Visoki Mavrinc in Kumlehova glava za konec leta 2016

Po dogodivščini z Glažarjevo glavo so nama tamkajšnji hribi še kar naprej rojili po glavi in tako sva si jih privoščila za zadnji lanski pohod dan po božiču, ko sva se trdno odločila zlesti na Visoki Mavrinc (1562 m; tudi Špica v Sedelcih pa še nekaj imen in nadmorskih višin bi se našlo, kar velja tudi za njegove sosede) in Kumlehovo glavo (1788 m). Parkirala sva pri drugi vršiški serpentini in do možica na mestu, kjer sta obakraj kolovoza večji skali (našla sva ga med vračanjem z Glažarjeve glave), sva pot že poznala.

Vmes sva še nekoliko raziskovala. Med drugim se nama je kmalu po tistem, ko sva prečkala široko suho strugo, na ostrem levem ovinku na koncu večjega vzpona zazdelo, da visoko v pobočju vidiva pot. Ker sva na Hribi.net prebrala, naj bi se povzpela po prodišču hudournika (omenjene suhe struge), sva šla pogledat, ali v resnici kaj priteče od tam. Res sva našla stezico, na kateri so bila očitna znamenja nadelave in vzdrževanja. Ko sva se po njej podala desno, proti prodišču, je nekaj časa vztrajno zavijala proč od njega, po četrt ure pa sva se mu čisto približala pri lovski preži. Naletela sva na prve zaplate snega. Stopila sva prav do prodišča in odkrila, kje se z njega zavije k preži, a odcep je bil tako neopazen, da ga med morebitnim vzpenjanjem po suhi strugi najverjetneje ne bi bila našla. Zdelo se nama je, da se onkraj nje stezica nadaljuje proti sedlu med Malim Kumlehom in Škrbinjkom. Od preže sva se vrnila na ovinek, na katerem sva zapustila kolovoz.

Če odštejem raziskovalne stranpoti, sva do »pravega« možica potrebovala približno pol ure. Pri njem sva zavila desno s kolovoza. Odcepa pravzaprav ni, ampak se steza začne nekoliko proč od kolovoza, vzporedno z njim, in šele nato zavije desno (Miheličeve besede »lovci imajo navado, da začetek poti kar se da skrijejo« brez dvoma držijo). Med prisluškovanjem detlovemu trkanju, ki naju je spremljalo že vso pot, sva se vzpenjala v ključih, prečkala grapico in po slabih 20 minutah prispela do velike skale, kjer sva prejšnjikrat zavila desno in končala na Glažarjevi glavi. Tokrat je bila pot tja zastavljena z rogovilami, kakor da je zaprta, a najina smer je bila tako in tako leva.

Poslej je bila pot za naju nova. Tu in tam naju je pozdravil kak možic. Steza in nekatere skale so bile poprhane s snegom. Ob poti je ležala precejšnja skala, ki se je – po svetli barvi odloma in po neporaščenosti z lišaji sodeč – privalila sem pred kratkim, vsaj v primerjavi z drugimi. Nehote sva se ozrla navzgor, od koder naj bi se bila utrgala. Potem ko sva prečkala sitno grapo, sva mimo podrtega možica stopila v razdejan gozd. Naslednja grapa je bila precej globlja, širša in po njej je tekla voda. V tretji grapi je ležalo deblo. Gozd je bil čedalje bolj opustošen. Pot se je vzpenjala v ključih in nisva bila vedno čisto gotova, kod teče. Na najmehkejših delih so bili vidni odtisi čevljev; zdi se, da tam niti ni tako malo hodcev, saj so na krajih najhujšega razdejanja nastale že pravcate obvoznice.

  

Kakih 50 minut nad veliko skalo, pri kateri sva zavila levo, sva dosegla sedelce med Visokim Mavrincem in Kumlehovo glavo. Naravnost navzdol je vijugala stezica proti vršiški cesti, pred nama pa se je dvigala konica Vavovja, za njim dvoglavo Zadnje Robičje in še bolj zadaj zasnežena Mojstrovka. Videla sva tudi Vršič z »odrezanim« vrhom.

