Recept za srečno vrnitev z Okrešlja

V soboto sva bila na Okrešlju (1396 m). Kako tja, sva si za začetek prebrala na Zaplana.net. Vesela sva bila, da nisva prezrla namiga, kako hitreje do Luč; pa ne zaradi hitrosti, ampak ker nama je bilo v Podvolovljeku tako všeč, da sva se kar naprej ustavljala in je trajalo skoraj dlje kot čez Črnivec, naredila pa sva tudi nekaj načrtov za toplejše (in bolj zelene) dni. Ceste so precej slabe, predvsem pa na njih vsepovsod leži kamenje, ki ga je zima odgriznila od pobočij, tudi tolikšni kosi, da so nevarni. Parkirala sva pri (zaprtem) Domu planincev, čeprav je že od Razpotja (tam piše, da je Koča na Klemenči jami zaprta) prepovedan promet v obeh smereh. Zakaj, ne vem; cesta do Doma planincev je popolnoma kopna, mnogi pa se vozijo še naprej (enega sva videla odnehati tik pred Logarskim kotom, kjer jih je sicer parkiralo precej, dva pa sta se pripeljala prav do Koče pod slapom Rinka).

Od Doma planincev cesta ni bila kopna, zvožena pač. Z nje naju je nekajkrat povabil na bližnjico kažipot Pešpot do slapa Rinka, a v snegu je ni bilo videti; očitno vsi hodijo po cesti, ki je tudi markirana. Planšarija Logarski kot je bila vsaj zjutraj zaprta. Cesta se komaj kaj vzpenja. Najine poglede je pritegovala gora, ki naju je zelo spominjala na Krn: Štajerska Rinka. Ena bližnjica pa je bila vendar shojena in zato vidna; od klopc ob cesti sva se povzpela skozi gozd in na drugi strani prečkala cesto pri mostu čez Kotovec. Onstran je spet klopca, na kateri bi lahko sedela v nedogled (če ne bi do vrha naslona tičala v snegu), saj se z nje ponuja čudovit pogled na gore. Še ugibati nama ni bilo treba, na katere, ker je tam lična razgledna slika. Za najinim hrbtom se je dvigala Krofička v (za naju) popolnoma nedostopni izdaji. Ker se je bližnjica spet izgubila v snegu, sva se vrnila k mostu in nadaljevala po cesti. Ni bilo dolgo, ko je je bilo konec, pri Koči pod slapom Rinka pa naju je čakalo obvestilo, da je Frischaufov dom na Okrešlju odprt. Pastirska pot ni bila zgažena (v snegu najbrž niti ni varna) pa tudi k slapu sva hotela. V tankem curku je padal na ledeno grmado, nekak stalagmit, kjer se je razpršil v milijone kapljic. Povzpela sva se še do Orlovega gnezda, slikovito pripetega na rdečkasto skalno steno. Napisu Ludo i nezaboravno 22. 11. 2009 niti ne morem ugovarjati, čeprav bi bilo še lepše (pa nič manj nepozabno), če ga ne bi bilo.

Potem pa sva zagrizla v strmino levo od slapu. Nekatere jeklenice zdaj v visokem snegu pot le označujejo, varovalne vloge pa ne opravljajo, saj se vlečejo tam nekje pri gležnjih. Strmino in prehode čez strugo pomagajo premagovati stopnice in mostički. Eden je prav nad slapom. Pobočje je res zelo strmo in morebitni padec se ne bi dobro končal. Zato sva si kar oddahnila, ko je pot zavila za skale, ki so nekoliko skrile globino. Od izvira Savinje je bilo videti le lužico. Za njim se pot umakne v gozd in ni več izpostavljena. Kmalu sva na levi skozi drevje zagledala Frischaufov dom. Nekoliko naprej stoji Čajzovo zavetišče GRS Celje.

Gore, ki obdajajo krnico Okrešelj, so se kopale v soncu, da sva se kar precej obirala, preden sva vstopila. Kako je zadišalo! Hrvaški svatje, napovedani za ta dan, so bili »krivi« za to. Le zakaj bi Hrvatje hoteli svatovati na Okrešlju? Mogoče pa imata mladoporočenca lepe spomine na te gore? Ker jima je bilo tu ludo i nezaboravno? Med potjo me je nekoliko skrbelo, kar sem prebrala na Zaplana.net: »Doma nikakor ne smete zapustiti, dokler ne pokusite izvrstnega borovničevega štrudlja.« Menda ne bova kar ostala gori? A štrudelj je bil (res izvrsten) in lahko sva se vrnila v dolino. Seveda je bilo za srečno vrnitev treba tudi nekaj previdnosti.

