Ne prav spodbudno slovo

V sredo sva jo mahnila na zadnji pohod pred dopustom. Bolj sprehod. Po daljšem času sva se spet namenila na Koseški hrib, za spremembo v lepem vremenu in podnevi. Kakih 20 minut od izhodišča (od suhadolskega sv. Klemena) sva zavila z makadama levo na kolovoz (nanj kaže kažipot, označen pa ni), misleč, da si bova popestrila sprehod. No, pa sva si ga drugače, kot sva pričakovala: zašla sva v revir krvoželjnih komarjev in obadov, povrhu »obogaten« še s koprivami. Nemudoma sva se vrnila na glavno pot in ubogala markacije.

Drugače je bil začetek kar spodbuden: v Pšati ni bilo toliko navlake kot pri najinem prejšnjem mimohodu in mlinčki, pravzaprav Mlinčki, so bili v dosti boljšem stanju. Tudi vode je bilo več, da so se lepo vrteli, eden pa je še neumorno klopotal (ponavljajoči se trije udarci niso »peli« v tričetrtinskem taktu, ampak so v štiričetrtinskem s pavzo na koncu, ker manjka ena deščica, sicer pa moram pohvaliti prizadevne vzdrževalce, saj imajo najbrž kar precej dela). V veselje nama je bilo tudi to, da so žabice izbrale ta prijetni kotiček za svojo »riviero«; kar mrgolelo jih je. Težko pa razumem, kako je lahko nemaren obiskovalec odvrgel konzervo od paštete le dober meter od koša za smeti.

Nad Mlinčki sva se povzpela na Strmec. Prejšnja planinska pot je zametana s polomljenim drevjem, mimo pa teče gruščnat traktorski kolovoz. Najbrž je namenjen čiščenju gozda po neurju pred dvema letoma. Razdejanje naju je spremljajo prav do vrha Koseškega hriba, ki mu zdaj prav nič več ne pristoji ime Hosta. Že tako ne lepi okolici preperelih klopi in mize, ob katerih stoji vpisna skrinjica, dodajajo svoje še obiskovalci s smetmi. Enemu, ki je odvrgel pivovsko pločevinko, je drug napisal ekološko sporočilo, jaz pa sem oboje odnesla domov v smetnjak. Zadnji udarec nama je zadal »razgled« na komendsko poslovno cono: velikansko opustošeno zemljišče, katerega zelo majhen del so poslovne stavbe ob cesti Moste–Vodice, drugo pa je vse prazno. Če pomislim, da je tam nekoč zelenel gozd ...

Zdaj lep čas ne bova tavala po slovenskih hribih. Upam, da se jeseni spet oglasim. Rada bi se.

Na Brano s čelado!

Že dolgo sva cincala, ali si upava na Brano ali ne, ker zadnji del poti velja za zelo zahtevnega. Potem pa so za prejšnjo soboto napovedali brezhibno (le "nekoliko" prevroče) vreme, dan je dolg, midva kar v formi, skratka, bolje ne bo nikoli. Sicer se ni obetala ravno romantična komedija, a sklenila sva poskusiti. Iz Kamniške Bistrice.

Mimo Galerij (človek se vedno česa nauči: prostor pod skalnim previsom se imenuje lopa – da se ne boste zaman ozirali kot midva, ko sva v vodniku prebrala, da je tam lopa, pa je »ni bilo«), spodnje postaje tovorne žičnice in votlin v skalovju, imenovanem Gornja griča, sva po lepo obnovljeni označeni poti dosegla "križišče" V Klinu, o katerem je bilo zaradi zagonetne (ne)označenosti že veliko besed (žal upravičeno). Opozorjenima, da se tam "nekaj dogaja", so nama bili oznake in svarilo, kam naj ne greva, sicer jasni, neopozorjenim (in nepozornim) pa mogoče res niso vsem. Poleg označene poti so si planinci utrli toliko bližnjic kot na kaki Šmarni gori; vsepovsod so proge sveže razhojenega humusa. Razen ciklam je bilo komaj kaj rož.

