Šmarna gora ni nikoli sama

Po tistem, ko so se nama posrečile Meli, se lepo vreme, ki ga že tako ni bilo v izobilju, ni hotelo ujeti s prostim časom. V takih primerih naju je že velikokrat »rešila« Šmarna gora, celo ponoči, ko gredo ptički že spat, in vedno najdeva kaj novega. Tudi prejšnjo sredo je bilo tako. Odpeljala sva se v Spodnje Pirniče in ugotovila, da že res dolgo nisva bila tam, saj so bili količki, ki onemogočajo parkiranje ob cesti, za naju novi, čeprav veva, da niso več novost. Kje torej parkirati? Nisva našla druge rešitve kot pri zloglasni Lipi. Na zapornici piše, da je parkirišče namenjeno obiskovalcem Šmarne gore. Bilo je popolnoma prazno. Bojkot? Ko sva zapuščala avto, sem se počutila kot kak stavkokaz.

 

Po dobro uhojeni stezi sva se napotila čez polje v gozd. Sprva zložnemu vzponu je sledilo bolj strmo peščeno pobočje, po katerem se imenuje Pot čez Peske. Označena je s planinskimi markacijami in rumeno-zelenimi oznakami Gozdne učne poti po šmarnogorski Grmadi, ki tu tečeta skupaj. Čez 20 minut sva dosegla Vozno pot iz Zavrha ter nadaljevala po njej mimo spomenika partizanu Toniju Zeljku - Rajku in Turškega znamenja s tablama v slovenščini in angleščini (z oznakami in razlagami je naša hišna gora prav lepo opremljena). Čeprav so poti očiščene, je pogled na gozd še vedno nadvse žalosten, saj si po žledu še dolgo ne bo opomogel. Dobro, da sva Ajdo pripeljala sem še pred to hudo nesrečo.

Potem ko je z desne pritekla Pot svobode, sva levo pod cesto zagledala tablico v spomin Martinu Rozmanu, najbrž lovcu. Ali je doslej je nisva opazila, ker gozd ni bil tako razredčen? Pot svobode je odšla levo in že sva stopila na Sedlo. V Grmadinem pobočju nad njim so se pasle ovce. Pri Gorjančevi kapeli sva se nekoliko ustavila; klopca in »vrtec« okoli nje kar vabita. Z domačijo Gorjanc, ki je kulturni spomenik lokalnega pomena, se nekaj dogaja. Upam, da kaj dobrega. Nasproti stoječe potujoče okrepčevalnice nisem še nikoli videla odprte.

 

Pri hiši s številko 2 sva zapustila cesto in se povzpela desno proti kapelici sv. Sobote. Pri odcepu sva se za nekaj trenutkov ustavila in že sta se mi porodili dve jezikovni vprašanji (brez teh pri meni skoraj ne gre). Na tablici s hišno številko je praviloma tudi ime kraja. Torej Šmarna Gora 2 (tako veli pravopis). Toda kraja Šmarna Gora ni ne v Atlasu Slovenije (je samo vzpetina Šmarna gora) ne v leksikonu Slovenska krajevna imena. Potemtakem bi bila lahko le ulica, a je vsaj na seznamu ljubljanskih ulic v atlasu ni. Ali ima gora lahko hišne številke? Drugo pa je ime poti, ki teče »po apnenčastem drobirju, ki so ga pred stoletjem kopale domačinke in prodajale na trgu kot izvirno sredstvo za čiščenje zažgane hrane iz aluminijaste posode«, kakor izvemo na spletu. Na kažipotih se pojavljata različici Pot čez peske in Pot čez Peske. Kdo (mi) bo povedal, kaj je prav?

