Prvi letošnji cilj: na Lipanco po sledeh poznavalcev (?)

Med božično-novoletnimi prazniki sva se bodla s kovidom, zato sva se na prvo »turo« v novem letu podala šele 7. januarja. Izbrala sva si lahko in kratko (vsaj tako sva mislila), kakor se za rekonvalescenta spodobi: na Lipanco.

 

Zapeljala sva se na veliko parkirišče pred snežnim stadionom na Rudnem polju (S 46.34580, V 13.92360; dobrih 1340 m). Dnevna parkirnina za osebne avtomobile je 7 evrov (parkomat ne vrača denarja, sprejema pa plačilne kartice). Ko sva parkirala, so bili tam samo trije avtomobili, ko sva odhajala, pa je bilo že skoraj polno in večina je že odšla na pot. Po vsem videzu sva bila ena redkih nesmučarjev. Preden sva se odpravila, sva si ogledala še spomenik teritorialcem, ki so 30. junija 1991 razorožili vojake JLA in zavzeli vojašnico na Rudnem polju.

 

S parkirišča sva odšla mimo kapelice sv. Barbare, ki spominja na čase, ko so na Rudnem polju rudarili (od tod tudi ime te planine), po cesti, zaprti za promet, proti smučišču Viševnik. Čez dobrih 5 minut sva si pri njegovem vznožju nadela gamaše. Označena pot po gozdu ni bila uhojena, zato sva sledila gazem in smučinam po levem robu smučišča. Ko sva dosegla cesto, ki sva jo pod smučiščem zapustila, je z leve pritekla omenjena neuhojena markirana pot. Kažipot (1445 m) Viševnik 1h 45min in Srenjski preval 1h 20min) je kazal navzgor onkraj ceste, midva pa sva zavila desno pod vodnim zajetjem in proti gozdu na drugi strani smučišča. V najino smer nisva videla nobenega kažipota. Prehitela sta naju še dva nesmučarja in tudi zavila tja. Zagazila sta v celec (snega je bilo četrt metra), midva pa za njima.

 

Čez planino Krasca/Krašce (na maPZS sta obe imeni, na spletu pa prevladuje Krasca in tako je tudi v Atlasu Slovenije) sva prišla v gozd. Mimo odcepa levo, zaprtega z zapornico, ki varuje mirno območje (divje peteline), sva po 25 minutah prigazila do peskokopa Rudno polje. Za njim je bil na začetku gozda razcep, ob njem pa klopca in kažipota PD Bled levo BLEJSKA KOČA-LIPANCA in desno PL.LIPANCA-BL.KOČA (taki kažipoti brez časov in višin mi niso všeč). Predhodnika sta zavila levo z gozdne ceste. Sledila sva jima, vrniti pa sva se nameravala po cesti mimo Krucmanovih kont. Pot je tekla precej po ravnem, kdaj celo rahlo navzdol, nikoli pa strmo navzgor. Šele četrt ure od peskokopa se je začel malo večji vzpon.

 

 

Markacij ni bilo veliko, vsaj dobro vidnih ne, in izkazalo se je, da sta predhodnika zašla, ker sta zgrešila eno, ki je usmerjala desno navzdol. Za njima sva tudi midva napravila nepotreben krog. Čez kakih 10 minut, kmalu po tistem spustu, se je najina pot priključila širši z desne, nato je šlo malo dol, malo gor. Nekaj časa so naju vodile nove markacije nad starimi, v višini, primerni za zimske razmere, a to ni trajalo dolgo. Predhodnika sta naju še enkrat zavedla preveč v desno, njuno naslednjo zmoto pa sva opazila pravi čas in jima nisva sledila.

