Polhograjski posebneži tretjič

Za 22. november sva izmed malo znanih polhograjskih hribov, ki jih je v Planinskem vestniku 10/20 opisal David Račič, izbrala Mali vrh in Veliko Travo, posrečil pa se nama je še Klešč. Odpeljala sva se na Praproče (535 m) zahodno od Polhovega Gradca in parkirala ob cesti pod hišo št. 16 (S 46.061439, V 14.287974). Smernih tablic nasproti razpela na mogočnem štoru, s katerega naju je motrila ujeda razprostrtih kril, nisva čisto razumela, a gospodar nama je vse razložil. Ob vprašanju, od kod sva, sem se zdrznila, saj zaradi omejitve na občine (ki se je pred kratkim izkazala celo za neustavno) ne bi bila smela priti tako daleč. Toda možak je razumevajoče potrdil najino ravnanje: »Drugače se vam bo zmešalo!« Lovrenc nama je pa odsvetoval, češ da je tam toliko ljudi, da hodijo drug po drugem.

 

Mali vrh

Po ozki asfaltni cesti sva se spustila v smer Malega vrha. Po kakih 100 m je bilo konec asfalta. Luže na makadamski cesti so bile zamrznjene (tisti dan je bila v Ljubljani temperatura prvič pod ničlo, kar ‒5 °C). Breze so se že obletele, nekaterim so ostali le še čopki na vrhu. Povzpela sva se med hiše in kmalu za največjo Praproče 20 sva bila pri razpelu že na Setniku. Mimo transformatorske postaje Malovrh sva čez slabe pol ure prišla do Setnika 34b, kjer sva se pri koritu s pipo ustavila, da sva si slekla flisa. Opazoval naju je tih kuža s poklapanimi uhlji. Malovrhova domačija šteje več hiš in gospodarskih poslopij, pravcat zaselek. Glede na to, kje vse je že asfalt, je presenetljivo, da ga do tja še ni. Ko sva se ozrla čez domačijo proti izhodišču, sva videla Veliko Travo in Praproški grič, više pa sta se izza njiju pokazali še na levi Gora (Lovrenc) in dlje na desni Grmada.

Ko sva vstopila v gozd, se je cesta spremenila v gozdno in kjer se je prekucnila navzdol, se je od nje levo odcepil z listjem posut na redko markiran kolovoz. Po kratkem vzponu naju je pripeljal do vodohrana Praproče 2. Nad njim sva zavila desno, nato pa na prvem razcepu po desnem kraku in na drugem po levem. Markacije PPP (Polhograjske planinske poti) so bile slabe. Po četrt ure sva stopila iz gozda na travnik in čez 5 minut že stala na Malem vrhu (708 m). Na visokem drogu poleg mize in klopi sta bila pritrjena vpisna skrinjica in XXVIII. napis, za kakršne je v Polhograjcih nekoč skrbel markacist PD Blagajana Jože Marolt: Moje največje veselje je na gorah. J.Mlakar. Požgan panj nekoliko pod vrhom je bil morda tisti, na katerem je bila nekdaj skrinjica z žigom, še prej pa je tam stalo drevo z lovsko opazovalnico v krošnji in s klopco ob vznožju (stare slike sem našla na Hribi.net).

Z Malega vrha sva se spustila nazaj proti cesti in srečala domačinko. Na vprašanje, kje je Veliki vrh, je odvrnila, da »Veliki vrh v bistvu ne obstaja«, to je le kmetija. Najbrž je mislila zaselek, ki je zapisan tudi na zemljevidih: Veliki Vrh (z domačijama nepričakovanih imen Spodnji in Zgornji Malovrh). S temi V/vrhovi je križ: na zemljevidu Ljubljana in okolica je Mali vrh kota 708, Velikega vrha kot vzpetine pa ni (je le zaselek Veliki Vrh); na Polhograjskem hribovju pa je Veliki vrh kota 709, kar je v resnici Mali vrh (708 m), Malega vrha kot vzpetine pa ni (je le zaselek Mali Vrh). Najbolj nenavaden pa je v tem pogledu maPZS, ki pozna hrib Mali vrh z najvišjo točko Veliki vrh (703 m).