Lučki Dedec in še dva

Čokati Lučki Dedec (2023 m) se nama z Janijem zdi ena naših bolj fotogeničnih gora, a ga zaradi mnogo bolj slavne sosede Ojstrice le redko kdo obišče. Svoje k temu verjetno precej prispeva tudi dejstvo, da nanj ne vodi nobena markirana pot. Pač pa je toliko več dobro označenih poti na Korošico, ki je izhodišče tako zanj kot za Ojstrico. Jani je predvčerajšnjim "odsoliral" tja in tu je njegov zapis.

Za tiste, ki raje hodijo po bolj samotnih planinskih poteh, je prava izbira za pot na Korošico prek planine Vodole. Visoko pod njo se je mogoče pripeljati z avtom. Žal je cesta iz Podvolovljeka na planine pod Dleskovško planoto tako rekoč iz meseca v mesec slabša. Ko sva pred časom oprezala za oznakami za Vodole, jih nisva opazila, tokrat pa sem ob cesti proti Podvežaku samo nekaj deset metrov za leso zagledal na desni čisto nov kažipot Vodole/Korošica. Tudi parkirati je mogoče tam brez težav. Mimo kažipota vodi v breg traktorski kolovoz, ki pa je tako zaraščen, da mu je prav težko slediti, pa še markiran ni. Na prvem razcepu po približno 50 m je treba izbrati levi krak, na naslednjem še kakih 150 m više pa desnega. V 20 minutah pridemo po njem ravno na konec (lesa) zgornje ceste. Z njega se vzpne steza, ki pa je tako nesrečno zagrajena, da jo lahko najde le tisti, ki jo itak pozna. Drugi lahko nadaljujejo levo po še enem zaraščenem kolovozu. Ko se ta malo više slepo konča, bodo tako ali tako zagledali prej omenjeno stezo. Z njo se pojavijo tudi Knafelčeve markacije, čeprav zelo stare in obledele. Z malo pozornosti pridemo v nadaljnjih 20 minutah na planino Vodole (1570 m). Ta je očitno zapuščena, prav tako skromen stan na njej. Pač pa še vedno deluje pipa za vodo pri koritu; žal ne vem, ali je voda pitna. Planina je pravzaprav sestavljena iz dveh delov. Spodnjega prečkamo po levem robu, zgornjega pa vsaj zapustimo bolj po desnem. Steza nato vodi v ključih skozi gozd in ruševje na pretežno skalnat kraški svet. Pol ure nad planino se nam tik pred ogrado pod Inkretom z leve pridruži steza s Podvežaka. Skrbi z markacijami poslej ni več. Do Kocbekovega doma na Korošici (1808 m) je še slabo poldrugo uro hoda.

Na Lučkega Dedca se neplezalci lahko vzpnejo na dva načina: čez Durce ali čez Prag. Jaz sem se odločil za krožno turico. Za vzpon čez Durce, to je travnat prehod med Lučkim Dedcem in Vršiči, je treba po levi obiti Kocbekov dom in čim prej zaviti še bolj levo na melišče pod Dedčevo severno steno. Po neoznačeni stezici je treba tako daleč, dokler na levi ne opaziš travnate grape, ki se zgoraj konča v Durcah. Ne vem, kako, ampak meni ni uspelo najti niti steze čez melišče, čeprav sem tam okoli taval več kot pol ure. A našel sem vsaj recept za take izgubljence. Najbolje se je spustiti po dobro uhojeni, čeprav prav tako nemarkirani stezi na Petkove njive, še eno veliko kotanjo med Lučkim Dedcem in Lučko Brano. Z njih ni težko na oko poiskati Durc in po brezpotju primernih prehodov med ruševjem in skalami. Je pa pot zelo strma in v glavne travnata, torej primerna le za popolnoma suhe razmere. Jaz sem skoraj celo uro pošteno grizel kolena. Malo pod vrhom sem naletel na sledove stezice. Ta se v Durcah razcepi. Naš krak je levi, desni vodi na Vršiče. Od razcepa je le še sprehod do vrha. Lučki Dedec ima pravzaprav tri vrhove in vsi so označeni z možici. Za glavnega velja najbolj severni, kjer se gora prepadno prelomi proti Korošici. Ta stena je znana kot prva pri nas s preplezano smerjo stopnje VI+. Leta 1949 je podvig uspel Cirilu Debeljaku in Radu Kočevarju. Največji vtis naredi na človeka prav pogled v globino, čeprav sta tudi Ojstrica in Planjava kot na dlani.

