Še zahodni del Brezniških peči

Po Brezniških pečeh sva že kolovratila, ko sva šla na Smokuški vrh, in z njihovo zemljepisno oziroma imenoslovno »razgibanostjo« sva se ukvarjala že takrat. Vendar nisva prehodila prav vsega grebena, manjkal nama je najzahodnejši del, imenovan Lipje (do Brin(jevega) vrha). To sva sredi aprila, ko je bilo vreme preslabo za kake večje podvige, sklenila popraviti, zato sva se odpeljala v Žirovnico. Parkirala sva pri stavbi tiskarne Medium ‒ ne na njihovem dvorišču, ampak na kratki slepi asfaltni cesti ob avtobusni postaji.

Na meji med Žirovnico in Mostami stoji zanimiva stara, žal že nekoliko utrujena hiša Žirovnica 1 (Pr Kalan) iz druge polovice 19. stoletja, v kateri je bila takrat veletrgovina Pri Kalanu. Levo od nje sva zavila na kolovoz ob železniški progi. Onkraj proge sva videla cerkev sv. Martina, desno pod Lipjem pa vaseršlus (ali voseršlus; izraz uporabljajo tudi kot lastno ime), to je vodostan, zgrajen leta 1914 za hidroelektrarno Završnica, prvo slovensko javno elektrarno. Graditi so jo začeli leta 1911 in 25. februarja 1915 je prvič poslala električno energijo v omrežje. Delovala je 90 let (njena naslednica je hidroelektrarna Moste), od leta 2005 pa je dostopna javnosti kot spomenik tehniške kulture. Železobetonski vodostan, visok 16 m, ima na daleč opazno historicistično fasado, karkoli že to pomeni (tako piše v seznamu nepremične kulturne dediščine). Že od otroštva mi je vsakič, ko smo se peljali tam mimo, pritegnil pozornost in zdaj ga bom končno videla od blizu, sem se veselila.

Med cvetočim sadnim drevjem in hišami, čez asfaltno cesto skozi zgornji del vasi in po travniku sva se povzpela k vznožju mogočne in slikovite stavbe. Pogled nanjo je bil zaradi slabega vremena nekoliko meglen. Do ploščadi pred portalom sem naštela 93 visokih zidanih stopnic ob dveh debelih ceveh, ki sta se iz vaseršlusa spuščali na travnik in tam izginili v zemljo. S ploščadi pred tem zanimivim in po svoje lepim arhitekturnim spomenikom je bila Žirovnica kot na dlani. Stopnice so se nadaljevale do naslednje ploščadi ter za portalom k okrogli cisterni na podstavku in nadnjo, od koder sva se povzpela desno po neoznačeni blatni travnati stezici v gozd.

Brž sva dosegla greben, po katerem je tudi tekla stezica. Zavila sva desno in kmalu se je pokazalo skalovje, ki ga je bilo treba preplezati. Ni bilo pretežko. Z vrha skal je bil lep pogled nazaj po grebenu, ozaljšanem z nekaj avriklji. Ko sva se začela spuščati na drugo stran, je Janiju padel fotoaparat iz torbice ‒ ne zato, ker smo bili 13., ampak ker je torbico pozabil zapreti. Ni se nama zdelo verjetno, da bi ga v tisti poraščeni strmini lahko našla, tedaj pa je – sreča v nesreči ‒ nekdo od spodaj zavpil, da ga je »ujel«. Zaradi plezanja sva imela palice zložene, zdaj pa sva jih raztegnila in stopila do prvega razcepa, kjer je z desne od spodaj pritekla stezica, ki obide skale (za tiste, ki se hočejo izogniti plezanju, menda pa je izpostavljena), naravnost se je nadaljevala grebenska, leva pa se je spustila v Završnico. Po tej sva šla po fotoaparat. Po skalnatih »stopnicah«, ob katerih so cveteli trobentice, vijolice, resje, telohi, špajke, popčki, sva v nekaj minutah sestopila na boljšo spodnjo stezo. Na lesenem kažipotu nazaj je pisalo Po štengcah čez vrh, markirana pa tudi ta steza ni bila. Pripeljala naju je do votline, ki je bila na koncu zabetonirana, in pred njo sva res našla fotoaparat. Bil je opraskan in polomljen, a je še deloval. Mimo sta prišla mama in sinko z vrečo za pobiranje smeti, a ni bilo videti, da bi imela kaj prida dela.

