Šaleška planinska pot sedmič: Huda luknja‒Ramšak‒Dom na Paškem Kozjaku + Špik

Parkirala sva tam kot ob svojem prvem obisku Šaleške planinske poti (ŠPP), nad cesto pri avtobusnem postajališču Huda luknja (S 46.411801, V 15.177075). Kljub obetavni vremenski napovedi je bilo parkirišče prazno. Prečkala sva cesto, po kateri sva se pripeljala, pri bližnji hiši po mostu prestopila Pako in se po mokrem travniku mimo vodnega zajetja povzpela proti gozdu. Ko sva se ozrla, sva videla Tisnik, hrib, po katerem sva hodila, ko sva bila v jamah Huda luknja, Špehovka in Pilanca. V gozdu sva zavila levo po markirani blatni stezi ter med zlaticami, mlečki, skrečniki, jagodami, tevjem, smrdljivkami prečkala dva potočka. Steza, zaradi mokrote marsikje podrta, je rezala strmo pobočje. Na vrhu vzpona naju je pričakal prečni kolovoz k hišam na desni, midva pa sva zavila levo nanj. Že po nekaj korakih se je od njega odcepil drug na travnik, a ostala sva v gozdu in nadaljevala po plitvem jarku. Tudi na vrhu tega vzpona sva naletela na prečni kolovoz. Levo je tekel mimo vodnega zajetja, midva pa sva zavila desno po njem na travnik s pogledom na Paški Kozjak s Sv. Joštom in Špikom. Kolovoz se je že po nekaj metrih obrnil levo nazaj v gozd, kjer je cvetelo nenavadno veliko gozdnih jagod.

 

Po četrt ure sva sledila kažipotu ŠPP levo na kolovoz, ki naju je pripeljal na plano in do lesenega gospodarskega poslopja z markacijo. Za njim sva se obrnila v desno mimo mogočne breze. Na tamkajšnjem razcepu sva nadaljevala naravnost navzgor. Ob blatnem razritem kolovozu so cveteli mlečki, ivanjščice, grebenuše, kukavice in vse rumeno zlatic. Med gozdom na levi in strmimi travniki s starim sadnim drevjem na desni sva čez slabih 20 minut prispela do domačije Pečovnik (Kozjak 6). Tam je bilo treba odpeti električnega pastirja, a ni šlo zlahka in oddajal je kar zlovešče zvoke. Pot je tekla prav čez dvorišče, kjer sva dobila glasno spremstvo: belega psička in velikega opotekajočega se črnega psa. Gospodinja z dojenčkom in majhnim otrokom je prišla pogledat, kaj se dogaja. Mali kuža je star, sva izvedela, psica pa je mlada, a zaradi bolezni težko hodi.

 

Onstran domačije sva po dovozni cesti odkorakala na makadamsko in zavila desno po njej. Od vseh strani so se oglašali psi in petelini. Kmalu sva zagledala Ramšakovo domačijo in nad njo partizanski spomenik. Sestopila sva na asfalt in v dobrih 10 minutah mimo številnih kažipotov k domačijam prispela na kontrolno točko (KT) 5. Od tam se je spet lepo videl Tisnik. Pri Ramšaku (650 m, Kozjak 10) so bili ob skrinjici z vpisno knjigo in žigom trije zbledeli kažipoti ŠPP: naprej Paški Kozjak koča 1h 30min, nazaj Meh – Legenška bajta 2h 30min in žig Kmetija Ramšak (kar je malo smešno, saj smo že tu). Pogrešala sem kako poličko, da bi se bilo laže vpisati in si odtisniti žig. V letu 2021 je bilo do 16. maja pred nama šele 17 vpisov. Žig je bil zelo slab; napis Ramšak se skoraj ni več videl. Po stopnicah skozi majhen cipresov drevored sva se povzpela še k partizanskemu spomeniku tik nad dvoriščem, kjer je v skromnem parku mogoče posedeti na leseni klopci pod lipo. Plošča spominja na 13 borcev 14. in 24 borcev 17. divizije, ki so padli za domovino.