Smerna tablica pri malem parkirišču nad Domom v Kamniški Bistrici napoveduje do Kamniškega sedla (tudi Jermanova vrata imenovanega) 3 ure 45 minut. V Klinu sva bila v dobri uri, torej naj bi bilo do Sedla še 2 uri 40 minut, vendar tam piše, da je le še 2 uri, 10 minut naprej pa celo samo poldrugo uro. Počutila sva se kot v časovnem stroju. Nad planino Pri pastirjih (bolj »pravoverno« baje Na stanu), kjer nas je kar nekaj kratek čas počivalo, se svet odpre in lepo vreme je postalo vroče vreme. Od tam se že lepo vidi Sedlo (kot da je nanj nekdo odložil skalnato krono) in te vleče za nos: samo še malo! Začne se s cvetočimi travniki, poučno skalo (popisano s predolgim besedilom o morali doline in odlikah tistih, ki sledijo klicu srca v gore) in še eno, h kateri je prislonjena lestev (gor grede sem se spraševala, zakaj, potem pa sem videla dva malicati na tem »balkonu«), se vzpenja mimo skale z napisom Kamrica in nato v preštevilnih ključih do Koče na Kamniškem sedlu (1864 m). V stenah Planjave na desni je bilo precej hrupno. »Mojca, nehi varvat!« je zavpil nekdo. Še dobro, da je bila neka druga Mojca ... Tudi pogled na najin cilj s te strani naju ni ravno opogumljal, a ker sva do Sedla porabila le dobri dve uri in pol, naju vsaj ni skrbela najina počasnost v težavnejšem svetu.

Od koče se nas je precej odpravilo na Brano (2253 m). Ravno smo se začeli vzpenjati, ko nam je prišel naproti mladenič in nas presenetil z vprašanjem, kje je Kamniško sedlo. »Prvič sem tukaj,« je pojasnil – s Sedlom tik pred nosom. Prišel je z Okrešlja. Res se je od naše poti kmalu odcepila pot navzdol na Okrešelj. Vsenaokrog same »prave« gore, posebno lepo pa je bilo videti Mrzlo goro. Dolgo prečenje Braninega melišča v primerjavi z večino takih ni posebno sitno: pot je dovolj široka in nič ne visi. Kmalu za ploščo v spomin dvema ponesrečenima puljskima planincema (pozimi je na melišču brez dvoma zelo nevarno za zdrs) smo zavili levo, naravnost naprej pa se gre k Cojzovi koči. Od razcepa sva si lahko ogledala že vso Logarsko dolino, tudi slap Rinka, in še vedno tudi Sedlo s kočo. Med razkošnimi šopki kernerjevih makov (nekateri so bili čisto oranžni) se krušljiva pot čedalje strmeje vzpenja. Ker je bilo treba večkrat poplezati, sva zložila palice. Kmalu za velikim možicem sva dosegla vrh. Uro dolga pot ni toliko težka, kolikor je negotova, ker se je treba o vsaki skali, na katero stopiš ali se je primeš, prepričati, ali se ne maje, ali se ne bo odkrušila. Videla sva nadpovprečno veliko planincev s čeladami (to je pametno tudi zaradi velikega »prometa«), še vedno pa nas je bila velika večina brez njih. Moram priznati, da se mi ni zdelo prav. Na vrhu s kovinskim križem, majhno piramido iz skal ter vpisno skrinjico in žigom sva uživala razgled v družbi nekaj planincev in kavk, počakala, da so vsi odšli (tako in tako nazadnje pristaneva na repu), in se vrnila po isti poti.

Ko sva med spustom opazovala Klemenčo jamo in Krofičko nad njo, sva se čudila, kako sva zlezla tja gor. Preden sva šla v kočo na pivo, je bilo prijetno zaviti levo v breg nad njo in si na cvetoči trati odpočiti oči in noge. Pa seveda prav na vrh Sedla (1884 m) sva še morala stopiti. Dol grede naju je kmalu za Klinom za hip zmedel razcep: oba kraka sta markirana. Levi (spodnji) je pravi, desni pa vodi na Jermanco. Na Gornji griči sva se ustavila, da sva malo stikala po votlinah in kukala skozi okna. Z Brane na Sedlo nisva bila nič hitrejša kot gor, s Sedla do izhodišča pa sva prišla v dveh urah. Bolje ne bo nikoli je bila pravšnja spodbuda za ta »podvig«. Ko sva odhajala s Sedla, naju je par, ki je tam počival po vzponu na Planjavo, prepričeval, da ta ni nič težji kot na Brano, le daljši. Na Brani še nista bila ...