Sestopa čez Prag skorajda ni mogoče opisati. Svet je močno zakrasel in na prvi pogled povsod bolj ali manj enak. Po nasvetu poznavalcev sem se prepustil vodstvu možicev. Moram pa priznati, da bi si želel kakšnega več. A z nekaj malega plezanja se je mogoče prebiti čez vse zapreke in v spodnjem, bolj travnatem delu celo najti stezico. V dobre pol ure smo spet na varni in označeni poti tik pod Pragom (1910), od koder ni daleč nazaj do Kocbekovega doma, da “zašpilimo klobaso”.

Vrnil se je po poti pristopa. Gor štiri ure in pol, dol slabe tri.

In kdo je bil tretji dedec? Poleg Janija je bil tisti dan na gori le še Beljačan, ki se je prejšnji dan odpeljal v Celovec, od tam z vlakom v Ljubljano, z zadnjim avtobusom pa v Kamnik, od koder je odštopal proti Kamniški Bistrici. Prespal je pod milim nebom ob Kamniški Beli in se naslednji dan povzpel na Dedca. Mislila sem, da takih planincev ni več. Ko se je Jani naužil razgledov in malice, se niti ni mogel posloviti, saj je Avstrijec že zadovoljno vlekel dreto na sončnem (pod)vrhu.

Na Lubnik v čast vesni in Vesni

V soboto sva ušla slovenskemu dežju na prijazno osončeni, a vetrovni najzahodnejši hrvaški tisočak Žbevnico (1014 m), ki po nobenih merilih ne spada v tale dnevnik, sicer pa dolgujem še opis poti na Lubnik na velikonočni ponedeljek. Ta spomladanski praznik sva združila še z enim: pod Lubnikom sva tri dni prej dobila drugo vnukinjo. Tako je bila izbira cilja logična, le že prehojene in prekratke poti ne smem izbrati, mi je zabičal Jani. Mislim, da sem se kar dobro odrezala: za izhodišče sem izbrala Poljane nad Škofjo Loko. Tam sva parkirala nasproti pokopališča, od koder sva se vrnila kos poti do kažipota Pohodna pot Gabrška Gora – Lubnik (pri spomeniku NOB in nasproti gasilskemu domu), ki kaže na stransko asfaltno cesto.

Ustavila sva se pri hiši št. 34, pred katero stoji spomenik Ivanu Tavčarju, na pročelju pa je spominska plošča, ki pove, da se je pod slamnato streho te nekdaj skromne kmečke hiše rodil eden velikih Slovencev.

Nato sva se povzpela do zadnje hiše, kjer se asfalt konča, in po kolovozu v breg spet do asfaltne ceste. Zavila sva desno nanjo in na kozolcu zagledala prvo markacijo. Ali kažipot levo s ceste GABRŠKA G. pomeni vas (Gora) ali vzpetino (gora), zaradi velikih tiskanih črk ni jasno. Markacije naj bi se po vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje nadaljevale ob cesti, a jih nisva videla (drugod pa se je vodnik izkazal z natančnostjo; na slabo označenih in neoznačenih odsekih bi se bila brez njega nekajkrat težko znašla). Sledila sva kažipotu. Steza se takoj razcepi, oznak pa ni. Izbrala sva levi krak in prečkala gozdno cesto, po kateri bi bila prišli tja, če bi se bila držala ceste. Od tam so naju vodile markacije. Pri prvem dvosmernem kažipotu GABRŠKA G. levo (naprej) ni markacij, desno pa so. Povzpela sva se po stezici desno v breg, a naju je kmalu pripeljala nazaj na "glavno" pot. Takoj zatem sva stopila iz gozda in strmina je popustila. Vrnila sva se v gozd in se rahlo vzpenjala do velikega travnika (markacijo za nazaj je zelo težko opaziti). Kjer se v desno spusti gozdna cesta v Smoldno, sva zavila levo po njej. V tisto smer je lep pogled na Blegoš, Koprivnik in Mladi vrh. Nato sva na dveh razcepih zavila desno. Skozi drevje na desni sva ugledala Gabrško Goro v bregu onkraj doline. Pri razpelu se pot spusti v križišče. Po desnem kolovozu (ali gozdni cesti) se spet pride v Smoldno, po levem pa v Delnice. Nadaljevala sva po srednjem, označenem s kažipotom, mimo vegaste kočice. Drugi dvosmerni kažipot GABRŠA G. sva opazila bolj po sreči, saj se, kot bi se sramoval manjkajoče črke, skriva med smrekovimi vejami. Med levo nemarkirano gozdno cesto in desno markirano ožjo, bolj strmo potjo sva se odločila za slednjo.

