Goli vrh (Šavnice)

Goli vrh je najvišja točka jugovzhodnega dela Menine, imenovanega Šavnice (tudi Ščavnice). Tako je pisalo v starem vodniku po Kamniško-Savinjskih Alpah. Novi pa Šavnice enači z Golim vrhom. Kakorkoli, ta razgledni vrh je prav vabljiv, pa vendar ni posebno obiskan. Če nimate radi gneče, vam bo gotovo všeč.

 

 

 

 

 

Po štajerski avtocesti sva se odpeljala na Vransko, od tam pa skozi Prapreče in Vologo na preval Lipa med Menino in Dobrovljami (po zemljevidih 721 m, na kraju samem pa je »ponudba« pestra: 722, 725 in 726 m), kjer sva parkirala (S 46.261534, V 14.893674). Poleg kažipotov in smernih tablic so tam še kapelica, miza in klopi ter kozolček z leseno tablo v spomin na leta 1941‒1945, ko so čez preval prehajali kurirji in partizanske enote.

 

Odpravila sva se rahlo navzgor po poledeneli in zasneženi gozdni cesti nad parkiriščem (smerna tablica Menina ^3h). Ob njej so bili knafelčki, oznake S Savinjske planinske poti (SPP) in markacije E6. Na levem ovinku (790 m) čez dobrih 10 minut sva pri pravcatem šopku kažipotov in smernih tablic (»zanimivost«: do Slopov je po smerni tablici pol ure, po kažipotu pa 50 minut) zavila na desno gozdno cesto (Menina 2^h 30', Goli vrh 2h 15min). V vrhovih smrek je vršal veter in med drevjem podil meglo. Niže ko sva se spuščala, bolj megleno je bilo. Globoko na desni je šumel potok Voložnica.

 

Po dobrih 20 minutah se je cesta na videz končala, a v resnici se je nanjo podrlo drevje. Se je pa zožila v slab kolovoz. Pod drevesom na desni je ležal rdeč kažipot brez napisa. Zatem se je nekaj odcepilo desno čez Voložnico, a midva sva se vzpenjala dalje po tej strani. Ko sva prišla tako visoko, da sva bila vštric s potokom, se je pot skoraj zravnala. Na neki skali so bili markacija, rdeča lomljena črta in vklesan križ, pobarvan rdeče. Po gozdu, tudi čez pot, je ležalo čedalje več podrtega drevja. V bregu desno na drugi strani potoka sva skozi krošnje zaznala Leskovnikovo domačijo. Čez slabih 20 minut naju je kolovoz pri kažipotih (840 m) in kupu drv pripeljal iz gozda na makadamsko cesto, ki v desno vodi v Rovt pod Menino, proti Leskovniku, midva pa sva zavila levo po njej (Slopi 10min, Menina planina 2h 10min) mimo zarjavelega in trhlega snežnega pluga. Na desni naju je še vedno spremljala Voložnica.

 

Naprej po markirani cesti sta kazala rdeč kažipot brez napisa in bela puščica na drevesu. Vrh ograjenih travnikov na desni je stala preža. Z velikega levega ovinka sva že videla Slopnikovo domačijo visoko zgoraj na robu, desno v bregu pa Piklovo. Tam sva cesto zapustila, ker sva na travniku na desni zagledala kažipot (890 m) Goli vrh 1h 10min, Dom na Menini planini 2h. Povzpela sva se na rob z visokimi drevesi in ograjo. Slabih 20 minut, odkar sva pri Leskovniku stopila iz gozda, sva dosegla gozdno cesto na prevalu Slopi (po zemljevidih 925 m, po kažipotih 930 in 933 m) pri zdelanih klopcah, znamenju in kažipotih (naprej Goli vrh 1h 15min, Dom na Menini planini 2h). Tudi na deblu debelega drevesa je bilo več oznak: nazaj Vransko, naprej Menina, Biba, knafelček in polž ‒ znak Motniške planinske poti (MPP). Stopila sva levo mimo podrte ograje do spomenika za Slopnikom (Bela 12), posvečenega 12 koroškim partizanom, padlim na Šavnicah oktobra 1944.

