Slap Strešica nad Logom pod Mangartom

Najino letošnje Posočje se je začelo 24. junija in za prvi dan sva imela v načrtu slap Strešico. Parkirala sva takoj za mostom čez Kotlino na južnem koncu Loga pod Mangartom pod slikovito Jerebico, kjer je prostora le za dva do tri avtomobile (S 46.398262, V 13.594993).

 

Od avta sva se odpravila skozi gozdič, v katerem so rdele gozdne jagode, a že kmalu naju je strma stezica pripeljala na ograjen travnik s hišo in z Jerebico v ozadju. Nadaljevala sva po zunanji strani ograje nad široko suho strugo na desni. Na vogalu, kjer je ograja zavila levo, sva našla kolovoz in se povzpela desno po njem. Kmalu je dosegel prečnega, ki se je v desno spustil na brv čez omenjeno suho strugo, midva pa sva se vzpenjala dalje levo. Pri kupu kamnov čez dobre četrt ure (na enem je bil kvadrat s številko 4) se je desno odcepila potka k skladovnici hlodov in leseni lopi. Nanjo je bila prislonjena lestev, notri pa so viseli vrečka s sadjem, majica in plakat z razgaljeno lepotico.

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na svojo pot in se vzpenjala naprej po njej. Takoj za velikim balvanom sva zagledala ograjo in klopco. Pogled v dolino je zakrivalo grmovje. Na naslonu klopce je pisalo: Glej, Gospodu pripadajo nebo in nebes nebesa in zemlja in vse, kar je na njej. 5 Mz 10, 14 / Pojte Gospodu, vsa zemlja, oznanjujte dan za dnem njegovo odrešenje! 1 Krn 16,23. Pri sosednji, skromnejši klopci se je desno odcepila stezica. Ob njej razen trave in drugega skromnega zelenja ni raslo nič, zato naju je še toliko bolj presenetilo nekaj lepotic – rdečih naglavk. Od spodaj se je iz niže suhe struge zaslišal šum vode. Po 10 minutah je najino stezo prekrižala slabo opazna stezica in zavila sva desno po njej proti vodnemu zajetju, kakor sva prebrala v vodniku (Rok Kušlan, Slapovi, Sidarta 2008). Kmalu je postala zelo razločna, čeprav ozka, in prečila strmo pobočje. Ob njej sva opazila v zemljo vkopane cevi. Čez 5 minut sva prispela k izviru; voda je tekla izpod skale dol v véliko strugo. Po slabo sledljivi stezici sva se spustila pogledat še vanjo.

 

 

 

 

 

 

 

Mimo izvira sva se vrnila na »glavno« pot. Čez 5 minut sva zagledala na drevesu rumen napis Slap in puščico naprej. Tam je bil razcep in zdelo se nama je, da puščica kaže desno. Poslej je bila na razcepih najina pot označena z rumenimi pikami ali puščicami (slednje so bile ponekod samo vrezane), tudi tam, kjer sva skozi drevje na levi videla trato s hiško. Čez dobrih 5 minut je od nje pritekla še ena potka in tam je bil na drevesu napis Log s puščico nazaj. Rumene oznake so bile še posebej dobrodošle, kadar se je stezica izgubila. Prej kot v 5 minutah sva prišla do struge na desni, ki je bila tam precej vodnata. Odkar sva se ji približala, ni bilo več rumenih znakov. Kmalu zatem sva zagledala majhen slap, a gotovo ne 8-metrskega, ki ga omenja Kušlan. Poti naprej ni bilo videti, zato sva se vrnila proti trati s hiško.

 

Čez 5 minut, pri prvi rumeni puščici, sva zapustila z rumeno barvo označeno pot in zavila k hiški. Tam sva slišala nekoga ropotati, zato sva upala na nasvet, kako k Strešici. Izkazalo se je, da sva na Voznikovi frati, imenovani po planinskem vodniku Janezu (Ivanu) Černuti Vozniku (1865‒1937; razumela sva, da se je izraz voznik takrat uporabljal za vodnike, a nisem našla potrditve za to). Po gorah je vodil dr. Henrika Tumo in češke turiste (ta izraz je imel tedaj drug pomen kot danes, označeval je planince, alpiniste), po prvem tečaju za gorske vodnike v okviru SPD leta 1906 pa je dobil vodniško značko s številko 1. Imela sva srečo, da naju je na frati sprejel Voznikov vnuk slikar (tudi rezbar, mizar, lovec) David Černuta. Hiško je podedoval njegov oče, leta 1978 se je podrla, zdaj pa on skrbi zanjo – obnovil jo je in jo vzdržuje, vidi se njegovo mizarsko in rezbarsko delo, tudi okolica je lepo urejena. Strešna kritina je še vedno pločevina, ki sta jo oče in ded nabrala po objektih iz prve svetovne vojne.