 

 

Čez 20 minut sva dosegla gozdno cesto (nazaj RUDNO POLJE), zgaženo levo in desno. Zavila sva desno proti »vzgojnemu« stebričku TNP o hoji po označenih poteh in mirnem območju ter kažipotoma LIPANCA in BL. KOČA – LIPANCA, ki sta skupaj z markacijo kazala s ceste v breg. Gazi – razen enega hodca – so se nadaljevale po cesti, midva pa sva jo zapustila in sledila oznakam. Nisva si znala razložiti, od kod je bilo gazi čedalje več. Pot se je kmalu položila in kdaj celo spustila. Po daljšem času brez markacij sva se začela spraševati, ali slediva poznavalcem ali izgubljencem. Po maPZS je bila označena pot namreč precej bolj levo, vendar nama tudi vrnitev k zadnji opaženi markaciji ni pomagala: levo ni bilo stopinj. Torej sva se vrnila na gazi in ko sva naletela na naslednjo markacijo, sva videla, da po označeni poti z leve ni prišel nihče. Kljub tem sitnostim nisva prezrla čarov zasneženega gozda; sneg je celo iz ne več lepih dreves napravil pravo pašo za oči.

 

Dalje markacij spet ni bilo, a po maPZS sva bila na pravi poti. Ta je postala kar strma. Predhodnika (zdaj je bilo spet videti, da sta dva) sva znova »zasačila«, da sta zavila napačno levo, a sta to kmalu ugotovila in napako popravila, vendar ne dovolj, da ne bi bili še vedno preveč levo od poti. Udiralo se je že čez gamaše. Po kaki uri se je na desni odprl pogled na planino Zajavornik (tako na lokalnih kažipotih in spletnih straneh, na zemljevidih Javornik). Na majhni goličavi čez slabe četrt ure sva zavila ostro desno, kmalu zatem pa stopila na slabo uhojeno nemarkirano pot, ki naj bi naju (tako maPZS) pripeljala na markirano. V naslednjih 10 minutah sta sledili še dve goličavi z desnima ovinkoma. Pričakovala sva, da bova zdaj zdaj naletela na markirano pot in zavila levo po njej, a po dobre četrt ure sva ugotovila, da sva že mimo križišča, ne da bi bila opazila markacije ali gazi. Čez 10 minut sva ostrmela: markacija! Kako se je znašla tam, nama ni bilo jasno. Po 5 minutah se je gozd razprl in na nekem drevesu sva opazila kažipot – hrbtno stran. Šla sva ga pogledat: Mrežce levo navzgor, torej sva že nad Lipanco! Po nekaj korakih sva pod seboj zagledala strehe. Juhej!

 

 

 

 

 

Pri Blejski koči (1630 m) sva tri planince vprašala, od kod natanko so prišli, toda – neverjetno – niti eden nama mi znal povedati kaj uporabnega. Spraševala sva, ker naju je zanimalo stanje drugih poti, saj se nisva nameravala vrniti po poti prihoda. Mala jedilnica je bila nabito polna, a k sreči se je ravno takrat nekaj gostov pripravljalo na odhod, da sva dobila prostor pri eni od miz. Pogovarjala sva se s prijaznim mladim parom, Mašo iz Tržiča in njenim fantom iz Ljubljane, ki se tudi namerava preseliti v Tržič, kjer se mu življenje zdi lepše kot v velikem mestu in je seveda bliže goram. Oskrbnica pa je pripovedovala o zanimivih gostih, na primer o tujem »planincu« v japonkah, ki je vneto brskal po telefonu, iščoč Triglavska jezera tam blizu. Od še dveh gostov sva vendarle dobila spodbudne podatke, da je pot, po kateri sva se želela vrniti, zgažena.

 

 

Ko sva zapuščala kočo, je divje pihalo in snežilo. Ubrala sva jo v smeri spomenika Pri rupah (tudi Medvedova konta in Zajavornik). Mimo motornih sani, ki so obtičale v snegu na robu gozda, sva zakoračila med drevje. Na križišču čez četrt ure s kažipotoma levo MEDVEDOVA KONTA / KRNICA, desno PLANINA ZAJAVORNIK / KRANJSKA DOLINA sva zavila desno. Kljub temu da so iz snega štrlele skale, so bile tudi tam potegnjene smučine. Na neki veji je visel srček, na katerem je pisalo ŽIVLJENJE JE DARILO. Na levem ovinku čez slabih 10 minut so bili kažipoti nazaj BLEJSKA KOČA-LIPANCA, levo MRZLI STUDENEC, desno RUDNO POLJE, križišče pa je bilo šele kakih 20 m niže. Zavila sva desno. Čez 5 minut sva sestopila na cesto pri količku TNP in jo prečkala. Onstran nje je šlo kar strmo navzdol po veliki preseki. Markacij ni bilo, gazi pa so tekle levo in desno. Sledila sva levim in čez čas nama je markacija potrdila odločitev.

