Kar dvakrat na Vratca nad Češko kočo

Za predzadnjo junijsko nedeljo sva si izbrala Vratca, razgleden vrh v severnem grebenu Kočne. Tja vodi zahtevna markirana pot od Češke koče, torej sva se odpravila k njej. Pri izvozu Kranj ‒ vzhod sva zapustila avtocesto in se odpeljala na Jezersko. Na Zgornjem Jezerskem sva za avtobusno postajo Lustik zavila desno proti Planšarskemu jezeru (v tisto smer so kazali še kažipoti za Češko in Kranjsko kočo ter kmetijo Ancel). Pri Anclu je bilo konec asfalta. Na razcepu, kjer je levi krak slepa cesta (v tisto smer vodi planinska pot na Goli vrh in Veliko Babo), so naju kažipoti za parkirišče, Češko kočo, Ledine in tovorno žičnico usmerili desno. Pripeljala sva se na urejeno parkirišče v Ravenski Kočni (995 m; S 46.384812, V 14.536508). Parkiralo je že precej avtomobilov, med njimi tudi češki, nemški in avstrijski. Ogledala sva si številne kažipote in smerne tablice v vse smeri ter table o sprehajalni tematski poti po dolini Ravenske Kočne in zanimivostih ob njej z reliefnim zemljevidom Jezerskega in okolice.

Parkirišče sva zapustila pri zapornici (naprej smejo le intervencijska vozila in oskrbovalci koč) in po gozdni cesti vstopila v gozd. Dokaj široka prometnica se je vztrajno vzpenjala. Desno ob njej je tekla suha struga in se čez čas »preselila« na levo. Na mestu, kjer se je desno odcepila druga cesta (ostala sva na prejšnji, označeni kot sprehajalna pot), se je pokazalo, da je struga nastala iz dveh, ki sta se tam združili. Pogled na prodnato razdejanje je pričal o razdiralni sili vode. V dobrih 10 minutah sva bila v zatrepu Ravenske Kočne pri spodnji postaji žičnice (1050 m). Pravzaprav dveh: tista više vozi h Kranjski koči, spodnja pa k Češki. Trije – Ljubljančan, Koprčan in Avstrijec – so parkirali celo tam. Kažipoti in smerne tablice so kazali desno Češka koča 1¹⁵ ter levo Kranjska koča na Ledinah in Zavarovana plezalna pot »Ferata« Češka koča. Začelo je rositi. Pod spodnjo žičnico sva se napotila desno po gozdni cesti in pred zapornico zavila levo, kamor je usmerjal kažipot Češka koča 1h 10min.

