Ostrovrharjeva pot

Prejšnji teden se nama je primeril še en neoster Ostri vrh. Ko sva tuhtala, kam v sredo popoldne, sem se spomnila starega izrezka iz časopisa: Kulturno društvo Podgrad, Viteška sekcija Ostrovrhar, in Turistično društvo Zalog od leta 2007 prirejata aprilski pohod po Ostrovrharjevi poti. Za Ostrovrharja ste slišali vsaj v šoli, ko ste se učili o Prešernovi Turjaški Rozamundi: »Ostrovrhar, ki so boji mu igrače«, je vnel Rozamundino srce. Z njim sva se srečala že spomladi, ko sva se potikala po zasavskih strminah; tudi tam imajo Ostri vrh.

Iz Ljubljane sva se odpeljala skozi Zalog v Podgrad in onkraj mostu čez Besnico zavila desno pod železniški most. Ko sva se pretaknila skozi ožino pri nekdanji tovarni Arbo, sta naju na levem ovinku, za katerim se konča Podgrad, pričakala na levi strani ceste majhno parkirišče, na desni pa kolovozni odcep. Ob njem stoji začetna tabla Ostrovrharjeve poti s kratkim opisom, zemljevidom in slikami, kmalu zatem pa še prva smerna tablica, na kateri je grb z mlinskim kamnom, znakom za bržčas največjo zanimivost ob poti.

Vzpenjala sva se po kolovozu in se na vrhu označene strme bližnjice ustavila pri naslednji obvestilni tabli, za Grad (Osterberg). Na njej je opozorilo Pozor: Zasebna lastnina - dostop ni dovoljen!! Previdno sva si ogledala, kar je bilo mogoče videti od daleč: staro stopnišče ob hišah, zakritih z drevjem, od koder naju je odganjal še napis Pozor hud pes. Upam, da je vsaj na dan pohoda v aprilu dovoljen ogled malo pobliže. Od tam je šlo prav živahno gor in dol do Ostrovrharjevega studenca (voda je dobra, o uporabi »priloženega« kozarca pa nisem tako prepričana). Oznake niso ravno goste; držala sva se glavne(jše) poti. Razcep takoj za studencem je označen v obe smeri. Desna pot naju je pripeljala do obvestilne table za Stari grad. Na uravnavi je miza s klopema. Od tu vodita levo kolovoz pod grajskim hribom in steza nanj, desno pa markirana pot. Povzpela sva se po stezi k ostankom prvega tukajšnjega Ostrovrharjevega gradu. Nato sva se spustila levo pod hrib, zavila desno okoli njega in si ogledala razvaline še od spodaj. Sem pripelje tudi omenjeni kolovoz z uravnave.

Izpod gradu sva se spuščala dalje in se držala grebenske potke, dokler naju ni oznaka usmerila desno navzdol. Bolj po naključju sva pod potjo zagledala prvi del kamnoloma mlinskih kamnov. Če ga ne bi bila videla na sliki, ne bi bila vedela, kaj je, saj tu ni še nobenih oznak in pri drugem delu kamnoloma je enako, šele pri tretjem stoji obvestilna tabla. Na njej piše, da je eden redkih ohranjenih na Slovenskem ter da je zaščiten in uvrščen v seznam evropske kulturne dediščine. Torej jih je še več! Sploh nisva vedela, da kaj takega obstaja. Pobrskala sem po spletu in našla prav zanimiv zapis*. Ta »najdba« naju je res navdušila. Pri kamnolomu se pot konča, vsaj midva nisva našla nadaljevanja, čeprav po zemljevidu nisva pričakovala nič takega (na njem je narisana krožna pot). Vrnila sva se na uravnavo pod Starim gradom (to pot ne čez vrh z razvalinami, ampak ves čas po kolovozu) in od tam po stezi, označeni s Knafelčevimi markacijami, upajoč, da vodi na Debenji vrh (tako Atlas Slovenije, zemlejvid Ostrovrharjeve poti Deben, sicer tudi Debni; 530 m, najvišji vrh Kašeljskega griča). Ob njej je obilo borovničevja. Na Debenjem vrhu stoji lesen razgledni stolp. Okoli njega so klopce in razgledna plošča. Po različnih poteh je prihajalo gor precej pohodnikov in njihovih pasjih prijateljev.