Ko je slišal, da iščeva slap, sta naju s štiriletno psičko Oli najprej pospremila na bližnje razgledišče, od koder se je videl Davidov slap. Pater Miha Žužek (1923‒2008), raziskovalec slapov na okoliških potokih, ga je poimenoval po Černuti, ki ga je opozoril nanj. Pri njem se začne Kotlina. Tako piše tudi ob mostu, kjer sva parkirala; prej je menda pisalo napačno V globokem, a to je le spodnji del Kotline, je pribil Černuta. Pater Žužek je z več pomočniki (med njimi je bil tudi najin sogovornik) raziskoval slapove v dolini Loške Koritnice, jih meril in zapisoval njihova imena. Černuta mu je očital, da je imena »pačil«, na primer Skokič, kakor ga imenujejo domačini, je poimenoval Parabola. Pater Žužek je bil eden izmed avtorjev in urednik monografije in vodnika Sto slapov v dolini Loške Koritnice (izdal Župnijski zavod Ljubljana – Dravlje; prva izdaja iz leta 1998 je že pošla, zdaj je na voljo druga iz leta 2008). Knjižico odlikujejo tudi lepe fotografije. Černuta naju je opozoril še na potok Fratarica, na katerem se slapovi kar vrstijo. Ker je bil tako prijazen in sva od njega toliko izvedela, sem mu podarila svojo pesniško zbirko. Na naslovnici je takoj prepoznal šopasti repušnik (rekel mu je repuš) in naju presenetil, češ da raste tudi tu pri njih; dotlej sva vedela le za rastišče nad Belco, ki je edino v Karavankah. Nemudoma se je ponudil, da nama pokaže, kje, a smo našli le še liste, brez cvetov. Potožil je, da jih je čedalje manj, ker jih ljudje brezvestno rujejo. Dal nama je tudi napotke, kako bova našla Strešico.

 

 

 

 

 

 

 

Ponovno sva se torej odpravila po strugi navzgor. Pri malem slapu sva po Černutovem opisu vendarle našla stezico levo ob strugi. Ko sva na nasprotnem bregu zagledala bor, sva se vrnila v strugo in tako deloma po njej, deloma ob njej slabe pol ure nad slapičem uzrla »svoj« slap. Strešica v Kotlini je dobila ime po zagozdeni ploščati skali, ki kot streha leži nad prameni padajoče vode. O višini slapa sem našla različne podatke: približno 30 m (Burger), okrog 34 m (pater Žužek), 35 m (Kušlan). Tolmun na 1050 m ni velik. Voda je bila čista in mrzla, da se je Jani pošteno odžejal. Desno od slapa je bilo skalovje suho, a zglajeno, kakor da je nekdaj voda tekla tam, potem pa se je »preselila« na sedanje mesto. Zelo lep slap, daleč od uhojenih poti ‒ prava nagrada za kobacanje čez skale in iskanje »poti«.

 

 

 

Med vračanjem na izhodišče se je zgodil majčken čudež: Jani je med skalami v strugi našel šopaste repušnike! Moje veselje je bilo nepopisno, saj jih že dolgo nisem videla. Spet sva se ustavila na Voznikovi frati, da bi o najdbi poročala novemu znancu, pa ga ni bilo več tam. Tokrat sva si na spodnjem travniku odprla vrata v ograji in si privoščila bližnjico. Od Strešice do avta sva hodila 55 minut.

Kar dvakrat na Vratca nad Češko kočo

Za predzadnjo junijsko nedeljo sva si izbrala Vratca, razgleden vrh v severnem grebenu Kočne. Tja vodi zahtevna markirana pot od Češke koče, torej sva se odpravila k njej. Pri izvozu Kranj ‒ vzhod sva zapustila avtocesto in se odpeljala na Jezersko. Na Zgornjem Jezerskem sva za avtobusno postajo Lustik zavila desno proti Planšarskemu jezeru (v tisto smer so kazali še kažipoti za Češko in Kranjsko kočo ter kmetijo Ancel). Pri Anclu je bilo konec asfalta. Na razcepu, kjer je levi krak slepa cesta (v tisto smer vodi planinska pot na Goli vrh in Veliko Babo), so naju kažipoti za parkirišče, Češko kočo, Ledine in tovorno žičnico usmerili desno. Pripeljala sva se na urejeno parkirišče v Ravenski Kočni (995 m; S 46.384812, V 14.536508). Parkiralo je že precej avtomobilov, med njimi tudi češki, nemški in avstrijski. Ogledala sva si številne kažipote in smerne tablice v vse smeri ter table o sprehajalni tematski poti po dolini Ravenske Kočne in zanimivostih ob njej z reliefnim zemljevidom Jezerskega in okolice.

