Goli vrh (Šavnice)

Goli vrh je najvišja točka jugovzhodnega dela Menine, imenovanega Šavnice (tudi Ščavnice). Tako je pisalo v starem vodniku po Kamniško-Savinjskih Alpah. Novi pa Šavnice enači z Golim vrhom. Kakorkoli, ta razgledni vrh je prav vabljiv, pa vendar ni posebno obiskan. Če nimate radi gneče, vam bo gotovo všeč.

 

 

 

 

 

Po štajerski avtocesti sva se odpeljala na Vransko, od tam pa skozi Prapreče in Vologo na preval Lipa med Menino in Dobrovljami (po zemljevidih 721 m, na kraju samem pa je »ponudba« pestra: 722, 725 in 726 m), kjer sva parkirala (S 46.261534, V 14.893674). Poleg kažipotov in smernih tablic so tam še kapelica, miza in klopi ter kozolček z leseno tablo v spomin na leta 1941‒1945, ko so čez preval prehajali kurirji in partizanske enote.

 

Odpravila sva se rahlo navzgor po poledeneli in zasneženi gozdni cesti nad parkiriščem (smerna tablica Menina ^3h). Ob njej so bili knafelčki, oznake S Savinjske planinske poti (SPP) in markacije E6. Na levem ovinku (790 m) čez dobrih 10 minut sva pri pravcatem šopku kažipotov in smernih tablic (»zanimivost«: do Slopov je po smerni tablici pol ure, po kažipotu pa 50 minut) zavila na desno gozdno cesto (Menina 2^h 30', Goli vrh 2h 15min). V vrhovih smrek je vršal veter in med drevjem podil meglo. Niže ko sva se spuščala, bolj megleno je bilo. Globoko na desni je šumel potok Voložnica.

 

Po dobrih 20 minutah se je cesta na videz končala, a v resnici se je nanjo podrlo drevje. Se je pa zožila v slab kolovoz. Pod drevesom na desni je ležal rdeč kažipot brez napisa. Zatem se je nekaj odcepilo desno čez Voložnico, a midva sva se vzpenjala dalje po tej strani. Ko sva prišla tako visoko, da sva bila vštric s potokom, se je pot skoraj zravnala. Na neki skali so bili markacija, rdeča lomljena črta in vklesan križ, pobarvan rdeče. Po gozdu, tudi čez pot, je ležalo čedalje več podrtega drevja. V bregu desno na drugi strani potoka sva skozi krošnje zaznala Leskovnikovo domačijo. Čez slabih 20 minut naju je kolovoz pri kažipotih (840 m) in kupu drv pripeljal iz gozda na makadamsko cesto, ki v desno vodi v Rovt pod Menino, proti Leskovniku, midva pa sva zavila levo po njej (Slopi 10min, Menina planina 2h 10min) mimo zarjavelega in trhlega snežnega pluga. Na desni naju je še vedno spremljala Voložnica.

 

Naprej po markirani cesti sta kazala rdeč kažipot brez napisa in bela puščica na drevesu. Vrh ograjenih travnikov na desni je stala preža. Z velikega levega ovinka sva že videla Slopnikovo domačijo visoko zgoraj na robu, desno v bregu pa Piklovo. Tam sva cesto zapustila, ker sva na travniku na desni zagledala kažipot (890 m) Goli vrh 1h 10min, Dom na Menini planini 2h. Povzpela sva se na rob z visokimi drevesi in ograjo. Slabih 20 minut, odkar sva pri Leskovniku stopila iz gozda, sva dosegla gozdno cesto na prevalu Slopi (po zemljevidih 925 m, po kažipotih 930 in 933 m) pri zdelanih klopcah, znamenju in kažipotih (naprej Goli vrh 1h 15min, Dom na Menini planini 2h). Tudi na deblu debelega drevesa je bilo več oznak: nazaj Vransko, naprej Menina, Biba, knafelček in polž ‒ znak Motniške planinske poti (MPP). Stopila sva levo mimo podrte ograje do spomenika za Slopnikom (Bela 12), posvečenega 12 koroškim partizanom, padlim na Šavnicah oktobra 1944.

Vrnila sva se h kažipotom in nadaljevala po gozdni cesti.  Bela puščica naju je usmerila desno na prijazno stezo, posuto z iglicami in češarki. Ob njej je bilo čedalje več skal, večinoma poraslih z mahom. Strmo se je povzpela in prečkala slabo gozdno cesto. Vodile so naju vezistične in Knafelčeve markacije. Skozi meglo so začeli prodirati sončni žarki. Ko sva naslednjič dosegla gozdno cesto, ki je bila le še traktorski kolovoz, sva se povzpela levo po njem. Po kakih 20 minutah se je strmina unesla.