 

Od Ramšaka sva nadaljevala po asfaltni cesti med travniki, pisanimi od kukavic, skrečnikov, travniških kozjih brad, zlatic, ivanjščic, kislic, spominčic, kukavičjih lučc, in pri Kozjaku 11b zavila levo na makadam. Za čedno Pezmanovo kapelico pod košato lipo sva se po označenem levem kolovozu povzpela v gozd, kjer je prepevala kukavica. Po 15 minutah sva stopila na plano. Potem ko se je najinemu kolovozu z leve pridružil še eden, sva prišla do rožnate hiše z igrali. Pes čuvaj je bil tiho, dokler se nisem spotaknila, tedaj pa je kar podivjal ‒ ne vem, kateri se je bolj ustrašil. Tamkajšnja Podlesnikova kapelica je bila popolnoma zaraščena. Pod Špeglom sva se priključila drugi cesti, nad katero je stala še ena klavrna kapelica.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pri oranžni hiši kmalu za ovčjim pašnikom na levi in gospodarskim poslopjem na desni se je cesta prekucnila navzdol. Ko se je čez kakih 15 minut desno odcepila druga, ob kateri so bili kažipoti k domačijam, sva po njej prišla do odcepa levo navzgor na širok kolovoz. Postal je kamnat; mnogi kamni in skale so bili pisani, konglomeratni. Po skoraj četrt ure se je zravnal in nato spustil na križišče, s katerega sva nadaljevala po »glavni cesti« navzgor. Čez slabih 10 minut se je z leve priključil ožji kolovoz in tam je stala majhna brunarica z veliko streho. Na desni se je razprostiral travnik s prežo, nato sva zagledala veliko kotanjo oziroma več kotanj zaselka Globoka. Mimo nekaj hiš in nenavadne kapelice sva prišla do asfaltne ceste in jo pri Šuklerju (Kozjak 34) z lepim skalnjakom prečkala. Deklica, ki je sedela na pragu, je povedala, da je za skalnjak zaslužna babica. Mimo obnovljene Šuklerjeve kapelice sva se napotila v gozd. Po četrt ure sva se priključila širšemu kolovozu z leve in ker stičišče ni bilo označeno, sem tja postavila velik kamen, da nazaj grede ne bi zgrešila poti. Nato sva prečkala lepo gozdno cesto. Cvetele so zajčje deteljice, špajke, podlesne in zlatične vetrnice, dišalo je po gobah. Čez 10 minut sva šla pošev čez isto gozdno cesto. Na nekem drevesu je bila oznaka ML in poleg narisana smrečica. Strma pot je postajala čedalje ožja.

 

 

Mimo starega in novega znamenja s Križanim sva po dobrih 5 minutah dosegla naselje Paški Kozjak. Vstopila sva skozi ograjna vrata pri stari šoli (Kozjak 93), ki je že kakih 5 let zaprta, je povedal domačin, ki se je pripeljal mimo s kolesom. Zdaj naj bi bil v njej krajevni dom, a ni vedel, ali deluje. Na stavbi sta bili tablici Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna (tudi v angleščini in Braillovi pisavi), Centra za usposabljanje in varstvo Kozjak.* V brežino ob šoli je bil vgrajen spomenik I. udarni brigadi Toneta Tomšiča z napisom V spomin na srdite in težke borbe XIV.divizije od 17.‒19. februarja 1944 z Nemci za posest Paškega Kozjaka. Sosednjo hišo je skušal župnik preurediti v ne ve se prav kaj, zdaj pa ne zmore več in je že dve leti v domu za ostarele, sva izvedela. Novega nimajo, zato imajo mašo le enkrat na mesec. Ko sva povedala, da sva namenjena k planinskemu domu, je kolesar omenil, da so ga nameravali že podreti. Ob vhodu na pokopališče pod obnovljeno cerkvijo sv. Jošta (okrog 1070 m) je stal spomenik trem borcem XIV. divizije, padlim v bojih februarja 1944 na Kozjaku. Pozornost nama je vzbudila prav posebna kapela, sestavljena iz različnih starih nagrobnikov. Na parkirišču pred pokopališčem je bilo več kažipotov; sledila sva tistemu Planinski dom 15min.