Klešč

Vrnila sva se torej na cesto, a ne po poti vzpona, ampak sva pod vrhom zavila levo na slabo markiran zatravljen kolovoz. Pred skladovnico drv sva se obrnila v desno in nato levo navzdol. Kolovoz se je kmalu izgubil v suhem listju, a k sreči sva niže opazila markacijo. Potem se jih je zvrstilo še več in sestopila sva na gozdno cesto; sestop je bil visok in strm. Levo navzdol po cesti sva v dobrih 15 minutah prišla do velike hiše. Pod njo je stala rogovila s sliko okolice ter kažipoti nazaj Mali v. Žig in Praproče, levo Pot na Strmine, naprej Mala Voda. Zavila sva desno in pri naslednjih kažipotih nazaj Polhov Gradec 1h 30min, desno Žul 45min še enkrat desno po cesti. Pri skladovnicah drv sva jo zapustila ostro v levo na travnik.

 

 

 

Po travnatem pobočju sva že v dobrih 5 minutah dosegla Setnik 25 (domnevala sva, da je to Veliki Vrh, ki ga je omenila sogovornica z Malega vrha) z napisom na kozolčku: Pozdravl'en bod', ko v hišo prideš in Bog s teboj, ko spet odideš. Za Marijino kapelico, zbiralnikom kapnice in dvema gospodarskima poslopjema je bilo konec asfalta okrog domačije in stopila sva na kolovoz. Gospodarja sva vprašala, ali je to prava smer, če hočeva na Klešč. Kakor je pri domačinih v navadi, je zatrdil, da »nimava kej falit«. Napovedal je jaso, kjer bo na novo izkopana pot (desno), in po tej morava. Med travniki in polji, ki so bila že pripravljena na zimski počitek, sva se vzpenjala in se razgledovala po Polhograjcih, tudi Kočno in Grintovec sva videla. Z uravnave čez 5 minut, kjer so ležali hlodi, so v gozd vodili trije kolovozi. Odločila sva se za srednjega. Zasut z listjem ni bil videti nič kaj »na novo izkopan«, a ob njem je ležal kompresor, ki bi res utegnil biti povezan s kopanjem poti.

 

 

 

Po 10 minutah se je pri krmišču s prežo pot končala. Z nekaj domišljije sva razbrala nadaljevanje v desno, zatem pa je z leve pritekla širša steza in odslej sva hodila po tej. Ko se je čez slabih 10 minut steza spustila v desno, sva se držala bolj levo, navzgor. Brž zatem naju je presenetila na drevo pritrjena vpisna skrinjica, na kateri je pisalo Klešč-Klišca 788 m. Ta nadmorska višina je na kažipotu na izhodišču napisana pri Velikem vrhu. Skrinjico so gotovo označili domačini, ki naj bi vedeli, kaj je kaj, a tudi kažipot na izhodišču je delo domačinov, zato je uganka še bolj zagonetna. Klešč je na zemljevidu Polhograjsko hribovje kota 811, na Ljubljani in okolici pa 784, kar je na Polhograjskem hribovju neimenovana kota (783).

Klešč sva zapustila sprva po poti vzpona, k Setniku 25 pa sva šla po cesti, ne čez travnik kot gor grede. V 40 minutah sva prispela nazaj na križišče pod veliko hišo. Na Mali vrh sva hotela po drugi poti, kot pa sva prišla z njega. Na balkonu se je prikazala gospa, s katero sva se pogovarjala že zjutraj: »A sta že nazaj?!« Še dobro, saj ne vem, ali bi bila sama našla pot na Mali vrh, skrito za pesjakom, sploh ker nisva vedela, da nanjo usmerja kažipot Pot na Strmine. Za pesjakom naju je res čakala razločna stezica. Pobočje je bilo strmo, stezica, ki se je vzpenjala vzporedno z njim, pa ne toliko. Ponekod je bila podprta z debelci in čez čas se je razširila v kolovoz.

Ko sva stopila iz gozda na travnik, sva levo zgoraj zagledala Mali vrh in zavila proti njemu. S pobočja sva videla Sv. Martina na Setniku in v daljavi Sv. Mohorja in Fortunata na Korenu. Od križišča čez Strmine do Malega vrha sva hodila četrt ure. K sreči nama ni bilo treba še enkrat prav na vrh, saj je bilo tam kar precej ljudi. Po že znani poti sva se v pol ure vrnila na Praproče.