Parkirišče sva zapustila pri zapornici (naprej smejo le intervencijska vozila in oskrbovalci koč) in po gozdni cesti vstopila v gozd. Dokaj široka prometnica se je vztrajno vzpenjala. Desno ob njej je tekla suha struga in se čez čas »preselila« na levo. Na mestu, kjer se je desno odcepila druga cesta (ostala sva na prejšnji, označeni kot sprehajalna pot), se je pokazalo, da je struga nastala iz dveh, ki sta se tam združili. Pogled na prodnato razdejanje je pričal o razdiralni sili vode. V dobrih 10 minutah sva bila v zatrepu Ravenske Kočne pri spodnji postaji žičnice (1050 m). Pravzaprav dveh: tista više vozi h Kranjski koči, spodnja pa k Češki. Trije – Ljubljančan, Koprčan in Avstrijec – so parkirali celo tam. Kažipoti in smerne tablice so kazali desno Češka koča 1¹⁵ ter levo Kranjska koča na Ledinah in Zavarovana plezalna pot »Ferata« Češka koča. Začelo je rositi. Pod spodnjo žičnico sva se napotila desno po gozdni cesti in pred zapornico zavila levo, kamor je usmerjal kažipot Češka koča 1h 10min.

Strma gruščnata steza se je vzpenjala po listnatem gozdu. Deževalo je tako malo, da so bile krošnje zadostna streha, steza pa je že kmalu postala blatna in mokra. Srečala sva tri planince, ki jih je »Dobri den« izdal za Čehe. Zadnji je snel klobuk in se priklonil; tolikšne galantnosti v hribih vsaj pri nas nismo vajeni. Pri vzponu so nama med drugim pomagale lesene stopnice in lestev. V slabe četrt ure sva dosegla greben z Andrejevo klopjo. Nadaljevala sva po koreninasti stezi, ki se je vzpela po zgornjem robu poseke in naju pripeljala na tisto cesto, po kateri sva zapustila žičnici. Utrjena spodaj s skalnato škarpo in zgoraj z leseno podporo naju je sprejela s preprosto klopco in možicem. Po približno 50 m sva jo pri kažipotu levo Češka koča zapustila navzgor po gruščnati stezi. Čez kakih 30 m sva se po lestvi povzpela na podobno, le ožjo, bolj strmo in vijugasto stezo. Srečala sva mlad par, ki je poročal, da je zgoraj rosilo in pihalo, a za nama je prihajalo še veliko planincev. Takih in drugačnih stopnic se je zvrstilo še več in okrog podrtih dreves so bili speljani nadelani »obvozi«.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po slabih 20 minutah sva prišla do prečne steze, kjer sta bila kažipota nazaj Tovorna žičnica in levo Češka koča, desno pa nič, čeprav so bile tudi v tisto smer markacije (Jani je domneval, da se tam pride na Štularjevo planino). Zavila sva levo na mehko zemljato in z listjem postlano stezico, ki pa tudi ni bila čisto brez skal in korenin. Čez 5 minut se je ostro desno odcepila pot proti Makekovi Kočni (to nama je pozneje povedala oskrbnica Češke koče). Kmalu zatem sva stopila na plano. Vreme je bilo vedno bolj oblačno in deževno, zato sva morala obleči sebe in nahrbtnika. V Hudičevih klancih so se začele jeklenice, stopnice in lestve, ki so bile kar spolzke; ob eni je pisalo Vojtrca. Tam so naju prehiteli večja skupina in očka z otrokoma. Po mostičkih in ob jeklenicah, ki skrbijo za varnost na posebej ozkih in zračnih odsekih poti, ter čez grapo, po kateri je tekel potoček, sva čez tričetrt ure prišla do Mrzle doline (po Hribi.net 1500 m) in jo prečkala. Zaradi dežja in potrebne pazljivosti se nisem utegnila ukvarjati z rožami, čeprav sem jih seveda opazila: rumeno milje, srobote, špajke, marjetice, grebenuše, krvomočnice, dvocvetne vijolice, podlesne vetrnice, pogačice, resje, navadne slečnike. V Mrzli dolini so se pojavile še alpske velese, alpske mastnice, vetrovke. Naproti so nama prihajali vedno novi planinci. Še 2, 3 minute med skalami in zelenjem, pa sva zagledala kočo.

