Iz Vač na (Zasavsko) Sveto goro

Na dan šaljivcev sva odpeljala vnukinji na čisto (za)resen pohod na (Zasavsko) Sveto goro. Začeli smo na Vačah kakor midva na 4. etapi Badjurove krožne poti. Parkirali smo na vaškem trgu in se odpravili proti Kleniku, tako kot sama pred tremi leti.

Ustavljali smo se pri skulpturah Aleje ustvarjalnosti na prazgodovinskih tleh, na Slemšek k Sv. Križu pa tokrat nismo šli. Pri hiši, kjer je živel najditelj vaške situle Janez Grilc, sva dekletoma povedala nekaj o tej najdbi, a ju je bolj zanimala bližnja ograda s ponijem. Ko pa smo po dobrih 20 minutah prišli do povečanega posnetka znamenite vedrice, sta si podobe na njej kar natančno ogledali. Tudi pri nekaterih drugih postajah Arheološke poti Vače smo se ustavili, saj je bilo treba tu in tam kaj razložiti, na primer kakšne zaponke so izkopali arheologi, kaj je grobišče in kako se razlikuje od pokopališča. Spodaj v vasi so cvetela sadna drevesa, više v gozdu pa cele zaplate resja in obilo jetrnikov. Gozdna senca nam je kmalu prišla zelo prav, saj je postalo vroče.

Hoja po cesti ni bila posebno zanimiva, zato smo klepetali o vsem mogočem. Že nekaj časa sta obsedeni s sladkarijami. Ko smo se pogovarjali o škodljivosti pretiranega sladkanja, je prišlo na dan (še eno) najino čudaštvo: da pojeva samo po en košček čokolade na dan in da se na bonbone, če se po kakem naključju znajdejo pri naju, pogosto spomniva šele čez več tednov ali pa nanje sploh pozabiva. Imeli smo tudi dokaj tehtno razpravo, ali se čokolada liže ali grize. Da bi opustili to kočljivo temo, sva jima začela pripovedovati o Patagoniji in Ajda se je tako zavzeto zanimala za pasavce, da je za nekaj časa pozabila celo na sladkarije.

Po tričetrt ure smo prikorakali do prvih hiš Cveteža oziroma zaselka Vovše. V spominu sem imela nenavadno znamenje s slikami medveda in fazana; šele dekleti, ki sta bolj stikljivi, sta odkrili, da gre za nabiralnik. Pomudili smo se tudi pri spomeniku narodnemu heroju Lojzetu Hohkrautu tik nad cesto in Ajdo je pripoved o partizanu, ki si je vzel življenje, da ne bi prišel v roke sovražniku, kar prizadela.

Ko smo se bližali naslednjim hišam, sva vnukinjama povedala, da sva tam prejšnjikrat videla žabe, ki so se sončile. Vesno je zanimalo, ali so imele tudi sončna očala. Čez 15 minut smo občepeli ob vodnjaku, a žab še ni bilo, šele paglavci, ki so se nam vztrajno skrivali, po gladini pa so se sprehajali vodni drsalci. Komaj sva ju spravila proč in če se pod tistimi podirajočimi se hišami ne bi bile pasle koze, ki so pritegnile njuno pozornost, se sploh ne bi bili premaknili naprej. Za hišami smo kmalu spet stopili v gozd in cesta se je počasi začela bolj vzpenjati. Nismo prišli daleč, ko sta nas zamotili veverici, a ne za dolgo, ker nista bili nič kaj družabni.

 

Pri »najlepšem svinjaku na svetu« čez četrt ure smo si privezali dušo, nato pa končno zapustili cesto in zavili na stezico, na katero nas je usmeril kažipot. Na razcepu sta dekleti izbrali spodnjo stezo (midva sva šla prejšnjikrat po zgornji). Gozdna senca se nam je spet prilegla, oko pa so (vsaj meni) razveseljevale številne blede kukavice. Krajši čas smo stopali po erodiranem, peščenem pobočju, potem pa smo se vrnili v gozd. Po 20 minutah sta se pri razpelu zgornja in spodnja steza združili v kolovoz.