Po manj kot 50 m naju je puščica usmerila strmo levo in nedolgo zatem sva stopila iz gozda pri cerkvici sv. Primoža in Felicijana (na zemljevidu samo Primož, 830 m). Levo od glavnega vhoda je tabla v spomin na žrtve druge svetovne vojne iz soseske Gabrovška Gora. "Soseščani" so redek zgled strpnosti: na tabli so imena talcev, borcev NOV, domobrancev, žrtev komunizma in nekoga, ki je padel "kod" nemški vojak. Od cerkvice vodi gozdna cesta v gozd in tam sem že drugič ta dan pomislila, kako slastna mora biti ta pot poleti, ko je toliko borovničevja. S ceste sva kmalu zavila desno na stezo, ki naju je pripeljala na asfaltno. Za nazaj ni nobene oznake in sploh ni videti, da je tam kaka pot – treba je vedeti zanjo.

Ob cesti stojita razpelo in kozolček s kažipoti. Čeprav je naštetih tudi nekaj domačij, Pešar, pomemben za najino smer, ni omenjen. Napotila sva se desno po asfaltu. Vodnik opisuje dve možnosti: po kakih 20 m s ceste levo po travnatem bregu ali naprej po njej mimo Pešarja (oznak ni). Gor grede sva izbrala prvo. Povzpela sva se po travniku mimo anten in veseličnega prostora (s hladilnikom in zamrzovalno skrinjo!) v gozd. Ko sva stopila iz njega na gozdno cesto (tu pa so oznake), sva se namesto po njej mimo Pešarja povzpela levo proti preži v krošnji vrh hriba. Na travnatem pobočju ni oznak, levo od preže pa sva našla ostanek markacije, ki je nekoč označevala vhod v gozd. Poslej je pot (kolovoz) nekaj časa dobro označena.

Čez kakih 5 minut se v desno odcepi neoznačena pot, ki bi lahko vodila na Gabrško goro (963 m). Preverila sva: res vodi na vrh z geodetskim kamnom (tudi na tem pobočju je obilo borovničevja). Vrnila sva se na markirani kolovoz in pripeljal naju je na sedelce, kjer je križišče poti; označena je bila samo najina. Poleg Knafelčevih markacij sva opazila zelene trikotnike z belo črto spodaj in zelen napis D.P. (najverjetneje pomeni Daretova pot). Začela sva se vzpenjati na Plešavnikov vrh (945 m) in na razcepu takoj nad sedelcem so knafelčki zavili desno, belo-zelene oznake pa levo. Povzpela sva se čez vrh. Ko sva se spuščala na drugo stran, je z leve pritekla zeleno označena pot (namenila sva se vrniti po njej). Kmalu za zapornico in napisom Daretova pot sva stopila na gozdno cesto, ki vodi desno k hišam, levo pa sva mimo partizanskega spomenika in napisa na drevesu LDP prispela do glavnejše gozdne ceste, označene z rumeno-rdečo markacijo E7, in zavila desno nanjo. Mimo dozdevno opuščene domačije in dveh partizanskih spomenikov naju je prinesla do prehoda makadama v asfalt, ki se spusti v dolino, v levo pa se odcepi makadamska cesta s kažipotom k Zalubnikarju. Po njej sva se povzpela do križišča na 800 m in od tam desno mimo kažipotov in klopce proti Lubniku.

Po slabi gozdni cesti, ki si sčasoma ne zasluži več tega imena, in treh označenih bližnjicah, ki jo skrajšajo, sva se med cvetočim zimzelenom in podlesnimi vetrnicami mimo odcepov desno v Loko in na grebensko pot povzpela k domu tik pod vrhom z razgledno ploščo (1025 m). Potem ko sva vse dopoldne hodila sama, se je zadnje pol ure promet silno zgostil, saj so ljudje prihajali iz različnih smeri, vseh krajših od najine (to je precej zanesljiv recept, kako na sicer oblegan vrh vsaj večji del poti brez gneče).