 

Češka koča na Spodnjih Ravneh (1545 m, tako je PZS napisala na tablici, na svoji spletni strani in na zemljevidih pa 1542 m) se imenuje tako, ker jo je davnega leta 1900 postavila češka podružnica SPD iz Prage. Letos je torej praznovala okroglo obletnico, 120. Že več kot 60 let jo uspešno vodijo oskrbniki iz znane jezerske družine Karničar. Nehalo je deževati in hladno je pihalo. Domačin, ki se je odpravljal na Vadine, je poznavalsko napovedal, da bo dež odpihnilo. Svojega psa je pohvalil, da je bil že nad 3000 m in da pride na Vrtačo po Ipsilonu (vzhodni grapi). Na Vratca nikar brez čelade, naju je posvaril. Namesto običajnega poziva, naj odnesemo smeti s seboj v dolino, je na leseni tablici pisalo: De neb' gdo djav dej pod mojo mizo kej ustav bom smetje kuj nazaj u rucok djav. V lesenem koritcu so se hladile pijače. Okrog koče so bili mize, klopi, gugalnica in kažipoti, na skali nekoliko proč pa plošča v spomin trem borcem gornikom. Zimska soba GRS in AO Jezersko z osmimi ležišči ponuja zavetje v času, ko je koča zaprta.

 

 

 

 

 

 

Od koče sva se mimo skale z napisi Kočna, Grintovec in Vratca odpravila med smrekami in skozi ruševje do helidroma. Že nekaj časa sva videla cilj. Kjer se gre levo na Kočno in Grintovec, sva zavila desno in sledila smeri Vratca stara pot med ruševjem in mladimi macesni. Po dobre pol ure prečenja gruščnatega pobočja je z leve pritekla še ena pot. Kamnito sivino je popestrilo nekaj ruševja, trave in le malo rož, tu in tam kak clusijev svišč. Ko sva prišla pod škrbino levo od skalnate konice, so v krušljivi grapi zelo prav prišle jeklenice – zdaj na levi, zdaj na desni. Tudi markacij ni manjkalo. Pod sedelcem sva poplezala po krajši lestvi. Čez kakih 20 minut sva stopila skozi »vratca«, zavila desno navzgor po skalah in za ovinkom se nama je odprl pogled na vrh z dolgo palico (na nekaterih slikah na spletu na tem drogu visi zastava). Tik pod vrhom je cvetelo nekaj lanov. Čez 5 minut sva bila na cilju. Od koče do njega sva potrebovala kar eno uro, čeprav je na kažipotu pri koči pisalo 40 minut (po vodniku od 45 minut do 1 ure). Ker sva bila posvarjena, naj na Vratca ne hodiva brez čelad, midva pa ju nisva imela, sva se vzpenjala po »etapah« in v velikih razmikih: šele ko je Jani preplezal del poti, sem mu sledila jaz, da ne bi kaj priletelo vame. To pa nama je vzelo več časa. Na vrhu sva našla dve skrinjici – eno prazno, v drugi je bil zvezek za vpisovanje. Sicer brez dvoma lepim razgledom vreme tisti dan žal ni bilo naklonjeno. Kljub temu sva prepoznala nekatere gore, na primer na severu Obir, Pristovški Storžič in Goli vrh, na severovzhodu Babi in Mrzli vrh pa še kaj.

 

Zaradi ledenega vetra sva se kar kmalu pobrala z vrha. Ob pogledu na drsalnico nama je že med »vratci« postalo nekoliko topleje, ko sva izstopila iz grape, pa je mraz v resnici popustil. Po dobre pol ure se nisva spustila levo po poti vzpona (stari), ampak sva nadaljevala naravnost naprej (po novi), čeprav sva že od daleč videla, da bo treba čez sneg. Po 20 minutah sta se stara in nova pot staknili. Spet je začelo kapljati, a mlad par je bil kljub temu namenjen navzgor. Ko sva čez 5 minut pristala pri koči, je že pošteno deževalo. Tokrat sva opazila še eno tablico o odnašanju smeti, lepšo tako oblikovno kot jezikovno (»priznavala« je tudi ločila). Okrog gugalnice in spomenika se je zbrala čredica ovc. V koči sem prebrala pesem Češka koča z akrostihom; napisal jo je Maks Starc, sin Antona in Pije Starc, oskrbnikov v letih 1929‒1940. Deležna sva bila dobrega ričeta in odličnega jabolčnega zavitka.