Planine nad Bohinjem

Prejšnjo nedeljo sva se namenila na nekatere planine nad Bohinjem. Začela sva na parkirišču pri Stari Fužini. Parkirnina za ves dan stane 8 EUR (sicer po 1 EUR na uro; parkomat ne vrača drobiža), lahko pa plačate 10 EUR za uporabo gozdne ceste in parkiranje pri planini Blato. Ob parkirišču je zemljevid območja, ni pa nobenega kažipota, kje se začne katera pot; odpravila sva se po desni (spodnji) ob Mostnici. Pričakala naju je belo-rumena markacija (take označujejo tematske poti, tu najbrž sirarsko).

V nekaj minutah sva bila pri Hudičevem mostu čez Mostnico, znano po slikovitih koritih, in pod njim opazila prvo Knafelčevo markacijo. Nato sva pri klopci in obvestilni tabli zavila desno (po spodnji poti) nad Mostnico in prečkala njen pritok. Za Ukčevim mostom sva se večkrat ustavila nad koriti, tudi pri slončku; v tolmunu okoli njegovega rilca so plavale ribe. Onstran zadnjega (Češenjskega) mostu sva zavila levo na prijetno gozdno pot. Držala sva se belo-rumenih markacij, ki jim delajo družbo redki ostanki Knafelčevih. Kažipot Planinski dom 200 m naju je mimo groba padlega partizana usmeril h koči na Vojah. Ker je bilo še prezgodaj za malico ali pivo, sva se vrnila k spomeniku, pred katerim se odcepi s ceste markirana pot. Prva markacija je napravila napačen vtis, da bo dobro označena; številne naslednje niso več prav razločne, steza pa tudi ne povsod. Ko se je strmina unesla, sva prečkala nemarkirano pot, ki vodi levo na planino Blato, desno pa na Grintovico. V slabih treh urah sva dosegla planino Krstenica. Z nje se vidijo Ogradi, Debeli vrh, Škednjovec, Mišelj vrh, Mali Stog. Povzpela sva se nad stanove in si razširila razgled na Uskovnico, Tosc, Veliki in Mali Draški vrh, Ablanco in druge hribe. Bilo je prijetno, le več rož sva pričakovala.

Spustila sva se pod lovsko kočo na robu planine in desno okoli roba; po napotkih bajtarjev sva se ves čas držala desno. Ostankom markacij so pomagali možici. Srečevala sva planince, ki so se vračali z Ogradov zadovoljni zaradi obilice cvetja in lepih razgledov (zatrjevali so, da kljub »brezpotju« ni pretežko). Opazila sva z možicem zaznamovan odcep desno nazaj proti Ogradom in si ga zapomnila za drugič. Kmalu za odcepom je sedelce, s katerega se odpre pogled na mogočni Debeli vrh. Mimo razcepa poti na planini Krstenico in Blato sva se po uri in četrt spustila na planino V Lazu (ali le Laz). V tamkajšnjih bajtah postrežejo z domačimi mlečnimi izdelki. Ko sva malicala pod košatim drevesom v bregu nad stanovi, se je stemnilo in zagrmelo. Dežja ni bilo veliko, ampak lepo je bilo vedriti pri Gregorju: sedela sem na pragu in jedla okusno kislo mleko (je že res, kar je rekel Jani, da bi bilo namreč boljše iz hladilnika, ampak kjer je hladilnik, ne moreš sedeti na pragu in uživati ob pogledu na planino).

Nato sva se z omenjenega razcepa odpravila še proti planini Blato. Na tej poti so nove markacije. Nisva se mogla čisto odločiti, ali je bolje biti moker od dežka ali poten pod pelerino. V slabi uri sva pristala na precej zasedenem parkirišču ob gozdni cesti, ki pelje levo na planino Blato, desno pa na Vogar (kažipotov ni). Najprej sva zavila levo in mimo velikega parkirišča, od koder je dovoljeno le za vozila lastnikov zemljišč (dvomim, da vsi, ki parkirajo še naprej, izpolnjujejo ta pogoj), kar hitro prišla na planino Blato. Tam ni bilo nikogar »doma«.