Vrnila sva se h kažipotom in nadaljevala po gozdni cesti.  Bela puščica naju je usmerila desno na prijazno stezo, posuto z iglicami in češarki. Ob njej je bilo čedalje več skal, večinoma poraslih z mahom. Strmo se je povzpela in prečkala slabo gozdno cesto. Vodile so naju vezistične in Knafelčeve markacije. Skozi meglo so začeli prodirati sončni žarki. Ko sva naslednjič dosegla gozdno cesto, ki je bila le še traktorski kolovoz, sva se povzpela levo po njem. Po kakih 20 minutah se je strmina unesla.

 

Dalje so naju vodile vse mogoče oznake: knafelčki, rdeče zvezde, oznake Poti kurirjev in vezistov, rdeče puščice, znaki MPP, rdeči kažipoti brez besedila. Po 25 minutah sva stopila iz gozda in skozi leso na gruščnato-travnat kolovoz, po katerem sva se povzpela proti robu s prežo. Med betonskima koritoma in pašnima ograjama na levi in desni sva prišla do križišča na Novi Poljani (1235 m), kjer sva stopila na gozdno cesto proti planini Biba in takoj desno navzgor po kolovozu z nje (Goli vrh 30min). Ob robu gozda sva se ustavila pri koči (1299 m) s sončno celico, čebelnjakom, ognjiščem, koritom s pipo, pasjo uto in prvo pomočjo (šnopčkom, arniko in še nečim iz kamniške lekarne). Pri njej sva vstopila skozi (nekdanjo) leso v gozd.

 

Od kažipotov (1326 m) 15 minut nad križiščem naj bi bilo do cilja le še četrt ure. Menjala sta se strmina in položen svet. Tik pod nekim vršičem je pot zavila levo in po 15 minutah sva zakoračila na travnik. Na drugi strani sva šla skozi pas smrekovega gozda in ko sva prišla na plano, sva zagledala vrh. Hitro sva dosegla vršno planoto in po dobrih 5 minutah tudi cilj (1427 m). Tik pod vrhom sva se ustavila pri kažipotih (naprej Dom na Menini planini 1h 10min, Volog 2h 20min) ter razlagalni tabli o naravnem spomeniku Šavnice in Goli vrh. Ta je najvišji vrh ne le Šavnic, ampak tudi občine Nazarje. Za kamniške murke, s katerimi se ponaša poleg drugih rož, 21. januarja seveda ni bil pravi čas (poleti 2005, ko še ni bilo tega spletnega dnevnika, pa sva bila tam deležna obilice cvetja). Prav na vrhu je razgledna plošča. Zelo lepo sva videla Ojstrico in Moličko peč, Olševo in Raduho pa še marsikaj, nekoliko pa so razglede kvarili oblaki.

 

 

 

 

 

 

Prvo uro sva se vračala po poti vzpona, pri Slopniku pa sva nadaljevala po cesti okrog domačije in mimo odcepa desno proti Vranskemu. Na prvem velikem levem ovinku sva cesto zapustila in zavila desno proti Vranskemu. Na razcepih so naju vodile vezistične in Knafelčeve markacije. Po dobrih 20 minutah sva pod seboj zagledala Jeseničnikovo domačijo (Jeronim 55). Kljub rožam na okenskih policah in odprtemu oknu se nama je zdela zapuščena. Na gospodarskem poslopju je bil napis Vransko s puščico naprej. Na drugi strani hiše sva stopila na makadamsko cesto, kjer je bilo več kažipotov in smernih tablic (840 m): desno Motnik 1^h30', Trojane 3h, S (SPP) in trikotni evropski kažipot, naprej pa Vransko 1^h30', Sv. Jošt 1h, Čreta 3h, Pot kurirjev in vezistov. Po cesti, ki je rezala strmo pobočje, sva jo ubrala proti Vranskemu. V dobrih 10 minutah sva prišla na križišče z več oznakami, za naju naprej Smolnik-Lipa. Po dobrih 10 minutah je pred širokim ovinkom in hišo s pritiklinami markirana bližnjica zavila desno, a je le sekala ovinek. Naju je radovednost odnesla kar po cesti, mimo hiše (po maPZS Na dolini).

