržiške Bistrice so krmilnice za divjad in skladišča za krmo (k njim vodi most), nasproti tostran reke pa – kako predvidljivo – preža. Na pot sva se odpravila z napotki s spletišča Hribi.net v žepu, a se je ta zirehaški načrt spremenil v pravi mali podvig.

 

 

Od parkirišča sva se napotila po gozdni cesti in kmalu za cestno zapornico prišla do mostu, kjer se v Tržiško Bistrico izlije Fevča, ki priteče z desne. Zavila sva na gozdno cesto ob Fevči in na ostrem desnem ovinku pri betonskem mostu še enkrat pogledala napotke. Zdaj nama je jasno: tu bi bila morala zapustiti Fevčo, midva pa sva zapustila cesto in tako se je začela najina avantura. V omenjenem ovinku se odcepi levo v breg slab kolovoz, ki sprva teče vzporedno s Fevčo, in odtlej se dejstva nikakor niso ujemala z napotki s spleta. Na razcepu čez 5 minut sva se držala »glavnega« kolovoza, torej levega kraka. Kmalu se nama je odprl lep pogled na Dobrčo na levi, ko pa sva se ozrla, se je iznad gozda dvigala Stegovnikova stena Čeri. Kolovoz je strm in komajda vozen. Ko se je po dobrih 10 minutah v gostem smrekovem gozdu končno obrnil v želeno smer, desno, sva se znašla pred naslednjim razcepom; izbrala sva desni krak. Potem se je najin kolovoz kar končal, z leve pa je pritekel drug in nadaljevala sva po tem, silno blatnem. Takrat sva že vedela, da sva zgrešila opisano pot, a sva junaško nadaljevala po svojem (Janijevem!) občutku. Ta naju je pripeljal na gozdno cesto, na katero z leve priteče še ena. Po tej sva se sprehodila do prvega ovinka in imela kaj videti: Košuto, da bi se je skoraj lahko dotaknila. Na desni je kukala izza bližnjih hribov konica Tolste Košute, sledil je nazobčan greben, levo od njega so se vrstili Košutnikov turn, Macesje (Ostrv, Macesje, Perilnik in Užnik), Tegoška gora (koničasta istoimenska gora, Klada, Pišenca in Pungrat). Desno od Košute je Plešivec kazal svoj skalnati zob. Zelo dolgo sva se zamudila in kar pozabila, da pravzaprav ne veva, kje natanko sva.

Vrnila sva se na križišče in naprej na »glavno« gozdno cesto. Že po nekaj metrih se desno z nje odcepi razrit kolovoz. Janiju se je zdel tak kot tisti na sliki na spletu, zato sva veselo zakorakala po njem, vendar nadaljevanje poti ni bilo prav nič podobno opisu. Nekoliko više sva imela z njega še lepši pogled na vso Košuto od Velikega vrha do Tolste Košute pa tudi na Dobrčo in Triglav. Po dobre četrt ure se je blatni kolovoz pod poseko na levi pri enem izmed mnogih potočkov nehal; nadaljevala sva po travnatem, razmeroma širokem, a zelo poraščenem. Tudi tega je bilo v nekaj minutah konec. Po krajšem »bojnem posvetu« sva se pognala v brezpotni breg na levi, najprej naravnost navzgor, začenši pri jeziku proda, ki ga je v travo nanesel droben potoček, ko pa sva desno zgoraj zagledala vrzel med drevjem, sva zagrizla v tisto smer in pri vrzeli dosegla gozdno cesto. Ker se nama je zdelo, da je najnižja točka, ki sva jo videla levo od Stegovnika, sedlo Pri lojtri, kamor sva bila namenjena, sva se spustila desno po cesti in čez slabih 10 minut opazila skromno klopco iz brunc, nekaj metrov niže pa še odcep levo: tokrat res tistega s spletišča Hribi.net! Z dodatkom: pričakal naju je možic.

Nadaljevanje poti se je popolnoma ujemalo z opisom. Ko je blatni kolovoz napravil levi ovinek, sva se podala desno na drugega (ta sploh ni težko sledljiv – to je edino neujemanje dejstev z opisom tega dela poti). Na naslednjih štirih razcepih sva vsakič izbrala levi krak, potem pa se je kolovoz končal. Po stezi sva v nekaj korakih dosegla sedlo Pri lojtri (1486 m), kjer sva zagledala prvo markacijo. To križišče planinskih poti je v gostem smrekovem gozdu. Na drevesih so napisane smeri: naprej navzdol Jezersko, levo Brsnina in desno najprej Stegovnik, nato Javornik. Ubrala sva jo po prvi poti desno. Večino časa sva hodila po grebenu ob žicah – ostankih nekdanje velike obore za jelenjad. Nenadoma se je Jani, ki je hodil spredaj, glasno prestrašil: za potjo sta skrita za grmom tiho sedela možaka v neopaznih lovskih oblekah. Seveda sva jima pokvarila lov, a sredi tedna res nista pričakovala planincev. Po pol ure grizenja kolen (strmina je precejšnja in ker je bilo nekaj malega snega, sva bila zelo pazljiva, da nama ne bi zdrsnilo; k sreči je bilo toplo in sneg ni bil pomrznjen) naju je napis na skali obvestil: Vrh 10 min. Malo dlje je trajalo, da sva ga dosegla, kajti zadnje četrt ure je greben ponekod precej ozek, čez skalno poličko sva si pomagala z jeklenico, zadnji vzpon pa je bil zaradi spranih tal zdrsljiv. Na prvem predvrhu stoji majhen možic, na drugem cela piramida, na tretjem pa je vpisna skrinjica. Ko sva od nje pogledovala na prvi predvrh, kjer sva pustila nahrbtnika, so se prikazale štiri postave: mladi starši in dva majhna otroka.

Stegovnik je zelo razgleden. Poleg Košute in drugih že med potjo naštetih gora se z njega vidijo še grintovška in krvavška skupina, Kozji vrh, Storžič, Pečovnik in za njim avstrijske gore. Sredi gozdov sva prepoznala Medvodje. Vrnila sva se na prvi predvrh in poklepetala z mamico in očkom. Alpinista sta in otroka tudi že plezata. Deklica in deček sta se brezskrbno igrala med ruševjem. Kar je za naju skoraj podvig, je zanju igra.

Vrnila sva se po isti poti. Malo sva se bala, ali jo bova spet našla, pa je kar šlo. Na križišču, kjer sva zjutraj opazovala Košuto, sva ustavila tekača, da sva ga vprašala, ali bi po tej cesti prišla v Medvodje. Pritrdil nama je. Ker se je vse srečno končalo, sva bila pravzaprav zadovoljna, da sva že na začetku zgrešila opisano pot, saj je bila najina veliko prijetnejša in zanimivejša kot hoja po gozdnih cestah. Približno tri ure hoje gor, dobri dve dol, za »začimbo« majčkeno strahu, da bova zašla, pa sončen dan, ko sva lahko uživala v naravi in razgledih. Če vse to seštejem, vem, zakaj me danes, na Martinovo nedeljo, pogled skozi okno na deževen dan nič ne žalosti. Besedo o tem, ali je prav Stegovnik ali Štegovnik, pa tokrat prepuščam Janiju.