Do uravnave in razcepa pod njo sva se vračala po poti vzpona, tam pa sva nadaljevala desno po kolovozu pod Ostrim vrhom (ne levo mimo studenca). Po njem sva se spustila v dolino Besnice in po Brvi Rjavega brega čez njo prišla do asfaltne ceste, jo prečkala, po daljšem vzponu dosegla greben in zavila levo na širok kolovoz. Ob njem sta tabli Naravne zanimivosti na Ostrovrharjevi poti in Borovničeva pohodna pot. Slednja naju je pripeljala do Lazarjeve domačije, od koder sva se spustila nazaj v Podgrad, kjer naju je pričakal še Ostrovrharjev spomenik.

Pot je zelo prijetna, najbrž še posebej poleti, ker je lepo senčna in radodarna z borovnicami. Je dovolj razgibana in ob njej je marsikaj videti, kamnolom mlinskih kamnov pa je zares nekaj posebnega. Vse skupaj je trajalo dobre tri ure.

* Ker ta spletna stran "nagaja", dodajam 2. 2. 2016 novo: http://www.podgrad-lj.si/index.php/znamenitosti/91-kamnolom-mlinskih-kamnov.html.

Merjaščeva pot osmič

Tako kot prejšnjikrat sva parkirala na prevalu Pečar (460 m; S 46.040243, V 14.640288), a tokrat začela v nasprotno smer. Hkrati z nama je parkiral še en starejši par in do prvega cilja smo se izmenično prehitevali. Kadar sva ujela njun živahni pogovor, je bil obarvan času primerno: predvolilno. Pri Pečarju sva se že skoraj znebila ljubljanske megle.

 

Pri gospodarskem poslopju za Spodnjo Besnico 2 sva zapustila asfalt in se podala v gozd. Šele globlje v njem sva zagledala prvo markacijo, a ne Merjaščevo, ampak Knafelčevo. Kmalu sva se začela vzpenjati, ne meneč se za  odcepe levo in desno. Nekaj časa sva hodila po jarku, za njim pa se je kolovoz položil. Ko sva se za nasadom starih sadnih dreves spet vrnila v gozd, me je Jani, ki je tam že hodil, opozoril na mejni kamen med nekdanjima Nemčijo in Italijo z napisom LO / 5 (S 46.04434, V 14.63767) iz časa druge svetovne vojne, h kateremu se je levo v breg odcepila stezica. Pot se je nadaljevala malo dol, malo gor. Končno naju je razveselila prva črno-rumena Merjaščeva markacija. Nekaj dreves so »krasili« rumeni napisi JEZUS. Iz kolovoza je štrlelo čedalje več kamnov in skal.

Po slabih 20 minutah sva pri obledeli Knafelčevi markaciji brez potrebe zavila levo na stezico, ki pa se je kmalu vrnila na kolovoz. Nato so se knafelčki kar namnožili, a so bili vsi slabi. Pod dvojnim daljnovodom čez 5 minut je bil kolovoz grdo erodiran. Iz belega morja v dolini so se tudi tja gor širile meglene koprene. Izpod daljnovoda sva prišla pod hribček pred seboj in se povzpela v gozd na njegovem pobočju. Na razcepu čez 5 minut sva šla po desnem, zgornjem kraku. Nazaj je kazal čeden lesen kažipot PEČAR. Tam so bili spet klavrni knafelčki. Že od daleč sva zagledala razgledni stolp in v minuti dosegla  Debenji vrh (tako Atlas Slovenije in z njim midva), obstajajo pa še različice Deben vrh, Debenj vrh in Debni vrh (tako vodniček Merjaščeve poti in tablica na vrhu).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Debni vrh (20 je njegova številka v seznamu vrhov v vodničku; 530 m) je najvišji vrh Kašeljskega griča. Označen je z geodetskim kamnom. To je nerazgleden hrib, a temu so nekoliko odpomogli s postavitvijo lesenega razglednega stolpa. Zaradi megle sva bila za razgled žal prikrajšana, kakor se je nekoč že zgodilo Janiju. Merjaščev znak za ta hrib je seveda razgledni stolp. Deske vrh stolpa so popisane z nestrpnimi »gesli«: JUGA = KUGA, BALKANCI KRIMINALCI, ISLAMISTI TERORISTI, VSE NA IĆ = ZANIČ, LEVICA PRASICA, ČEFURJI DIHURJI ... Sramota. Na vrh je po drugih poteh prišlo še nekaj obiskovalcev, a nobeden se ni zadržal dolgo.