Nazadnje sva namerila korak proti Vogarju. Prečkala sva nekaj manjših rovtov s hiš(k)ami in vrtički. Na enem rastejo ognjice; doslej sem jih opazila le pod Pristovškim Storžičem. Tistih 45 minut do Kosijevega doma na Vogarju sva videla veliko turških lilij. Rože so bile pravzaprav poglavitni razlog za ta pohod, a jih ni bilo prav veliko. Neka deklica, ki je zdaj že gospodična in menda ne hodi več v hribe, je pred leti te planine razglasila za Heidino deželo. Ker sem v otroštvu tudi jaz (vsaj desetkrat) prebrala Heidi, sem si vsa ta leta silno želela tja. Bilo je lepo, vendar ne tako, kot sem si predstavljala. Podobno »razočarani« sta bili še dve planinki, ki sta tudi vedrili pri Gregorju in sta prišli tja gor predvsem zaradi cvetja. Ampak tisto kislo mleko (čeprav ne kozje) je vtis precej popravilo. Sploh je v slabi uri, kolikor sva še hodila do avtomobila (tudi po neoznačenih in kar strmih bližnjicah, ki jih ne znam opisati), »razočaranje« izpuhtelo in končni sklep je bil precej podoben kot vedno: lepo sva se imela!

Prvič letos nad 2000 m

Ko sva se spomladi odpravila na Okrešelj, sva v Podvolovljeku natanko 1 km za mostom čez Lučnico (dobrih 100 m za bifejem Pri gamsu) pri odcepu levo opazila kažipot za Korošico. Nanjo sva se spomnila, ko sva premišljevala, kakšno »proslavo« letošnjega dneva državnosti naj si omisliva. Za izhodišče sva si izbrala planino Ravne, ker letos sploh še nisva bila nad 2000 m in sva tako kanila zlesti še na enega izmed kakih 70 Velikih vrhov (ta meri 2110 m) v Sloveniji. Približno 10 km ozke in vijugaste ceste (le prvi kilometer je asfaltiran) naju je pripeljalo do opozorila, da na travnikih parkiramo na lastno odgovornost. Večina tako in tako parkira ob cesti, preden se ta dokončno izvije iz gozda, se pa najde, ki postavi avto pod najlepšo smreko na planini in tako pokvari fotografijo.

Kažipoti Veliki vrh – Korošica, Molička peč in Dolga trata so naju usmerili levo od bajt na spodnjem koncu planine. Že na začetku je bilo poskrbljeno za moje navdušenje (in Janijev obup, ker ni šlo nikamor): spominčice, potočne sretene, zlatice, dvocvetne vijolice, planinski srobot, orlice, gozdne krvomočnice, bavarski zali kobulčki, živorodne dresni, navadne nokote, navadne marjetice, materine dušice, raznovrstni skrečniki, poponi, jetičniki, navadni jagodnjak (če naštejem samo rože, ki jih poznam, in sploh ne omenjam bujno cvetočih trav)! Skozi gosto podrast se vzpenja skalnata potka. Spodaj, kjer jo je odnesel plaz, je možakar, ki sva ga srečala na planini in nama je dal nekaj napotkov, narisal rdeče pike, više pa sva sledila redkim obledelim markacijam in se držala »glavne« poti (na zemljevidu ni vrisana kot markirana). Kmalu sva se znašla med ruševjem in pojavile so se nove rože: kamniške murke, alpske velese, ranjaki, svišči (toliko clusijevih sviščev v enem dnevu še nisem videla!), spomladanska resa, navadni slečniki, dišeči volčini, vretenčasti ušivci, grebenuše. Uživala sva v razgledu na Veliki Rogatec, Lepenatko, Vrh Kašne planine, Menino planino, Veliko planino. Na planini Dolge trate sva si malo odpočila, stopila do križa pod Dleskovcem, nato pa nadaljevala levo od koče. Med zelenimi in vijoličnimi zaplatami rušja in brezstebelnih lepnic naju je komaj še markirana potka pripeljala okrog Dleskovca na Sedelce (1840 m). Sledila sva kažipotu Molička peč in kmalu na skali sredi poti opazila že slab napis V. vrh, nad njim pa v desno stezico med ruševjem. Nadaljevala sva, upajoč na nekaj boljšega. Ob poti so cvetele množice »encijanov«, navadnih slečnikov, alpskih mastnic, spomladanske rese, alpskih veles. Ob skalnati potki, ki teče mimo večjih in manjših vrtač, so se pojavili wulfenovi jegliči, rumeno milje, kobulaste vetrnice, julijski lan, dišeči volčin in edina pogačica (pogača!) na vsej poti. Malo pred Pragom se je končno pokazal sicer slab, a vendar kažipot Veliki vrh. Nemarkirane poti (pa še med ruševjem) sva se nekoliko »bala«, a so naju nadvse prijazno vodili številni možici. Vzpon »odlikujejo« zelo ostre skale in precejšnja strmina. Kos poti je bil še pokrit s snegom, ki ga vsi očitno raje obhodijo, gotovo zaradi nevarnosti zdrsa. Mali alpski zvončki so že odcvetali, zlati koreni pa se še niso odprli. V slabe tričetrt ure sva stala na Velikem vrhu.*