Pot ni bila ravno zgledno markirana, sicer sva jo pa že poznala. Na naslednjih dveh razcepih je bilo treba desno navzgor. Pred zadnjim, precej strmim vzponom po skalnatem svetu si je bilo treba popraviti vezalke; Vesna se je bolj pošalila kot pritožila, da ima namesto vezalk odvezalke. V četrt ure smo prisopihali do razpela, od katerega se je že videlo pokopališče (ne grobišče!) na vrhu Svete gore (852 m).

 

Od cerkve Marijinega rojstva smo se najprej spustili k planinskemu domu. Kosilo si ni prislužilo posebnih pohval, zato pa so bili deležni toliko večjega navdušenja (in porabe časa) plezalna stena in igrala.

Nato smo se vrnili k cerkvi. Ko smo se vzpenjali proti njej, je mlajša vnukinja občudujoče vzkliknila: »Grad!« Sprehodili smo se med cerkvenimi objekti in živopisnimi poslikavami ter po lepo urejenem pokopališču, kamor vodijo vrata, na katerih piše: Zapiraj vrata za seboj, da ne bodo šle koze za teboj! Dedi je seveda popolnoma napačno razložil, komu je namenjen napis. Nekaj zanimanja je zbudil samostoječi zvonik.

Vrnitev smo si popestrili tako, da smo na razcepu čez četrt ure zavili desno na grebensko pot, ne na tisto, po kateri smo prišli gor. Po 20 minutah sta se znova združili in kmalu zatem smo spet hodili po cesti. Na njivah pod njo smo videli delati tudi otroke, v gozdu pa je starejša deklica belila podrta debla. Vesna se je tudi tokrat izkazala z ekološko žilico in je navdušeno pobirala smeti, malo manj pa se je izkazala, ko je stopila v lužo z žabjim mrestom. Ko smo zapuščali gozd, je že nekoliko utrujena Ajda zategnila s trpečim glasom: »Adiiijo seeenca!« Kozic ni bilo več, betonski polž in plastični dinozaver pa sta še vedno čuvala podrtijo. Na Kleniku smo se poslovili od ponija in po uri in tričetrt ceste je nadvse prijalo sezuti gojzarje.

Prvoaprilski pohod je bil vse prej kot potegavščina; čisto resno smo se nahodili in smo bili tako zaposleni, da se sploh nismo spomnili naplahtati drug drugega.

Potikanje nad Kamniško Belo

Prve tri tedne marca sva preživela (in prehodila) v Patagoniji, kjer je bilo zares lepo in zanimivo, kljub temu pa sva že komaj čakala, da se spet podava v naše hribe. Zadnjo marčno soboto sva nameravala čez Presedljaj na Vežico. Odpeljala sva se proti Kamniški Bistrici, na parkirišče Predbela ali Pred Belo, ki je tudi izhodišče za Konja in Korošico. Od tam sva že šla na Ladjo, v votlino pod Rzenikom, k slapu Orglice. Do Presedljaja naj bi bilo poltretjo uro hoda, pot pa je označena kot zahtevna.

Že na začetku me je presenetilo, koliko drevja je bilo posekanega. Zaradi lubadarja? Z gozdne ceste sva zavila desno in na razcepu spet po desnem kraku. Po vrnitvi iz patagonske jeseni me je navdušilo pravo bogastvo spomladanskega cvetja: podlesne vetrnice, trobentice, jetrniki, deveterolistne konopnice, beli repuhi, telohi, tevje, resje, navadni volčin. Desno pod koreninasto stezo sta tekla Kamniška Bela in kolovoz. Nanj sva sestopila pri skali z napisom P. bolnica Bela in rdečo peterokrako. Pred Brtucovo gričo (Brtuc je bil rokovnjač iz tolpe znanega poglavarja Nandeta ali Groga) nama je suha struga Bele prekrižala pot. Mimo odcepov k partizanski bolnici in slapu Orglice/Orličje (na vsakem kažipotu piše drugače) sva se vzpenjala kar naprej v smeri Presedljaja, Konja in Korošice. Od nekod se je oglašal prizadevni detel: drrr! Tudi ta me je spomnil na Patagonijo; tamkajšnji detli trkajo dosti počasneje: tok, tok, tok.