 

 

 

 

Velika Trava

Ker so Praproče tudi izhodišče za Veliko Travo, sva se odpravila še v spodnji del vasi (v smer, iz katere sva se zjutraj pripeljala) mimo kapelice, velikega toplarja, polnega drv, med starimi vaškimi hišami in gospodarskimi poslopji. Posebno lepa se nama je zdela obnovljena hiša št. 10 iz leta 1846, za njo pa sva videla cerkev sv. Jurija. Kakih 10 minut od avta sva med vodnim zajetjem in toplarjem zavila levo navzgor po gozdni cesti, kamor je kazal zdelan kažipot Gora 0^45h (Lovrenc).

 

 

 

 

Razcep čez 10 minut ni bil označen. Račič ga ne omenja; odločila sva se za levi krak. Pripeljal naju je h kamnolomu. S kolovoza desno od njega sva se po nekaj metrih povzpela levo na strmo travnato pobočje. Ozka viseča stezica je tekla skozi visoko travo in prečkala dve grapi(ci), ves čas proti pečinam Praproškega griča. Ko se je izgubila, sva precej na pamet zavila levo ter z nekaj tavanja po brezpotju dosegla greben. Po njem je tekla stezica desno proti Praproškemu griču in levo proti Veliki Travi. Ko sva po kakih 20 minutah zakoračila na velik travnik, ga je Jani takoj prepoznal kot tistega z Račičeve fotografije. Čezenj sva prišla do »pomola« (676 m), od koder je pogled na dolino in okoliške hribe. Na cilju sva našla geodetski kamen. Velika Trava je videti le južni vrh Praproškega griča (709 m). Na zemljevidih je ni, le na Polhograjskem hribovju je kota 676 brez imena. Edino na PeakVisorju sem jo zasledila, a tam z višino 690 m.

 

 

 

 

Med vračanjem so nama bile v pomoč suhe veje, ki sva si jih po brezpotju postavila za kažipote, ker sva se bala, da ne bova znala dol. V 40 minutah sva se pri toplarju vrnila na cesto in po njej k avtu.

Na Janče iz Besnice

Ker sta nas 27. oktobra 2020 epidemija in oblast spet stisnili v občinske meje, sva se štiri dni zatem podala na najvišji vrh ljubljanske mestne občine Janče. Tja sva že šla iz Laz pri Dolskem, v okviru Badjurove krožne poti, iz Volavelj in iz Jevnice). Če kak cilj ponoviva, se skušava izogniti vsaj ponavljanju poti. Tokrat sva si za izhodišče izbrala Besnico. Pri ekološkem otoku sva sledila smerokazu Vnajnarje (tja kažeta tudi smerni tablici Sadne ceste med Javorom in Jančami ter Besniške poti Janče 2h 15min, ta še nazaj Sostro 2h), pri Besnici 9b zavila desno mimo transformatorske postaje Derčar in pri smerni tablici Besnica 8, 33 parkirala ob istoimenskem potočku (S 46.042048, V 14.647060). Napotek bližnje domačinke je bil zelo preprost: »Kar gor, gor, gor, gor, gor, gor.«

 

Pri nabiralniku Volk Besnica 33 sva se povzpela mimo utrujenega gospodarskega poslopja z oznakami Poti kurirjev in vezistov po asfaltni cesti v gozd. Zapornica pri znaku za prepoved prometa je bila dvignjena. Dosegla sva uravnavo s kolibo, kjer je asfalt zavil desno k bližnji hiši, naravnost naprej pa se je vzpenjala steza. Markacije ni bilo nobene, zato sva se ravnala po domačinkinem napotku in jo ubrala po stezi, vendar se ni izkazala za pravo. Poskusila sva še po asfaltu in na prvem razcepu z njega levo navzgor, kamor je kazala komaj opazna rdeča puščica. Tam sva naletela na vezistično (rumeno-modro) markacijo. Pod drvarnico sva zavila levo (ne mimo hiše). Po nekaj metrih strmega kolovoza, zasutega z listjem in ježicami, sva prišla na prečni kolovoz; na desni proti hiši je bil zagrajen, v levo pa označen s Knafelčevo in vezistično markacijo. Iz nekega drevesa je štrlelo še pol kažipota Vevš... – tam teče tudi Vevška ali Papirniška pot.