 

 

Čez slabih 10 minut je pri odcepu levo (900 m), označenem s smerno tablico Smolnik 15', obrnjeno proč od naju, spet zmagala radovednost. Že po nekaj korakih se je v strmino na levi odcepila stezica, označena z markacijo. Ne posebno uhojena stezica se je iztekla na zaraščen prečni kolovoz in ga prečkala rahlo v desno. Na levi se je pokazala ograja, sledilo je nekaj metrov poplezavanja s pogledom proti Sv. Joštu, za katerega sva videla kažipot na izhodišču. Po 20 minutah sva dosegla nerazgleden vrh s klopco, geodetskim kamnom ter skrinjico in napisom Smolnik 1002 m na drevesu. Tam sva že bila, a moram priznati, da se ga nisem spomnila, čeprav je od najinega prvega obiska minilo šele devet let (ali pa že devet …). Zbledel pa ni samo spomin, tudi napis je že nekoliko pobralo.

 

Vrnila sva se na cesto in po njej na križišče na 790 m, kjer sva šla zjutraj po desnem kraku, zdaj pa sva se vrnila po drugem. Poslej sva se vračala po jutranji poti in na prevalu Lipa čez pol ure je še vedno stal samo najin avto. Čeprav je bil lep dan, nisva srečala niti enega človeka.

Jelenkamen in Španov vrh – prva ponovitev

Vem, naslov zveni prismojeno, ampak lani 27. junija sva šla drugič tja, ker sva obljubila Marjani. Tudi tokrat smo parkirali na Ukovi, sicer pa smo ubrali nekoliko drugačno pot kot midva prvič. Ko sem ponovno prebrala zapis iz leta 2007, sem se že spet čudila, kako jedrnato sem poročala prva leta, zdaj pa ne znam ničesar več povedati na kratko.

 

S parkirišča smo odšli po desni asfaltni cesti (po kažipotih na 600 m je to smer Jelenkamen in do Pristave sta dve uri) mimo zadnjih hiš in vodohrana Ukova (631 m). Kmalu za njim smo zapustili asfalt po stezici, ki je sekala ovinek. Srečali smo sprehajalko, ki se je pritoževala nad vnuki, posebno nad vnukinjo, ker je lena in ne vstane (bila je nedelja). Nato smo hodili po slabem kolovozu, nekaj časa po grapi. Ob poti je cvetelo obilo lepkih osatov. Po slabe četrt ure smo zavili desno za kažipotom Jelenkamen – Dom Pristava 1h 50min (levo Pot čez sedem grabnov). Še enkrat smo naleteli na tisto gospo, ki kar ni mogla nehati klepetati in poizvedovati, kam gremo. Stezo, ob kateri se je košatilo kresničevje, je na več mestih prerezala voda, zatem smo po brvi v desno prestopili potok Ukova. Na drugi strani sta bili dve stezi, a sta se pri naslednji brvi združili. Dalje je bila pot lepša, kar kolovoz, pojavile so se markacije in ob skali z napisom Pristava je stala že tretja klopca. Nato se je kolovoz zožil v še vedno udobno stezo, le bolj skalnata je bila. Srečali smo še dve starejši gospe. Pot se je spet razširila v kolovoz, ob katerem so se vrstili možici, potem se je stisnila v jarek. Izmenično smo se vzpenjali in spuščali. Drevesa, ki so ležala čez pot, so bila zasekana.

