Prvi letošnji cilj: na Lipanco po sledeh poznavalcev (?)

Med božično-novoletnimi prazniki sva se bodla s kovidom, zato sva se na prvo »turo« v novem letu podala šele 7. januarja. Izbrala sva si lahko in kratko (vsaj tako sva mislila), kakor se za rekonvalescenta spodobi: na Lipanco.

 

Zapeljala sva se na veliko parkirišče pred snežnim stadionom na Rudnem polju (S 46.34580, V 13.92360; dobrih 1340 m). Dnevna parkirnina za osebne avtomobile je 7 evrov (parkomat ne vrača denarja, sprejema pa plačilne kartice). Ko sva parkirala, so bili tam samo trije avtomobili, ko sva odhajala, pa je bilo že skoraj polno in večina je že odšla na pot. Po vsem videzu sva bila ena redkih nesmučarjev. Preden sva se odpravila, sva si ogledala še spomenik teritorialcem, ki so 30. junija 1991 razorožili vojake JLA in zavzeli vojašnico na Rudnem polju.

 

S parkirišča sva odšla mimo kapelice sv. Barbare, ki spominja na čase, ko so na Rudnem polju rudarili (od tod tudi ime te planine), po cesti, zaprti za promet, proti smučišču Viševnik. Čez dobrih 5 minut sva si pri njegovem vznožju nadela gamaše. Označena pot po gozdu ni bila uhojena, zato sva sledila gazem in smučinam po levem robu smučišča. Ko sva dosegla cesto, ki sva jo pod smučiščem zapustila, je z leve pritekla omenjena neuhojena markirana pot. Kažipot (1445 m) Viševnik 1h 45min in Srenjski preval 1h 20min) je kazal navzgor onkraj ceste, midva pa sva zavila desno pod vodnim zajetjem in proti gozdu na drugi strani smučišča. V najino smer nisva videla nobenega kažipota. Prehitela sta naju še dva nesmučarja in tudi zavila tja. Zagazila sta v celec (snega je bilo četrt metra), midva pa za njima.

 

Čez planino Krasca/Krašce (na maPZS sta obe imeni, na spletu pa prevladuje Krasca in tako je tudi v Atlasu Slovenije) sva prišla v gozd. Mimo odcepa levo, zaprtega z zapornico, ki varuje mirno območje (divje peteline), sva po 25 minutah prigazila do peskokopa Rudno polje. Za njim je bil na začetku gozda razcep, ob njem pa klopca in kažipota PD Bled levo BLEJSKA KOČA-LIPANCA in desno PL.LIPANCA-BL.KOČA (taki kažipoti brez časov in višin mi niso všeč). Predhodnika sta zavila levo z gozdne ceste. Sledila sva jima, vrniti pa sva se nameravala po cesti mimo Krucmanovih kont. Pot je tekla precej po ravnem, kdaj celo rahlo navzdol, nikoli pa strmo navzgor. Šele četrt ure od peskokopa se je začel malo večji vzpon.

 

 

Markacij ni bilo veliko, vsaj dobro vidnih ne, in izkazalo se je, da sta predhodnika zašla, ker sta zgrešila eno, ki je usmerjala desno navzdol. Za njima sva tudi midva napravila nepotreben krog. Čez kakih 10 minut, kmalu po tistem spustu, se je najina pot priključila širši z desne, nato je šlo malo dol, malo gor. Nekaj časa so naju vodile nove markacije nad starimi, v višini, primerni za zimske razmere, a to ni trajalo dolgo. Predhodnika sta naju še enkrat zavedla preveč v desno, njuno naslednjo zmoto pa sva opazila pravi čas in jima nisva sledila.

 

 

Čez 20 minut sva dosegla gozdno cesto (nazaj RUDNO POLJE), zgaženo levo in desno. Zavila sva desno proti »vzgojnemu« stebričku TNP o hoji po označenih poteh in mirnem območju ter kažipotoma LIPANCA in BL. KOČA – LIPANCA, ki sta skupaj z markacijo kazala s ceste v breg. Gazi – razen enega hodca – so se nadaljevale po cesti, midva pa sva jo zapustila in sledila oznakam. Nisva si znala razložiti, od kod je bilo gazi čedalje več. Pot se je kmalu položila in kdaj celo spustila. Po daljšem času brez markacij sva se začela spraševati, ali slediva poznavalcem ali izgubljencem. Po maPZS je bila označena pot namreč precej bolj levo, vendar nama tudi vrnitev k zadnji opaženi markaciji ni pomagala: levo ni bilo stopinj. Torej sva se vrnila na gazi in ko sva naletela na naslednjo markacijo, sva videla, da po označeni poti z leve ni prišel nihče. Kljub tem sitnostim nisva prezrla čarov zasneženega gozda; sneg je celo iz ne več lepih dreves napravil pravo pašo za oči.