 

 

Spustila sva se po kar strmi stezi, s katere je voda sprala prst in pesek čisto do skal. Knafelčkom so delali družbo klobučki (markacije Poti od Miklavža do Miklavža) in oznake Poti XIV. divizije. Skozi presledke v drevju sva videla Visoko s šopkom smrek, pod katerimi je spomenik XIV. Čez 10 minut sva sestopila na makadamsko cesto in zagledala hiše. Brž zatem sva prispela k Planinskemu domu na Paškem Kozjaku (960 m, Paški Kozjak 61). Žiga ŠPP (KT 4) nisva našla, zato sva uporabila tistega od planinskega doma, ki je bil zaprt. Pod nadstreškom z nekaj mizami in klopmi, imenovanim planinska okrepčevalnica, sva se lahko okrepčala le iz nahrbtnika. O razgledu s Paškega Kozjaka, katerega najvišja vrha sta Basališče (1272 m) in bližnji Špik (1108 m), sva se poučila na panoramski sliki.

 

 

 

Najin naslednji cilj je bil prav Špik. Po kolesarjevem nasvetu sva se odpravila po stopnicah čez škarpo za domom in pri kažipotih (med njimi Špik 30min nazaj, od koder sva prišla, po markirani planinski poti) vstopila v gozd po stezi, ki jo je nadelal njegov prijatelj in jo celo označil s Knafelčevimi markacijami, a so jih planinci »likvidirali«. Na eni prvih smrek je visela nenavadna ptičja hišica z napisom Veseli se majhnih stvari. Majhne sreče odpirajo vrata velikim, ki vstopajo neopazno. Mimo zajetja sva se povzpela po ozki, a razločni strmi stezici z nekaj ostanki »likvidiranih« markacij. Po slabe četrt ure se je spustila v ključih. Na neoznačenem razcepu sva imela na izbiro spust levo ali vzpon desno. Na desni sva opazila ostanek oznake in sledilo je grizenje kolen po skalnatem svetu. Ponekod naju je oviralo podrto drevje. Ko sva dosegla nekakšen greben, sva nadaljevala desno po njem navzgor. Še malo plezanja in prej kot v 20 minutah sva bila na vrhu Špika, kjer se je dvigal mlaj z dvema vencema in zastavo, pod njim pa je plapolala še ena. Na majhni betonski ploščadi so stale miza in klopi, pri vpisni skrinjici pa še zasilna klopca. Skrinjica je bila grdo zarjavela, zato naju je še toliko bolj presenetila vsebina: lična vrečka z izvezenim napisom ŠPIK 1108 m nv pod podobami gora, srca in planike. Pot, po kateri sva se povzpela na Špik, sva našla edino na OpenStreetMap.

S Špika sva se spustila po drugi strani, za »legalnimi« markacijami. Cveteli so votli petelinčki. Pot naju je vodila mimo jase na levi in nato še ene s prežo. Pod drugo jaso sva zagledala košarkarsko igrišče, ki je napovedovalo naselje: že po slabih 10 minutah sva bila spet pri Sv. Joštu na Paškem Kozjaku. Od tam sva se vračala po poti vzpona. Na neoznačenem razcepu nama je prišla prav moja skalca, pri kateri sva zavila levo, sicer pa nama je bila pot že znana. Na pašniku pri Podlesniku so se ovce tokrat postavile lepo v vrsto in naju opazovale. Ko je bilo treba zaviti levo navzdol po travniku, sva prezrla markacijo in nadaljevala naravnost po »glavnem« kolovozu (toliko o poznavanju poti). Tako sva bila deležna pogleda na razkošen šop belih mrtvih kopriv in oduren kup živalskega drobovja. Slednje naju je opozorilo, da sva zgrešila pot, saj ga tja grede nisva videla – težko bi ga bilo prezreti. Očitno teže kot puščico in markacijo. Pri hiši z dvema psoma naju je spet ogovorila gospodinja. Opozorila naju je, da je elektrika v električnem pastirju precej močna (zato je tako prasketalo!). O psici pa sva izvedela še to, da je zelo pametna in skrbno nadzoruje svoje ozemlje. Če se s sosedovim psom sreča na njegovem, je čisto tiho, če pa on pride sem, tako laja, kot je na naju. V Hudi luknji naju je kar presenetilo, da je najin avto kljub večinoma sončni nedelji še vedno sameval. Če štejem za cilj Špik, sva hodila gor dve uri in 50 minut, dol le dve.