S sedelca sva zavila levo mimo možica in po koreninastem grebenu najprej naravnost in nato navzgor. Že davno padlo deblo, ležeče čez pot, je bilo zasekano. Z vršiške strani sva slišala prihajati gor precej glasno družbo, zato sva pohitela in v slabih 10 minutah dosegla vrh Visokega Mavrinca. Okrog lesenega križa, na katerega je pritrjena vpisna skrinjica, se je nastavljalo soncu že veliko planincev. Čeprav je Mihelič menil, da je Visoki Mavrinc »kaj skromna vzpetina«, je tamkajšnji razgled vzel sapo tudi njemu, Jani pa se je nalezel navdušenja za to turico v Prletovih Grebenih. Pogled na Špik, Škrlatico, Prisank in druge gore nad Krnico je bil res prelep, prav tako proti Mojstrovki. Zadržala sva se debelo uro in nazdravila novemu letu. Ko so naju videli s »pravima« kozarcema, si je najina novoletna navada prislužila kar nekaj radovednosti (»Ali kaj praznujeta?«) in odobravanja.

Po vrnitvi na sedelce sva se odpravila še na nasprotno stran, na Kumlehovo glavo. Vzpenjala sva se skozi gost iglasti gozd. Tudi na tej deloma grebenski poti so ležala podrta debla. Strmina se je stopnjevala. Mimo razdrtega možica sva prišla do precejšnje skale in zavila levo na izpostavljeno poličko. Tik pod nekakšnim robom sva se znašla na razcepu: leva stezica je tekla čisto blizu roba, ob desni pa je stal možic, zato sva izbrala slednjo. Pol ure nad sedelcem sva dosegla izpostavljen odsek – skok, pod katerim je zijala divja grapa. Nekaj časa je bila steza peščena drsalnica, da se nama je v vročini kar kadilo pod nogami. Čez 25 minut sva dosegla vršni greben in nadaljevala desno po njem. Ko sva po nekaj minutah skozi ruševje dosegla vrh, sva si lahko ogledala Veliki Mavrinc iz ptičje perspektive. Razgled je bil še lepši kot s prejšnjega vrha. Vpisna knjiga na vrhu Kumlehove glave pa je bila vlažna, plesniva, pomečkana in neurejena.

Dol grede je Jani po pol ure, ko sva že skoraj pristala na sedelcu, ugotovil, da je na vrhu pozabil očala. Kaj sva hotela – obrnila sva. Očalom ni bilo hudega, midva pa sva pridobila 40 minut dodatne hitre hoje navkreber in 30 navzdol. Nato sva se s sedelca po ozki, a dovolj udobni stezi v ključih spuščala proti vršiški cesti. Steza se je kmalu precej položila; zaradi obilice suhega listja in korenin ni bila posebej razločna. Prečkala sva hudourniško grapo. Po gozdu so ležale številne velike skale in na mnogih so stali možici. Na eni je bila oznaka PP z rdečo piko. Čez čas sva naletela še na eno markacijo legendarne poti Planica‒Pokljuka. Ker se je že mračilo, sva slabo videla, k sreči pa na stezi ni bilo več toliko listja in skale so bile svetle.

Dobre pol ure pod sedelcem se je povprek postavil kolovoz: desno se je vzpenjal proti Erjavčevi koči (prvič ta dan sva stopila na označeno pot; markacijam sta delala družbo znak poti Alpe-Adria in smerni stebriček za pohodniško pot 7), levo pa se je po kakih 20 m spustil na asfaltno cesto nad 9. serpentino. Ob njej so bili kažipoti za Erjavčevo kočo (40 minut) in Tonkino kočo (oba desno), Kočo na Gozdu (5 minut, čez cesto) ter Vršič in Kranjsko Goro po pohodniški poti 7 (po asfaltu v obe smeri).