Strma gruščnata steza se je vzpenjala po listnatem gozdu. Deževalo je tako malo, da so bile krošnje zadostna streha, steza pa je že kmalu postala blatna in mokra. Srečala sva tri planince, ki jih je »Dobri den« izdal za Čehe. Zadnji je snel klobuk in se priklonil; tolikšne galantnosti v hribih vsaj pri nas nismo vajeni. Pri vzponu so nama med drugim pomagale lesene stopnice in lestev. V slabe četrt ure sva dosegla greben z Andrejevo klopjo. Nadaljevala sva po koreninasti stezi, ki se je vzpela po zgornjem robu poseke in naju pripeljala na tisto cesto, po kateri sva zapustila žičnici. Utrjena spodaj s skalnato škarpo in zgoraj z leseno podporo naju je sprejela s preprosto klopco in možicem. Po približno 50 m sva jo pri kažipotu levo Češka koča zapustila navzgor po gruščnati stezi. Čez kakih 30 m sva se po lestvi povzpela na podobno, le ožjo, bolj strmo in vijugasto stezo. Srečala sva mlad par, ki je poročal, da je zgoraj rosilo in pihalo, a za nama je prihajalo še veliko planincev. Takih in drugačnih stopnic se je zvrstilo še več in okrog podrtih dreves so bili speljani nadelani »obvozi«.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po slabih 20 minutah sva prišla do prečne steze, kjer sta bila kažipota nazaj Tovorna žičnica in levo Češka koča, desno pa nič, čeprav so bile tudi v tisto smer markacije (Jani je domneval, da se tam pride na Štularjevo planino). Zavila sva levo na mehko zemljato in z listjem postlano stezico, ki pa tudi ni bila čisto brez skal in korenin. Čez 5 minut se je ostro desno odcepila pot proti Makekovi Kočni (to nama je pozneje povedala oskrbnica Češke koče). Kmalu zatem sva stopila na plano. Vreme je bilo vedno bolj oblačno in deževno, zato sva morala obleči sebe in nahrbtnika. V Hudičevih klancih so se začele jeklenice, stopnice in lestve, ki so bile kar spolzke; ob eni je pisalo Vojtrca. Tam so naju prehiteli večja skupina in očka z otrokoma. Po mostičkih in ob jeklenicah, ki skrbijo za varnost na posebej ozkih in zračnih odsekih poti, ter čez grapo, po kateri je tekel potoček, sva čez tričetrt ure prišla do Mrzle doline (po Hribi.net 1500 m) in jo prečkala. Zaradi dežja in potrebne pazljivosti se nisem utegnila ukvarjati z rožami, čeprav sem jih seveda opazila: rumeno milje, srobote, špajke, marjetice, grebenuše, krvomočnice, dvocvetne vijolice, podlesne vetrnice, pogačice, resje, navadne slečnike. V Mrzli dolini so se pojavile še alpske velese, alpske mastnice, vetrovke. Naproti so nama prihajali vedno novi planinci. Še 2, 3 minute med skalami in zelenjem, pa sva zagledala kočo.

 

Češka koča na Spodnjih Ravneh (1545 m, tako je PZS napisala na tablici, na svoji spletni strani in na zemljevidih pa 1542 m) se imenuje tako, ker jo je davnega leta 1900 postavila češka podružnica SPD iz Prage. Letos je torej praznovala okroglo obletnico, 120. Že več kot 60 let jo uspešno vodijo oskrbniki iz znane jezerske družine Karničar. Nehalo je deževati in hladno je pihalo. Domačin, ki se je odpravljal na Vadine, je poznavalsko napovedal, da bo dež odpihnilo. Svojega psa je pohvalil, da je bil že nad 3000 m in da pride na Vrtačo po Ipsilonu (vzhodni grapi). Na Vratca nikar brez čelade, naju je posvaril. Namesto običajnega poziva, naj odnesemo smeti s seboj v dolino, je na leseni tablici pisalo: De neb' gdo djav dej pod mojo mizo kej ustav bom smetje kuj nazaj u rucok djav. V lesenem koritcu so se hladile pijače. Okrog koče so bili mize, klopi, gugalnica in kažipoti, na skali nekoliko proč pa plošča v spomin trem borcem gornikom. Zimska soba GRS in AO Jezersko z osmimi ležišči ponuja zavetje v času, ko je koča zaprta.

 

 

 

 

 

 

Od koče sva se mimo skale z napisi Kočna, Grintovec in Vratca odpravila med smrekami in skozi ruševje do helidroma. Že nekaj časa sva videla cilj. Kjer se gre levo na Kočno in Grintovec, sva zavila desno in sledila smeri Vratca stara pot med ruševjem in mladimi macesni. Po dobre pol ure prečenja gruščnatega pobočja je z leve pritekla še ena pot. Kamnito sivino je popestrilo nekaj ruševja, trave in le malo rož, tu in tam kak clusijev svišč. Ko sva prišla pod škrbino levo od skalnate konice, so v krušljivi grapi zelo prav prišle jeklenice – zdaj na levi, zdaj na desni. Tudi markacij ni manjkalo. Pod sedelcem sva poplezala po krajši lestvi. Čez kakih 20 minut sva stopila skozi »vratca«, zavila desno navzgor po skalah in za ovinkom se nama je odprl pogled na vrh z dolgo palico (na nekaterih slikah na spletu na tem drogu visi zastava). Tik pod vrhom je cvetelo nekaj lanov. Čez 5 minut sva bila na cilju. Od koče do njega sva potrebovala kar eno uro, čeprav je na kažipotu pri koči pisalo 40 minut (po vodniku od 45 minut do 1 ure). Ker sva bila posvarjena, naj na Vratca ne hodiva brez čelad, midva pa ju nisva imela, sva se vzpenjala po »etapah« in v velikih razmikih: šele ko je Jani preplezal del poti, sem mu sledila jaz, da ne bi kaj priletelo vame. To pa nama je vzelo več časa. Na vrhu sva našla dve skrinjici – eno prazno, v drugi je bil zvezek za vpisovanje. Sicer brez dvoma lepim razgledom vreme tisti dan žal ni bilo naklonjeno. Kljub temu sva prepoznala nekatere gore, na primer na severu Obir, Pristovški Storžič in Goli vrh, na severovzhodu Babi in Mrzli vrh pa še kaj.