 

Vožnjo domov sva si popestrila z dvema postankoma. Najprej sva se zapeljala na Graško Goro (S 46.416983, V 15.123316), saj sva se končno dogovorila za obisk spominskega parka in sobe XIV. divizije, kjer sva se ustavila že dvakrat. Ključ imajo na domačiji Štumpfel (Branka Štumpfel, 041/983-424, Plešivec 62, 3325 Šoštanj). Poleg naju je prišel na ogled še en par. Prebrali in ogledali smo si lepo urejeno gradivo o XIV. diviziji iz časa, ko se je bojevala na Štajerskem.

 

 

 

 

 

 

Garmin naju je na poti z Graške Gore proti Velenju kmalu za Klančnikom v Završah usmeril desno v Škalske Cirkovce. Sredi vasi na križišču pri cerkvi sv. Ožbolta sva presenečena opazila lično smerno tablo za Izakovo bolnico (S 46.40581, V 15.13742), in to z avtom ali peš. Po 2 km sva se pripeljala do zadnje kmetije (Černar, Škalske Cirkovce 18). Malo nad njo sva po kolovozu dosegla rob travnika in parkirala. Spustila sva se naravnost po travniku, mimo izvira Lepene in desno v gozd. Kmalu naju je smerna tablica usmerila levo navzdol k potoku. Nad njim sva zagledala informacijsko tablo za bolnico  in bel stebriček z zvezdami. Čez dobre tri mesece (21. avgusta) pa so postavili še macesnov posnetek bolnice. Tja se pride tudi od Klančnika, celo veliko bliže je, a nisva našla.

 

* Radovednost mi ni dala miru, zato sem se pozanimala v Dobrni, od koder so mi takoj pojasnili, da je njihov Center od septembra 2020 uporabnik šole na Paškem Kozjaku. »Iz Dobrne se dnevno pripelje na ta čudovit kraj 22 otrok z učitelji, kjer se izvaja pouk za otroke s posebnimi potrebami. Ti otroci in mladostniki imajo poleg lepega objekta tudi čudovito naravo, s katero se ob vseh letnih časih srečujejo in se iz nje tudi učijo. Res je, da vsi domačini še ne vedo, da smo dnevno prisotni v tej šoli, to vrzel bomo popolnili, ko nekoliko pojenja epidemija,« mi je napisala direktorica mag. Zlatka Srdoč Majer. Rada verjamem, da Paški Kozjak dobro dene ne le nam »hribovcem«, ampak tudi mladeži s posebnimi potrebami.

Planina Razor z dodatkom(a)

Na lanski dan zmage je cilj izbral Tomaž in tako k sreči tudi vozil, saj ima za ozke in vijugaste ceste veliko boljše živce kot midva, sploh jaz. Odpeljal nas je v Tolmin, kjer smo sledili smerokazom za Žabče in Zadlaz. V Žabčah smo zavili desno proti Zadlazu. Cesto nam je preteklo kar precej majcenih mišk. Ustavili smo se pri spomeniku sedmim žrtvam fašizma iz Zadlaza, Žabč in Tolminskih Raven. Med potjo smo videli nekaj tablic Slovenske geološke poti, markacije E7 ter kažipota za partizansko tiskarno Krn in neko krožno pot. Potem ko smo prečkali Zadlaščico, se je ozka in ovinkasta asfaltirana cesta strmo povzpela. Imeli smo srečo, da smo majhnega džipa srečali ravno na enem izmed ovinkov, kajti le na takih mestih se je mogoče srečati. Kakih 12 km od glavne ceste smo prispeli na parkirišče pod bunkerjem v Tolminskih Ravnah (924 m, na kažipotih 909 m; S 46.22960, V 13.77154). Iz Ljubljane smo se vozili točno dve uri. Z izhodišča je bil lep pogled na gore od Tolminskega Migovca do Žabiškega Kuka.