Spustila sva se po vršiški cesti in pri rumenem kažipotu 7 sekala serpentino po markirani bližnjici. Ta je bila skoraj popolnoma poledenela, kar je bilo v mraku sploh nadležno. Sestopila sva k Ruski kapelici in se pod njo vrnila na cesto pri 8. serpentini. Zdaj je bilo treba prepešačiti še asfaltni dolgčas do 2. serpentine, a Jani me je presenetil z odločitvijo, da bo štopal. Kdo nama bo pa ustavil?! Presenetljivo hitro sta naju pobrala prijazna fanta iz Most pri Komendi (kakšno naključje!) in naju odložila prav pri avtu. Čeprav je to proti mojim načelom, priznam, da se mi je prileglo.

Bil je imeniten dan: dosegla sva začrtana cilja (enega celo dvakrat!), štiri ure in četrt potrebne hoje, obogatene z več stranpotmi in eno »ponovitvijo«, pa raztegnila na skoraj devet večinoma sončnih ur.

Na Visokem Mavrincu brez razgleda

Jani in Tomaž sta se že dolgo dogovarjala za skupen zimski pohod, vendar je zmeraj prišlo kaj vmes. Končno sta določila datum 18. februar, ko je bilo napovedano lepo vreme, in izbrala cilj Visoki Mavrinc, od koder se jima je obetal imeniten razgled. A bliže ko je bil dogovorjeni torek, bolj sramežljivo so vremenoslovci omenjali sonce. Toda Tomaž je obljubil, da bo poskrbel zanj, in sta šla.

 

Cesta na Vršič je bila ne le kopna, ampak tudi suha in sva se brez težav pripeljala do Koče na Gozdu nad deveto serpentino. Med prvo svetovno vojno, ko so Avstrijci cesto gradili, je tam stala vila Karla Rimla, ki je gradnjo vodil. Tudi parkirišče (S 46.44002, V 13.76232) pod kočo je bilo vzorno spluženo. Pošteno sva se zaščitila pred mrazom (termometer v avtu je kazal –6 ºC) in krenila po cesti nazaj. Vedel sem namreč, da se najina pot začne levo v breg kakih 400 m niže. Tam sva prej še stopila čez cesto k osamljeni hiški, ki si jo je postavil še en – tokrat jugoslovanski – graditelj vršiške ceste. Ko se je po vojni kranjski gradbinec Josip Slavec ukvarjal z njeno obnovo, mu je bil kraj tako všeč, da si je ob njej postavil še počitniško hišico. Danes je sicer že malce utrujena, vendar se obita s skodlami lepo ujema z okoljem. Po njej je lokacija dobila ime Slavčevo.

 

Onstran ceste so naju v gozd vabili kar trije kažipoti: rumeni kranjskogorski za pohodniško pot številka 7 na Vršič ter »domača« lesena za dve više stoječi koči, Tonkino in Erjavčevo. Sledila sva jim le nekaj korakov, potem pa zavila desno na zgaženo, a nemarkirano pot proti svojemu cilju. Nekdaj se je ob njej sem ter tja pojavila le kakšna oznaka legendarne poti Planica–Pokljuka (PP), ki tja priteče čez divje police Robičja, zdaj pa po njej – kot se je hitro pokazalo – vodijo že kar na gosto posejane oranžnordeče pike in puščice. Takoj je sledil nov razcep brez oznak. Izbrala sva levo, bolj strmo gaz. Gazi je bilo kmalu celo več, saj so predhodniki v svežem snegu očitno »tipali« vsak malo po svoje. Po 15 minutah se nama je z desne pridružila širša, za katero sva ugibala, da pride s parkirišča, niže od najinega. Sklenila sva, da jo bova preizkusila nazaj grede. Puščica na drevesu je seveda usmerjala naprej navzgor.