Odšla sva po drugi strani, sledeč Merjaščevi markaciji in kažipotu PODGRAD. Spuščala sva se po vijugasti koreninasti stezi in kmalu zagledala razpelce v drevesnem duplu. Drevo, čeprav zelo debelo, se je odlomilo (ko je bil Jani tam sam, je še stalo), znamenje pa je obstalo. Spust so popestrili še množice majčkenih lesnih gob in debla, ki so jih ptiči kar prerešetali s svojimi kljuni. Iz meglene doline sva zaslišala vlak in cerkvene zvonove, ki so vabili k nedeljski maši. Po tej strani je prihajalo gor več ljudi in tudi Merjaščeve markacije so bile pogostejše. Na razcepu naju je kažipot STARI GRAD usmeril na spodnjo, širšo pot, nato sva šla mimo precejšnje poseke. Luže na razritem kolovozu so izkoristile žabe za svoje potomstvo (žabji mrest). Breg, poln posušene praproti in polomljenih vej, je krasilo živo vijolično spomladansko resje.

Po 20 minutah se je desno odcepila stezica z obema markacijama in kažipotom ST. GRAD. Razširila se je v kolovoz, ki se je vztrajno spuščal. V 5 minutah naju je pripeljal na uravnavo z mizo, klopcama in razlagalno tablo o Starem gradu. Tedaj je pritekla navdušena telovadka in se začela razgibavati. Ne bo se dala motiti, je bila odločna. Mimo mlinskega kolesa in smerne tablice Ostrovrharjeve pohodne poti, pod katero je bila tudi Merjaščeva markacija, sva nadaljevala v breg proti Staremu gradu. Po nekaj stopnicah in mimo še ene markacije sva kar hitro dosegla vrh vzpetine, ki so jo krasili posebno veliki in temni cvetovi velikega zimzelena (manj v okras ji je bila razcefrana zastava). Stari grad (21; 451 m) iz 12. ali celo 11. stoletja so v 14. stoletju opustili, a še vedno lahko vidimo nekaj ruševin. Že na sliki iz leta 1930 na razlagalni tabli je slab, zdaj pa ga je še manj in tudi zaraščen je. Znak te točke Merjaščeve poti je pričakovano grajski stolp.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Grajske ruševine sva zapustila mimo kažipota KAMNOLOM na drugo stran. Pri tablici Ostrovrharjeve poti, kjer je odcep desno h kamnolomu mlinskih kamnov, sta naju presenetila rdeče-bel trak in obvestilo, da je prehod prepovedan. K sreči sva v tem kamnolomu že bila, sicer pa ni del Merjaščeve poti. O nekdanji klopci za odcepom je pričal le še ostanek podstavka. Kljub precejšnji obljudenosti te poti je čez stezo ležalo veliko trohnečih podrtih debel in vej. V 5 minutah sva bila spet na uravnavi. Telovadka je bila še vedno zelo dejavna. Ni mogla prehvaliti koristnosti takega razgibavanja, češ da je samo hoja premalo. Ko je izvedela, kaj sva že prehodila in kaj še bova, pa sva bila vendarle pohvaljena.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z uravnave sva sledila kažipotu ZALOG in kmalu zatem sta se na razcepu ločili levo Ostrovrharjeva pot, desno najina. Najprej sva napravila nekaj korakov v levo pogledat majhen izvir, nato pa nadaljevala po Merjaščevi poti. Vztrajno sva se spuščala po »razgibanem« kolovozu, ob njem pa so naju razveseljevali v mah oblečena drevesa in prvi pasji zobi letos. Kolovoz je bil dovolj širok, da sva se lahko izogibala številnim spolzkim skalam, ki so štrlele iz njega, čez čas pa še koreninam. Dobro označen s puščicami, črtami in okroglimi markacijami se je kmalu združil z drugim z leve. Delal je velike ovinke. Na tej poti sva bila čisto sama.