Povzpela sva se še na Veliko Zelenico, simpatično pisano zaradi zelenih zaplat ruševja in belih ovc. Ko so se naju navadile, so postale mirne in celo radovedne. Dol grede sva spet sledila možicem, a očitno drugim, saj sva se vrnila na pot nekoliko naprej od kažipota. Onstran Praga sva se po razdrtem svetu spustila mimo lesenega križa s Križanim na Moličko planino. Pred njo je označen odcep levo na Korošico, z desne pa tam priteče pot iz Robanovega kota. Počitek na prijetni planini je prišel kar prav. Razgledi so nama obudili spomine na Krofičko, Strelovec, Robanov kot. S planine je lep (spet drugačen) pogled na Veliki vrh. Ogledala sva si še kapelico sv. Cirila in Metoda na prikupnem »kupčku« nad kočo, nato pa se povzpela nad njo za kažipotom Korošica in mimo odcepa v levo (napis Kapelica Molička peč je komaj še opazen), kjer sva se nameravala vrniti. Priključila sva se poti, ki priteče ob pobočju z leve (ni oznak), in takoj zatem še eni taki (obakrat sva zavila desno), kmalu pa z drugega Sedelca (1900 m) zagledala Kocbekov dom na Korošici (1808 m). Tam je prostora za nekaj nogometnih igrišč (čudovit kraj za višinske priprave naših vrlih nogometašev!). Lučki Dedec, s katerim se spogleduje Kocbek, ima s te strani prav izzivalno podobo. Na robu planine so bili še ostanki snega, travniki pa posuti s spomladanskimi svišči.

Vračala sva se sprva po isti poti, pri napisu Kapelica Molička peč pa sva se spustila desno. Kadar se nisva prebijala med ruševjem, sva previdno stopala po drobirju, zaradi katerega na strmini precej drsi, v njem pa se odlično počutijo kernerjevi maki. Zanimiv je pogled na »preklani« Žvižgovec (domnevno**). Od Moličke planine je šlo spet po znani poti čez Prag do Sedelca (1840 m), od tam pa levo, po bolje označeni poti na planino Ravne (ta pa je vrisana na zemljevidu). Mimo partizanskega spomenika na mestu, kjer je med vojno delovala tiskarna, sva prišla do lese, kjer so nama priporočili neoznačeno desno pot (naravnost se pride na obračališče na koncu gozdne ceste, a kdor parkira pod planino, si z desno potjo prihrani vračanje po cesti). Na Ravne sva prišla z zgornjega konca. Kar hitro sva se spravila domov, saj je bilo tam zaradi celega avtobusa planincev za naju preveč živahno. Po sedmih urah in pol čiste hoje pa se je bilo tudi kar prijetno še malo peljati.

*Veliki vrh je najvišji vrh Dleskovške planote (imenovane tudi Veža). Gora ima dva vrhova; čeprav je Velika Zelenica za 4 m višja, pa so »Aljažev« stolp in kamnito piramido postavili na postavnejšega soseda.