 

Zaradi ledenega vetra sva se kar kmalu pobrala z vrha. Ob pogledu na drsalnico nama je že med »vratci« postalo nekoliko topleje, ko sva izstopila iz grape, pa je mraz v resnici popustil. Po dobre pol ure se nisva spustila levo po poti vzpona (stari), ampak sva nadaljevala naravnost naprej (po novi), čeprav sva že od daleč videla, da bo treba čez sneg. Po 20 minutah sta se stara in nova pot staknili. Spet je začelo kapljati, a mlad par je bil kljub temu namenjen navzgor. Ko sva čez 5 minut pristala pri koči, je že pošteno deževalo. Tokrat sva opazila še eno tablico o odnašanju smeti, lepšo tako oblikovno kot jezikovno (»priznavala« je tudi ločila). Okrog gugalnice in spomenika se je zbrala čredica ovc. V koči sem prebrala pesem Češka koča z akrostihom; napisal jo je Maks Starc, sin Antona in Pije Starc, oskrbnikov v letih 1929‒1940. Deležna sva bila dobrega ričeta in odličnega jabolčnega zavitka.

 

 

 

 

 

Ko je Jani odkril, da je na vrhu pozabil očala, je bilo treba še enkrat na Vratca. Pod grapo sva odložila nahrbtnika in tam sem ga počakala. Ker se mu ni bilo treba ozirati name, je kočljivi del poti opravil dosti hitreje kot prvikrat, zato je od koče do vrha porabil približno 40 minut, za vrnitev pa 35. Oskrbničin mož, prijazen Avstrijec (pomagat prihaja ob koncih tednov), nama je rade volje razložil razgled, kolikor ga je bilo. Kake slovenske besede se ni mogel spomniti, a sva tudi šluht razumela, pri nekaterih imenih gora pa si je pomagal z opisi, na primer da je »brez frizure« plešasti Goli vrh, smo se kar hitro sporazumeli. Povedal nama je tudi, da vsak junij prirejajo smučarske tekme Jezersko : (Železna) Kapla z začetkom na Zgornji Ravni in ciljem na Spodnji. Zelo prijazen gospod. Neslovenci, ki se trudijo govoriti naš jezik, me vedno navdušijo.

 

Mimo skale z napisom Jezersko sva se vrnila po poti vzpona. Po dobrih 20 minutah sva na koncu Hudičevih klancev šele zdaj opazila napis 1400 m. Čez 10 minut se je levi krak odcepil proti Makekovi Kočni, midva sva ostala na desnem. Na razcepu 5 minut zatem se je pot vzpona spustila desno, midva pa sva tokrat poskusila po stezi naravnost. Naletela sva na zanimiv »obvoz« okrog korenin podrtega drevesa. Prijetna stezica, posuta s suhim listjem, ki pa je skrivalo tudi korenine in skale, je prečila strmo gozdnato pobočje. Sčasoma je bilo med listavci čedalje več iglavcev in gozd je postal temnejši. Čez 5 minut sva iz njega zakorakala na Štularjevo planino (na tablici 1290 m), bogato s čmerikami, cvetele pa so tudi potočne sretene, spominčice, krvomočnice, nokote, bele detelje, bele kobulnice in druge rože. Tako razkošnih močvirskih osatov kot tam še nisem videla, a se še niso razcveteli. Pot naju je vodila mimo manjše stare brunarice, v gozdu je tičalo leseno stranišče. Planina ni bila videti živa.