 

Ob poti mimo sv. Sobote je cvetelo toliko ciklam, kot jih zlepa kje ne vidim. Pri kapelici sva prebrala legendo, od kod njeno ime. Kmalu sva dosegla vrh, kjer je bilo zelo živo. Ves dopust se kljub 40 °C in precej višjim ciljem nisem tako spotila kot to soparno popoldne po dežju, a tudi v takem je bilo na Gori veliko planincev, sprehajalcev, rekreativcev. Nenadoma sem si silno zaželela presto. Seveda ni bila tako dobra kot v otroštvu ... Razgled ni bil kaj prida, kljub mrču pa sva videla do doma.

 

Vrnila sva se mimo zvončka želja, potem pa po poti vzpona. Parkirišče je bilo že precej polno.

Na Orlovsko sedlo čez Meli

Pa sem spet tu, čeprav še ni jesen. Ko sva se vrnila z dopusta, sva ven in ven poslušala pritožbe, kako kilavo je tukajšnje poletje, zato sva prvi prosti sončni dan izkoristila za turo, o kateri je Jani razmišljal že lep čas, meni pa ni nič kaj dišala. Meli. Melišč ne maram, ker po njih ne znam prav hoditi, zato me na smrt utrudijo. A Janija je peklilo, ali sva se sposobna prebiti čez tisto kamenje ali ne. »Kamenje« morda zveni nespoštljivo, toda po vsem, kar sva prebrala o tem Divjem zahodu, kakor mu reče Karl Hren v svojih Grapah in vrhovih, nama je ‒ nasprotno ‒ vlivalo spoštovanje in zbujalo skrbi. Ali bova končala na Orlovskem sedlu ali bova (z)mogla še kam naprej, torej ni bilo pomembno, pomembne so bile Meli.

Tisto nedeljo je ne le Ljubljano, ampak še precej Gorenjske zalivala megla in šele za Kranjem se je pokazalo sonce. Prijazno je sijalo, zunanja temperatura pa je z višino kar padala in padla na mrzlih 6 °C. Čez Ljubelj sva se zapeljala skozi Borovlje (Ferlach) in Bajdiše (Waidisch) v Sele - Šajdo (Zell-Schaida). Od tam se nama je ponujal lep pogled na Tolsto Košuto in Košutnikov turn. Nad vasjo sva parkirala na istoimenskem sedlu (na tabli piše Sedlo na Šajdi, v Atlasu Slovenije Šajdnikovo sedlo, Schaidasattel, po našem zemljevidu 1069 m, po avstrijskem 1068 m, na tamkajšnjih tablah pa na vsaki drugače). Ob parkirišču so mize in klopi, obvestilne table, zemljevidi in kažipoti, med njimi za sedlo Potok (v Atlasu Slovenije Sedlo potok, Potoksattel) po poti 10 (Janša v Karavankah omenja le 641, ki pa se pojavi šele precej pozneje).

 

Po stopnicah sva se povzpela na prijetno gozdno stezo, označeno s planinskimi in modro-rumenimi markacijami (Panoramaweg Südalpen). Mimo jase s klopcami in kapelico s kipcem sv. Pamenutiusa, zaščitnika rudarjev, ki bere iz slovenske knjige, sva prišla do razcepa, kjer naju je lesen kažipot s sliko cerkve in napisom Sedelce usmeril v desno. Ko sva stopila iz gozda na poseko, je zmanjkalo markacij. Pot čez poseko je bila pokošena, a svečniki ob njej so večinoma ušli kosi. Na koncu čistine naju je ustavil nekaj metrov širok zemeljski plaz. Onkraj njega se je nadaljevala dobra in razločna steza in čez čas naju je v gozdu na drugi strani »pomirila« zelo stara markacija.