 

Po slabih 20 minutah smo zavili desno na komaj opazen odcep, globlje v gozdu označen s kažipotom Kapelica. Ozka stezica je prej kot v 5 minutah privijugala na Kalvarijo (782 m) s kapelico. Leta 1920 jo je neki Jeseničan postavil v zahvalo Mariji z Detetom, da se je srečno vrnil iz prve svetovne vojne. Po drugi so jo najverjetneje zaradi ideoloških razlogov uničili, leta 1992 so tam postavili križ, leta 2000 pa posnetek prvotne kapelice. Po okoliških drevesih je bilo vse polno znamenj in debla so bila popisana. Vpisali smo se v že 15. vpisno knjigo. Tudi klopca in vreča za smeti sta pričali, da je obiskovalcev veliko.

Nadaljevali smo naprej, na drugo stran. Tam so pritegnile mojo pozornost posebno lepe detelje, imenovane škrlatno rdeče. Po brvi smo prestopili grapo na desni in kmalu prišli do dveh vodnih zajetij, okrog katerih je nekdo ustvaril pravcati park. Tam se je v levo odcepila neoznačena steza proti Dolam, po kateri smo se namenili vrniti. Srečanja s starejšimi pohodnicami so se še kar nadaljevala, le na eno mlajšo izjemo smo naleteli, táko s slušalkami, ki je bila izjemna tudi po tem, da je slušalke ob srečanju snela. Dalje smo se vzpenjali po koreninasti stezi in goste krošnje so nas varovale pred sončno pripeko. Na razcepu z rumenimi kažipoti (807 m) nazaj Ukova 30 min, desno Trebež – Pot po pomolih 1 h in naprej Jelenkamen 45 min, Dom Pristava 1 h 30 min čez dobrih 10 minut smo zavili po levem kraku navzgor in nasproti sta nam prišla dva planinca, da mi je kar ušlo: »Vendar kak fant!« Od razglednih klopc smo videli Mežaklo, z nekaj truda tudi Žakljev modri bivak in na neki skali rdeča srp in kladivo.

 

 

 

 

Čez slabih 10 minut smo na nekakšnem sedlu sledili markaciji levo in se po zemljatem pobočju čedalje strmeje vzpenjali. Na neoznačenem razcepu v podrtem gozdu se je za pravega izkazal desni krak. Prišli smo do roba z razgledom na savsko dolino in po 25 minutah do stopnic, klinov in jeklenice. Kljub temu pot ni bila tako zahtevna, da bi me prikrajšala za opazovanje rastja: volčjih češenj, gorskih glavincev, osatov, na katerih so se pasli kosteničevjevi ovniči, in celo kranjska lilija je bila vmes. Pri mokovcih, ki so me ob prvem obisku tako očarali, da so »nastopili« celo v moji pesmi o Jelenkamnu, se je odprl lep pogled na Jesenice in Alničje. Tokrat mokovci niso bili nič posebnega, ker pač ni bil njihov čas, zato pa so bili toliko lepši lučniki.

 

 

 

Po dobre četrt ure smo prišli mimo razgledne klopce ter kamna z rdečima Y in črto do skrinjice (ko sva bila tam prvič, je ni bilo) in klopc. Vrh Jelenkamna (1096 m) je kakih 50 m naprej v gozdu in zato nerazgleden. Na njem je tudi geodetski kamen. Med sestopanjem po drugi strani smo naleteli še na kamna s črtama ter številkama neznanega pomena 2 in 3. Do teh smo šli naravnost ali se celo rahlo spuščali, nato smo se začeli vzpenjati, še vedno po grebenu. Srečali smo starejši par, tokrat tujca. Čez slabe četrt ure smo sestopili na sedlo. Desno sta usmerjali puščica in markacija (smer Pristava), levo se bomo vračali, smo sklenili, zdaj pa smo se povzpeli naravnost in zapustili markirano pot. Levo spodaj smo slišali živali na planini, desno zgoraj videli hrib, na katerega je vodila stezica. Ob njej sta bili na kamnu rdeči črta in 2. Na drugi strani hriba nas je pričakal kamen 10.