 

Po štengcah sva se vrnila do grebena in zavila levo. Srečala sva aktiviste, ki so res pobirali smeti. Opozorili so naju na slabo opazen odcep levo s stezice, na kateri smo se srečali in se je nadaljevala pod vrhom grebena, ter naju usmerili prav na greben. Zagotavljali so, da poslej ne bo nobeno mesto več tako težavno kot tista plezarija. Po ostrem grebenu sva dosegla najvišjo točko dotlej, a sledili so še trije podobni vrhovi. Na tretjem je rasel brin, ki bi lahko označeval Brin(jev) vrh, vendar se je greben še kar dvigoval. Na naslednjem vršiču sva naletela na nekaj geodetskemu kamnu podobnega; v kovinsko jedro so bile vrezane črke (meni) neznanega pomena: PN in KZ. Vzpon se je nadaljeval in greben je postal dokaj zračen. Okrog še enega vrha so cveteli belo- in vijolično-rumeni žanjevci. Še sva naletela na brinove grme, pri posebno velikem na naslednjem vrhu pa sva sklenila, da je že skrajni čas za Brin(jev) vrh (715 m). Pod njim so ležali zarjavel sod in kosi plastike.

Ko se je najina stezica združila z drugo, ki je pritekla z leve od spodaj (tja Zavrh, nazaj Vodostan), sva ugotovila, da sva po slednji prišla prejšnjikrat. Torej sva doslej še ne prehojeni zahodni del Peči prehodila do konca. Steza se je tu in tam spustila bolj ali manj pod greben. Ponekod sta bili dve možnosti, po grebenu ali pod njim, a vedno sta se hitro spet združili. Do Malega vrha je bilo še kar nekaj vzpona. Pri kažipotih pod njim sva zavila desno proti Sv. Lovrencu na zemljato in koreninasto stezo, »obogateno« s kamni in skalami. Mimo zaraščenega melišča na levi sva prišla do ograje, kjer sva na razcepu zavila levo, steza pa je tekla tudi desno proti dolini (tam sva se nameravala vrniti). Za krmilnico Mico (kažipot zanjo je sicer kazal levo, a edina krmilnica, ki sva jo videla, je bila ta, nad katero je bil kažipot pritrjen) je napis Pitna voda opozarjal na leseno koritce na desni, obraščeno z mahom, v katero je iz turkizne cevi tekel droben curek vode. Zatem sva zapustila gozd in na trati zagledala cerkvico sv. Lovrenca.

Prva cerkev iz 14. stoletja je bila v času turških vpadov zatočišče okoličanov. Leta 1821 so jo zaradi zgraditve nove cerkve na Breznici opustili. Domačini so renesančni portal prenesli na Breznico, leseni kip sv. Lovrenca pa postavili v kapelico ob cesti. V začetku 90. let prejšnjega stoletja so na temeljih romanske stavbe sezidali novo cerkvico s pokritim preddverjem. Je prikupna in lepo vzdrževana. Priznana akademska slikarja Andrej Jemec z mozaikom sv. Krištofa na južni fasadi in France Bernik s križevim potom v notranjosti (noter žal nisva mogla, le pokukala sva) sta ji dala zanimiv sodoben pečat. Nad njo je stala lesena hiška. Kam vodi steza, ki zapusti trato pod cerkvico skozi leseno ograjo, nama je povedala domačinka, ki je prav tedaj prišla tja: v Zabreznico. 

Sv. Lovrenca sva zapustila po stezi, po kateri sva prišla, na razcepu pa nisva zavila desno navzgor, od koder sva prej prišla, temveč sva vztrajala ob ograji. Ponekod so bile narejene stopnice. Z nekega ograjnega vogala naju je motril možic s kapo. Mimo zanimive kombinacije kapelice in stenske slike Svete družine sva kmalu prispela do lesene hiške na Velikih Selcih, kjer se je ograja končala. Domačinka naju je opozorila, da morava pri hiški desno. Opazila sva še druge poti; Peči so najbrž tukajšnja Šmarna gora. Spuščala sva se po travniku, posejanem s skalami, in mimo razpela pod bujno cvetočim drevesom na Malih Selcih. Na koncu travnika sta bili na desni dve poti. Napotila sva se po levi izmed njiju in prečila manjše melišče. Spuščala sva se ob pobočju na desni, po katerem so bile razpredene številne steze, in mimo travnatega grička na levi s klopco na vrhu. Pri ograji z leso sva se držala desno, naslednjo v bližnjem gozdu pa sva prestopila.