Markacije so bile redke in slabe. Med vzponom se je tu in tam precej kamnita steza nekajkrat križala z lovsko stezico. Ko sva se dvigala v ključih, sva se na levi vsakič približala skalnati grapi in jo nazadnje prečkala. Za manjšim robom se je levo odcepila neoznačena pot na Korošico čez Najnar (ali Nojnar) štant; odcep je bil »zaprt« s trhlima bruncema. Na skali tik pred njim je obledela puščica kazala nazaj na najino pot. Midva sva vztrajala naravnost navzgor. Steza je postala popolnoma zasuta z listjem, da sva dobesedno gazila po njem. Z roba nekakšnega razgledišča desno »za vogalom« sva ugledala precej divjo grapo – tisto, ki sva jo prečkala, kaki širnejših razgledov pa zaradi megle nisva bila deležna. Gozd se je razredčil. Pot se nama ni zdela posebno prometna; najbrž je za na Korošico predolga, za na Konja prezahtevna, drugi cilji so pa »premalo pomembni«, sva ugibala. Toda po pisanju Bojana Pollaka v planinsko-izletniškem vodniku Kamniška Bistrica sodeč hodcev ni tako malo, saj pravi, da je razbrazdano pobočje posledica številnih strmih bližnjic, ki jih je deževje spremenilo v korita. Čez ta so narejeni mostički in stopnice; nekateri so že podrti.

 

Po dobri poldrugi uri sva dosegla Počivalo – rob z mizo in klopjo. Razgledi na Rzenik, Kopo, Mešenik, Mokrico, Kamniškega Dedca in spodnji del Zeleniških špic naj bi bili veličastni, a vreme nama jih žal ni privoščilo. Kmalu za Počivalom sva prečila grapico, nato še eno podrto, kjer nam je bila v pomoč vrv, in še eno skalnato s klini, jeklenica pa je bila speljana previsoko, da bi se je bila lahko držala (morda je pot kdaj tekla više). Čez čas se je na levi pojavila nova velika grapa in odtlej sva napredovala po grebenu med obema.

Pot nama je pretekla čredica gamsov, ki so izginili v skalovju, preden sem jih utegnila pošteno fotografirati. Komaj sem se nehala navduševati nad njimi, sem že vzklikala: »Ooo, kronice, glej, koliko kronic je tukaj!« V hribih (mi) res ne manjka razlogov za navdušenje. Nedaleč za zvončki pa sva naletela na prvi sneg. Za kratek čas se je najina pot iztekla v grapo na levi, a sva jo kmalu zapustila. Tam so bili telohi še v popkih. Takoj nad grapo sva pogledala iz megle in pokazale so se okoliške gore, tudi stene Rzenika in Konja. Po strmem vzponu sva dosegla travnik, nad katerim se je začelo ruševje. Tam nekje naj bi bila lovska koča (Jani jo je videl od votline pod Rzenikom; na zemljevidih piše Brežič). Sledila sta kratka uravnava in spust k potočku globoko na desni. Pri vodi naju je prehitel mladenič.

Dobro uro nad Počivalom sva dosegla Presedljaj (1613 m). To je sedlo med dolinama Kamniške in Lučke Bele s pogledom na slednjo in Dleskovško planoto. Na njem so trije kažipoti: nazaj Kamniška Bistrica 2h 15min, desno Konj 45min in Planina Dol 1h 40min (zelo zahtevni poti), levo pa Korošica 2h. Planinec, ki naju je prehitel, je zavil desno proti Konju, midva pa levo med suho poleglo travo, resje in ruševje. Kmalu sva si morala natakniti gamaše. Čez dobrih 20 minut se je pred naju povprek postavila grapa Čohavnica, po kateri je tekla voda, skale v njej pa so bile odete v požled. Ko sva zavila ostro levo ob njej, je bila tudi pot popolnoma ledena. Ni nama preostalo drugega kot obrniti, saj sva bila brez derez.