Za kamnom 15 smo po 20 minutah prikorakali na prosto in se spustili levo mimo cisterne za zbiranje deževnice, tablic z napisom Pozor pes pastir in poveznjene kadi pogledat planino. Potem smo se vrnili na pot in nadaljevali naprej po gozdu navzgor proti naslednjemu hribu, Lenčkovemu Špiku. Pod zelenim vrhom je na razcepu komaj zaznavnih stezic Jani zavil na desno, z Marjano pa sva šli po levi, ker je bilo tam manj grmovja. Ko je stezica izginila, sva nekaj časa gazili po travi med velecvetnimi naprsteci, lučniki, rdečimi slizki ... in se povzpeli desno. Dosegli sva zaraščen kolovoz in dohiteli Janija. Po 10 minutah smo se ustavili pri kupu kamenja, zloženega v piramido, na nerazglednem Lenčkovem Špiku (1231 m). To ime smo našli na zemljevidu in v drevo vrezani črki LŠ sta nam to potrdili. Posedli smo okrog piramide in v prijetni senci udobno pomalicali.

 

Ko smo se spustili na nasprotno stran, se je steza precej razširila in nas v 10 minutah pripeljala na gozdno cesto. Onstran nje smo se povzpeli po zaraščeni stezi, na drugi strani jarka pa smo našli kar dve. Ubrali smo desno. Pri majhnem gozdarskem delovišču je postala razločna, saj jo uporabljajo za vlako. Čez slabih 20 minut smo na križišču s prečno markirano potjo z Javorniškega Rovta zavili levo proti Španovemu vrhu. Večkrat smo prestopili kako vodo, del poti je bil kar struga. Na razcepu po slabe četrt ure smo se povzpeli v desno in prišli iz gozda na razkošno cvetoč travnik. Marjani so bili posebno všeč rožnati gadnjaki (fotografija je njena). Levo spodaj smo zagledali lesenjačo, nato še hišo. Čez čas smo zavili desno na zaraščen kolovoz. Prvič nam je postalo res vroče, saj smo dotlej večinoma hodili po senci. Kolovoz je izginil in maPZS je pokazal, da moramo bolj levo. V tisti smeri je bil res presledek med drevjem in za njim smo znova ujeli komaj opazno pot. Svet je bil moker, da se je kar udiralo. Povzpeli smo se desno do žične ograje, a ker je kolovoza zmanjkalo, smo žal gazili po travi. Po kakih 20 minutah smo na drugi strani travnika na levi zagledali brunarico. Obrnili smo se v desno, proti žičnici. Kar strm vzpon se je v slabih 10 minutah končal na Španovem vrhu.

Glede višine Španovega vrha sem malo zbegana. Na zemljevidu, v atlasu in v novem vodniku Karavanke piše 1334 m (po istoimenskem Klinarjevem vodniku je na tej višini zavetišče GRS), na tamkajšnji panoramski tabli 1361 m, v Klinarjevih Karavankah 1363 m, na bifeju in žičniški postaji pa 1365 m (po zemljevidu in atlasu je 1366 m visok bližnji Črni vrh). Imeli smo lep razgled, prikazan tudi na panoramski tabli. Posedeli smo pred žičniško postajo in bifejem (Planina pod Golico 3d) z vpisno skrinjico za osvajalce Španovega vrha in razglasno tablo s ploščicami, na katerih so po trije osvajalci z največ obiski vsako leto od 2014. Nekatera imena se (seveda) ponavljajo. Lanski zmagovalec (ob našem obisku še ni bil znan) je s 500 vzponi prekosil vse dotedanje (kako le utegne?!). Prijazni oskrbnik nas je ovekovečil na odsluženih žičniških sedežih. Smučišče so konec leta 2016 zaprli, od leta 2018 pa spet živi, kolikor dopušča vreme.