 

Sicer sva se hotela spustiti naravnost na Breznico (najbrž bi bila morala skozi prvo leso), a ko se nama ni posrečilo, ampak sva prispela na kraj, kjer so naju pobiralci smeti zjutraj usmerili na greben, sva imela tele možnosti: ali nazaj, ali naprej čez greben ali južno ob njem, ali po spodnji poti, na kateri »rastejo fotoaparati«, se pravi okrog Lipja. Odločila sva se za slednjo in se spet spustila po štengcah. Kmalu za votlino sva se povzpela na greben (steza se je nadaljevala tudi naprej pod njim), zavila levo po njem in se mimo vodostana v četrt ure vrnila na izhodišče. Tako sva ugotovila, da se plezanju lahko ognemo ne le tako, da že na travniku pod vodostanom zavijemo desno ali da plezalni del obidemo po izpostavljeni poti desno od njega, temveč tudi tako, da na grebenu nad vodostanom zavijemo levo in se na prvem razcepu spustimo na spodnjo stezo, zavijemo desno po njej in po štengcah na greben.

Za pot do Sv. Lovrenca sva potrebovala debelo poldrugo uro, od tam nazaj na izhodišče pa kako uro čiste hoje. Potep si lahko podaljšate na toliko načinov (celo po najini počasnosti se lahko zgledujete), da vam sploh ni treba izgubiti fotoaparata. Kako »pospravite« greben Peči na en mah, pa je imenitno opisal Gorazd Gorišek.

Psin(j)ski vrh ali čezmejne hribovske radosti in pravopisne težave

Prvo aprilsko nedeljo sva se spet odpravila na avstrijsko stran. Na Malem Ljubelju/Kleiner Loiblpassu sva pri cerkvici sv. Magdalene zavila levo proti Slovenjemu Plajberku/Windisch Bleibergu (948 m). Tam sva se ustavila za kratek sprehod po vasi z ljudsko šolo, cerkvijo sv. Erharda, zavetnika knapov, in od leta 1943 zaprtim rudnikom svinca. Naselje leži v slikoviti dolini Poden/Bodental (nekatere stare zapise mi je prav grdo »razmetalo«). S hribčka nad cerkvijo sva imela lep razgled, tudi na svoj cilj, Psinski vrh/Sinacher Gupf. Na lepo urejenem pokopališču sva poiskala grob duhovnika Andreja Einspielerja (1813‒1888), »očeta koroških Slovencev«, enega prvih političnih, prosvetnih in kulturnih voditeljev slovenskega narodnostnega gibanja v 19. stoletju. Na nagrobnikih so prevladovali slovenski in dvojezični napisi.

Iz središča vasi sva se odpeljala naprej po glavni cesti in kjer je ta zavila na jug, v Poden, sva zavila desno proti Strugarjam/Strugarjach. Že tam je bila oznaka za pot 661 proti najinemu cilju. Parkirala sva nasproti lesene hiške Windisch Bleiberg 56b in velike Orlove domačije na travniku za njo. Na koncu parkirišča je kažipot Oreinzasattel 30min 661 (čas je popravljen, izvirni se ne vidi) in Sinacher Gupf 1h 30min 661 (obakrat rdeča pika) kazal desno čez cesto. Na isti drog pritrjena trijezična tablica (ampak v slovenščini ne) je velevala pse na vrvice.

Z glavne ceste sva se torej po poti 661 odpravila mimo znamenja proti Orlu. Še vedno asfaltna cesta, ob kateri so cveteli navadni volčini in obilo resja, naju je pripeljala mimo zapornice in nizke preže do Vranjšnjaka, kjer imajo toplar s podobno zidanimi ogelnimi stebri kot na primer pri nas na Cerkljanskem, Tolminskem, Idrijskem ali Škofjeloškem. Na njem naju je pričakal prvi »obrnjen knafelček« (markacija z belim obročem in rdečo sredico). Za seboj sva zagledala čredo krav, ki jih je gnal navzgor poltovornjak. Za kapelico nad domačijo je bilo konec asfalta. Po ozki gozdni cesti mimo preže na levi sva vstopila v gozd, v katerem je cvetelo obilo telohov, in kmalu prispela do znamenja v spomin na ponesrečenega sedemletnega Hansija. Krave so naju dohitele in zapustile cesto, saj so dosegle pašnik za znamenjem.