Prečkala sva gozdno cesto. Po priročnih (prinožnih!) stopnicah sva prestopila ograjo, prekoračila slab kolovoz ali vlako in se čudila, kako da je gozdna cesta pod nama tako prometna. Ko sva po pol ure sestopila nanjo, sva videla poleg avtomobilov tudi več pešcev, prišedših po pešpoti, ki se tukaj priključi cesti. Po tej sva zavila levo in mimo znamenj križevega pota kmalu prispela k lični cerkvici, kjer so se zbirali ljudje. Posvečena je sv. Mariji, ki naj bi bila tukajšnjim ljudem, posebno bolnim otrokom, storila veliko dobrega. 17. avgusta je bila odprta in lepo okrašena zaradi sedlškega žegnanja; zbralo se je veliko ljudi, zvonilo je k maši in pevci so ubrano peli nabožne pesmi v koroški slovenščini. Ta kraj je Sed(e)lce ali – če je verjeti Karlu Hrenu, ki je pri celovški Mohorjevi izdal knjigo Grape in vrhovi – Čar Karavank med Peco in Obirjem – to so Sedlce*. Na zemljevidu Kompass 65 poleg Meležniksattel (v Atlasu Slovenije Meleschniksattel!) 1166 piše Sedlce, na slovenskem pa Sedelce in 1164.

Nad cerkvijo sva zagrizla v strm poraščen kolovoz. Ko sva stopila iz gozda, se je strmina nekoliko unesla. Na koncu kolovoza (nekoč se je najbrž nadaljeval v desno, a je zdaj popolnoma zaraščen) sva stopila na stezo v levo dalje po smrekovem gozdu. Vzpenjala sva se v ključih. Podrasti skoraj ni bilo, le ciklam kar precej. Pot je tekla vzporedno s strmim pobočjem in sva morala paziti, da nama ni zdrsnilo, saj je na ozki stezici na naju prežalo vse polno spolzkih korenin. Čez slabe pol ure so naju za ovinkom pričakale skalne stene. Podrast je postala pestrejša: navadne smetlike in grmički dlakavega sleča. Prehiteli so naju štirje planinci, namenjeni na Štegovnik, ki za Meli še niso nikoli slišali.

Preden sva prišla do sedla Potok, sva morala še čez tri sedla ali sedelca. Na prvem pod Režovnikovim poldnevom je kažipot levo h gostilni Franzl prečrtan, midva pa sva zavila desno po grebenu. Tu se pot 10 pridruži 641. Režovnikovo poldne sva obšla in onstran doline videla kočo, levo pred seboj pa vršič, na katerem se je nekaj svetilo, morda križ. Ozka stezica je malo visela, korenine na njej so tekle ravno v »pravo« smer, ko so se pojavile še stene, ob katere sva se morala kar malo stisniti, pa je bilo »sprehajanja« konec. Čez čas sva z razglednega pomola na levi lepo videla skalne stolpe in igle. Med vztrajnim menjavanjem vzponov in spustov so se pojavili macesni in zvončice, levo spodaj pa sva slišala močan šum vode. Ko sva obšla še Kališnikovo poldne, sva se znašla na drugem sedlu, kjer je na kažipot nazaj nekdo pripisal Ghf. Franzl (ali se k Franclnu pride ali ne, nama tokrat k sreči ni bilo treba vedeti, a taki nasprotujoči si »popravki« kažipotov lahko človeka vsaj zbegajo). Borovničevo jaso sva kar preskočila, čeprav je bilo sladkih sadežev obilo. »Pet v usta in greva!« je bil odločen Jani. Ker nisva vedela, koliko časa bova potrebovala za svoj načrt, ga tudi za nabiranje sirovk in ugotavljanje (ne)užitnosti drugih gob nisva tratila. Na tretjem sedelcu so naju prehiteli še dva moška in ženska, po skoraj poldrugi uri pa sva končno stala na tistem, ki se imenuje Potok (po naše je visok 1406 m, domačini pa mu pripisujejo 1411 m). Z desne (od Trklja/Terkla) sta prav takrat dosegla sedlo dva planinca.

