Dve planini in en hrib: Ravni, Travnik in Podbevška peč

Za lanski 18. februar sva si izbrala dve planini med Črnivcem in Menino planino, za izhodišče pa Črnivec (S 46.260768, V 14.702419). Nasproti gostišča GTC 902 sva si ogledala spomenik Kamniškemu bataljonu, ki je 16. junija 1942 uničil tamkajšnjo okupatorjevo postojanko, ter razlagalni tabli o tematskih poteh in vsakršni ponudbi v okoliških krajih. Kažipot nama je povedal, da je do planine Ravni uro in tričetrt, do planine Travnik pa dve in četrt. Prelaz je izhodišče še za Veliki Rogatec (4.40), Lepenatko (3.30), Vrh Kašne planine (1.30) in seveda Menino (4.00). Na Črnivec priteče tudi Tomanova pot iz Nove Štifte (2,9 km).

 

Odpravila sva se po markirani asfaltirani cesti (na Hribi.net je še makadamska) za smerokazom Poljana mimo gostišča in okrog igrišča za njim. Na vrhu klančka, kjer se je cesta zravnala, je asfalt prešel v makadam. Vrstili so se ovinki in vzponi, bilo je čedalje več snega in ledu. Na 910 m, kjer sva končno vsaj za nekaj časa stopila na sonce, sva na razcepu nadaljevala po levem kraku (Dom na Menini in T.K. TOMAN 2 Km; desno POLJANA 2 km). Od kažipotov sva se spustila iz gozda in po slabe četrt ure prispela mimo dveh hiš do lovske koče LD Gornji Grad. Na tamkajšnjem razcepu (900 m) sva se povzpela desno proti Domu na Menini (levo navzdol Toman izletniška kmetija).

 

 

 

 

V smrekovem gozdu se je začela cesta strmo vzpenjati. Na levi sva lahko občudovala Rogatec in Lepenatko. Strmi breg se je že precej otresel snega, cesta pa je bila izmenično kopna in ledena. Na razcepu pri manjšem gozdarskem delovišču sva se povzpela desno. Nekaj časa sva imela na levo lep razgled, nato naju je spet zagrnil gozd. Z desnega brega se je valilo kamenje. Dobrih 20 minut od lovske koče sva zapustila gozdno cesto po markiranem kolovozu, ki se je odcepil desno in tekel vzporedno s cesto. Bil je kopen, posut s suhim listjem, storži in vejicami, iz njega pa so bodli številni popki belega repuha in celo smrečice so rasle po njem. Hitro sva se vrnila na cesto. Postala je strmejša in razglede je motilo drevje, le tu in tam se je odprl pogled na naselja pod bližnjimi hribi in zasneženo Raduho v daljavi.

 

 

 

 

Na križišču po dobrih 10 minutah sva prečkala kolovoz in onstran njega se je tudi najina cesta »skrčila« v strm kolovoz. Po 5 minutah se je položil in spustil. Gazila sva sneg in se dričala po ledu. Na nebu so se pojavili štirje baloni. Pogrešala sva oznake in šele na dnu spusta zagledala v gozdu stare markacije, ki sva jih najbrž zgrešila. Po slabih 15 minutah sva se ustavila pri razpelu in vpisni skrinjici, kjer je bril posebno mrzel veter. Upisna knjiga je tičala v vrečki z napisom OBČINA DOMŽALE Nosimo odgovornost! Prvi vpis tega leta (2022) se je glasil: 1. 1. 2022 URA: 00:20 SREČNGA PA ZDRAVGA. Pod razpelom je pisalo: IZ RODA V ROD TOD MIMO VODI BOŽJA POT in To znamenje postavila v zahvalo za zdravje družina Drolc - Snovar Ravne 2 / Maj 1999 / Izdelal: SLAPAR JANEZ Šmartno 43. Na drevesu nad podrto klopco je bil kažipot naprej PLANINSKI DOM na MENINI 3h. Tja je pripeljala tudi prej opažena slabo markirana steza.