 

 

S planine sva odšla še tretjič po isti gozdni cesti mimo skladovnice hlodov in gozdarskega delovišča. Oskrbnica Češke koče nama je svetovala, naj greva kar po cesti, čeprav je nekoliko daljša, a je najhitrejša, vendar sva hotela po markirani poti. Cesto naj bi zapustila na desnem ovinku, s katerega sva v gozdu sicer videla markacijo, odcepa pa ne, saj so bila ob cesti nagrmadena podrta drevesa. Treba je bilo precej naokrog, da sva prelezla podrto drevje in našla gozdno stezo, ki je vijugala kar strmo navzdol. Pod seboj sva videla cesto, ki sva jo zapustila. Po približno 25 minutah sva sestopila nanjo (kažipot nazaj Češka koča, Štularjeva planina) in takoj na desnem ovinku z nje. Spet sva strmo vijugala navzdol; steza je bila na več mestih obrobljena z debli. Po gozdu je ležalo vse polno polomljenih dreves in vej. Čez 10 minut sva zavila navzdol po prečnem kolovozu, ki se je spuščal z desne proti levi. Markacije so še bile, a pričakovala sva, da bova zavila desno proti parkirišču. Zazdelo se nama je, da sva že predaleč in bova prenizko sestopila na cesto. Kolovoz je bil zelo razrit od vode – sicer širok kot cesta, a nevozen. Po 10 minutah sva prečkala gozdno cesto (kažipoti na levi naprej P Parkirišče in nazaj Češka koča 115 let, na desni levo Jezersko Planšarsko jezero) in takoj na naslednjo res zavila desno. Ko se je obrnila levo, sva pri hlodih, ki so bili obenem klopce in pregrade, prišla na parkirišče. Nanj bi bila morala priti pri kažipotih Češka koča in Štularjeva planina, ki sva ju videla že zjutraj, pa sva pot očitno tik pred koncem zgrešila.

 

 

Jani je tako »osvojil« Vratca kar dvakrat. Nekaj takega se mu je že zgodilo, le da takrat pot ni bila tako zahtevna in sva se po očala vrnila skupaj. Ker pa je (skoraj) vsaka stvar za kaj dobra, je treba ugotoviti (ali si izmisliti), za kaj. No, tokrat sva uspešno »preverila«, da sta oba podatka o času od Češke koče do Vratc pravilna, četudi precej različna: 40 minut in 1 ura.

Tosc (2275 m)

Na tej razgledni gori nad zatrepom doline Voje in Vodnikovim domom sva že bila pred štirinajstimi leti. Spominjam se je predvsem po razkošju cvetja ob poti, od kod sva se podala nanjo, pa sem morala že pogledati v zapiske: z Rudnega polja. Ime (tudi različica Tošc) naj bi izviralo iz prvotnega Tolstec, tako kot pri Tošču.

  

 

Tokrat sva se zapeljala skoraj do Uskovnice. Še nikoli nisem videla toliko cvetočih nagnojev kot med vožnjo na Pokljuko. Na Rudnem polju se je takoj za biatlonskim stadionom končal asfalt. Na stebričku je pisalo, da je naprej do planine Konjščice še 2 km, za kažipot Uskovnica pa nama ni bilo čisto jasno, ali kaže naprej po cesti, po kateri sva se pripeljala, ali po slabši, ki se je odcepila levo navzdol (niže ob njej je pisalo Uskovnica pešpot). Ostala sva na prvi, kar sva ob nenadnem pogledu na goseničarja sredi nje že skoraj obžalovala, pa je bil gozdar prijazen in ga je brž umaknil. Na križišču kaka 2 km od konca asfalta sta se smeri Konjščica (desno) in Uskovnica (levo; tja še Planina na Šeh) ločili. Čez približno 1 km, kjer je z leve pritekla omenjena pešpot, sva pri nekakšni garaži zavila desno, enako na še enem dobro označenem križišču. Na naslednjem sva parkirala. Imenuje se Razpotje, po domače Raspotje (1215 m; S 46.326870, V 13.910515). Ob cesti proti Uskovnici so bili znak za prepoved prometa z dopolnilno tablo Dovoljeno za lastnike zemljišč (verjetno kak lastnik je ročno poudaril lastnike!!), smerna tablica Koča na Uskovnici s puščico, usmerjeno po cesti navzdol, in ročnim pripisom 15 min. ter modra kažipota Slovenske turnokolesarske poti (STKP) v obe smeri, na lesenem stebričku nasproti pa še tablica Uskovnica z ročnim pripisom 5 min (prejšnji podatek je bil počečkan).