Ob nadaljevanju poti so nama kimali številni drobceni (bavarski?) zali kobulčki, nekaj golih lepenov in ena volčja jagoda; grmički dlakavega sleča so bili že skoraj brez cvetov. Po zelo strmi blatni in koreninasti poti sva dosegla rob, kjer sta na drevo pritrjena razpelo in križ. Pod nama je zevala podrta grapa Bela peč (tako piše na znamenju) in na dnu se je svetlikal potoček. Na bližnjem križišču sva poleg kažipotov prebrala dvojezično tablico; slovenski del pravi Zevetje gamsov – popotniki zadržite se mirno! Modro-rumene markacije so odšle desno proti Koči pod Košuto, na najini poti pa se je poleg avstrijske planinske markacije prvič pojavil knafelček, saj se je začelo območje, kjer so rešili pozabe in označili geološko pot markacisti Slovenskega planinskega društva iz Celovca. Po redkem listnatem gozdu skoraj brez podrasti sva po kamenju in med skalami prišla še nad eno grapo, v kateri je šumel potok. Čeznjo sva videla steno Male Košute in že omenjeno kočo, zdaj že precej bliže. Prve slikovite kamnite tvorbe so napovedovale geološko pot. Čez slabe pol ure sva se ustavila pri leseni hiški z razlagalno tablo in vpisno knjigo, kjer se začne Geotrail. 

Nadela sva si čeladi in že sva se oprijela jeklenic. Pod skalno »streho«, kjer izvira studenček, sta sedela planinca, ki sta prišla od Trklja (pozneje sva videla, da sta obrnila). Iz težav z markacijami nama je pomagal možic in naju usmeril pred potočkom desno navzgor. O nadelani poti je tod pravzaprav težko govoriti, ker se svet zaradi vode in drugih naravnih sil nenehno spreminja, zato je gotovo težko tudi delo vzdrževalcev in markacistov. Na kočljivih mestih zelo pomagajo varovala. Sprva sva res brodila in plezala po samem kamenju in skalovju, sčasoma pa so se pojavile zaplate ruševja. To ni običajno melišče, saj je kamenje ponekod zdrobljeno zelo na drobno. Dan po dežju sva napredovala precej laže, ker se je vlažni pesek, tu in tam skoraj mivka, pod stopinjami zbil in se ni tako spodsipal. Večkrat sva se ustavila, da sva si ogledala stolpe, igle, mize, »kipe« in druge kamnite oblike, pa tudi ‒ sicer redke ‒ rože: kernerjeve make, zoisove zvončice, clusijeve svišče. Zanimiv in lep je bil tudi pogled na menjavanje barv različnih kamnin, ki so se zaradi razgibane geološke zgodovine srečale v tem divjem gorskem kotu. V kake pol ure sva dosegla vpisno skrinjico, od katere sva se morala še precej spustiti in se nato strmo povzpeti na sedlo kakih 10 minut više.

Na Orlovskem sedlu (Adlersattel) piše Orlovo; sámo zase (na tablici) pravi, da je visoko 1672 m, v vodnikih berem 1680 m, na najinih zemljevidih pa ga ni. To je dolg ozek rob z imenitnim razgledom na bližnjo Tolsto Košuto, na drugi strani pa na Kamniško-Savinjske Alpe od Ojstrice do Kočen. Tamkajšnji mejni kamen ima številko XXIV/28. Tu sva nekoč že bila, tokrat pa sva Tolsti Košuti le pomahala. Ni ji bilo dolgčas, kar precej planincev jo je obiskalo ta dan. Raje sva sedela na razglednem robu, se veselila prehojenih Meli (posebno Jani) in ogledovala rože (posebno jaz): blazinice nasršenega kamnokreča, nekaj, kar je že odcvetelo, pa je bilo še vedno lepo in zelo podobno triglavski roži, in mičen šopek sviščevcev.

Vrnila sva se po isti poti. Pred nama so se spustili po njej planinci, ki so naju gor grede prehiteli na tretjem sedelcu, in so nama kmalu izginili izpred oči. Najbrž sva bila res počasna (objektivno), a najino (subjektivno) mnenje je bilo, da nama gre kar dobro. Borovnic sva dol grede pojedla po šest (ker se je Jani zmotil). Vrnitev nama je vzela kake pol ure manj kot vzpon. Ob parkirišču je skupina mladih odložila kolesa, posedla in zapela nekaj lepih (otožnih) ljudskih pesmi. Korošci (na obeh straneh meje) so res dobri pevci. Tudi v vasi je bilo slišati glasbo – žegnanje se je nadaljevalo z veselico. Sončno nedeljo smo izkoristili vsak po svoje, vsi dobro.