Steza, ob kateri so bili knafelčki in rumene črte, se je brž za znamenjem kar končala, zato sva se spustila levo na kolovoz. Ta ni bil markiran, zgažen pač. Šele čez čas se je pojavila markacija. Sestopila sva na naslednji kolovoz in po njem nadaljevala desno. Četrt ure od znamenja sva zapustila gozd pri ograji ob travniku. Tam sta bila kažipota (1100 m) nazaj Črnivec in naprej Dom na Menini. Travnik sva prečkala. Markacije so bile tako redke, da se ni videlo od ene do druge. Naslednji, še večji travnik je bil strm in zaradi pomrznjenosti nevaren za zdrs. Daleč pod njim je stala preža. Rdeč kažipot brez napisa, že poraščen z mahom, naju je pomiril, da ubirava pravo smer. Po slabih 20 minutah sva spet vstopila v gozd. Gazi je zmanjkalo; predhodnik je bil morda poznavalec in jo je ubral po svoje.

 

 

 

 

 

Prej kot v 10 minutah sva prišla iz gozda in nato sestopila na kolovoz. Desno po njem sva pri (nekdanji) lesi stopila na obširno planino z razgledi na Kamniško-Savinjske Alpe – Ojstrico, Veliki vrh, Dleskovško planoto. V dobrih 10 minutah sva mimo markiranega betonskega korita prispela h koči na Ravneh (1070 m; poleg imena Ravni se pojavlja tudi ime Ravne) med Črnivcem in Menino planino. Pogled skozi okno je razkril skromno, a lepo urejeno notranjost. Planinska kažipota sta kazala nazaj Črnivec 1h 30min, naprej Planina Travnik 30min, Dom na Menini 2h 30min, star lesen kažipot pa nazaj Snovik.

 

Skozi ograjo za kočo sva se pod pobočjem Javorš(č)ka povzpela proti gozdu. Izpod njega sva se še enkrat ozrla na planino Ravni. Trije rdeči leseni kažipoti pred gozdom so bili brez napisov. Po skalnatem kolovozu sva zavila levo. Malo po gozdu, malo po travniku sva hodila kar po občutku, ker ni bilo ne markacij ne gazi. Z neke skale sem spraskala sneg in odkrila markacijo. Na kolu pred gozdom na koncu strmega travnika sta bila kažipota (1150 m) nazaj Črnivec, naprej Dom na Menini. Čez debele četrt ure sva prišla do »lese« – kola in nekaj žic, ki so ležale po tleh; najbrž je bilo šele tam zares konec planine Ravni.

 

Dobrih 5 minut od »lese« sva sestopila na kolovoz in se vzpela desno po njem. Od njegovega skalnatega roba so odpadali kamni in skale. Po lahnem spustu sva se čez 10 minut znašla pri naslednji lesi, ki je napovedovala planino Travnik na severozahodnem robu Menine planine. Po nekaj minutah sva od že običajnih kažipotov (1190 m) za Črnivec in Dom na Menini zagledala obsežno planino in veliko stavbo na njej, čez čas pa na desni še manjšo, senik. Najprej sva se spustila v dolinico, kar je bilo težavno zaradi ledu in snega, ki se je ponekod hudo udiral. K hiši in hlevu na nasprotnem bregu je vodila zelo daleč naokrog cesta ali kolovoz in še ograje so bile vmes, morebitne steze pa zaradi snega nisva videla, zato sva se povzpela kar za nosom. Na drugi strani je bilo skoraj kopno, zato vzpon ni bil tako naporen.

 

 

 

Stan na Travniku sva dosegla 20 minut od lese. Na ograji pred njim sta bila napis PL. TRAVNIK PRI TONČKU 1180 M.V. in nečitljiv lesen kažipot. Nad vrati je pisalo PL.TRAVNIK TG / ŽIVALI SO OGLEDALO PASTIRJA. Za vogalom je bil na steni napis ČRNIVEC 2^h s puščico v smer, od koder sva prišla. Mimo planinskih kažipotov (nov je bil levo Nova Štifta 1h 30min) sva stopila še k bližnji strešici z zvoncem, na katerem je pisalo TRAVNIK 2002 in ga je krasila podoba Dobrega pastirja, ter k razpelu z napisom ČLOVEK, KI HODIŠ PO TEJ POTI – / TA KRIŽ NI SAMO BOŽJE ZNAMENJE, / JE POVEZANOST NEBA IN ZEMLJE: / KAŽIPOT PONIŽNOSTI NA POTI K CILJU. / EDI MAVRIČ – SAVINJČAN / ANNO 2000 na kovinski plošči. Razglede so nama kvarili oblaki.