 

Pot se je ves čas zložno vzpenjala po pretežno iglastem gozdu, večkrat spretno speljana med velikimi skalami. Potem ko sva prečkala mokro grapo, se je postavila bolj pokonci, a so strmino ublažili kratki ključi. 50 minut nad omenjeno združitvijo poti sva stopila na sedelce med Kumlehovo glavo na levi in Visokim Mavrincem na desni. Presenečen sem ugotovil, da je gaz na sedelce pritekla tudi z druge strani. Od tam pride prav tako neoznačena pot od druge serpentine skozi dolino Za Kumlehom. Spomnim se, kako sva jo z Mojco kar težko izsledila v kopnem, zato nisem pričakoval, da si jo bo kdo izbral v snegu. Saj ga ni bilo nikjer več kot 15 cm, a

čisto dovolj, da skrije pot, ki je že tako ponekod »nevidna«. Samo preverila sva, ali je kdo že zavil proti Kumlehovi glavi. Zdelo se mi je pametno, da ni, kajti na tej poti planinca čaka izpostavljen prestop prepadne grape, ki je v mokrem ali snegu ni pametno izzivati. Ubogala sva torej puščico s pripisom V.M. v desno in v 15 minutah dosegla cilj.

 

 

Visoki Mavrinc (1562 m) nekateri starejši zemljevidi imenujejo Špica v Sedelcih, a to ime očitno izginja. Na vrhu stojita lesen križ s skrinjico in vpisno knjižico ter obvezna klopca. Odlikuje ga razsežen razgled, posebej na gore nad Krnico in proti Mojstrovkam. A ne tega dne. Naju je objemal siv oblak, iz katerega ni bilo slutiti niti enega samega vrha. Med najinim gretjem s čajem je na vrh prisopihal mlajši moški, ki je kljub vsemu vztrajno upiral svoj telefon v sivino. Prosila sva ga, da naju fotografira skupaj pred križem. Doma sem ugotovil, da posnetek ni uspel. Ker je bilo na vrhu precej manj mraz kot spodaj na cesti, sva se na njem zamotila debele pol ure.

Med sestopom ni bilo treba loviti sape, zato sva klepetala še bolj na gosto kot navzgor. Kljub temu nisva pozabila na svet okoli sebe. Tomaž je še posebej navdušen, če opazi kakšno nenavadno igrico narave, na primer drevesa, ki so v svoje korenine ujele mogočno skalo, ali šopek bratskih debel, ki so videti, kot bi vsa zrastla iz enega semena. Po 50 minutah sestopanja sva se znašla na razcepu, kjer sva zjutraj sklenila preveriti drugi krak. Zavila sva torej levo. Nekaj niže se je med drevjem pokazala streha. Ko sva prišla bliže, se je razkrilo, da je hišic celo več, da so ob njih kurišče ter za zimo pospravljene mize in klopi. Najbolj slikovita se mi je zdela sicer opuščena spodnja bajtica, zbita iz desk in preoblečena v lubje, na kateri je bil napis TATJANA. V njej je na njeno nekdanje življenje spominjal le odslužen štedilnik. Hm, zna biti, da je to lokacija, ki jo Tine Mihelič v svojih Severnih pristopih (Sidarta, 1998) omenja kot Široki rovt (S 46.44519, V 13.76642). Dobre pol ure za razcepom sva bila že na cesti. Kot sva pravilno ugibala, je bilo to parkirišče malo pod najinim, tako da naju je od avta ločilo še 750 m asfalta.

Čeprav sva ostala na priljubljenem razgledišču brez razgleda, nisva bila preveč razočarana. Pohod sva si razložila kot »ogledno« turo za Tomaža, da bo poleti poiskal še pristop od druge serpentine in zlezel na Kumlehovo glavo, kar sva z Mojco storila pred skoraj desetletjem.