**Tudi z vrhovi okoli Moličke planine je nekaj »težav«. Novi zemljevid Grintovci pripisuje Molički peči 1829 m, Žvižgovcu pa 1865 m; med njima teče pot iz Robanovega kota, kar se ujema s kažipotom na terenu. Na starem zemljevidu Kamniško-Savinjske Alpe (KSA) je kota 1829 m brez imena (enako v vodniku KSA); po njem je Molička peč visoka 2029 m, na zemljevidu Grintovci pa je toliko (2028 m) visoka neimenovana kota med Veliko Zelenico in Poljskimi devicami. Vodnik KSA pripisuje 2028 m Poljskim devicam, ki so po obeh zemljevidih visoke 1879 m. Midva imava že tako težave z ugotavljanjem, katera gora je katera, tu pa sva odnehala in raje uživala v njihovi lepoti.

V Bovcu ne more biti dolgčas

Ker se je najin letošnji posoški »podvig« nekoliko prehitro končal, nama je ostalo še nekaj popoldneva. Najprej sva se ustavila pri vojaškem pokopališču padlim v prvi svetovni vojni, kjer počiva več kot 600 avstro-ogrskih vojakov. To je bil sicer poučen, vendar bolj turoben postanek, midva pa sva potrebovala nekaj spodbudnega. Zato sva spet nataknila premočene gojzarje (zoprn občutek, a je hitro minil!) in se odpravila k slapu Boka.

Pri mostu čez rečico Boko je parkirišče. Bojda najmogočnejši slovenski slap se vidi že z mostu. V knjižici Soča od Trente do Jadrana iz zbirke Slovenija na dlani piše, da je z bovške strani mostu speljana označena in zavarovana poldrugo uro dolga pot k izviru rečice, kako dolga je pot k slapu, pa sploh ne omeni. Ker je na zemljevidu videti precej krajša od tiste k izviru, sva menila, da bova hitro nazaj, čeprav se je zdelo, da receptorko v najinem hotelu skrbi, da bova zamudila večerjo. In res ni dosti manjkalo! Po strmi skalnati potki sva se vzpenjala kar 50 minut. Sprva je označena, nad zadnjim razglediščem pa ne več. Z vsakega razgledišča je bil slap bliže in drugačen, ampak od povsod mogočen in lep. Pot se je sumljivo oddaljila od struge, potem pa se je obrnila ter naju pripeljala na zapuščeno planino Pri Boki (tako Sidartin vodnik Slapovi, prej omenjena knjižica pa nič) in desno od razpadajočih pastirskih bajt na razgledišče, s katerega sva videla in slišala, da je slap res nadvse veličasten. K izviru Boke pa drugič.

V četrtek sva morala že domov. Vreme se je izboljšalo in z balkona sva poleg nesojenega Javorščka občudovala Svinjak, ki me tudi zelo mika. V Bovec se bova morala očitno še precejkrat vrniti.


Med potjo domov sva se ustavila pri »cestni zaporni utrdbi« Kluže (Bovških vratih). Za ogled sva bila še prezgodnja (kdaj je odprta, iz urnika ob vhodu ni čisto lahko razvozlati), povzpela pa sva se k »avstro-ogrski alpski topniški zaporni utrdbi« nad drugo stranjo ceste. Fort Hermann ima kar slikovit dostop: najprej je treba skozi predor, potem pa se pot kakih 25 minut zložno vzpenja ob skalnatih stenah. Utrdba je zelo poškodovana, a kar je ostalo, priča, da je bila mogočna. Mimo nje vodi ena izmed poti na Rombon ...

Čez Utro

Že nekaj let hodiva sredi junija v Posočje na (zelo) kratke počitnice, v katerih je en dan namenjen »hribu«. Tako sva tri leta hodila v Idrsko, da sva končno prišla na Krn, zdaj pa kaže, da bova to ponovila pri Bovcu in Rombonu. Zaradi vremena namreč. Že prejšnji torek zvečer je bilo jasno, da z Rombonom ne bo nič (sploh ga ni bilo videti), zato sva si v sredo izbrala nadomestni Javoršček.