* Dr. Ludvik Karničar z graške slavistike mi je prijazno sporočil: »Sedelce na meji med Selami in Obirsko so mi dobro znane, ker sem se pod njimi rodil in hodil najprej tja gor v cerkev, preden smo se iz kajže v Šajdi preselili na kmetijo bolj proti obirski cerkvi. Sedelce so ženskega spola množine, ki služi posplošitvi – kar izpričujejo tudi marsikateri drugi  kraji in mikrotoponimi, recimo Rute, Sele; Novice, Vrnuhe, Vodole, Počivale etc. Samostalniki srednjega spola so se v obeh govorih (Sele, Obirsko) ali maskulinizirali ali postali ženskega spola.« Prav slednje se je očitno zgodilo tudi v tem primeru, torej sva bila ne na Sed(e)lcu, ampak na Sed(e)lcah. Hvala profesorju za pojasnilo.
  

Rjavica, ki je Rjavca

Pred odhodom na počitnice v »pravo« tujino sva za Poldnikom na italijanski strani meje obiskala še avstrijske sosede. Najin cilj je bila po naših zemljevidih Rjavica, po vodnikih in avstrijskem Kompassu 61 pa Rjavca oziroma Rjautza ali Riautza (1789 m). Klinar pravi, da se imenuje po rjavordečih stenah, ki se vidijo iz Podna, zato ji Avstrijci menda rečejo tudi Braune Wand.

Onkraj ljubeljskega mejnega prehoda sva zavila levo v Slovenji Plajberk (Windisch Bleiberg) in za njim spet levo v Žabnico (Bodental). Onkraj mostička, pred katerim je na smreki slab napis Bodental, sva parkirala pri malem mlinu nasproti gostilne Sereinig (tudi pri Boštu). Od mlina sva se napotila naprej po asfaltni cesti in po kakih 200 m (Janševih 100 m v Karavankah se konča pri napačnem odcepu) zavila levo na kolovoz. Do sem se pride tudi po kolovozu, označenem z rumeno markacijo 2, od Serajnika. Med kažipoti je edino umetelna lesena puščica z napisom Zur Gendarmerie Gedenkstätte kazala v najino smer.

 

 

Na prvi smreki na desni je rumena markacija 12, ki sva se ji zaupala poslej. Znak napoveduje gozdno cesto. Pripeljala naju je v smrekov gozd. Svet je kmalu postal skalnat, smreke pa so nadomestili listavci. To se je potem še nekajkrat spremenilo. Ob poti so naju (no, predvsem mene) razveseljevali velecvetni naprsteci, kresničevje, zvončice, krvomočnice, kukavice, velike kobulnice z belimi cvetovi (kljub poučnim Alenkinim člankom jih ne ločim – najbrž nisem dovolj prizadevna), osati, gozdni grinti, špajke, goli lepeni. Kmalu za leso se je na levem ovinku svet odprl in ugibala sva, ali vidiva pred seboj Rjavco, desno pa Ovčji vrh. Stopila sva nekaj korakov desno v gozd in si ogledala dve ogradi s po dvema krmilnicama. Le komu služijo ograjene krmilnice? Pojavili so se močvirski osati in desno pod potjo sva slišala vodo. Mimo velike poseke na levi sva prišla do uravnave, kjer je najina cesta zavila desno in pri tem presekala prodišče. Tam so cveteli tudi (bavarski?) zali kobulčki.