 

S parkirišča sva se spustila proti Uskovnici po markirani ograjeni gozdni cesti z betoniranim klancem. Po prav tako betoniranem mostu sva prečkala suho grapo. Videla sva helikopter, pod katerim je na vrvi visel tovor, najbrž za kako planinsko kočo, in čez čas se je vračal s prazno vrvjo. Zelenje ob cesti so poživljali cvetovi krvomočnic in orlic. Že v dobrih 5 minutah sva bila pri kapelici na Uskovnici, kjer je prevladovala rumena barva travniških kozjih brad, zlatic in pogačic. Ob vodnem koritu z belo-rumeno markacijo je bila cela zbirka kažipotov, tudi za Tosc. Ker sva se odločila za pot čez planino Spodnji Tosc, sva zaradi starejših zemljevidov in Hribi.net pričakovala zahtevno označeno pot, po novejših in novem vodniku pa je lahka.

 

Po pisanem travniku, mimo hiš, ograde s konji in cvetočega nagnoja naju je kolovoz kmalu pripeljal v senčen smrekov gozd. Onstran njega sva prispela do hiše in kažipota desno Vodnikov dom Triglav. Sledila sva mu in mimo še enega kažipota naprej Smer ‒ Triglav znova prišla v gozd, tokrat mešanega. Markacij je bilo komaj kaj. Na nekaterih štorih so ležali posamezni kamni – možici? Od strmega traktorskega kolovoza se je po slabih 20 minutah desno odcepila neoznačena steza. Nad odcepom naju je presenetil avto, ki se je pripeljal navzdol po komaj voznem kolovozu. Ko sva se umaknila, je voznik odprl okno in se zahvalil. Na moje začudenje, kako si upa voziti po takem, je zamahnil z roko in pripisal »zasluge« avtomobilu. Na razcepu pri kamniti škarpi brž zatem so kažipoti Velo polje, Tosc in Vodnikov dom Triglav kazali levo, desna pot pa je peljala k Nevenkini koči (do nje sva nekoč že prišla). Pod njo sva videla streho – morda je k tej hiški vodil prejšnji odcep.

Kolovoz je torej zavil levo in naju mimo majhne brunarice, krite s salonitkami, prej kot v 5 minutah, kmalu za kažipotom Vodnikov dom Velo polje, pripeljal k ograjeni počitniški hišici. Nekoliko naprej v desno je stala še ena hiška. Gospodar je prišel poklepetat z nama; pogledat sta naju prišli tudi žena in že precej betežna trinajstletna psička. Izvedela sva, da je hiška pod Nevenkino kočo njena drvarnica. Gospodar je povedal, da je pot, na katero sva se podala, uradno zaprta, a se da neprehodni del obhoditi. Na Uskovnici nisva opazila nobenega opozorila, vendar naju po zagotovilu, da je na voljo varen »obvoz«, ni skrbelo (na spletni strani PZS zdaj berem: »31. 7. 2020 /midva sva bila tam 12. junija/ pot je zaradi erozije in podora do nadaljnjega ZAPRTA.«). Sogovornik je bil posebno navdušen nad avriklji ob tej poti. Posvaril naju je pred sicer kratkim, a nevarnim meliščem. Če se bova vračala po isti poti, naju je povabil na čaj. Peljal naju je čez svojo posest na drugo stran, da nama ni bilo treba naokrog ob ograji.