V vasi Kal - Koritnica sva parkirala pri partizanskem spomeniku ob glavni cesti iz Bovca proti Trenti. Od spomenika sva se odpravila po kolovozu, ki se čez nekaj deset metrov spusti desno proti Soči. Vodili so naju obvestilni stebrički s smernimi tablicami za planinske in pohodniške poti pa tudi Knafelčeve markacije in črno-rdeče oznake Poti miru. Komaj sva se odpravila od avta, je začelo deževati. Navlekla sva si pelerini in se odzibala po visečem mostu čez razpenjeno Sočo nad zelenim tolmunom Brjeka. Sledila sva kažipotom Golobar. Ko sva prvič prečkala gozdno cesto, se je bilo treba preriniti skozi grmovje. Nekaj časa teče ob poti na desni v (podrt) »zid« zloženo kamenje, na levi pa žičnata ograja. Pod samotno opuščeno domačijo Na Glavi se odcepi desno v breg steza. Ob njej še stoji skrbno zložena kamnita ograja. Vsa ta pričevanja o pomembnosti meja in lastnine za nekdanjega gospodarja zdaj skupaj z opuščenim domom pričajo o minljivosti.

Strmina je kar vztrajna, a po dobro označeni, lepo nadelani in v ključih speljani poti sva se kar hitro povzpela tik pod Golobarjevo steno. Pred eno njenih razpok je zasilna klopca, na kateri lahko posedimo, v razpoki pa tudi za silo vedrimo, a nama k sreči ni bilo treba, ker je nehalo deževati. Veliko oznak je po tleh, zato pozimi najbrž niso vidne. Pot je večinoma mehka od suhega listja, ponekod pa tudi skalnata ali peščena. Kmalu po tistem, ko sva desno pod seboj zaslišala šum Golobarskega potoka, se je med drevjem pokazal velik opuščen vojaški objekt. V zračnem listnatem gozdu je malo podrasti, cvetja pa skoraj nič. Na uravnavi desno pod potjo so ostanki gozdarske koče, precejšnje brunarice na kamnitih temeljih, ki se ji je udrla streha. Ob poti sva videvala zarjavele kovinske odpadke. Nekaj časa sva hodila po mulatjeri (le malo je je ohranjene). Tod leži veliko trhlega podrtega drevja.

Ko sva po dveh urah stopila iz gozda, so naju na opuščeni planini Golobar končno razveselile rože: pogačice, zelene čmerike, potočne sretene in druge. Potočne sretene so le redko lepo razcvetene in ker imajo kimaste cvetove, jih je tudi težko zares videti. Okrog ene posebno lepe sva si dala precej opraviti. Na vrhu planine stoji kamnit križ v spomin cesarsko-kraljevim vojakom, padlim maja 1916. S planine se lepo vidijo okoliške gore, med njimi Javoršček in Rombon. Na tem lepem in mirnem kraju sva se zadržala precej časa – počivala, malicala, se razgledovala. Nato sva se vrnila k smernemu stebričku na dnu planine in zavila v gozd, kamor ne kaže nobena puščica, pričakale pa so naju Knafelčeve markacije. Pri naslednjem stebričku sva ugotovila, da bi bila do njega lahko prišla tudi po Poti miru iznad stopnic za križem. Ko sva spet prišla na plano, se nama je odprl pogled na drugi del planine s propadajočimi objekti, v ozadju pa se je skozi oblake videlo nekaj Rombona. Pot čez travnike naju je pripeljala do partizanskega spomenika na prevalu Čez Utro (1305 m). Mimo preže vodi pot v desno proti strmemu pobočju gozdnatega Javorščka (1557 m). Ravno sem odkrila še ozkočeladaste preobjede, ko je začelo spet deževati. 10 minut od spomenika je razcep: levo navzdol se nadaljuje Pot miru, desno pa se vzpne neoznačena potka na Javoršček.

Čez Utro je ime prevala, ampak naslov tega zapisa se lahko razume tudi tako, da sva bila namenjena nekam na drugo stran. Saj sva tudi bila: z Javorščka sva se nameravala vrniti čez Slatnike. Toda ko sva stopila v njegov gozd, se je ulilo in zagrmelo. Treskanju se je pridružil še močan strupeno mrzel veter in ker čez pol ure še ni nič kazalo na lepše, sva se vrnila po že znani poti, saj je bila nevihta na slatniški strani precej bolj divja. Vrnitev sva si popestrila tako, da gozdne ceste Kršovec–Jablenca nisva prečkala, ampak sva, namesto da bi nadaljevala proti Brjeki, zavila levo proti Jablenci. Tam (na hišnih številkah piše Čezsoča) sva stopila na asfaltno cesto in pri »štali« čez nekaj minut zavila desno z nje. Smerni stebrički so naju pripeljali do še daljšega visečega mostu čez Sočo, na oni strani pa sva bila nekoliko v zadregi: avto naju je čakal v Kalu - Koritnici, tu pa sta dva kažipota: desno Kal, levo Koritnica. Jani je izbral desno pot in pripeljala naju je naravnost k avtu.