 

V 20 minutah sva prispela k partizanskemu spomeniku Pri rupah, posvečenemu žrtvam bojev 3. julija 1943 na Lipanci. Poleg klopi in miz sta tam še stebriček TNP ter razlagalna tabla o pokljuških gozdovih in koconogih kurah (divjih petelinih in belkah). Od spomenika sva šla desno po nemarkirani gozdni cesti. Na križišču čez 10 minut se je desno navzgor v gozd odcepil kolovoz, levo (kozolček s kažipotoma 6 km MRZLI STUDENEC in 4 km ŠPORT HOTEL) in naravnost pa sta tekli cesti. Po desni sva nadaljevala mimo spuščene zapornice in še enega stebrička TNP. Po tej cesti po sneženju ni ne vozil ne hodil še nihče, zato sva gazila 15 cm celca. Cesta se je blago, a vztrajno vzpenjala, po dobre četrt ure pa se je prekucnila navzdol in potem je šlo blago dol in gor. Ob cesti so se vrstile skladovnice hlodov.

 

 

 

  

 

Po 20 minutah sva pri peskokopu Rudno polje zašpilila klobaso. Čez četrt ure sva se spustila po levem robu smučišča in čez dobrih 15 minut sva bila spet na parkirišču. Ni bilo ravno za rekonvalescente, škodilo nama pa tudi ni.

Veliki Stador in Rdeči rob

Trentarskemu uvodu je sledilo hribolazenje. Pri planini Kuhinja sva parkirala na plačljivem parkirišču (S 46.241302, V 13.663104) z mizama in klopmi, straniščem ter tablama Planina Kuhinja in Pod Krnom. Poleg hribolazenja je bil najin cilj tudi najti spominske plošče trem padlim partizanom na Velikem Stadorju.

 

Parkirišče sva zapustila po desni cesti (leva se je spuščala proti Kuhinji). Na razcepu takoj zatem sva tudi zavila desno na sprva betonsko cesto, nato pa spet stopala po makadamu. Ob cesti sta bila smerna tablica za planino Kašína in kažipot za Zaslap. Levo spodaj sva videla stavbe na planini Kuhinja. Ko sva prišla skozi odprto leso, so se s skalnatega pašnika v naju zastrmele krave. Pri planini Kašina čez slabih 10 minut sva sledila kažipotu Leskovca. Visoko na levi sva opazila planino Zaslap in pod njo Slapnik. Makadam (bolj kolovoz) in beton sta se še izmenjavala. Cesta se je kar strmo vzpenjala. Daleč spredaj sva zagledala planino Leskov(i)ca. Pozornost so mi vzbudili grmi z majhnimi okroglimi plodovi, pri lesi čez dobrih 10 minut pa zanimiva pisana skala. Tako zanimiva, da sem »morala« pisati najinemu znancu Matevžu*, geologu, ki sva ga spoznala na potovanju po Armeniji. Šipki so cveteli belo, rožnato, rdeče, klinčki so že zbledeli, sicer pa ni bilo veliko rož. No, ponekod je narava premagala celo beton.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ob naslednji lesi čez četrt ure je bil napis pl.LESKOVCA 1230 z markacijo. Od tam je bil kolovoz prekrit s suhimi in svežimi kravjaki. Čez 5 minut sva zakoračila med stavbe na Leskovci: hlev, sirarno in nekaj manjših objektov. Na sirarni je viselo znamenje v spomin na pokojnega sirarja Davorina Šturma.Ta planina leži pod strmim Leskovškim vrhom ali Maselnikom. Sirarja sva nekaj čez deveto zmotila pri drugem zajtrku, karkoli že to pomeni, a nama je rad razkazal svoje delovišče in »zaklade«. Opisal nama je pot do spominskih plošč; bila naj bi uhojena. Vprašala sem ga tudi, kako se reče kovinskim palicam, položenim čez pot pri lesah. Rešetke, je bil odločen. Tisti grm naj bi bil po njegovem divji oreh, katerega zrele (črne) plodove so menda nekoč nabirali za anestetike. Ime oreh mi je bilo »sumljivo«, zato sem sliko poslala Alenki in izvedela, da je grm kranjska kozja češnja (Rhamnus fallax). Res pa je uporabna v medicini.