Na »pravem« Vršiču

Vršič, najvišji slovenski cestni prelaz na gorskem prevalu, visokem 1611 m, je precej bolj znan kot bližnja gora soimenjakinja (1737 m), čeprav ji to ime brez dvoma bolj pritiče. Ker je bilo 21. januarja še vedno preveč snega za kake (za naju) večje podvige, sva si jo izbrala za cilj. Že spet sva parkirala pri mostu čez Veliko Pišnico. Nasproti vile Šumice sva se po stopnicah povzpela na travnik, kamor je kazal kažipot Vršič. Onkraj zemljišča, kjer je nekdaj stal hotel Erika, naju je smerna tablica za pohodniško pot 7 napotila na Vršiško cesto. Po naslednji tablici pod njo sva sklepala, da pot 7 teče tam po travniku, vendar ni bila zgažena, zato sva ostala kar na cesti. Parkirišča ob njej so bila lepo očiščena, tudi tisto, s katerega sva se konec decembra podala na Visoki Mavrinc. Po kake pol ure je sedmica pritekla na cesto, a tudi ko jo je zapustila naslednjič, se ji nisva dala zapeljati v zasneženi labirint, kjer nisva videla niti ene markacije.

Prvo pojasnilo, zakaj se Vršiška cesta imenuje tudi Ruska, je bil leseni Ruski križ, ki so ga v spomin na žrtve gradnje te ceste postavili avstrijski oficirji. Na pločevinasti tablici piše: Al ' na sever, al ' na jug, vsaka cesta vodi k cilju. Al ' v boju, al ' v miru, o tem odloča božja volja. Kdo je poslovenil te verze avstrijskega pesnika Petra Roseggerja (1843‒1918), ki je bil celo predlagan za Nobelovo nagrado, nisem ugotovila. Malo nad križem, tik pod tretjo serpentino, sva šla mimo odcepa proti Krnici. Od četrte sva ugledala vrsto Julijcev, na Škrlatici tudi križ. Kmalu za Mihovim domom (1085 m), pod šesto serpentino, je pot 7 spet pritekla na cesto. Nekdo je po njej naredil celo nekaj gazi, a se je hitro obrnil.

Za šesto serpentino sva končno zavila na markirano stezo. Tik pod osmo sva se vrnila na cesto in po njej debelo uro od izhodišča prišla do naslednjega spomenika ruskim žrtvam, Ruske kapelice (1130 m). Nad njo sva se povzpela na markirano gozdno pot. Pri počitniški hišici sva znova dosegla cesto. Prečkala sva jo in se dalje vzpenjala mimo odcepa desno, kjer sva se zadnjič vrnila z Visokega Mavrinca. Po mostičku sva prečkala potoček; na klopci na drugi strani je pisalo Čez kamot ga ni. O, bi se našlo kaj! Brez gazi predhodnikov bi bila pot le težko izsledila, saj je bilo markacij zelo malo ali pa so bile skrite pod snegom (na drevesih jih ni bilo). Še nekajkrat sva prestopila vodo in prispela na razcep; levi krak je vodil k Tonkini koči, midva pa sva nadaljevala po desnem.

Nedaleč za razcepom sva končno stopila na sonce. Bil je prelep dan, snega pa čedalje več. Prisojnikovo okno sva komaj razločila, tako se nama je bleščalo. Na desni sva videla Prednje in Zadnje Robičje, če sva se ozrla, pa gore od Špika do Škrlatice in še kaj. Ko sva zaradi obilice snega s težavo rinila na cesto, sta se nama od zgoraj hehetala dva planinca: »A sva vama dobr gaz naredva?« Znašla sva se na ovinku, kjer sta bila ob parkirišču prazen drog in stebriček z opozorili, česa ne smemo početi v TNP. To je bilo tisto parkirišče z »razstavo« možicev (oznake sedemnajste serpentine ni bilo več na drogu), kjer sva se ustavila med vračanjem s Slemenove špice.

Ker ni bilo nobenega znamenja, kam naprej, niti gazi, sva nadaljevala po cesti. Na naslednjih ovinkih so bili drogovi prav tako brez tablic. Mimo table za vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne sva slabo poldrugo uro od Ruske kapelice prikorakala do Erjavčeve koče (1525 m). Po okusnem kosilu sva poklepetala z oskrbnico. Pri kuhi skoraj ne uporabljajo moke, ker je čedalje več gostov s celiakijo; za take imajo tudi nadomestke za kruh. »Zatožila« je moža, da vse skuha on, čeprav je sicer avtomehanik. Ko sva ga pohvalila, mu je bilo kar malo nerodno. Izvedela sva tudi, da so obcestne table pobrali z drogov zaradi pluženja.