 

Po približno pol ure sva levo nad cesto opazila ograjo, za njo pa spomenik. K njemu vodi ograjena potka. Na tistem kraju sta se spomladi 1979 med nadzornim poletom smrtno ponesrečila mlada žandarmerijska inšpektorja, ki sta s Cessno 182 opazovala promet. Tega spomenika v svojih vodnikih Karavanke ne omenjata ne Klinar ne Janša, čeprav je vsaj ob nastanku novejšega verjetno že stal.

Na bližnjem ostrem levem ovinku sva zapustila cesto. Široka gruščnata steza, po kateri očitno pogosto gospodari voda, je bližnjica in po njej sva kmalu znova dosegla cesto pri leseni hiški. Klinar omenja lovsko kočo, prav tako naš in avstrijski zemljevid (označena pot ne poteka na obeh enako), midva pa sva po »reklami« za žage Stihl sklepala, da je gozdarska (gozdarsko omenja Klinar že prej, a midva sva videla le eno; Janša ne omenja nobene). 
 

Na naslednjem ostrem levem ovinku se je cesta čisto približala vodi. Markacija 12 naju je usmerila k potoku. Na tablici pred nadaljevanjem ceste piše, da sta gozdno cesto Vertalsche subvencionirali Evropa in Avstrija. Nadaljevanje se nama ni zdelo nič novejše kot dotedanja cesta, kljub temu pa je to morda mesto, kjer se (je) po Klinarju in Janši cesta konča(la). Prestopila sva potok in se končno začela strmeje vzpenjati po sončnem pobočju. Rumeni cvetki gozdnega črnilca so se ponekod nagnetli v cele zaplate. Med tankimi, suhimi smrekami, od katerih je bilo veliko polomljenih, sva videla švigati veverico. Svet je postal precej mokroten. Vzpenjala sva se po plitvi zaraščeni grapi. Na vlažni, blatni podlagi je drčalo. Kar nekaj mravljišč sva videla ob poti in spet nove rože: turške lilije, mlečke, smrdljivke, orlice.

 

Kmalu po tistem, ko sva stopila iz gozda, sva med blazinicami dlakavega sleča, šopki zalih kobulčkov in repuši, ki so bili na tej višini še lepo modri (niže doli že suhi), dosegla greben, domnevno Kozji hrbet (Geissrücken, pri Klinarju tudi Warant); na avstrijskem zemljevidu tega imena ni. Najprej sva sledila obledelim rdečim pikam nekaj metrov v desno, od koder je bil lep razgled, ki ga je le nekoliko motilo drevje: v senci stene Bele peči in Rjavca, osončena Vrtača in Stol z ostankom snega, piramidasta Svačica, kopasti Ovčji vrh. Pod gorami se je sončil Poden. Žičnata ograja na grebenu je večinoma podrta in bodeča žica nevarno leži na tleh. Nato sva nadaljevala po grebenu na drugo stran, še vedno za markacijami 12, bolj po ravnem, nekajkrat celo nekoliko navzdol. Na nekem štoru se je bohotila posebno razkošna in barvita lesna goba*. 

Čez kako uro sva se ustavila na majhni planini; nekaj že suhih kravjakov sva videla na njej in do tu tudi nekaj kravjih stopinj na blatni stezi, toda kaže, da se zarašča. Ne omenjajo je ne vodnika ne zemljevida. Iz visoke trave so gledali še višji močvirski osati in velikanski šopi alpskih kislic. Zdi se, da ima ta planina ljubi mir, saj njenega cvetja (ivanjščic, jetičnikov, zvončic, volnatoglavih in močvirskih osatov, poponov, zlatic, šentjanževk) nihče ne potaca in ne pomuli. Z drugega konca planine je lep pogled na Rjavco. Zelo všeč nama je bilo tam.