 

Nad počitniško hišico sva nadaljevala po občasno strmi ozki zemljato-skalnati stezici, ki je rezala skoraj prepadno pobočje. Kjer se je skrivala v podrasti, sva morala paziti, da nisva stopila mimo. Levo spodaj sva slišala šum Mostnice. Čez 20 minut se je pred izvirom, ki mu je bil »priložen« kozarec, ostro desno nazaj odcepila steza; šla sva pogledat, ali vodi k lovski koči nad Pšincem (okrog 1520 m). V slabih 10 minutah sva res prišla do nje. Bila je v klavrnem stanju in tudi deske, ki so jih morda pripeljali tja za kako popravilo, so bile že stare. Zraven nje je ležal snežni plug. Tja je z druge strani pripeljala zelo slaba gozdna cesta, ki se je nadaljevala še naprej v breg.

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se k izviru in nadaljevala po markirani poti. Steza po smrekovem gozdu je bila sicer mehka, posuta z iglicami, a tudi s češarki, ki jih je bilo toliko, da so bili dobesedno v spotiko. Skalo z napisom Čuvaj naravo je že skoraj prerasel mah. Nekaj časa sva hodila bolj po ravnem, včasih celo kak korak navzdol. Po gozdu je ležalo čedalje več skal in požaganih dreves, tudi debelih, ravnih smrek, ki pa so že propadale. Desno zgoraj so se skozi drevje že videle skale – Čipr(i)je. Cvetel je planinski srobot. Tako rekoč navpično pobočje soteske Mostnice levo pod potjo je morda res neprijetno za vrtoglave, zato naju je po slabe četrt ure pričakala jeklenica. Kakih 5 minut pozneje sva se znašla na razcepu: ena steza je tekla desno strmo gor, druga levo rahlo dol. Nadaljevala sva po levi. Nad drevjem prijetno senčnatega listnatega gozda sva zagledala Tosc, Veliki Draški vrh in »zobato« Ablanco.

Pri razcepu čez slabih 10 minut naju je petjezična opozorilna tablica PZS o začasni zaprtosti odvrnila od običajne poti in preusmerila desno nad njo. Začasnost je bila videti že kar dolga, saj je bila zaprta pot že precej zaraščena, »obvoznica« pa je bila tudi nadelana. Nekje se je za kratek čas razcepila in sva se morala sama odločiti, katera različica nama je manj zoprna. Izbrala sva tisto pod skalami. Ob njej so cveteli ranjaki, orlice, zlatice, trilistne vetrnice, špajke. Po slabih 10 minutah je bilo »obvoza« konec in nedaleč od opozorilne tablice je bila na skali ob levem okljuku čez grapo spet komaj še vidna markacija. Mešani gozd se je tu in tam prekinil oziroma odprl na levo stran. Na takih krajih je bilo bolj svetlo in je raslo več rož, tudi gozdne krvomočnice in alpski kosmatinci, avriklji pa so žal že odcveteli. Videla sva še več otovorjenih helikopterjev; najbrž so odpirali koče. Pojavile so se še nove rože: lan, marjetice, alpske mastnice, mlečki, smrdljivke.

 

Čez 10 minut sva zapustila gozd; pot se je nadaljevala med ruševjem in drugim grmovjem. Kmalu zatem sva prestopila grapo, na razdrtih mestih po hlodih. Zaradi podrtega drevja je nastalo nekaj »ožin«. Čez četrt ure se je začel zahtevni del poti. Pričakovala sva melišče, pa je bilo skalovje, ki se je krušilo, in drobir na skalah je sitna reč, saj nenehno grozi zdrs. Hlodi in deske so nama pomagali premostiti marsikatero težavo, vendar sva morala biti ves čas na preži. Na ovinku se je steza spustila, zato je še bolj drčalo. A drsalnic še ni bilo konec, še ena »runda« naju je čakala, spust čez naslednjo grapo, toda po 15 minutah, ko je je bilo konec, sva sklenila, da ni bilo prehudo.