Vračala sva se po poti vzpona z nekaj spremembami. Kakih 250 m nad zapornico sva zavila desno na Daretovo pot, ki teče pod Plešavnikovim vrhom, ne čezenj. Približno 10 minut po tistem, ko sva se na zjutraj opaženem razcepu vrnila na planinsko pot, sva jo spet zapustila in zavila levo na neoznačeno stezico. Zgodilo se je, kakor je predvideval Jani: pristala sva na neoznačeni poti, po kateri sva se zjutraj povzpela na Gabrško goro. Torej bi si bila vrnitev z nje na označeno lahko skrajšala po tej bližnjici (malo pod vrhom zavije desno). K preži na robu gozda sva se spustila mimo Pešarja. To je izletniška kmetija z velikim parkiriščem (ne zelo verjetna – moja – etimologija imena: do sem se izletniki pripeljejo, od tu pa se podajo peš v hrib). In še zadnja sprememba: pred cerkvijo sv. Primoža in Felicijana sva se po traktorskem kolovozu spustila desno v gozd (oznak ni). Kolovoz sprva teče v napačno smer, na dnu spusta pa je križišče, na katerem na kažipotu za nazaj piše GABRŠKA G., a v levo, najino smer, ni oznak. Zavila sva tja po nekakšni vlaki in se znašla pri dvosmernem kažipotu GABRŠA G., kjer sva zjutraj zavila desno, zdaj pa sva se vrnila po levem, nemarkiranem kraku. Na koncu sva se še prepričala, ali je cesta markirana: ni.

Čeprav sva nekatere dele te poti že prehodila, je bila za naju v celoti vzeto nova. Čiste hoje sedem ur, gor malo več kot dol. Snega je bilo ravno še toliko, da je obveljalo "zelen božič, bela velika noč".

Lisec je še stal in možine so še cvetele

Po lanskem neuspešnem poskusu, da bi videla cvetočo »kraljico Alp«, sta se Jani in Tomaž 29. julija odpravila iskat srečo še enkrat. Tudi tokrat je bil njun cilj seveda Lisec, saj je tam daleč največje rastišče alpske možine pri nas.

 

Letos sva si za izhodišče izbrala Ravne v Bohinju, od koder je do Lisca pot precej krajša kot iz Žlana. Parkirala sva na znanem mestu pred že več let zaprto gostilno Janez (S 46.258634, V 13.959303). Zakoračila sva naprej po cesti, ki je prav tam izgubila asfaltno prevleko. Vodila je naravnost skozi »muzej na prostem« (beri: opuščeno smučišče Kobla), v katerem sva se lahko zgražala nad propadajočimi športnimi objekti. Na eni od žičniških hišic sva opazila ploščo v spomin na smrt partizana Jožeta Štendlerja, kažipot PLANINSKI DOM DR. JANEZA MENCINGERJA pa je prekrivala novejša, a tudi že močno oguljena tablica za Orožnovo kočo. Komaj sva vstopila v gozd, naju je že na prvem odcepu k njej pozdravil prvi primerek alpske možine, za zdaj samo narisan na informacijski tabli o bogatem rastlinstvu Črne prsti. Nisva se menila za kažipote (790 m), ki so naju vabili levo, temveč sva še nekaj deset metrov vztrajala na cesti. Kmalu sva nad seboj zagledala veliko poslopje in kljub opozorilu PRIVAT stopila do njega. Izkazalo se je za nekdanji Mencingerjev dom, ki je prehodil dolgo pot od jugoslovanske karavle v rapalskih časih prek planinskega doma od leta 1958 dalje do počitniškega doma Almire in Gorenjske banke v 80. letih prejšnjega stoletja. Stavba že dolgo ni prvotna, je pa zdaj tretje leto v lasti slovaško-nizozemskega para Fera in Johanne, ki sta ji vrnila ime Karavla, kot ji še vedno pravijo domačini.