Kadar se nama načrti takole ponesrečijo, si praviloma privoščiva kako »tolažbo« in tako sva se odločila poiskati lovsko kočo. Vrnila sva se na tisti travnik nad potočkom in zazdelo se nama je, da čezenj teče steza. Šla sva pogledat, kaj se zgodi z njo, ko vstopi v gozd. Čisto razločno se je nadaljevala! Nekdo celo skrbi zanjo. Ob poti sva naletela na obledelo markacijo in preprosto razgledno klopco. Iz puste rumenorjave suhe trave so kukali zlati sončki ‒ lapuhovi cvetovi, telohi in jetrniki. Zelo hitro sva našla, kar sva iskala: čedno lovsko kočo, njen garkl'čk (le zakaj se opuščaj tako pogosto znajde na napačnem mestu?) in zanimivo stranišče. Napis na koči pravi, da stoji na 1500 m in se imenuje Bržič (na spletu se pojavljata tudi podatka Na Brežičih, 1490 m). S klopc pred njo je lep razgled na Lučko Kopo, Konja in Rzenik.

 

Ko sva odhajala, sva najprej zgrešila stezo, po kateri sva prišla tja (na sliki Jani kaže levo navzgor), in se odpravila po drugi (desno navzdol). Ko sva to odkrila, sva kljub temu ostala na njej, da bi preverila, kje se od poti na Korošico odcepi spodnja steza k lovski koči. Ostanki lesenih stopnic in zbledele rdeče packe na skalah so pričali, da je bila tudi ta nekoč nadelana in označena. Že v kakih petih minutah sva prišla na markirano pot na njenem blagem desnem ovinku, kjer sta dve markaciji ena za drugo.

Po že znani poti mimo Počivala, razgledišča (z njega sva šele zdaj, ko se je vreme popravilo, lahko razločila votlino pod veličastno Rzenikovo steno) in odcepa k Najnar štantu ter čez skalnato grapo sva se spustila do tretjega križišča z lovsko stezo (od spodaj navzgor). Po njej sva zavila desno proti slapu Orglice s še enim »tolažilnim« namenom: poiskati bližnji Velb ob poti čez Šraj pesek na Korošico. Ko sva se spuščala skozi opustošeni gozd, sva pod seboj slišala glasno govorjenje in vrišč otrok. Četrt ure pod križiščem sva pristala na produ pri slapu, ki je imel ta dan precej obiskovalcev. Visok je od »kar 31 m« do »približno 40 m«, odvisno od vira. Splezala sva k njemu, nato pa sva se vrnila na prodišče, se povzpela ob njem in levo čezenj.


Prečkala sva še dve suhi strugi in se zatem obrnila ostro levo nazaj po silno strmem skalnatem pobočju. Gosti ključi so vijugali med vijolicami. Ko se je strmina nekoliko unesla, sva nadaljevala skoraj naravnost navzgor. Nekatera podrta debla so bila zažagana, kar je delovalo spodbudno: nekam bova torej vendar prišla. Po slabih 20 minutah sva se na neoznačenem razcepu odločila za levi krak. Spustila sva se k suhi strugi, po kateri so bile razmetane velike skale (ta zgornji del doline Lučke Bele se imenuje Kamendol). Stezice je zmanjkalo, a se je na drugi strani struge nadaljevala.

Čez kake četrt ure sva končno zagledala Velb (približno 1100 m). To je stena sredi bukovega gozda, v kateri so obokana »vrata«, široka več kot 10 m, visoka nekaj manj. Nad obokom je kakih 15 m debelo skalovje. Naletela sva na pet mladeničev, ki so se čez Skok vrnili s Korošice; hoteli so na Ojstrico, vendar so se obrnili, ker se je izkazalo, da so prepozni. Pravkar so fotografirali naravni obok, za Velb (popačenko iz nem. das Gewölbe = obok) pa še niso slišali. Povzpeti se pod njim na drugo stran ni bilo čisto lahko, ker nama je na strmem pobočju precej drselo. Za vhodom je kotanja, v kateri se zbira kamenje, ki pada z okoliških lovtov (učbenik Alpinistična šola iz leta 1979 v poglavju Gorsko izrazoslovje nas pouči, da je lovt zelo strmo, razdrapano in razčlenjeno pobočje, deloma poraslo, deloma skalnato). Nad obok nisva poskušala zlesti; nekateri menijo, da to brez vodnika niti ni pametno.