 

Takoj za planino sva morala preplezati nič kaj trdno ograjo. Ob poti sva opazila označeni skali neznanega pomena: na eni je napis 276.V., na drugi pa rdeč križec. Med macesni sva prišla do skal, ki so najbrž že del Svete peči (Heilige Wand). Steza naju je vodila tik njih, se nekoliko spustila in se spet začela vzpenjati. Zgoraj na robu je stala klopca. Desno pod potjo sva opazila nekaj luž, ki bi bile v bolj vodnatem obdobju morda lahko izvir, o katerem pišeta vodnika, korita, ki ga omenja Klinar, pa nisva našla. Med skalami sva po desni obhodila Sveto peč ter dosegla sedelce med njo in Belo pečjo (Weisse Wand). To sva obhodila po levi. Kmalu za sedelcem med njo in Rjavco se je začel vzpon na vrh.

 

Po obeh vodnikih naj bi bilo poti in rumenih markacij 12 tu nekje konec. Toda v resnici se nadaljujejo. Med ruševjem in majhnimi macesni so cveteli alpski srobot, dlakavi sleč in druge rože. Skalnata pot se je strmo vzpenjala in se nadaljevala po melišču. En krak je zavil desno v ruševje, midva pa sva vztrajala na uhojeni poti po melišču. Kraka sta se kmalu staknila. Pojavili so se prvi šopi rmana, ki raste v gorah, ima nekoliko večje cvetove in se imenuje planinski pelin. Rumeno milje se še ni razcvetelo, a ko se bo, bo vse rumeno, toliko ga je. Nokote, alpske velese, dvocvetne vijolice, poponi, alpski šetrajniki, lakote ...


Nenadoma sta naju presenetila klin in zanka, morda ostanka iz časov, ko je še veljalo, kar piše v Klinarjevem vodniku: »Zadnji del samo za izurjene.« Tudi Janša piše o zahtevni neoznačeni in označeni poti, katere vršni del je nekoliko izpostavljen. Zadnji del je res nekoliko zahtevnejši, a rekla bi, da pretiravata, seveda pa je morda res bilo tako, ko pot še ni bila do konca nadelana in označena.

 

Tričetrt ure nad planino sva dosegla cvetoči vrh Rjavce. Za Avstrijo običajnemu križu delata družbo svetilka in skrinjica z vpisnim zvezkom. Imela sva čudovit razgled na Palec, Vrtačo, Stol, Svačico, Vajnež, na drugi strani pa na Grlovec in Košuto. Šla sva še malo naprej, od koder se nama je odprl pogled v Poden. V tisto smer kaže majcena pločevinasta puščica, a domačina, s katerima sva si delila vrh, sta zatrdila, da se potka kmalu izgubi in da tam ni prehoda, saj so prepadne skale.




 Vrnila sva se po isti poti, le deloma sva se ognila melišču, ker sva zavila med ruševje; izkazalo se je, da je pravi (markiran) ta krak. Pod Sveto pečjo so Janiju zbudile pozornost rožice s posebno lepo »urejenimi« listi, kot kake pagodice: piramidasti skrečniki. En sam cvetek sem našla na enem izmed njih. Kmalu pod plitvo zaraščeno grapo ni bilo prav očitno, da se je treba spustiti desno; to je ena izmed dveh izjem na sicer dobro označeni poti, kjer bi bilo mogoče prezreti markacijo, saj je na štoru skrita pod smrečico. Drugo izjemo so si markacisti privoščili pri gozdarski hišici; ob cesti namreč nisva opazila znamenja, da je treba z nje (če pa je, je očitno premalo vidno).

 

Ustavila sva se še pri ograji, ki zapira smučišče nad Serajnikom, in si ga ogledala od zgoraj. Nazadnje sva se namesto po cesti vrnila k avtu po kolovozu z markacijo 2, ki je bil ne le prijetnejši od asfalta, ampak je tam tudi neznansko dišalo po senu, ki so ga obračali, saj je bilo vreme kot nalašč za sušenje. Zdaj je bilo kljub delavniku (v sredo) parkirišče pri gostilni polno, na sosednjem ob cesti pa sta stala slovenska avtobusa.

 

Gor sva hodila dve uri in četrt, dol pa slabi dve. Zelo prijetna pot in vsega truda vreden cilj. Privoščite si kakega takega med počitnicami. Na svidenje spet jeseni.