 

 

 

Malo naprej sva 20 minut od parkirišča pri novih kažipotih (810 m) cesto zapustila. Vzpela sva se po senčni stezici, ki je bila ponekod dovolj strma, da so jo opremili s stopnicami.  Mimo vodnega zajetja naju je pripeljala na območje, ki mu maPZS pravi Počivalo in kjer je Tomaž v goščavi opazil ostanke kamnitega objekta. Nad ruševinami se nama je z leve pridružil kolovoz, po katerem bi prišla, če bi s ceste zavila po prvem odcepu. Najina smer je bila seveda desno, a že po nekaj korakih levo na koreninasto stezo. Strmina je kmalu popustila, korenine je zamenjalo kamenje. Čez pot je ponekod padlo drevje, a je bilo razen na enem mestu zgledno požagano, tako da sva bila prikrajšana za dodatno telovadbo. Jaz se nisem pritožil. V star štor ob poti je bilo z žago vrezano PIKON. Tomaž je skušal uganiti, kaj bi to pomenilo. Mene je spomnilo edinole na Bistričana Janeza Pikona, odličnega poznavalca bohinjskih gora in lokalne zgodovine. V slabi uri sva dosegla cesto, ki je tja pritekla daleč izpod Soriške planine in po kateri Franci Beguš oskrbuje Orožnovo kočo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na cesti se je – ko sva se ozrla – prvič odprl širok razgled. Iz dolgega niza visokih gora je seveda izstopal najvišji – Triglav. Zavila sva desno po cesti, speljani ob navpičnih skalah. V 10 minutah sva prišla, do razširitve, ki naj bi služila kot najvišje parkirišče za Orožnovo kočo in Črno prst. Trenutno je bila za ta namen neuporabna, saj je bila zasuta z velikimi kupi peska. Ga bodo porabili za novo nasutje ceste? Od kupov ni bilo daleč do kažipotov (1115 m), ki so naju opozorili, da morava levo v breg. Pot – rečejo, da gre skozi Snežno konto – se je postavila kar pošteno pokonci, zato je zavijugala v kratke ključe. Korak se mi je upočasnil, predahe za lovljenje sape pa sva si popestrila z opazovanjem okoliškega rastja. Z obliko ali barvo svojih cvetov so nama najbolj padli v oči pisani zebrati, navadne nedotike in lataste preobjede. Sčasoma se je pot zravnala in se obrnila desno. Ko se je z nje odcepil slab kolovoz navzdol, sva na njem zagledala štirikolesnik, najnovejšo pridobitev oskrbnika Beguša, in njegovo prošnjo tistim še »pri moči«, naj si na rame zadenejo kak krajnik ali plinsko bombo za kočo. Do nje je bilo še manj kot 10 minut.

 

 

 

Prvotno Orožnovo kočo so na obronku planine Za Liscem (1346 m) slovesno odprli 15. julija 1894 in je bila prvo zavetišče pravkar rojenega Slovenskega planinskega društva. Čeprav je imel daleč največ zaslug zanjo bistriški gostilničar Josip Ravhekar, so jo poimenovali po tedanjem predsedniku društva Franu Orožnu. Od koče se je prav izzivalno na ogled postavljal najin končni cilj – Lisec. Tako se pri njej nisva dolgo zadržala. Pred odhodom nama je ena od planink položila na srce, naj malo pogledava za nizozemskim parom, ki se je odpravil istemu cilju naproti, saj je moral oskrbnik zaradi naravovarstvenih razlogov odstraniti vse nekdanje oznake za Lisec.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na Črno prst usmerja od koče kažipot levo, a v resnici se z njo malo više združi tudi desna, prav tako markirana, na katero pa ne kaže noben kažipot. Ta je bila najina. Ob nekdanji sirarni, ki je edina ostala od stanov na planini, sva zavila čez dolinico v kratek pas gozda in na nov pašnik – Srednjo Poljano. Slišala sva kravje zvonce, a živali ni bilo videti. Proti koncu travnika se je pred naju postavila skala in takoj za njo so markacije za Črno prst odšle naravnost, midva pa sva zavila desno. Odtlej oznak ni bilo več, opazila sva le še peščico možicev. Med skalami sva si morala odpreti z vrvjo zastavljeno pot. Četrt ure od zadnjega razcepa se je pojavil nov: desni krak na planino Osredki, po katerem ženejo krave, in levi na Lisec. Iz zakrasele krnice, imenovane Mode, sva zagrizla v breg in se nestrpno ozirala naokrog, kdaj bova zagledala prvo možino. Kar nekaj časa je še trajalo, da se je to res zgodilo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Alpska možina (Eryngium alpinum) raste pri nas samo na Liscu, kjer je je res veliko, ter nekaj malega pod Črno prstjo in na Poreznu. Najbolj posebno jo dela jekleno modra do modro vijolična barva velikega dela rastline. Človek seveda najprej opazi njena približno 4 cm visoka storžasta socvetja drobcenih, le nekaj milimetrov velikih cvetov. Ščetinasta socvetja štrlijo iz koškov podpornih listov, globoko pernato narezanih, v katere se radi lovijo njeni odpadli cvetni listi in semena. Niže ko opazujemo po steblu, manj izrazito narezani so listi, pritlični so že čisto ovalni ali srčasti. Rastlina je običajno visoka okoli 70 cm. Steblo se v gornji tretjini razcepi praviloma v tri vejice, ki vsaka nosi na vrhu kobulico. Cveti od julija do septembra; na Liscu je najlepša zadnji teden julija ali prvi avgusta. Ker so cvetovi zelo medonosni, jo imajo čebele rade. Tomaž je na eni opazil celo našo največjo, lesno čebelo. Zelo značilno je tudi bilo, da so bile najlepše rastline niže na pobočju, tiste pod grebenom pa je očitno prizadela suša. Alpska možina je ena od prvih devetih pri nas zavarovanih rastlin.