 

 

 

 

 

 

Od sirarne sva sledila kažipotu za Krn. Nad planino ni bilo več »ceste«, le steza. Od korita s pitno vodo naju je vodila mimo podrte klopce in smerne tablice. Na razcepu čez slabih 5 minut sva zavila desno, kamor je kazala rdeča črta na kamnu (levo KRN, Slapnik, Zaslap). Kamnita stezica je tekla čez skalnat travnik, kjer je cvetelo obilo materinih dušic. Krava, ki je ob poti mulila koprive (?!), nama je brž pokazala zadnjo plat, naslednja pa me je ošvrknila z repom, ker se nisem imela kam umakniti. Steza je bila čedalje bolj skalnata. Vrhovi okoliških gora so se skrivali v oblakih, ki so se nenehno premikali. Nekaj časa sva hodila vzporedno s pobočjem, nato sva se začela v dolgih ključih strmeje vzpenjati. Rož je bilo čedalje več: alpski šetrajniki, planinski slanozori, črnobine, bele detelje, ranjaki, zlatice, nokote, kačje dresni ... Više so se ključi skrajšali. Globoko spodaj sva videla vasi Vrsno in Krn pa tudi Leskovca je bila že kar daleč pod nama. Potem so se ključi spet podaljšali. Novih rož pa ni zmanjkalo: vretenčasti ušivci, potočne sretene, spominčice ...

 

Kake pol ure nad razcepom so naju pričakali kažipoti (1404 m): nazaj Planina Kuhinja 1h, Vas Krn 1h 15min, Tolmin 3h, desno Planina Sleme 30min, naprej Krn 2h 30min. Sledila sva zadnjemu. Odtlej so naju spremljali še gorski glavinci, turške lilije, jacquinovi čistci, osati ... Število in raznovrstnost cvetja sta se z višino večala. Čez četrt ure sva se ustavila na uravnavi s klopco in spomenikom, posvečenim padlemu partizanu Antonu Konavcu - Stjenki iz vasi Svino, komisarju 3. bataljona Gregorčičeve brigade, ki je padel 20. avgusta 1944. Okolica je bila precej zaraščena, a pogled na turške lilije ter na »druženje«  kačjih dresni in rdečih slizkov enake barve je bil res lep. Od tam so naju spremljali malinovi grmi in koprive. Razločna kamnita stezica je vztrajno vijugala navzgor in naju presenetila celo s kratko jeklenico. V dobrih 20 minutah sva dosegla najprej majhno uravnavo, posejano s skalami, nato večjo, na kateri je kraljevala velika razklana peč. Cvetlične pestrosti še ni bilo konec: ozkočeladaste preobjede, platanolistne zlatice, marjetice, srebrne krvomočnice, kobulaste vetrnice, rožni koreni, vetrovke (drugo ime orličnolistni talin sem odkrila šele zdaj), mlečki, lani, krvomočnice modre barve (krvomočnic je za moje (ne)znanje kar preveč vrst), kobulnice rožnate in bele barve (tudi teh pri najboljši volji ne ločim), hribski in rožnati rmani ...