 

Na razcepu čez 15 minut sva nadaljevala levo navzgor. Knafelčki so že skoraj preminili, pomagala sva si z vezističnimi oznakami. Debela plast suhega listja je prekrivala spolzko ilovnato podlago. Kmalu sta se poti ločili: vezistična desno, planinska levo. Za tem razcepom se je najina (planinska) tako zožila, da je pravzaprav izginila, zato sva se vrnila na razcep in sledila rumeno-modri markaciji desno. Opazovala sva, ali kje z leve priteče markirana planinska pot, pa je ni bilo. Dosegla sva travnat hrib (previdno, med njim in gozdom je precej pri tleh napeta slabo opazna žica električnega pastirja), se povzpela po desnem robu travnika in zgoraj zagledala hiše, h katerim je vodil kolovoz. Daleč na levi so se dvigale Kamniške planine: Kočna in Grintovec, Dolgi hrbet, Štruca in Skuta, Brana, Planjava in Kamniško sedlo med njima, Ojstrica. Če sva se ozrla še bolj v levo, sva videla Šmarno goro in Julijce s Triglavom v ozadju. Čez travnik kljub »pripravnim« drevesom ni bilo markacij. Mimo nekaj trt in velikega nasada jagod sva po kake četrt ure dosegla cesto ter zavila desno nanjo. Pri kmetiji Zajc je napravila oster levi ovinek, markacij pa še kar ni bilo. Pod lesenima hiškama sva spet vstopila v gozd, za zidano počitniško hišico pa so se začele običajne hiše.

Po dobrih 5 minutah sva pri Vnajnarjah 26 prišla na asfaltno cesto. Tik pod njo sva bolj po naključju opazila zbledelo markacijo, za nazaj pa sploh ni bilo nobenega znamenja, da je treba s ceste. Zakoračila sva desno po njej in prispela do odcepa levo proti Jožmanu in Jakopiču (številki 3 in 4 sta s seznama domačij ob Sadni cesti). Na oglasni deski sva si ogledala list z opisom Vnajnarjev (650 m; kljub imenovalniku Vnajnarje domačini sklanjajo Vnajnarjev, ne Vnajnarij, kakor je v leksikonu krajevnih imen na prvem mestu) in slab zemljevid z imeni domačij. Ostala sva na glavni cesti, ki naju je vodila mimo znamenja in kmetije Bernardin, na katere toplarju je bila po dolgem času vezistična markacija. Skoraj pri vsaki hiši so imeli trto. Na križišču čez 10 minut sva zavila na desni krak in pri Vnajnarjah 11 zapustila vas.

 

Asfaltna cesta oziroma bankina, postlana z ježicami, želodi in suhim listjem, naju je pripeljala v gozd. Kmalu za zajetjem z mrežasto ograjo je z leve od zadaj pritekla asfaltna cesta, na katero je usmerjal že drugi kažipot k Jožmanu. Ko sva prišla do hiš, naju je na eni malodane presenetila Knafelčeva markacija, saj so bile zelo redke. Po 10 minutah je na desni strani ceste nasproti odcepa levo h kmetiji Kostelc (tako zemljevid in Geopedia, Google in spletna stran domačije pa Kostevc) partizanski spomenik: Obeležje v spomin na boj in padle 1. bat. Kamniško zasavskega odreda, požig dela Vnajnarjev 6.8.1944 ter trpljenje. ZZB Janče, 2005. Naslednja hiša na levi se nama je zdela zapuščena. Na razcepu za njo naju je vezistična markacija na hrbtni strani prometnega znaka usmerila levo na makadam in kmalu sva bila spet v gozdu. Nato se je na levem ovinku najina pot odcepila desno (naravnost); markacije sicer ni bilo, a tja je kazala smerna tablica za Borovničevo pohodno pot (levo Podgrad, naprej Janče).

Ko sva po slabih 10 minutah prišla iz gozda, sva zagledala prežo, daleč spredaj pa že Janče. Kolovoz se je čez cvetoč travnik spustil k Črnivčevi kapelici, kjer sva sestopila na makadamsko cesto. V že precej »oluščeni« niši je stal kipec Marije z Detetom, spodaj pa je pisalo V spomin Mice Hvala, katira je 25.aprila 1855 62 let stara, nanaglim na temu mestu umerla. Kmalu za Črnivčevo hišo (Vnajnarje 4) je cesta postala asfaltna in naju mimo Balanta (Vnajnarje 5, Sadna cesta 12; na novejšem zemljevidu Ljubljana in okolica Balent) čez dobrih 20 minut pripeljala na desni ovinek, kjer se je levo odcepila gozdna cesta. Ob njej je bil na drogu tablice o vožnji na lastno odgovornost dodatek BREZA:) 15^:)min; puščica levo je najbrž usmerjala h koči Breza na Jančah, domu tabornikov rodu Črni mrav. Midva pa sva zapustila ovinek naravnost po stezi v gozd, kamor se je odcepila označena (Borovničeva in Besniška) pot (Janče 30min).