Čeprav sva se skoraj več »pasla« kot hodila, sta mene začela zdelovati vročina in ozon. Pomislila sva, da bi kar obrnila, saj sva glavni cilj vendar dosegla. Ob domislici, da se počutim kot Pogi, ki v isti sapi uživa in trpi, sem se odločil, da vztrajam vsaj do Kozjega roba, to je grebena med Liscem in Črno prstjo, potem pa počakam Tomaža, da skoči še na vrh. Nekaj zadnjih deset metrov do sedelca v grebenu, označenega s preprostim lesenim količkom, je bilo najbolj strmih. Tam sva si vzela daljši odmor, med katerim me je Tomaž prepričal, da greva do konca skupaj. Krenila sva desno in ob lepih razgledih v globino – desno planina Za Liscem in Črna gora, levo planina Osredki – vijugala gor in dol proti končnemu cilju. V slabe pol ure sva vrh Lisca (1653 m) dosegla družno. Od obiska z Mojco je pridobil klopci, ki sta kot nalašč za uživanje v čudovitih razgledih. Najimenitnejši se nama je zdel na Bohinjsko jezero skupaj s Triglavom. Še to: o nizozemskem paru ni bilo ne duha ne sluha, torej sta morala zaviti drugam.

 

 

 

Navzdol nama je šla pot seveda hitreje od nog kot navzgor, a sva do Orožnove koče hodila še vedno več kot poldrugo uro. Na Srednji Poljani sva tokrat lahko pozdravila nekaj krav, ki so se okrog kala zbrale k prežvekovanju. Pri koči so vsi obiskovalci že odšli, tako da je oskrbnik imel čas poklepetati z nama. Posebej naju je presenetil z napovedjo skorajšnjega koncerta klasične glasbe v koči. Jaz sem za kosilo preveril nama neznani bučni golaž, katerega recept je Begušev »izum« za vegetarijanske planinke, kot se je izrazil. Potem je še pred nama odhitel v dolino.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za vrnitev na Ravne sva izbrala pot po Drči, ki velja za lepšo. Ko sva dosegla območje z velikimi skalnimi bloki, sva se lahko z razlagalne table poučila, da so to balvani in kako so prišli tja. Na križišču na Kopišču se nama je malce zataknilo, saj kažipota za Ravne ni bilo, nisva pa bila prepričana, ali je tisti za Bohinjsko Bistrico tudi pravi. No, izkazalo se je, da je tam pot še skupna, saj naju je mimo spodnjega Beguševega »parkirišča« v dobre pol ure pripeljala na cesto. Tik pred njo je bila še ena razlagalna tabla o delovanju nekdanjega ledenika izpod Črne prsti. Cesta je bila ista, kot sva po njej hodila zjutraj, le da je bilo do kupov peska še slabih 10 minut v desno. Pred kupi sva cesto tokrat zapustila v levo in po prijetnejši stezi vzporedno z njo dosegla pot vzpona. Po njej sva do avta potrebovala še tri četrt ure.

 

Zdaj že snujeva načrte za september. Ne bodo povezani s cvetjem. Morda pa se nama takrat spet pridruži Mojca.