Cesta naju je vodila ob ograjenem travniku s pol zidano, pol leseno hišico, »okrašeno« z žalostno oskubljenim divjim petelinom, ptičjim strašilom, starimi smučmi in še čim. Kmalu zatem je na levi bolj ležala kot stala podrta lesenjača. Po 25 minutah sva prišla mimo gozdarskega delovišča do razcepa na sedlu Vranjica/Oreinzasattel (1122 m; na starem zemljevidu Karavanke ‒ osrednji del (na novem ne več) in v Janševem vodniku Karavanke piše napačno Orienzasattel): desno Halbingsattel 1h 656 in Singerberg 2h 656,657, naravnost navzgor Sinacher Gupf 1h 10min 661 (vse rdeče pike).

Nadaljevala sva po nekoliko slabši gozdni cesti, ob kateri je bilo čedalje več telohov. Na levi je obsežna poseka segala čisto do vrha pobočja. S ceste sva kmalu zavila levo na razmeroma strmo koreninasto gozdno stezo. Pobočje se je postavilo še bolj pokonci in pot se je vzpenjala v ključih. Tam so bili »obrnjeni knafelčki« pogosti. Cvetani so se pridružili jetrniki in beli repuhi. Približala sva se poseki na desni, porasli z že kar precejšnjimi smrečicami, med katerimi so še ležale zaplate snega. Po 20 minutah sva dosegla greben. Potka po njem je pritekla z leve neoznačena in se nadaljevala desno markirana. Najprej sva šla pogledat v levo; po kratkem spustu sva prišla do zasilnega razgledišča, s katerega sva videla Palec in Vrtačo. Neoznačena pot se je nadaljevala, a midva sva se vrnila na mesto, kjer sva dosegla greben.

 Markacije so naju vodile po strmi stezi; sprva je bila koreninasta, nato pa čedalje bolj skalnata. Ob poti naju je »prestrašil« prav poseben zmaj. Sčasoma sva se spustila pod greben, ki se je vlekel desno nad nama. Zelo strmo pobočje sva premagovala v gostih kratkih ključih. Dobre pol ure po tistem, ko sva stopila na greben, naju je presenetila klopca na kraju, kjer ni bilo ne razgleda ne kakega drugega vidnega razloga zanjo. Vsepovsod so ležali izluščeni storži in njihove luske kakor po veliki pojedini veveric. Potem ko sva nekajkrat že skoraj spet dosegla greben, sva po 45 minutah končno stopila nanj ravno pri mizi in klopcah ter obveznem križu na vrhu (1577 m).

Stanko Klinar imenuje Psinski vrh tudi Sinski, toda na zemljevidih in v Atlasu Slovenije je zapisan z j. Njegovo ime naj bi izhajalo iz Posina vas, ne Psinja ali Podsinja vas, kakor piše na zemljevidih in v atlasu (slednje tudi v knjigi Dvojezična Koroška/Zweisprachiges Kärnten, več avtorjev, Mohorjeva založba, Celovec 2004, in na Googlovem zemljevidu). Po Klinarju je ime nastalo iz Po-sina-vas, po osojnih travnikih ob vznožju, imenovanih sine. Tisti j je domnevno posledica hiperkorektnosti. Ker ime vasi (narečno Psinaves) nima nobene zveze s psi, je nemško ime Hundsdorf napačen prevod.

Ko sva prispela na cilj, sta na travnatem vrhu že poležavala dva planinca. Okrog mize in klopc so cveteli mali zvončki, spomladanski in beli žafrani. Na križ sta bili pritrjeni oguljena skrinjica z napisom Sinacher Gupf 1577 m in nalepko s številko 140 za klicanje GRS ter ploščica s sliko ježka in napisom Für's Igale aus Liebe und Dankbarkeit. Večja kovinska plošča z nekakšnim grbom s planiko ter letnicama 1920 in 1980 slovenskega obiskovalca ne navduši posebno, a kar je bilo, je bilo (koroški plebiscit namreč): Errichtet von Round Table Klagenfurt anlässlich des 60 – jährigen Jubiläums der Kärntner Volksabstimmung. Razgled proti Karavankam je deloma zastiralo drevje, a sva kljub temu prepoznala Palec, Zelenjak, Vrtačo, Ojstrc, Grlovec in še kaj.