* Goba se imenuje žvepleni lepoluknjičar. Hvala Alenki Mihorič.

Poletna nedelja na Krvavcu

V nedeljo smo bili z Ajdo na Krvavcu. Ko smo se dogovorili za ta izlet, jo je najprej zanimalo, ali je še kaj snega. Potem ga ni nič pogrešala, saj se je ves čas kaj dogajalo. Že na začetku jo je prijetno vznemirila vožnja s kabinsko žičnico, ker smo se peljali tako visoko in smo se tako naglo oddaljevali od doline. Z Gospinca se kar nismo mogli odpraviti, saj se je najprej spravila na vrtiljak, potem se je težko ločila od tobogana (tudi dedi je moral nanj), nazadnje sva jo pa še s težavo odtrgala od tako imenovane »tube« (temu, kar bi jaz imenovala zračna blazina, je Ajda rekla čoln ‒ še zmeraj boljše kot tuba), s katero se niti midva nisva upala spustiti, kaj šele da bi tvegala z otrokom.

 

Potem smo končno začeli hoditi. Jaz sem se navduševala nad rožami, Jani in vnukinja pa sta razpravljala, do kod se bomo povzpeli. Za začetek smo se do zgornje postaje štirisedežnice, čeprav je malo zelo mikalo, da bi se kar peljali. Pri brunarici Kekec se je spet zataknilo, ker so imeli igrala. Otroci so se podili, skakali in plezali in čeprav so bili nekateri (fantje) kar preveč divji, je uživala, dokler je zmogla. Ko si je prišla k nama odpočit, sva izkoristila priložnost, da smo se odpravili naprej.

 

  

Naslednji cilj je bil radiotelevizijski oddajnik (1740 m). Večina izletnikov se je zložno vzpenjala k njemu po ovinkasti cesti, Ajda pa je odločila, da jo bomo mahnili kar naravnost v strmi breg. Mislila sem, da si napačno predstavlja, da je najkrajša pot tudi najlažja, in da jo bo strmina zdelala, pa je hodila pridno kot midva. Zgoraj smo pogrnili odejo k velikemu grmu. Ajda se je urno sezula in odprla nahrbtnik. Zaradi soka in frutabele kajpak. Spodaj pri Domu na Krvavcu so se pasle krave in tudi nad nami sta mulili travo dve. Prišli sta nas pogledat in ker me je Jani zatožil, da se krav malo bojim, če pridejo preblizu, mu je Ajda brž zlezla v naročje. K sreči nista prišli prav do nas. Najbrž sta bili mama in telica. Krava se je odpravila proti čredi pri domu, telica pa je zaostala. Ajdo je to zelo skrbelo, potem pa se je pomirila: mamin zvonec je bil tako glasen, da ji je otrok zlahka sledil.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ker je Ajda sklenila, da više ne pojdemo (obljubila sva ji, da bo ta dan lahko ona odločala, kod in koliko bomo hodili), smo se spet po največji strmini vrnili h Kekcu. V bližini so se pasle krave s telički. Po kosilu sva ji izpolnila željo, da bi se peljala še s štirisedežnico. Kar precej prometa je bilo. Mnogi izletniki so s sedežnico vozili tudi gorske skiroje in kolesa, da so se potem spuščali z njimi po bregu. Spodaj smo se še gugali in bingljali na vrtiljaku, na poti h gondolski žičnici pa smo že z nahrbtniki na ramenih našli še frizbi. Na postaji nas je čakalo presenečenje: od vseh gondol ravno tista s številko 75, s katero smo se pripeljali gor.

 

Med vožnjo domov smo napravili še en postanek. Ajdi sva namreč pred časom obljubila, da ji bova ob priliki pokazala rastlino enakega imena. In ta prilika se je ponudila blizu Kranja: veliko polje, belo od ajdovih cvetov, v ozadju pa »naš« Krvavec.