Četrt ure nad kočo sva na prevalu Vršič pri kažipotu 7 Kranjska Gora 12 km 3h 30min zavila levo navzgor na ožjo asfaltno cesto. Nekje na poti mimo zaprtega Tičarjevega doma (1620 m), kjer je tudi točka 45 Slovenske geološke poti, kažipota za Poštarski dom na Vršiču z obvestilom v štirih jezikih, da je zaprt, in spuščene zapornice se je prelevila v gozdno cesto (kje natanko, se pod snegom ni videlo). Čeprav ni bila posebno strma in nama je pomagala tudi gaz, sva z »drsalnim korakom« napredovala le počasi.

 

Po 20 minutah sva pri kažipotih zapustila cesto in zavila levo proti bunkerju. Od naslednjih kažipotov je bil lep pogled na Prisojnik, videla sva tudi Ajdovsko deklico. Pot se je začela obračati proti levi. Spodaj je bilo videti Suho Pišnico, nad njo pa so se dvigali julijski vršaci. Pokazala sta se tudi Visoki Mavrinc in Kumlehova glava. Šele ko se je levi ovinek iztekal, sva zagledala »pravi« Vršič. V 10 minutah sva bila pri Poštarskem domu (1688 m). Poleg njega stoji vremenska postaja. Zlezla sva na bližnje razgledišče. Pri domu naju je pričakal sploh prvi kažipot za najin cilj. Najprej sva se vzpenjala skozi rušje, nato pa po travnatem pobočju, kjer je bil sneg že precej spihan. Do vrha je bilo le še 10 minut.

 

Vršič gor ali dol ‒ razgledov, ki jih ponuja, se ne bi sramoval še tako velik vrh: na Špik, Martuljški Ponci, Škrlatico, Prisojnik z Ajdovsko deklico, greben Špičja, Trentski Pelc, Bavški Grintavec, Malo Mojstrovko, greben Robičja. Kar precej so naju zamotili in medtem ko sem se ubadala s polno in poškodovano vpisno knjižico, je Jani nenadoma ugotovil, da je pravzaprav že pozno in se bo treba podvizati v dolino.

Vrnila sva se po poti vzpona. Ko sva sestopila na cesto pri počitniški hišici, se je dan začel poslavljati. Prišel je čas, ko sonce reče hribom lahko noč, kakor sta imela navado reči Heidi in njen dedek. Škrlatica je pri tem tako zardela, da je postala čisto zares škrlatna! Še v mraku so bili parkirišča in bankine polni avtov – le kje so bili vsi ti ljudje, da nisva skoraj nikogar srečala? Res sva pohitela: pri avtu sva bila v dveh urah in četrt (gor sva hodila skoraj tri in pol).

Po stari cesti s krpljami na Vršič

Zelo sneženi Lipanci je sledila še ena zimska dogodivščina, Vršič. Ne najvišji slovenski cestni prelaz (1611 m), na katerega najprej pomislimo ob tem imenu, ampak njegov soimenjak, 1737 m visok vrh. Tam sva že bila, tokrat pa se nama je po daljšem času spet pridružila Marjana. Predlagala je krpljanje in izkazalo se je, da je dodobra zasnežena stara vršiška cesta kot nalašč za to.

Marjano sva pobrala v Martuljku in odpeljali smo se proti Vršiču. Parkirali smo na levi strani vršiške ceste (S 46.439400, V 13.756616) malo pod Tonkino kočo (Vršiška cesta 89, 1380 m) med 16. in 17. serpentino ter uživali v razgledih na Prisank (ali Prisojnik, kakor vam drago), Ajdovsko deklico, Prednje Prisankovo okno.