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kmalu nad večjo uravnavo sva izvedela, da pot desno (na planino Sleme) ni prehodna. V grapi na levi sva opazila več kamnitih zidcev, škarp. Po 10 minutah sva prispela v kotanjo pod Rdečim robom. Ob poti je ležala skala z napisom KRN (puščica levo), midva pa sva sledila napisu R.ROB po slabši stezici desno v breg in zapustila markirano pot. Pojavili so se clusijevi svišči, alpske velese, luki, glavičasti repuši, alpski kosmatinci. Po skalah je ležalo nekaj zarjavelih ostankov iz prve svetovne vojne. Skoraj popolnoma naju je zagrnil oblak. Pot je izginila. Naletela sva na možica. Po levem robu melišča sva prišla čisto pod skalne stene. Hodila sva že precej na pamet, ko se nama je zazdelo, da je v travi na desni nekaj podobnega stezici. Domnevo je potrdil še en možic. Zbrano strmenje v ozko, v travi skrito skalnato potko je za hip popustilo ob navdušenju nad rumenim sviščem (košutnikom), kmalu zatem pa sva ostrmela še nad pravcato goščavo vetrovk in rožnih korenov. Rdečkaste skale je krasilo rumeno milje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na neoznačenem razcepu čez 20 minut, kjer se levo pride na vrh Rdečega roba, sva jo ubrala naravnost naprej pod Rdečim robom proti Velikemu Stadorju. Stezica se je po malem izgubljala, nato sva se povzpela tik pod skale. Ko sva bila že mimo vrha Rdečega roba in se nama je zdel greben že razmeroma blizu, sva za mogočnim rožnim korenom zavila levo navzgor. Tam naju je poleg nadvse bujnega cvetja pričakala tudi nenavadno visoka trava. Začelo naju je skrbeti, kako bova našla dol. V dobre četrt ure sva dosegla vrh nečesa, zavitega v meglo ter poraslega predvsem z neverjetno množino srebrnih krvomočnic, po GPS nekje na sredi poti med Rdečim robom in Velikim Stadorjem. Po občutku sva nadaljevala naravnost naprej. Svet je bil precej luknjast, a luknje so bile skrite v gostem rastju, zato sva stopala počasi in previdno. Čez 10 minut sva ostrmela: kljub slabi vidljivosti in nerazločni stezici sva prispela naravnost k spominskim ploščam! Od skale s ploščama v spomin Pavlu Kralju, rojenemu v Trebčah pri Trstu, sva že videla tudi veliko skalo s kovinsko peterokrako, posvečeno Tomu Rusu z Bleda. Oba sta padla 20. avgusta 1944. Ko sva se približala veliki zvezdi, sva nekoliko naprej zagledala še ploščo v spomin pogrešanemu Doru Kralju tudi iz Trebč pri Trstu.

 

 

 

 

 

 

Od spomenikov sva se napotila proti vrhu Velikega Stadorja. Nisva našla kake oznake, po kateri bi prepoznala najvišjo točko, na pogled pa so se nama vršiči zdeli približno enako visoki. Čez 5 minut sva za enega od njih »sklenila«, da je najvišji. Na vrhu sva malicala in ko sva ga zapuščala, je začelo deževati (v daljavi je že nekaj ur pogrmevalo), zato sva se oblekla in pokrila nahrbtnika. Brž ko sva bila opravljena, pa je dež ponehal. Oblaki so se čudežno razmaknili in končno sva videla ves slikoviti greben nad Peski.

 

 

 

 

 

 

Po približno isti poti sva se vračala. Čez slabe pol ure se je desno odcepila pot na Rdeči rob. Zakaj se imenuje tako, je očitno: njegov lapornati apnenec je zares rdeč in se zelo loči od okoliškega sivega in belega triasnega apnenca. Za predstavo, da je ta rdeči kamen 140 milijonov let mlajši od okoliških, pa imam premalo domišljije. Zdaj sva lepo videla Veliki Stador. Potem ko sva premagala precejšnjo strmino, sva v dobrih 10 minutah dosegla Dvojno sedlo. V daljavi sva prepoznala piramido na Peskih, na katero naju je opozoril Jože Drab, ko smo se  srečali na Velikem Šmohorju. Nadaljevala sva desno po njem proti vrhu Rdečega roba (levo se pride na Škofič), na katerega sva po strmem vzponu stopila po slabih 5 minutah. Na njem je stal majhen posnetek Aljaževega stolpa. Z vrha so se odpirali lepi razgledi. Zdaj ko sva vedela, kje so spominske plošče na Velikem Stadorju, sva jih z Rdečega roba zlahka razločila. Od tam sva videla tudi planino Polog. Narava je še kar razsipala z vedno novim cvetjem: kuštravimi oklepi, poponi, alpskimi pečniki, kamniškimi murkami, vaneži ...