Vrnila sva se k slapu, od tam pa na jutranji kolovoz in k avtu. »Tolažba« je bila nadvse učinkovita – tako zelo, da sploh ni bila samo to. Glede Vežice sva brez skrbi, da naju bo počakala.

Iznad Vitovelj čez Sekulak na Čaven

Čaven ni le greben nad Vipavsko dolino, ampak je tudi eden njegovih vrhov, visok 1185 m. Na letošnji Prešernov dan sva si ga izbrala za cilj. Tokrat sva z vipavske hitre ceste zavila pri odcepu za Selo. Po ozkih ovinkih sva se peljala skozi Vitovlje in v zgornjem delu vasi pred hišo 23, kjer je tablica za Vitovsko krožno pot, zavila levo. Asfalt se je kmalu končal in ustavila sva se med četrto in peto postajo križevega pota, ki povezuje Vitovlje in Marijino cerkev nad vasjo. Na Križišču, kakor se imenuje ta kraj, so na obvestilnem stebričku zemljevid okoliških poti in zanimivosti, besedilo o krajinskem parku Južni obronki Trnovskega gozda, naravovarstvena opozorila in smerna tablica.

S parkirišča sva se odpravila po gozdni cesti in pri sedmi postaji križevega pota zavila desno (levo kažipot Trpinovšče, Spominska plošča in Vodice). Po gozdu so ležale slikovite konglomeratne skale in v vdolbini ene izmed njih je našel prostor Marijin »oltarček«. Pot naju je vodila mimo starodavne kapelice pri osmi postaji, na drevo pritrjene lesene hiške – znamenja – z Marijino podobo, devete postaje in kapelice pri deseti. Ker sva hotela priti k vitovski cerkvi, sva za enajsto postajo zavila na neoznačen odcep desno, ki se mu je kmalu priključila markirana pot iz Vitovelj.

Po kratkem vzponu sva dobrih 20 minut od izhodišča prišla do cerkve na skalnati vzpetini  (605 m). Nekdaj verjetno romanska kapela Marijinega oznanjenja je zdaj posvečena Materi božji oziroma Sv. Duhu, sva prebrala na eni tamkajšnjih tabel, druga pa govori o cerkvi Marijinega vnebovzetja. Prvič je bila omenjena že leta 1361. Iz časa turških vpadov se je ohranilo taborsko obzidje. V protireformacijskem obdobju je zaradi množičnih romanj postala premajhna, zato so jo v 17. stoletju povečali, nato spet v 18. stoletju. Leta 1944 so jo Nemci razstrelili, v letih 1966‒1976 pa so jo domačini s pomočjo Zavoda za spomeniško varstvo obnovili (notranjost šele leta 2002). Nekatere dele stare cerkve hrani Goriški muzej. Posebno všeč mi je bil kapitel stebra ob stopnišču; čeprav je že precej zdelan, se mi je zdel tako poetičen. 

Markirana pot iz Vitovelj se je spustila mimo vodnjaka iz leta 1890 in 14. postaje skozi »vrata« v ostankih taborskega obzidja, a midva sva se vrnila na gozdno cesto in nadaljevala po njej. Takoj sva prišla do križišča z 12. postajo, ki se od drugih razlikuje po razpelu, in s kažipoti, med njimi desno k Vitovski cerkvi. Očitno je mišljeno, naj bi na cesti vztrajali do tega križišča, ne zavili z nje že takoj za 11. postajo, kakor sva midva. In če bi bila cerkev zapustila skozi »vrata« v obzidju, bi bila tudi prišla tja.

Od križišča sva se vzpenjala po nekdanji Napoleonovi cesti, ki je bila v času Ilirskih provinc, nastalih leta 1809, najbrž čisto spodobna cesta, zdaj pa je bolj kolovoz. Mimo še ene skupine kažipotov sva četrt ure od cerkve prišla na kraj, ki se imenuje Za taborom. Skozi drevje pred nama se je svetila velika rana v steni in po gozdu so bile razmetane skale. Med številnimi tamkajšnjimi kažipoti, tablicami (na eni je bil opis zdravilnega gaja pri Sveti Luciji) in napisi na skalah sva sledila tistim, ki so kazali desno proti Visokemu zidu, Krnici, Čavnu.