 

Z vrha smo se v slabe pol ure vrnili na križišče in se tokrat spustili po SPP (1 poleg markacij). Prej kot v 5 minutah smo prečkali gozdno cesto, sledeč smerni tablici 1. Javorniški rovt (nazaj Črni vrh). Kmalu smo prestopili grapico, tako da smo jo imeli na levi, in čez čas nas je markacija usmerila vanjo. Po 20 minutah smo pri hišah sestopili na slabo asfaltno cesto v Javorniškem Rovtu in sledili smerni tablici Pristava navzdol (tja tudi kažipot pr'LENČK, št. 12, ekološka kmetija s sirarstvom – najbrž tista, po kateri se imenuje Lenčkov Špik). Pr' Kajžnek' (št. 11) smo stopili na širšo, a nič boljšo asfaltno cesto. Naprej po njej se gre k Domu Pristava, mi pa smo zavili desno proti Jesenicam. Z markirane ceste so se vrstili strmi dostopi k hišam pod njo – ozki asfaltni pasovi, stopnice ali celo nič, zato je veliko avtomobilov parkiralo kar ob cesti. Ko smo se ozrli, smo videli Struško in Vajnež.

 

 

 

 

Naselja kar ni bilo konec. Marjano je zdelovala vročina, a pri zadnji, lepo obnovljeni stari hiši (Javorniški Rovt 47) je kar oživela – arhitektka pač. Tam smo zavili desno v klanec in asfalt se je končal. Preden se je Marjana spet začela pritoževati zaradi vročine, je našla štiriperesno deteljico (kadar smo skupaj, vedno najde tako deteljico ali kamnit srček ali pa kar oboje). Strm kolovoz nas je 25 minut po prihodu v vas pripeljal do gozda. Na razcepu pred njim je desni krak vodil k nepreklicno zadnji hiši, levo pa smo se pognali navzgor po obupno strmem kolovozu mimo kažipotov nazaj Dom-Pristava in naprej Jelenkamen. Po slabih 10 minutah je strmina popustila. Na levi smo znova zagledali Struško in Vajnež, na desni pa Stol. Končno smo se spet umaknili v gozdno senco.

 

Čez 10 minut smo se znašli na znanem sedlu, kjer je pot proti Dolam (ta odsek ni markiran) zavila rahlo desno, se nekoliko spustili in izstopili iz gozda. Na planini so se pasli kosmati osli in tako smo ugotovili, kaj smo slišali gor grede. Nekaj deset metrov smo se spuščali po visoki, a uhojeni travi, nato smo zavili ostro levo v grapo v gozdu, kjer so se ob za silo vidni stezici zibala bela socvetja naglavk. Po slabih 10 minutah se je pot za nekaj časa zravnala. Jarek, ki je ostal brez brvi, smo kar preskočili. Poslej je tekel desno pod nami in iz njega se je slišal šum vode. Spuščali smo se po strmi grapi, zasuti z listjem.

 

Po dobre pol ure smo pristali pri »parku« okrog dveh vodnih zajetij, kjer smo si privoščili nekaj počitka. Tedaj je prišla gor gospa Dušánka, ki že tri leta skrbi za okolico zajetij. Voda je pitna, menda celo zdravilna, in zaradi tega so vsenaokrog ležale plastenke, steklenice in druge smeti. Vse to je pospravila, prinesla prst in rože ter ogradila s kamni. Planinci so rekli, da zdaj nimajo časa, ker delajo na Triglavu, a so ji obljubili, da bodo jeseni postavili klopce in brv. Kalvarija je po njenih besedah energetska točka. Kljub temu smo se ji nazaj grede ognili in po 20 minutah stopili na asfaltno cesto. V 5 minutah smo bili na parkirišču. Od bazena se je razlegal vrišč, predvsem otroški. Tudi nam bi se bila po dobrih 9 urah (čiste hoje dobrih 6) pravzaprav prilegla kopel, pa smo morali potrpeti do doma.