 

 

 

 

 

Vrnila sva se sprva po isti poti. V 40 minutah sva bila pri stanu na Ravneh. Pri lesi na koncu planine čez slabih 10 minut pa nisva zavila levo na pot prihoda, ampak sva ostala na kolovozu, da bi se ognila pomrznjeni strmini. Čez dobrih 10 minut je pred levim ovinkom ležalo betonsko korito, nekoliko niže na desni pa je stala preža, ki sva jo tja grede videla globoko pod seboj. Na tamkajšnjem razcepu sva nadaljevala levo navzgor, po nekaj korakih pa kolovoz zapustila in se na pamet povzpela po travniku. Po dobrih 10 minutah kar strmega tavanja sva spet stopila na markirano pot. Še čez dobrih 10 minut sva prišla do tja, kjer se je zjutraj pot kar končala, zato sva zdaj ta odsek obhodila po kolovozu, ne za markacijami, ter prej kot v 5 minutah prispela k razpelu in vpisni skrinjici. Tam je še vedno neznansko pihalo.

 

 

 

 

Od razpela nisva nadaljevala po kolovozu kakor tja grede, ko sva zgrešila markirano pot, temveč sva se držala markacij, ki pa so naju kmalu vrnile na kolovoz. Zdaj sva hotela še na Podbevško peč (Podbevšek je domačija ob vznožju gore na drugi, tuhinjski strani). Ko je kolovoz dosegel najvišjo točko, sva krenila levo navzgor v brezpotje in po kakih 50 m, 20 minut od razpela, dosegla greben. Po njem je z nekaj domišljije tekla stezica, ki je na maPZS narisana kot slaba nemarkirana, in ubrala sva jo proti zahodu. Spotikaje se ob razlomljene veje sva se kmalu znašla v popolnem brezpotju. Na neki skali sta bili rumena črta in ostanek nekega rdečega znaka. Za še eno rumeno črto na drevesu sva se strmo povzpela. Na nekaj mestih je bil greben res ozek in izpostavljen. Za razglednim robom s solnico sva prelezla še nekaj skal in po slabih 20 minutah stopila na vrh Podbevške peči (1190 m). Tik pod njim je bil na skali narisan rdeč križ, vrh pa ni bil označen.

 

 

 

 

 

Tudi na drugo stran sva se spustila po ozkem grebenu brez oznak. Veter je bil leden in tako močan, da me je kar prestavljalo, listje, ki ga je nosil po zraku, pa naju je »teplo« po obrazih. Čez dobrih 20 minut naju je presenetil kamnit in dokaj širok, čeprav ponekod slabo viden kolovoz, ki se je tam končal oziroma za naju začel. Spuščal se je proti zahodu, malo pred na zemljevidu označenim sedelcem pa je zavil severno navzdol proti jutranji cesti. Odločila sva se mu slediti. Kar strmo se je spuščal v serpentinah. Ko sva med drevjem že zaslutila lovsko kočo, je serpentina zavila desno, proč od nje. A na levi sva opazila drug, precej zaraščen kolovoz. Prestopila sva nanj in se v nekaj minutah (pol ure od začetka kolovoza) srečno spustila na travnik nasproti lovske koče. Do avta je bilo le še kakih 10 minut. Potepala sva se dobrih osem ur (čiste hoje do Travnika 2.40, nazaj 3.05).