 

 

Pot se je nadaljevala ob skalnati steni ‒ Visokem zidu, pod katerim so Napoleonovi vojaki tako rekoč izklesali cesto, ki se ji lahko čudimo še danes. Med drugo vojno so jo uporabljali partizani. Ponekod so v kamnu še opazne kolesnice. Šele od tam sva zares videla, na kako slikovitem kraju stoji vitovska cerkev. V dolini pod nama je zarohnel motor. Na naslednjem križišču je pot proti Krnici in Kopitniku krenila levo, najina pa se je rahlo spustila naravnost na travnik in na drugi strani zamenjala iglasti gozd za listnatega, v katerem so bile številne skale porasle z živo zelenim mahom. Na naslednji jasi, ograjeni s suhozidom, je stala krmilnica.

Za daljšo skalnato strmino sva dosegla še en odcep levo proti Kopitniku, midva pa sva zavila desno in v petih minutah (50 minut od vitovske cerkve) dosegla Sekulak (888 m) z razgledom na Vipavsko dolino. Poleg številnih napisov na skalah stoji obvestilni stebriček z že znanim zemljevidom, opisom Sekulaka in razgleda z njega, besedilom o ljudskem pripovedništvu ter smerno tablico. Visoko nad seboj sva opazila majceno brunarico, pod nama pa je ležala Vipavska dolina. Zaradi mrčastega ozračja nisva videla posebno daleč, zato sva se kar hitro odpravila naprej, sledeč napisu Gozdna pot na skali. Povzpela sva se levo po grebenu, kjer je bila pot precej nerazločna, a k sreči dovolj dobro markirana. Med ostrimi škrapljastimi skalami sva se dvignila nad Sekulak. Rohnenje motorja se je približevalo. Slišala sva tudi glasove planincev in ugibala, ali gredo na Kopitnik.

V kake četrt ure sva dosegla uravnavo s kažipoti; najina smer je bila Veliki rob. Pod listjem na sicer skalnatem pobočju se je še skrival sneg, zato so naju še toliko bolj presenetili mali zvončki, katerih popki so sramežljivo kukali iz skalne špranje. Planinci za nama so bili tako hrupni, da sva kar bežala pred njimi, da je »razgrajala« tudi velika jata gosi, pa naju ni prav nič motilo. Slabe četrt ure nad uravnavo je z leve pritekla razločna, celo nekoliko utrjena steza; kdor bi se vračal po isti poti, bi moral tu paziti, da se ne bi preselil nanjo. Ujezila me je »lepo zelena« kantica pod nekim drevesom. Le kako komu pride na misel, da v gozdu odvrže kaj takega?! Po pol ure se je na levi pojavil suhozid in nato sva naletela na prvega možica; zanje je tam obilo gradiva. Izkazalo se je, da sva že predaleč; že pred možici se je treba obrniti levo, najbolje kar ob suhozidu. Tisti kos poti ni označen, vrh čez pet minut pa je. Po slikah s spleta sva prepoznala, da sva prispela na Čaven.

 

Vrh ni razgleden, saj je sredi gozda, je pa na zemljevidu pod njim narisana razgledna točka (na Hribi.net je slika skale z napisom R. točka, ampak midva je nisva videla). Na tamkajšnjih skalah so rdeče oznake W I872, I 92, 9.R in 90.* Medtem ko sva bila tam, so mimo prirogovilili planinci, pred katerimi sva bežala, in tako sva se rešila (pre)glasnih »zasledovalcev«. V miru sva si odpočila in pomalicala, še vedno ne čisto gotova, ali sva res na vrhu vzpetine z imenom Čaven.