 

Dalje markacij spet ni bilo, a po maPZS sva bila na pravi poti. Ta je postala kar strma. Predhodnika (zdaj je bilo spet videti, da sta dva) sva znova »zasačila«, da sta zavila napačno levo, a sta to kmalu ugotovila in napako popravila, vendar ne dovolj, da ne bi bili še vedno preveč levo od poti. Udiralo se je že čez gamaše. Po kaki uri se je na desni odprl pogled na planino Zajavornik (tako na lokalnih kažipotih in spletnih straneh, na zemljevidih Javornik). Na majhni goličavi čez slabe četrt ure sva zavila ostro desno, kmalu zatem pa stopila na slabo uhojeno nemarkirano pot, ki naj bi naju (tako maPZS) pripeljala na markirano. V naslednjih 10 minutah sta sledili še dve goličavi z desnima ovinkoma. Pričakovala sva, da bova zdaj zdaj naletela na markirano pot in zavila levo po njej, a po dobre četrt ure sva ugotovila, da sva že mimo križišča, ne da bi bila opazila markacije ali gazi. Čez 10 minut sva ostrmela: markacija! Kako se je znašla tam, nama ni bilo jasno. Po 5 minutah se je gozd razprl in na nekem drevesu sva opazila kažipot – hrbtno stran. Šla sva ga pogledat: Mrežce levo navzgor, torej sva že nad Lipanco! Po nekaj korakih sva pod seboj zagledala strehe. Juhej!

 

 

 

 

 

Pri Blejski koči (1630 m) sva tri planince vprašala, od kod natanko so prišli, toda – neverjetno – niti eden nama mi znal povedati kaj uporabnega. Spraševala sva, ker naju je zanimalo stanje drugih poti, saj se nisva nameravala vrniti po poti prihoda. Mala jedilnica je bila nabito polna, a k sreči se je ravno takrat nekaj gostov pripravljalo na odhod, da sva dobila prostor pri eni od miz. Pogovarjala sva se s prijaznim mladim parom, Mašo iz Tržiča in njenim fantom iz Ljubljane, ki se tudi namerava preseliti v Tržič, kjer se mu življenje zdi lepše kot v velikem mestu in je seveda bliže goram. Oskrbnica pa je pripovedovala o zanimivih gostih, na primer o tujem »planincu« v japonkah, ki je vneto brskal po telefonu, iščoč Triglavska jezera tam blizu. Od še dveh gostov sva vendarle dobila spodbudne podatke, da je pot, po kateri sva se želela vrniti, zgažena.

 

 

Ko sva zapuščala kočo, je divje pihalo in snežilo. Ubrala sva jo v smeri spomenika Pri rupah (tudi Medvedova konta in Zajavornik). Mimo motornih sani, ki so obtičale v snegu na robu gozda, sva zakoračila med drevje. Na križišču čez četrt ure s kažipotoma levo MEDVEDOVA KONTA / KRNICA, desno PLANINA ZAJAVORNIK / KRANJSKA DOLINA sva zavila desno. Kljub temu da so iz snega štrlele skale, so bile tudi tam potegnjene smučine. Na neki veji je visel srček, na katerem je pisalo ŽIVLJENJE JE DARILO. Na levem ovinku čez slabih 10 minut so bili kažipoti nazaj BLEJSKA KOČA-LIPANCA, levo MRZLI STUDENEC, desno RUDNO POLJE, križišče pa je bilo šele kakih 20 m niže. Zavila sva desno. Čez 5 minut sva sestopila na cesto pri količku TNP in jo prečkala. Onstran nje je šlo kar strmo navzdol po veliki preseki. Markacij ni bilo, gazi pa so tekle levo in desno. Sledila sva levim in čez čas nama je markacija potrdila odločitev.

 

V 20 minutah sva prispela k partizanskemu spomeniku Pri rupah, posvečenemu žrtvam bojev 3. julija 1943 na Lipanci. Poleg klopi in miz sta tam še stebriček TNP ter razlagalna tabla o pokljuških gozdovih in koconogih kurah (divjih petelinih in belkah). Od spomenika sva šla desno po nemarkirani gozdni cesti. Na križišču čez 10 minut se je desno navzgor v gozd odcepil kolovoz, levo (kozolček s kažipotoma 6 km MRZLI STUDENEC in 4 km ŠPORT HOTEL) in naravnost pa sta tekli cesti. Po desni sva nadaljevala mimo spuščene zapornice in še enega stebrička TNP. Po tej cesti po sneženju ni ne vozil ne hodil še nihče, zato sva gazila 15 cm celca. Cesta se je blago, a vztrajno vzpenjala, po dobre četrt ure pa se je prekucnila navzdol in potem je šlo blago dol in gor. Ob cesti so se vrstile skladovnice hlodov.

 

 

 

  

 

Po 20 minutah sva pri peskokopu Rudno polje zašpilila klobaso. Čez četrt ure sva se spustila po levem robu smučišča in čez dobrih 15 minut sva bila spet na parkirišču. Ni bilo ravno za rekonvalescente, škodilo nama pa tudi ni.