 

 

 

 

 

Ko je Jani odkril, da je na vrhu pozabil očala, je bilo treba še enkrat na Vratca. Pod grapo sva odložila nahrbtnika in tam sem ga počakala. Ker se mu ni bilo treba ozirati name, je kočljivi del poti opravil dosti hitreje kot prvikrat, zato je od koče do vrha porabil približno 40 minut, za vrnitev pa 35. Oskrbničin mož, prijazen Avstrijec (pomagat prihaja ob koncih tednov), nama je rade volje razložil razgled, kolikor ga je bilo. Kake slovenske besede se ni mogel spomniti, a sva tudi šluht razumela, pri nekaterih imenih gora pa si je pomagal z opisi, na primer da je »brez frizure« plešasti Goli vrh, smo se kar hitro sporazumeli. Povedal nama je tudi, da vsak junij prirejajo smučarske tekme Jezersko : (Železna) Kapla z začetkom na Zgornji Ravni in ciljem na Spodnji. Zelo prijazen gospod. Neslovenci, ki se trudijo govoriti naš jezik, me vedno navdušijo.

 

Mimo skale z napisom Jezersko sva se vrnila po poti vzpona. Po dobrih 20 minutah sva na koncu Hudičevih klancev šele zdaj opazila napis 1400 m. Čez 10 minut se je levi krak odcepil proti Makekovi Kočni, midva sva ostala na desnem. Na razcepu 5 minut zatem se je pot vzpona spustila desno, midva pa sva tokrat poskusila po stezi naravnost. Naletela sva na zanimiv »obvoz« okrog korenin podrtega drevesa. Prijetna stezica, posuta s suhim listjem, ki pa je skrivalo tudi korenine in skale, je prečila strmo gozdnato pobočje. Sčasoma je bilo med listavci čedalje več iglavcev in gozd je postal temnejši. Čez 5 minut sva iz njega zakorakala na Štularjevo planino (na tablici 1290 m), bogato s čmerikami, cvetele pa so tudi potočne sretene, spominčice, krvomočnice, nokote, bele detelje, bele kobulnice in druge rože. Tako razkošnih močvirskih osatov kot tam še nisem videla, a se še niso razcveteli. Pot naju je vodila mimo manjše stare brunarice, v gozdu je tičalo leseno stranišče. Planina ni bila videti živa.

 

 

S planine sva odšla še tretjič po isti gozdni cesti mimo skladovnice hlodov in gozdarskega delovišča. Oskrbnica Češke koče nama je svetovala, naj greva kar po cesti, čeprav je nekoliko daljša, a je najhitrejša, vendar sva hotela po markirani poti. Cesto naj bi zapustila na desnem ovinku, s katerega sva v gozdu sicer videla markacijo, odcepa pa ne, saj so bila ob cesti nagrmadena podrta drevesa. Treba je bilo precej naokrog, da sva prelezla podrto drevje in našla gozdno stezo, ki je vijugala kar strmo navzdol. Pod seboj sva videla cesto, ki sva jo zapustila. Po približno 25 minutah sva sestopila nanjo (kažipot nazaj Češka koča, Štularjeva planina) in takoj na desnem ovinku z nje. Spet sva strmo vijugala navzdol; steza je bila na več mestih obrobljena z debli. Po gozdu je ležalo vse polno polomljenih dreves in vej. Čez 10 minut sva zavila navzdol po prečnem kolovozu, ki se je spuščal z desne proti levi. Markacije so še bile, a pričakovala sva, da bova zavila desno proti parkirišču. Zazdelo se nama je, da sva že predaleč in bova prenizko sestopila na cesto. Kolovoz je bil zelo razrit od vode – sicer širok kot cesta, a nevozen. Po 10 minutah sva prečkala gozdno cesto (kažipoti na levi naprej P Parkirišče in nazaj Češka koča 115 let, na desni levo Jezersko Planšarsko jezero) in takoj na naslednjo res zavila desno. Ko se je obrnila levo, sva pri hlodih, ki so bili obenem klopce in pregrade, prišla na parkirišče. Nanj bi bila morala priti pri kažipotih Češka koča in Štularjeva planina, ki sva ju videla že zjutraj, pa sva pot očitno tik pred koncem zgrešila.

 

 

Jani je tako »osvojil« Vratca kar dvakrat. Nekaj takega se mu je že zgodilo, le da takrat pot ni bila tako zahtevna in sva se po očala vrnila skupaj. Ker pa je (skoraj) vsaka stvar za kaj dobra, je treba ugotoviti (ali si izmisliti), za kaj. No, tokrat sva uspešno »preverila«, da sta oba podatka o času od Češke koče do Vratc pravilna, četudi precej različna: 40 minut in 1 ura.