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z vrha sva se spustila po grebenu in pod stenami, pod katerimi se človek počuti kot palček, ter se v četrt ure vrnila na stezo, s katere se je odcepila pot na Rdeči rob, tokrat na drugem mestu, pri možicu. Čez 45 minut sva malo posedela pri spomeniku komisarju Stjenki, nato pa po dobrih 10 minutah pri kažipotih na 1404 m zavila levo proti planini Sleme, saj sva imela še dovolj časa. Pot je tekla izmenično po gozdu in po cvetočih travnikih, tudi pod skalnimi stenami. Že čez 5 minut sva prestopila leso. Niti na hudo erodiranem odseku se rože niso dale; naletela sva tudi na nekaj pojalnikov, posebno veliko pa je bilo rožnatih lepotcev z ne preveč lepim imenom: lepljivi lan. Za zadnjim pasom gozda sva prišla do še ene lese in kmalu za njo (po 20 minutah) do kažipota (1432 m) nazaj Planina Kuhinja 1h 15min, Krn 3h. Njegov drog je ovijala bodeča žica. Za kažipotom sva videla Mali Stador, levo pod seboj pa že strehe planine Sleme.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sleme je najviše ležeča planina na Tolminskem (okrog 1450 m). Na pašniku so se pasle krave in eno sva komaj »prepričala«, da se je toliko umaknila, da sva lahko slikala partizanski spomenik, posvečen Tolminski četi in Gregorčičevi brigadi. Tedaj je prišlo od hiš nekaj pastirjev, ki so začeli zganjati živino domov. Ni šlo zlahka, sploh ker so se nekatere živali še hotele odžejati pri koritu. Na njegovih stranicah sva s težavo razbrala napise, ki usmerjajo na planini Medrje in Javorco (puščica navzdol) ter na Krn in Rdeči rob (puščice navzgor ni bilo videti). Na planini sva našla še kranjsko lilijo (zlato jabolko).

 

 

 

 

 

 

V 25 minutah sva se vrnila h kažipotoma na 1404 m in še čez 25 minut na planino Leskovca. Ko je jutranji sogovornik izvedel, da sva našla spominske plošče, se je znova razgovoril. Povedal je, da tržaško slovensko planinsko društvo vsako leto organizira pohod k njim. Dež ni mogel počakati še tistih 35 minut, da prideva do avta. Na parkirišču so poleg najinega stali še trije. Ves dan nisva srečala nikogar.

 

* Matevž mi je z veseljem (geologija je njegov poklic v najlepšem pomenu besede, zato se vprašanj vedno razveseli) pojasnil: »Tale skala je zares lep primerek sicer dokaj pogostega pojava v Julijcih. Gre za korozijske votline oz. kraške žepe, nastale med zakrasevanjem v geološki preteklosti. Našla sta torej nekaj, kar geologi imenujemo paleokras. Ta svetlosivi apnenec je nastajal v plitvem plimskem pasu ob obali morja v mlajšem triasu, pred pribl. 210 milijoni let. Od časa do časa je pogledal iz morja in, kot vsaka karbonatna kamnina, takoj začel zakrasevati. Po stenah nastalih kraških žepov so se v več fazah izločali pasovi kalcitnih kristalov in jih počasi zapolnili. Svetel kalcit se je izločil iz čiste raztopine kalcijevega karbonata, če je bilo v raztopini več primesi, se je obarval temnejše. Primesi železovih hidroksidov so dale rdečkaste odtenke. Take zapolnitve, v katerih se minerali odložijo v zaporednih koncentričnih skorjastih prevlekah, imenujemo kokardna tekstura po pisanih obročih, podobnih kokardam ali rozetam. Zanimivo je, da je v teh kamninah lepo zapisano nihanje gladine morske vode. Pod plastmi s paleokraškimi pojavi, ki so torej nastale v nadplimskem pasu, sta horizonta medplimskega, značilno progastega apnenca s stromatoliti (fosilnimi prevlekami modrozelenih cepljivk, ki tvorijo menjavanje svetlih in temnih plasti) in podplimskega apnenca z velikimi (do 15 cm), debelolupinastimi megalodontidnimi školjkami, ki se v presekih na skalah kažejo kot srca. In ti trije horizonti se večkrat ciklično ponovijo. Najlepše je to vidno na Begunjščici, čudoviti, rdeče obarvani preseki srčastih školjk pa na skalah okrog Jezera v Lužnici.«