Po počitku sva odšla proti Velikemu robu. Na naslednjem vršiču sva našla znake + I872 in KK/I88, potem pa so naju markacije vodile še čez enega, višjega. Ta ni bil označen, a Jani se je začel nagibati k misli, da je to Čaven, sploh ker so izpod njega lepi razgledi, kadar so – tisti dan je bilo ozračje preveč mrčasto. V četrt ure sva prišla do skale z napisom Kopitnik, ki sva jo že poznala s pohoda na Veliki rob, prav tako kažipote na križišču nekoliko pod njo. Pred nama se je prikazal mogočni Veliki rob. Po poti k njemu sva šla le do odcepa s kažipotom Krnica in tam zavila levo navzdol.

Na severnem pobočju je bila zemlja zmrznjena in tudi nekaj snega je še bilo. Pri napisu Mojca (nisem se »podpisala« jaz!) sva prečkala gozdno cesto, ki je pritekla z desne in se tam na levi končala. Na naslednjem križišču sva sledila markacijam levo. Na drevesih je bilo še več »podpisov«. Poleg markacij so naju vodili možici. Sestopila sva na zaraščen kolovoz in levo po njem na drugega. Pri kažipotu nazaj V. rob sva zavila desno na nekaj med gozdno cesto in kolovozom, kar naju je pripeljalo na lepo gozdno cesto. Spustila sva se levo po njej in kmalu stopila na razpokan asfalt. Ob tej cesti sva opazila tudi vezistično markacijo. Na cestnem ovinku, ki je oklepal velik travnik s skladiščem Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin, se je levo odcepil kolovoz proti Sekulaku, naprej po cesti pa je kazal kažipot Krnica.

Kmalu zatem (40 minut od odcepa pod Velikim robom) sva prispela do prve stalno naseljene krniške hiše (Pr' Palirju), kjer so nama povedali, da je pri njih poleti zaradi množice kolesarjev in pohodnikov vse prej kot takole mirno. Za Palirjem sva zavila levo mimo velikega lovskega doma LD Trnovski gozd (Vitovlje 17), v katerem je tudi enota Gozdarstva Ajdovščina. Poleg je točka 124 Slovenske geološke poti. Kakega izrecnega znamenja za Kopitnik, ki sva se mu po zemljevidu sodeč že zelo približala, ni bilo, le na skali ob cesti sva opazila rdečo peterokrako in na drugi napis OF. V četrt ure sva prispela do križišča, ob katerem stoji partizanski spomenik. Do zmajarskega vzletišča na Kopitniku (929 m), ki je menda najvišja točka Vitovske krožne poti, je bilo le še nekaj korakov. Na zidani in s skodlami pokriti lopi je tablica z odlomkom iz častnega kodeksa slovenskih planincev, poleg nje pa nekaj preperelih klopc in vpisna skrinjica.

 

Pot sva nadaljevala v smeri Skozno in Za taborom. Pri tabli, na kateri je nekoč pisalo Lovska koča LD Lijak Vstop prepovedan, sva se ustavila in le na hitro pogledala kočo, vstopila pa seveda nisva. Na odcepu k Vitovskemu jezeru sva zavila levo in kmalu zatem je na skali pisalo Vitovlje. Kjer se je steza obrnila proti jugovzhodu, je ležala skala z nekaj napisi; tam se je pot proti Skoznu ločila od najine, kažipotov za jezero pa nisva več zasledila. Gozd je bil zaradi skalnatega sveta ponekod prav slikovit. Oznake so naju 40 minut pod Kopitnikom pripeljale nazaj na križišče Za taborom. Šele po prihodu iz te smeri (od lovske koče) sva pod skalo opazila zvonček in klopce, ki jih je popisal in porisal ljubitelj konj. Že znano pot do Križišča sva premerila v 20 minutah.

Bil je prijeten dan. Precej sva prehodila, kar nekaj »neporabljenih« kažipotov pa nama je še ostalo: za Vitovsko jezero, Sveto Lucijo, Skozno. Še se bova vrnila.

* Iz PD Ajdovščina sem dobila tole pojasnilo: »Te oznake na kamnih so oznake za mejni gozd in posestva. Izhajajo še iz Avstro-Ogrske, iz časa Marije Terezije, ko je bil vzpostavljen kataster, verjetno pa še od prej. 1872 je letnica, KK pa Kaiser König.« Najlepša hvala. Torej W utegne pomeniti Wilhelm (Kaiser König von Preussen).