 

Dalje so naju vodile vse mogoče oznake: knafelčki, rdeče zvezde, oznake Poti kurirjev in vezistov, rdeče puščice, znaki MPP, rdeči kažipoti brez besedila. Po 25 minutah sva stopila iz gozda in skozi leso na gruščnato-travnat kolovoz, po katerem sva se povzpela proti robu s prežo. Med betonskima koritoma in pašnima ograjama na levi in desni sva prišla do križišča na Novi Poljani (1235 m), kjer sva stopila na gozdno cesto proti planini Biba in takoj desno navzgor po kolovozu z nje (Goli vrh 30min). Ob robu gozda sva se ustavila pri koči (1299 m) s sončno celico, čebelnjakom, ognjiščem, koritom s pipo, pasjo uto in prvo pomočjo (šnopčkom, arniko in še nečim iz kamniške lekarne). Pri njej sva vstopila skozi (nekdanjo) leso v gozd.

 

Od kažipotov (1326 m) 15 minut nad križiščem naj bi bilo do cilja le še četrt ure. Menjala sta se strmina in položen svet. Tik pod nekim vršičem je pot zavila levo in po 15 minutah sva zakoračila na travnik. Na drugi strani sva šla skozi pas smrekovega gozda in ko sva prišla na plano, sva zagledala vrh. Hitro sva dosegla vršno planoto in po dobrih 5 minutah tudi cilj (1427 m). Tik pod vrhom sva se ustavila pri kažipotih (naprej Dom na Menini planini 1h 10min, Volog 2h 20min) ter razlagalni tabli o naravnem spomeniku Šavnice in Goli vrh. Ta je najvišji vrh ne le Šavnic, ampak tudi občine Nazarje. Za kamniške murke, s katerimi se ponaša poleg drugih rož, 21. januarja seveda ni bil pravi čas (poleti 2005, ko še ni bilo tega spletnega dnevnika, pa sva bila tam deležna obilice cvetja). Prav na vrhu je razgledna plošča. Zelo lepo sva videla Ojstrico in Moličko peč, Olševo in Raduho pa še marsikaj, nekoliko pa so razglede kvarili oblaki.

 

 

 

 

 

 

Prvo uro sva se vračala po poti vzpona, pri Slopniku pa sva nadaljevala po cesti okrog domačije in mimo odcepa desno proti Vranskemu. Na prvem velikem levem ovinku sva cesto zapustila in zavila desno proti Vranskemu. Na razcepih so naju vodile vezistične in Knafelčeve markacije. Po dobrih 20 minutah sva pod seboj zagledala Jeseničnikovo domačijo (Jeronim 55). Kljub rožam na okenskih policah in odprtemu oknu se nama je zdela zapuščena. Na gospodarskem poslopju je bil napis Vransko s puščico naprej. Na drugi strani hiše sva stopila na makadamsko cesto, kjer je bilo več kažipotov in smernih tablic (840 m): desno Motnik 1^h30', Trojane 3h, S (SPP) in trikotni evropski kažipot, naprej pa Vransko 1^h30', Sv. Jošt 1h, Čreta 3h, Pot kurirjev in vezistov. Po cesti, ki je rezala strmo pobočje, sva jo ubrala proti Vranskemu. V dobrih 10 minutah sva prišla na križišče z več oznakami, za naju naprej Smolnik-Lipa. Po dobrih 10 minutah je pred širokim ovinkom in hišo s pritiklinami markirana bližnjica zavila desno, a je le sekala ovinek. Naju je radovednost odnesla kar po cesti, mimo hiše (po maPZS Na dolini).

 

 

Čez slabih 10 minut je pri odcepu levo (900 m), označenem s smerno tablico Smolnik 15', obrnjeno proč od naju, spet zmagala radovednost. Že po nekaj korakih se je v strmino na levi odcepila stezica, označena z markacijo. Ne posebno uhojena stezica se je iztekla na zaraščen prečni kolovoz in ga prečkala rahlo v desno. Na levi se je pokazala ograja, sledilo je nekaj metrov poplezavanja s pogledom proti Sv. Joštu, za katerega sva videla kažipot na izhodišču. Po 20 minutah sva dosegla nerazgleden vrh s klopco, geodetskim kamnom ter skrinjico in napisom Smolnik 1002 m na drevesu. Tam sva že bila, a moram priznati, da se ga nisem spomnila, čeprav je od najinega prvega obiska minilo šele devet let (ali pa že devet …). Zbledel pa ni samo spomin, tudi napis je že nekoliko pobralo.

 

Vrnila sva se na cesto in po njej na križišče na 790 m, kjer sva šla zjutraj po desnem kraku, zdaj pa sva se vrnila po drugem. Poslej sva se vračala po jutranji poti in na prevalu Lipa čez pol ure je še vedno stal samo najin avto. Čeprav je bil lep dan, nisva srečala niti enega človeka.