 

Pri koči smo zavili levo v gozd na staro vršiško cesto. Tudi ta nam je še privoščila poglede na Prisank in sosede. Za prvo serpentino je prevladujočo belino prekinila rdeča skalna stena. Pri drugi serpentini po dobrih 20 minutah smo se že toliko ogreli, da smo slekli vetrovke. Tamkajšnjemu kažipotu nazaj ALPE ADRIA TRAIL jih je sledilo še nekaj (POT MIRU, Vršič). Po 25 minutah je pri kažipotu nazaj Tonkina koča našo cesto v levo prečkala markirana pot proti Kopiščarjevi skozi Prednje Prisankovo okno. Naslednji odcep je vodil desno k Erjavčevi koči, ki smo jo brž zatem s četrte serpentine tudi zagledali.

 

 

 

Ne daleč zatem se nam je spet pridružila pot proti Prisanku, ki nas je spremljala do pete serpentine, kjer smo se čez dobre četrt ure zelo približali Prisanku in njegovi Ajdovski deklici, Marjano pa je bolj zanimala gora z »rožičkom«, Velika Martuljška Ponca. Po 10 minutah smo šli mimo vojaškega objekta iz prve svetovne vojne pri sedmi serpentini, nato smo se začeli bolj vzpenjati. Ko se je strmina končala, smo spet stopili na cesto; najbrž smo sekali osmo serpentino. Cesto smo zapustili še enkrat, le smučarji so ostali na njej. Potem ko smo znova zakrpljali desno po cesti, smo v daljavi že zagledali vrh Vršiča, na njem pa dve postavi. Nenadoma nam je pot prekrižala mogočna snežna zverina.

 

 

Ko smo se že spet selili s ceste v breg in nazaj, smo se spraševali, ali hodci tudi v kopnem ubirajo bližnjice. Nato smo zagledali streho Poštarskega doma. Kake pol ure od vojaškega objekta smo mimo kažipotov kranjskogorske sprehajalne poti 7 nazaj Kranjska Gora, naprej Vršič prispeli do doma (1688 m) in se začeli vzpenjati proti cilju. V tisti čudoviti beli pokrajini, ki so jo krasili bleščeči snežni kristali, valoviti zameti in zasnežena drevesa, se niti prekucniti v sneg ni bilo hudo, kar se je primerilo Janiju, ko se je hotel postaviti poleg mene, da bi naju Marjana fotografirala. Zdaj vidim, da je napravila tudi umetniško skupinsko fotografijo. Potem ko smo dosegli manjšo uravnavo, nas je čakal še zadnji vzpon.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po 20 minutah smo stopili na vrh (1737 m) in se veselili razgledov na Špik, Visoko Martuljško Ponco (posebno Marjana), Škrlatico, Prisank, Razor, Bavški Grintavec, Trentski Pelc, Malo Mojstrovko, Nad Šitom glavo, Robičje in še marsikaj. Midva pa sva obudila spomin na Visoki Mavrinc in Kumlehovo glavo. V skrinjici ni bilo več knjige, samo žig. Našel se je tudi fotograf, da smo poleg Marjanine umetniške gasilske fotografije dobili še dokumentarno.

 

 

 

 

 

V četrt ure smo se vrnili k Poštarskemu domu, ki je bil zaprt, klopce pa vse zasedene, zato smo se kar stoje v zavetju podprli z malico iz nahrbtnika. V dolino smo se vrnili po poti vzpona. Srečali smo za poln avtobus dobrovoljnih Hrvatov. Tokrat smo se dosledno držali ceste in kjer nismo sekali ovinkov kot gor grede, je bilo malo bolj naporno, saj ni bilo gazi, le smučine. Ko smo se ozirali v dolino, smo ujeli pogled na naš avto. Po 40 minutah smo na peti serpentini še enkrat pomahali Ajdovski deklici. Nad četrto smo zdaj videli še en odcep k Erjavčevi koči, ki ga gor grede nismo opazili. Do avta smo sestopali še dobre pol ure.

 

Že dolgo nisva krpljala, zato sem imela kar nekaj težav, da sem si »namontirala« krplje. Potem pa mi je šlo dobro od nog, saj so bile razmere ravno pravšnje. Vsi trije smo bili z izletom zelo zadovoljni.