Čez mejo na Stari grad/Monte Castello in Pungrat/Cima Ruter

Jani je lani precej raziskoval zgodovino Triglava in pri tem naletel na podatek, da naj bi bil v sicer izpričani, a že davno izgubljeni mejni listini srednjeveškega gospostva Bela Peč leta 1452 prvič pisno omenjen naš Triglav, tedaj kot Terglau. Potem se je »vtaknil« v Belo Peč in potem ... No, tudi tako nastane zamisel za kako najino hribolazenje, tokrat za Stari grad. Ker nisva nikjer našla opisa, od kod in kako do njega, sva se kar odločila za hribovski zaselek Zagrad (tudi Zagradec)/Poscolle/Hinterschloss. Čez mejni prehod Rateče sva se odpeljala v Italijo, v Belo Peč (tudi Fužine)/Fusine in Valromana/Weissenfels. Pri smerokazih Poscolle, fortificazioni II Guerra Mondiale in Tre Confini A I SLO M.te Forno sva zavila desno čez mostič na ožjo asfaltno cesto, ki je vijugala in se vzpenjala po strmem pobočju. V bregu med dvema desnima ovinkoma je pritegnil najino pozornost zanimiv spomenik, posvečen pretresljivemu dogodku: 7. septembra 1950 je tovornjak, ki je peljal domov šolarje s počitnic v Zagradu, trčil v brežino; v nesreči je umrlo dvanajst otrok in dva spremljevalca (tako nama je razložil mimoidoči domačin). Ko sva se pripeljala v Zagrad, sva kmalu za asfaltnim odcepom k bližnjim hišam našla levo pred gozdom manjši prostor za parkiranje (S 46.509551, V 13.646371).

 

Po omenjenem asfaltnem odcepu sva se povzpela k zaselku z lepim ozadjem: izza gore Fratta Valfrassino so gledale Rabeljske špice. Za hišami 14 z živopisno okrašenim oknom, 13 in 11, pri kateri se je cesta prekucnila navzdol, sva se čez 10 minut znašla pri hiši 6, kjer so govorili nemško (v bližini tromeje pač). Z dvorišča sva se povzpela po gazi levo proti gozdu in dosegla prečni kolovoz. Gaz ga je sicer prečkala, a gospodinja iz hiše 6 nama je naročila, da morava levo na »štrose«. Mislila je seveda Strasse = cesta oziroma – kot se je zdaj izkazalo – kolovoz. Ob njem so se pojavile črno-bele markacije. Ko je zavil desno, se je začel vzpenjati. »Potiskan« je bil s človeškimi in živalskimi stopinjami ter posut z bobki. Kmalu sva si morala nadeti gamaše. Kolovoz naju je pripeljal na goličavo in na njenem koncu, pod gozdnatim hribom, zavil levo (črno-bele markacije), midva pa sva nadaljevala desno (rdeč in bel trikotnik). Pot se je vztrajno vzpenjala in zavila levo okrog hriba. Po 25 minutah sva dosegla razgleden rob, s katerega sva uzrla dolino (v Beli Peči sva dobro videla odcep proti Zagradu), v ozadju pa spet Rabeljske špice, levo od njih Mangart, Poldnik (Kopo), Breitkoflovo skupino in desno Viševo skupino, Kamnitega lovca in še kaj. Nato sva zavila levo okrog skal in se vrnila v gozd.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po kratkem strmem vzponu sva znova stopila na rob in v nekaj minutah zagledala razvaline nekdanjega gradu, po katerem se imenuje hrib Stari grad/Monte Castello (1120 m). Ima tudi nemško ime Schloss Weissenfels (Bela peč – odtod ime bližnjega kraja). V prvi polovici 15. stoletja ga je dal zgraditi celjski grof Friderik II. Utrdba je bila namenjena varovanju ne le celjskih posesti na Koroškem in v Zgornjesavski dolini, ampak tudi njihovih rudnikov železa in fužin (to je bila posebnost, saj je imel sicer v tistih časih pravico do njih le kralj). Ko v drugi polovici 15. stoletja Celjski niso imeli več moških naslednikov, so grad in posesti prevzeli Habsburžani. V 18. stoletju je bil opuščen in je odtlej propadal. Pogled z vrha je podoben tistemu z razglednega roba, a ne čisto brez motenj.