Vrh sva dosegla z vzhoda, z njega pa sva odšla naprej po grebenu proti zahodu, še vedno po poti 661. Markacije so naju kmalu pripeljale v gozd in stezica se je spustila levo pod greben. Tja je kazala tudi stara smerna tablica Feistritz i.R. über Jakobhube (661) 2¾ Std. Pot po precej razdejanem smrekovem gozdu je bila gosto markirana ter tu in tam razgledna. Na tej strani je bilo več ostankov snega in še vedno obilo telohov, sicer pa manj rož. Spust je bil ponekod kar strm. Desno spodaj sva čez zasneženo poseko dobro videla Bistrico v Rožu/Feistritz im Rosental pa tudi Sine/Sinach in sine.

Čez 25 minut sva prišla iz gozda na zelo obsežno poseko. Odprl se je razgled na Palec, Zelenjak, Vrtačo in Poden pod njo, Belščico z Vajnežem, Struško in v ospredju Mačenski vrh. Desno za slednjim so se dvigale Kepa, Komnica in Arihova peč. Na koncu poseke se je zahodna smer spremenila v jugovzhodno. Hodila sva po zatravljenem traktorskem kolovozu ali vlaki, saj so za pospravljanje poseke očitno potrebovali prometnico; z dna poseke je bila vozna, čeprav ne povsod, saj jo je voda že zelo razrila. Vztrajno sva se spuščala, a čedalje manj strmo. Po pol ure sva šla mimo ograjene senožeti na levi in kmalu zatem pristala na križišču: desno se je odcepila pot proti Bistrici v Rožu (Feistritz i. R. (661) 1 ½ Std.), najina pa se je nadaljevala naravnost in takoj levo (Windisch Bleiberg 1 Std.). Preden sva odšla po njej, sva pogledala na travnik pod križiščem; hiše med drevjem pod njim so že spadale v Strugarje.

Kako minuto po tistem, ko sva s križišča sledila rdeči puščici in markaciji proti Slovenjemu Plajberku, sva stopila iz gozda na drugem koncu prej omenjene senožeti in zagledala Strugarje (1142 m). Ko sva se ozrla, sta kazala nazaj v gozd planinska markacija in rumen krog s črno 13 (takih oznak je bilo poslej še veliko, običajnih planinskih pa ne več). Po makadamski cesti sva zavila levo proti hišam, večinoma starim, a tudi novim. Nekatere stare so bile sodobno dograjene, mnoge so imele na oknih rešetke. Ena je bila odprta, da se je videl odslužen vejalnik.

Naselje sva zapustila po makadamski cesti, ki se je spuščala mimo vodnega zajetja, velikega preperelega lesenega korita in dveh cevi, po katerih je pritekala voda. Cesta se je začela vzpenjati in se na nekakšnem prevalu spustila na drugo stran. V četrt ure sva prispela na križišče pri Križniku/Krischnigu, kamor sta poleg najine ceste pritekli še dve desno od nje. Dvojezične smerne table so kazale k posameznim hišnim številkam; na nekaterih je pisalo Strugariach, na drugih Strugarjach, torej še ena pravopisna težava. Sredi križišča je bilo nekaj nabiralnikov za odročnejše hiše. Držala sva se levo ter nadaljevala mimo dveh hiš in kažipotov nazaj Alpenruhe 20 min. (to je gostilna) in Sinacher Gupf 1 ½ Std. ter desno Wanderweg ins Bodental 1 ¼ Std. (na drogu je bila spet 13).

Kmalu za Križnikom so se Strugarje končale. Za dvojezično krajevno tablo se je začel asfalt, a le po klancu navzdol, nato sva spet tolkla makadam. Četrt ure za vasjo sva se nasproti izvira na desni ustavila pri znamenju z lovskim prizorom in spomeniku Im Gedenken / V spomin Ogris Felix 11.07.2012. Tam je v prometni nesreči umrl lovec Feliks Ogris. Po slabem asfaltu sva v nekaj minutah prikorakala do naslednjega (tudi dvojezičnega) spomenika, tokrat žrtvam nacističnega nasilja. Stopničke, ki vodijo k njemu, in okolica so bili zaraščeni, venci pa vrženi v grmovje. Postavila sva jih na svoje mesto. Do parkirišča je bilo le še 5 minut hoda po spet boljšem asfaltu.
Celo pri meni hribovski užitki (zlahka) premagajo pravopisne težave, zato se ni bati, da bi mi pokvarile dan. Bil je (že spet) lep in zanimiv.