 

 

 

 

 

 

Ko sva skale in grušč pustila za seboj, sva med grmovjem, potočnimi sretenami, spominčicami, pogačicami, rožnimi koreni in še ne razcvetenimi čmerikami v 5 minutah prispela na opuščeno planino Spodnji Tosc, polno ruševja, skal in lukenj, v katerih so najbrž domovali svizci. Preiskovala sva jo skoraj pol ure, pa nisva našla (ostankov) objektov. Rumeno milje je ponekod raslo po travi, ne po skalah, kakor sem vajena. Zaradi ruševja sva se kar težko prebila nazaj na označeno pot. Visoko gori v ključih sva opazila človeka in psa, ki sta naju očitno prehitela, medtem ko sva raziskovala planino. Pot po precej kraškem svetu so nama popestrili alpske mastnice, navadni slečniki, avriklji, resje, posebno veliko kosmatincev in rožnih korenov, gole vrbe. Srečala sva mlad par, ki je bil na Vernarju, ampak nista zmogla čisto do vrha.

 

Dobre pol ure nad spodnjo planino sva na planini Zgornji Tosc dosegla prečno označeno pot z Rudnega polja čez Konjščico na Triglav ‒ levo proti Očaku, desno proti Studorskemu prevalu. Tam so cvetele prav neverjetne množine pogačic. Zavila sva desno ter se po nekaj korakih ustavila pri skali z napisom Tosc in puščico levo navzgor. Na klopci sta malicala planinca s psom in tudi midva sva si privoščila prigrizek v ruševju nad odcepom. Nato sva se podala po neoznačeni stezi proti vrhu. Vzpenjala se je med vretenčastimi ušivci, spomladanskimi in posamičnimi clusijevimi svišči, avriklji, resjem. Po 40 minutah se je pokazalo, da tisto, kar sva dotlej mislila, da je vrh, še ni bil. Odpirali so se čedalje lepši razgledi in čez 20 minut sva zagledala Triglav. Kmalu zatem sva dosegla planotasti Mali Tosc (tako Hribi.net), kjer je med zaplatami snega cvetelo nekaj alpskih zvončkov. Šele čez slabe četrt ure sva res stala pod vrhom Tosca. Dolga je ta pot, to je potrjeval tudi pogled nazaj. Na desni so se vrstili Veliki in Mali Draški vrh ter Viševnik, Ablanco sva gledala že zviška.

 

 

 

 

Zadnji del vzpona je potekal po dokaj skalnatem pobočju, na vrhu z žigom čez dobrih 5 minut pa naju je pričakala malodane angleška travica, posejana z nekaj manjšimi skalami. Pogled na Triglav je bil prelep in tudi sicer se Tosc lahko pobaha z razgledom: na zahodu se dvigajo Debeli vrh, Mišeljski konec, Mišelj vrh, Kanjavec, Šmarjetna glava, pod njimi Velo polje; na severozahodu Triglav, zadaj Jalovec in Mangart; na severu Rž in Rjavina; na severovzhodu Krma in vrhovi nad njo, zadaj avstrijske gore; na vzhodu Veliki in Mali Draški vrh, Viševnik; na jugozahodu Krsteniški, Jezerski in Prevalski Stog, Ogradi, v daljavi menda celo Krn.

 

Vrh sva zapustila po poti vzpona. Iz ptičje perspektive sva lepo videla Voje in ostanke temeljev objektov na Zgornjem Toscu, niže Savsko dolino z Bohinjskim jezerom in v ozadju Spodnje Bohinjske gore z oblačnim diademom. Na prečno triglavsko pot čez 55 minut sva zavila levo, proti Studorskemu prevalu. Steza je kmalu postala koreninasta in skalnata, da je bilo treba včasih kar malo poplezati. Proti dolini je bila na več mestih »obrobljena« s hlodi, pritrjenimi z železnimi objemkami ali klini. V slabih 40 minutah sva po zadnjem vzponu, ki sva ga deloma premagala po nadelanih stopnicah, mimo majhnega izvira prisopihala na Studorski preval (1892 m) med Velikim Draškim vrhom in Ablanco. Eden izmed kažipotov je napovedoval še poldrugo uro do Rudnega polja. V tisto smer se je spuščala peščena steza, utrjena s hlodi in stopnicami; pri hlodih pogosto nisem vedela, po kateri strani naj sestopam – povsod je drčalo. Čeprav sem skrbno gledala pod noge, nisem mogla prezreti številnih wulfenovih jegličev, žal že malo slabih.