 

Pripeljati se tako daleč za tak kratek »sprehod« bi bilo seveda prismojeno, zato je Jani poiskal še en hrib, ki sicer ni tako znamenit, naju je pa kar zaposlil. S Starega gradu sva se v slabih 10 minutah vrnila na goličavo in nadaljevala rahlo desno v gozd, kamor je kazala tenka rdeča puščica na drevesu. Tudi ta pot, označena z belimi in rdečimi trikotniki ter črno-belimi markacijami, je bila zgažena. Čez minutko se je razcepila: rdeča puščica je kazala desno, markacije pa naprej in desno. Sledila sva puščici. Pod tablico giro del Monte Castello sta bila dva kažipota: Poscolle / Fusine V.R. levo in Fusine V.R. desno. Za slednjim sva prišla na križišče dveh kolovozov, zavila levo in obšla hrib pred seboj. Markacije so se nadaljevale naravnost nanj, a ta ni bil najin izbranec. Ostala sva brez oznak, zato sva se zaupala gazem.

Kolovoz se je povzpel po jarku in po dobre četrt ure, že na drugi strani hriba, sva zagledala hišo. Spustila sva se levo, kjer sta se po kakih 60 m pokazali makadamska cesta in ograja z napisoma Proprietà privata in Attenti al cane. Zavila sva desno navzgor po cesti. Kjer ni bilo snega, se je videlo, da je to široka prometnica z varovalnimi obcestnimi kamni nad strmimi bregovi, betonskimi žlebovi za vodo, dolgimi škarpami. Vsaj toliko kot človeških sledi, tudi smučin, je bilo živalskih. Na tleh je ležala tablica, ki je prepovedovala lov. Vijugasto cesto sva si skrajšala s sekanjem dveh ovinkov kakor že drugi pred nama, nekatere bližnjice pa so bile za naju prestrme, sploh v snegu. Po 50 minutah naju je levo ob cesti presenetil betonski objekt, morda ostanek tovorne žičnice. Na veliko mestih so bila tla razrita, najbrž od divjih prašičev. Čez slabih 20 minut sva na koncu ovinkov levo ob cesti zagledala lovsko brunarico z zidanim temeljem in pločevinasto streho. Na desni sva že videla svoj naslednji cilj.

 

 

 

 

  

Slabe četrt ure od brunarice je bila cesta po najinem občutku in po GPS najbliže vrhu, zato sva zagrizla desno v strmino. Ko sva dosegla greben, sva se obrnila levo, ker sva domnevala, da je vrh tam. Na grebenu so se spet pojavile črno-bele markacije in črke K. V slabih 10 minutah sva stopila na precej skalnat in z mahom poraščen vrh Pungrata/Cima Ruter/Kassiensberg (1349 m). Ker je sredi gozda, ni razgleden. Tudi označen ni, če ne upoštevam nekaj količkov in desk, mogoče ostankov klopce. Za nama je bila kljub gazem kar naporna pot.

Do kažipotov čez poldrugo uro sva se vračala po isti poti. Popestrili so nama jo trije jeleni, ki sva jih zmotila v zelo strmem pobočju. Od kažipotov pa sva nadaljevala drugače. Zavila sva desno na kolovoz, označen z rdečimi in belimi trikotniki. Ko se je desno odcepila steza, ob kateri so bile črno-bela markacija in dve zeleni puščici, sva ostala na kolovozu. Po slabe četrt ure sva se skupaj s potočkom spustila v levo. Črno-bele markacije so naju vodile čez hribček in na drugi strani dol. To je bil prav zgled markiranega brezpotja: poti ni bilo, markacij pa je kar mrgolelo. Kmalu sva zagledala Zagrad. Šele čisto blizu hiš se je pojavilo nekaj stezici podobnega. Sestopila sva pri hiši 11 in po dobre četrt ure sva bila pri avtu. Na parkirišču so bili zdaj že trije.

 

Bil je malo poseben pohod: do »glavnega« cilja sva hodila vsega 40 minut, do »dodatnega« in nazaj pa dobre 4 ure. Skoraj ne mine dan, da se ne bi spomnila možakarja, ki naju je tam nekje v Prlekiji vprašal: »A hojata?« Da, hodiva nadvse rada in tudi tokrat sva se nahodila. Če so ob poti kake zanimivosti, pa toliko bolje. In kdor hodi po svetu z odprtimi očmi, jih najde povsod: naravne, zgodovinske, etnološke in – čeprav nisva posebno družabna – tudi ljudi.