Če vzamem, da je bil najin cilj Čez Utro, sva hodila gor dobri dve uri, dol pa slabi dve. V gojzarjih nama je cmokalo, vse drugo pa je bilo v najlepšem redu. Celo deževati je nehalo.

Senčna pot na Kamniški vrh

Danes teden so naši nogometaši igrali prvo tekmo na svetovnem prvenstvu. In kaj ima to opraviti z najinim hribolazenjem? Do pol dveh je bilo treba biti doma! Tako sva se odpravila na bližnji Kamniški vrh. Ker je bil sončen dan, sva se izognila travnatim južnim strminam in se namenila gor čez Hudi konec. Parkirala sva na Iverju, kjer verjetno večina začne tudi Koželjevo pot.

Kmalu za parkiriščem je razpotje: levo vodi gozdna cesta ob Potoku*, desno pa označena pot v Kamniško Bistrico ob istoimenski reki. Zavila sva nanjo, a že takoj za razpotjem sva se povzpela levo po neoznačeni stezi. Dobre pol ure sva kar pošteno grizla kolena, potem pa se je strmina unesla. Markacij ni, so pa kamni z vklesanimi številkami in križi (če kdo ve, kaj pomenijo, naj se, prosim, oglasi) in na drevesih gozdarske oznake. Pot je uhojena in na njej so tudi sledovi gorskih koles. Kar nekajkrat se nama je zdelo, da se bližava vrhu, vendar se je za njim pokazal naslednji. Ko se je po (še enem) kratkem vzponu svet nekoliko zravnal, sva domnevala, da sva Na Š/šotoru (na skali je vklesan križ). Kmalu za njim se je pot spet postavila pokonci. Dolgo ni bilo kaj prida podrasti, sploh ne rož. Šele precej visoko cvetijo medenike, glavičasti repuši, dolgolistne naglavke, različne koprive, rjave gnezdovnice, kranjske lilije ... Na (seveda neoznačenem) razcepu sva se odločila za desni (spodnji) krak. Vzpenja se v ključih, a zoprno visi in drsi. Šele ko sva prisopihala iz gozda na travnik, sva začutila, kako vroč dan je. Čedalje več šmarnic je kukalo iz trave, pojavili so se tudi salomonovi pečati in lučniki. Kmalu sva dosegla nerazgledni Hudi konec (1145 m), vsaj po opisu v vodniku in višinomeru (ki pa je bil ta dan precej svojeglav) sva domnevala tako (nobenega znamenja nisva našla, a bi na tako »hudem« vrhu lahko bilo katero). Naslednji višji vrh najverjetneje spada že h Kamniškemu. Sicer pa sva zlezla na vse vrhove v grebenu, torej sva bila zanesljivo tudi na »najhujšem« (nekako tako so naju potolažili, ko sva iskala Kurji vrh).

Prijetna najprej senčna, nato pa razgledna pot in lep dan sta napravila pohod kar prekratek. Kmalu po tistem, ko se je na desni pokazala lesena hiška (odprt zasilni bivak), sva dosegla vrh. Kljub nogometni evforiji se nas je tisti dan kar nekaj povzpelo na ta 1259 m visoki hrib, precej priljubljen pri planincih, jadralnih padalcih in botanikih.

Vrnila sva se po isti poti. Dobri dve uri gor in slabi dve dol – ravno še pravi čas, da smo premagali Alžirce!

*Tako imenujejo potok planinski zemljevidi, Bojan Pollak (Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju) in vodnik Kamniško-Savinjske Alpe. Imeni Grohat (Atlas Slovenije) in Grohatji potok (nekateri drugi viri) sta po odločnem mnenju poznavalcev kamniških hribov Bojana Pollaka in Franceta Malešiča napačni.