 

 

 

 

Sestopala sva proti ravnici Jezerce, nad katero sta se obakraj Srenjskega prevala dvigala Mali Draški vrh in Viševnik. Ustavila sva se pri potočku (že od daleč so ga naznanjale kalužnice in spominčice, včasih smo jim rekli potočnice) in si natočila vode, kmalu zatem pa je poniknila. Na oddaljeni strmini sva opazila gamsa in slišala sva žvižgati svizca. V slabe pol ure sva bila pri kažipotih na Jezercu (tudi Na jezercu, 1720 m), kjer sva zavila desno, proti Rudnemu polju. Na naslednjem razcepu (1684 m) so bili časi na kažipotih, čeprav le dobrih 5 minut oddaljenih od prejšnjih, kar za četrt in celo pol ure daljši. Čeprav se gre na Uskovnico desno, je Jani menil, da morava levo, še vedno proti Rudnemu polju. Spodaj se je pokazala planina Konjščica. Pot je bila zelo skalnata, posebno za že utrujene noge, zato je prijalo malo posedeti na klopci pod stopnicami, spet z razgledom na Konjščico.

 

Čez 10 minut sva se znašla pod slikovito steno Sive police. Številne stopnice, nekatere prav domiselno prilagojene oblikam skal in korenin, so nama bile v precejšnjo pomoč, le pesek na njih je bil nevaren za zdrs. Prehitel naju je mladenič in veselo vzkliknil: »Uh, končno ljudje!« Konjščica je bila zdaj globoko pod nama. Po 20 minutah naju je doletelo še nekaj nepričakovanih strmih vzponov. Rož ni bilo kaj prida, izjeme so bile marjetice, dvocvetne vijolice in trilistne vetrnice. Na leseni tablici čez četrt ure je pisalo Konjščica in tam je bil odcep desno navzdol proti planini.

 

Jani je še kar vztrajal v levo (naprej). Steza se je razširila in vsakih nekaj metrov je bila na njej lesena stopnica. Po 20 minutah sva sestopila na gozdno cesto (1460 m), kjer sta stala kažipot nazaj Studorski preval 1h 30min, Vodnikov dom 3h, Triglav 6h in trhel stebriček TNP z naravovarstvenimi prepovedmi. Cesta v desno ni bila označena, v levo pa je vodila k vojašnici (kažipot Vojašnica, tablica Parkirišče). Jani je šele tam spoznal, da je pomešal križišča. Ni nama preostalo drugega kot zaviti levo. Na križišču čez dobrih 5 minut (1420 m) so bili le kažipoti nazaj in levo, desno pa spet nič. Kljub temu sva zavila desno, saj leva smer ni bila prava. Tako sva v četrt ure prišla mimo smučišča Viševnik na glavno cesto, kar je bilo popolnoma nepotrebno podaljšanje poti. Prehodila sva, kar sva zjutraj že prevozila: cesto mimo stadiona. Čez slabe četrt ure sva na razcepu zavila levo na pešpot. Na travniku ob njej so trije »ljubitelji narave« trgali pogačice. Mimo zapornice, energijskih točk, še ene lese in garaže sva v 25 minutah prispela k avtu.

 

Za vrnitev sva potrebovala debele štiri ure, torej kako uro »preveč« (za vzpon 4.20). »Daljšnica« je nastala, ker je Jani na zemljevidu spregledal pravo križišče, a ker sama za orientacijo in zemljevide sploh nimam smisla, se nisem pritoževala, sploh ne na tak lep dan.