 

Odpravili smo se proti hišam in pri kažipotih (909 m) zavili desno (Koča na planini Razor 1h 30min, Planina Kal 1h 30min). Pri tabli TNP smo stopili z asfalta na kolovoz. Čez travnik smo prišli do vrat v ograji z markacijo evropske pešpoti. Tam sta bila enaka kažipota kot v vasi. Oba sta kazala levo, tisti za Razor nekoliko manj. Ker smo najbrž preveč klepetali, smo šele po pol ure ugotovili, da bi bili morali pri ograji nadaljevati po desnem kraku (naravnost). Tako je nastal prvi »dodatek« mimo puščice levo in napisa Škrbina, klopce in bunkerja, vodnega zajetja, čez globoko grapo, mimo kažipota levo Pl. Kal in Migovec, čez grapo, v kateri je bila markacija (sicer jih skoraj ni bilo). Za naslednjo grapico pa smo obrnili. Tudi po tej poti bi bili navsezadnje prišli na planino Razor, a precej naokoli. Med vračanjem smo srečali planince, ki prav tako niso poznali (svoje) poti, so pa vedeli, kje smo zgrešili mi.

 

Vrnili smo se torej k ograji in nadaljevali mimo dvignjene zapornice na desnem kolovozu. Tudi ta je prečkal dve grapi. Breg je bil ponekod utrjen s skalami. Markacije so bile že stare. Vrh trate za levim ovinkom smo zagledali kapelico in klopco. Na podzidku je stala hiška s kovinskim križem na strešici in Marijinim kipcem za zaklenjeno kovinsko rešetko. Na pločevinasti ploščici v zatrepu je pisalo La Madonna di Val Pescara VIII Regg. alpini 1941. Na zastekljeni sliki Marije z Detetom v družbi angelov pod kapelico napis ni bil več čitljiv. Kapelico so krasile sveče in plastične rože, še bolj pa so ji bili v okras številni šopki clusijevih sviščev, ki so cveteli na pobočju. Pod kapelico je tičala majhna stavba z ostankom reliefnega grba.

 

Prestopili smo še eno suho grapo in se čez slabih 10 minut ustavili pri betonskem koritu, kozolčku s smerno tablo ter kažipotoma (890 m) levo Koča na pl. Razor (strma) 1h in naravnost Koča na pl. Razor (daljša) 1h 30min (po tej smo se nameravali vrniti). Na tem razcepu smo zavili levo navzgor na skalnato pot. Tam je tekla tudi E7. Pošev smo prečili strmo pobočje. Gozd je bil precej skalnat. Tu in tam nam je pomagala kaka lesena stopnica. Najprej smo se vzpenjali zmerno, nato strmeje, v ključih, in zavili proti desni, da nam je sonce posijalo naravnost v oči.

 

Steza se je zožila in ko se je gozd razmaknil, je tekla po večinoma še suhi travi. Povsod so begale miške; ni čudno, da je toliko mišje mrzlice. Še sta se izmenjavala gozd in travnik. Pol ure od razcepa smo se znašli med velikimi skalnimi gmotami in se povzpeli pod spodmol. Pod steno smo naleteli celo na nekaj klinov, pozneje še na jeklenico. Kar mrgolelo je velikih ptic z oranžnimi hrbti. Zaradi njihove hitrosti in motečih vej žal nisem s fotoaparatom ujela nobene. Po slabe četrt ure smo iz gozda stopili na travnik, poraščen z grmovjem, tudi ruševjem. Cveteli so mali svišči, spomladanski žafrani, nunke, trobentice, avriklji in resje. Sredi gozda na desni smo opazili kočo ali počitniško hiško. Vsenaokrog so se dvigale zasnežene gore in tudi po travniku je ležalo še nekaj zaplat snega. Zagledali smo svoj cilj.

 

 

 

Prej kot v četrt ure smo mimo kažipotov (1296 m), planšarije in sirarne prispeli h Koči na planini Razor (1315 m, Tolminske Ravne 15) in gospodarskemu poslopju z bivakom v prvem nadstropju. Koča spada med družinam in okolju prijazne. Okrog nje je več kažipotov ter obvestilnih in razlagalnih tabel: o planini in okolici ter poti po njej, tamkajšnjem rastlinstvu, jamskem sistemu Migovec, skrbi za naravo. Tam sta obveščevalna točka GRS in postaja 74 Slovenske geološke poti. Na skalo nasproti koče so postavili majhen posnetek Aljaževega stolpa. Na drugi smo videli kovinsko ploščico z napisom Lovro Korsič 2005 (upokojeni vodja kardiološkega oddelka izolske bolnišnice se je julija 2005 smrtno ponesrečil, ko mu je zdrsnilo na poti čez Suho med Šijo in Rodico). Zlezla sem na vzpetinico nad mizami in klopmi, pokrito s preprogo iz telohov, nunk in spomladanskih žafranov. Nad njo so bili posebno navdušeni čmrlji. Ker je bil ravno pri roki poklicni fotograf, nas je slikal pred kočo.