 

 

 

 

 

 

Med visoko podrastjo, grmovjem in mladimi drevesci sva prisopihala na kolovoz, ob katerem je stala krmilnica. Kolovoza sta bila pravzaprav dva: naravnost navzgor in levo; oznak ni bilo. Nadaljevala sva po prvem mimo preže in pod daljnovodom. Naslednji kolovoz sva prečkala. Šele čez čas so se pojavile vezistične in Knafelčeve markacije. Zlato polje praproti je na desni za kratek čas prekinilo gozd, nato naju je spet z obeh strani objelo drevje. Od vsepovsod sva slišala glasove nabiralcev kostanja. Kmalu za klopco ob poti sva srečala mamico z vozičkom in dvema otrokoma, za naslednjo klopco na križišču neoznačenih poti pa se je »promet« znatno povečal. Po slabih 20 minutah se je steza iztekla na asfaltno cesto. Vse je bilo zaparkirano, avtomobili so stali celo v gozdu, ne le na bankinah. Napotila sva se levo ob cesti mimo znamenja, podružnice osnovne šole Sostro in vrtca z zeliščnim vrtom (Gabrje pri Jančah 16) ter vodnega zajetja. Pred levim ovinkom sva pri odcepu Borovničeve poti zapustila asfalt. Označena bližnjica naju je hitro privedla nazaj na cesto pri Gabrski ali Veliki kapeli, pred katero sva Ajdi nekoč prebirala zgodbe o psičku in muci. Ljubljančani so jo leta 1897 posvetili Materi božji Lurški, da bi jih varovala pred nesrečami, kakršna je bil veliki ljubljanski potres v noči s 14. na 15. april 1895. Cesta je bila gradbišče, ker so jo širili. Travniki so bili polni ljudi, predvsem parov in družin, ki so posedali na soncu. Nekateri so si priredili prave piknike. V slabe četrt ure (dobri dve uri od izhodišča) sva bila na vrhu.

 

Planinski dom II. grupe odredov je bil seveda zaprt. Ob vhodu sta se še vedno »pričkali« tablici z različnima nadmorskima višinama: 792 in 794 m, novo pa je bilo, da so bronasto skulpturo razstreljene bombe, ki je nekoč stala pod spominsko ploščo na pročelju doma, posvečeno 39 žrtvam za svobodo 1941–1945, prestavili k spomeniku Dolenjskemu odredu 1943‒1945. Na trati pri domu sva si poiskala prostor, dovolj oddaljen od vseh drugih izletnikov. Ko sva sedela tam, sta k nama pristopila Tajda in Matevž, ki sva ju spoznala na potovanju po Armeniji. Matevža sem že omenila in tudi Tajda je navdušena znanstvenica, ki je pred kratkim doktorirala z raziskavo o nedestruktivnem prepoznavanju spola človeške ribice. Vesela sva bila, da sta se naju še spomnila. Pred vrnitvijo v dolino sva stopila še v vas, do cerkve sv. Miklavža (Nikolaja).

 

Med vračanjem po isti poti sta naju dohitela Tajda in Matevž, da smo še malo poklepetali. Bila je več kot topla sončna sobota; najbrž mi na zadnji oktobrski dan še nikoli ni bilo tako vroče, in to v kratkih rokavih. Ko sva se po slabih dveh urah vrnila k avtu, sva bila nemalo presenečena: zjutraj sva z nekaj slabe vesti pustila avto na prostoru za dva, kjer se mogoče sploh ne sme parkirati, zdaj pa jih je pred in za najinim stalo kakih 30. Med vožnjo v dolino je bilo na cesti več kolesarjev kot avtomobilistov; veliko rekreativcev je dodobra izkoristilo sončno priložnost.

 

Bil je prijeten dan, po njem pa sta mi otekla koleno in nato vsa noga. Bolelo je kot zlomek! Janče so sicer prepohlevne, da bi povzročile kaj takega, morda pa so bile kaplja čez rob. Že po dveh dneh sem bila deležna diagnoze in mnenja, da v hribe najbrž ne bom več hodila. Zato se je naslednja dva tedna Jani potepal sam, najprej po Čemšeniški grajski poti, nato na Babčarjev tabor (drugega izmed polhograjskih posebnežev)  in Ključ.