 

 

 

 

 

Za vrnitev smo si izbrali drugo pot. Pod planšarijo smo sledili kažipotu Tolminske Ravne mulatjera 1h 15min. Pogled obenem na pomladne trate in zimske gore je bil prav slikovit. Nekaj časa smo hodili po mulatjeri, nekaj časa po označenih bližnjicah. Ob mulatjeri so ležali ostanki betonskega objekta. Po 50 minutah smo prišli do lese s tablo Zapiraj vrata – krave, od koder je levo ob poti tekla ograja iz bodeče žice. Iz gozda smo začasno prešli med visoko grmovje in ograja se je končala. Pri betonskem koritu čez dobrih 20 minut smo spet stopili na jutranjo pot. Prej kot v četrt ure smo zagledali Tolminske Ravne. Do avta je bilo le še nekaj minut. Veselili smo se še zadnjega pogleda na druženje zime in pomladi. Ko smo se poslednjič ozrli, smo pod Vrhom Krnic razločili Kočo na planini Razor.

 

 

 

 

 

 

Naš naslednji cilj je bila Partizanska tehnika Krn. S ceste proti Tolminu smo po slabih 5 km zavili levo (S 46.216316, V 13.761959) in parkirali. Po zatravljenem kolovozu, večinoma po gozdu, so nas vodile rdeče peterokrake. Železni pokrovi v betonskih okvirih so bili najbrž povezani z malo hidroelektrarno na Zadlaščici, enako kot velika, debela cev. Onstran grape na desni je v pobočju zijala velika luknja, pod njo pa ozka soteska, po kateri je tekel potok s slapovi. Čez 10 minut smo šli mimo hiše z drvarnico in gospodarskim poslopjem. Rob kolovoza so poživljali jetičniki in zlatice. Pri polomljenem kažipotu Part. tehnika Krn se je pot začela vzpenjati. Zvrstilo se je še več klancev in uravnav. Po 15 minutah smo prečkali potok in tam je bil še en polomljen kažipot, tokrat s časom: Part. tehnika Krn 0.5 h. Zavili smo desno in zapustili preseko s cevjo. Poslej je šlo gor in dol po stezici, ob kateri so cveteli skrečniki, trilistne vetrnice, zimzeleni, mlečki, mrtve koprive in precej jagod. Prestopili smo nekaj mokrega, bolj namočen mah kot potoček. Gozd se je razmaknil in obsijalo nas je sonce. Končno smo se začeli spuščati, od skale z zvezdo v krogu kar strmo, tudi po skalnatih in dotrajanih lesenih stopnicah. Niže ko smo se spuščali, glasnejši je bil šum vode in prijetnejši hlad.                        

 

 

 

 

 

Po 25 minutah smo sestopili k Zadlaščici, lepemu, živahnemu potoku. Nadaljevali smo levo ob strugi. Zvezde so nas v dobrih 5 minutah pripeljejo do tiskarne. Tako stavba kot lega sta se nam zdeli sila slikoviti. Na kovinski zvezdi na skali poleg lesene in slamnate hiške je pisalo »Krn« Partizanska tehnika XI.1943. Do vhoda smo se pretaknili skozi tesen prehod med skalami. Notri smo našli opis nastanka in delovanja tiskarne, nekaj tiskarskega orodja, primerke partizanskega tiska (Matajur, Partizanski dnevnik) in zvezek za vpisovanje. Prva ciklostilna tehnika na Tolminskem je bila ustanovljena aprila 1943. Večkrat se je selila, dvakrat v dolino Zadlaščice, kjer je dočakala osvoboditev.

 

 

K avtu smo se vrnili po isti poti, za katero smo obakrat potrebovali po 55 minut. Ta dodatek k planini Razor je bil seveda zanimivejši kot »ponesrečeni« jutranji, ampak tudi tedaj nam ni bilo hudega, saj vsi trije z veseljem hodimo in smo radi v naravi.