Slabih 15 minut pod razcepom sva tik pred travnikom, še v gozdu, zavila ostro desno (Merjaščeva puščica je kazala nazaj, od koder sva prišla). Spet so se pojavile črno-rumene markacije. Na maPZS tega odseka poti ni. Čez 5 minut sva pristala v mokrotni dolini Besnice, kjer so cveteli pomladanski veliki zvončki ali kronice (menda tudi norice – le zakaj?) in podlesne vetrnice (v mojem otroštvu v Komendi smo poznali samo ime bohkove srajčke). Brv čez Besnico je imela polomljeno ograjo in njeno ime na tablici je bilo že skoraj nečitljivo (Brv Rjavega brega). Pri naslednji brvi je stal kozolček, a brez kakega napisa.

 

Onstran manjše brvi čez jarek sva prečkala asfaltno cesto, se na drugi strani povzpela v gozd po slabem kolovozu, ponekod zelo koreninastem, ter šla mimo kažipotov navzgor OSTROV. POT in MURJEVKA. Slednjo sem imela v lepem spominu zaradi razkošnih rastišč spomladanskega resja. Tudi letos je cvetelo, le malo manj ga je bilo. Onstran doline Besnice na desni sva uzrla Stari grad, celo ruševine sva razločila. Srečala sva nekaj ljudi. Po dobrih 20 minutah naju je puščica usmerila levo in že sva se znašla pri smerni tablici Ostrovrharjeve pohodne poti ob grebenskem kolovozu. Ta kraj se imenuje Pri puščavniku. Tablica je kazala levo proti Murjevki, midva pa sva zavila desno proti Grmadniku.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kolovoz, obdan z resjem in posušeno praprotjo, se je kar vzpenjal. Ob njem sva naletela na skakalnico na kolesarski stezi, ki je kratek čas tekla vzporedno z njim. Na desni sva lepo videla Šmarno goro. Opazila sva knafelčka. Kolovoz se je precej spustil pod greben na levi. Potem ko se je strmina unesla, je z grebena pritekla neoznačena potka, po čemer sva sklepala, da bi se dalo tudi ves čas hoditi po njem. Kakih 20 minut od Puščavnika se je v desno odcepila strma stezica, ki je na maPZS ni. Proti vrhu se je znova razbohotilo resje in tudi borovničevja je bilo precej. Že pri prvem ovinku je strmina popustila, a le toliko, da sva zajela sapo pred končnim vzponom. V slabih 10 minutah sva stopila na vrh. Tudi Grmadnik (22; 569 m) je poraščen z gozdom in zato nerazgleden. Njegov znak je pikapolonica. Tablico je nekdo skazil z nalepko TRAILANDIJA DIG CREW (kakor razumem, so to gorski kolesarji).

 

 

 

 

 

 

 

 

Grmadnik sva zapustila po drugi strani, kamor je kazala rumena puščica. Po strmem spustu med resjem sva pristala na križišču. Tja je z desne pritekla Borovničeva pohodna pot in skupaj z njo nadaljevala naprej po kolovozu (smer Janče). Za križiščem sva šla mimo na drevo pritrjene zastekljene lesene hišice s toaletnim papirjem in napisom: ČE SREČAŠ MEDVEDA RAZBIJ STEKLO. Nekdo ga je že razbil ... Hribček na levi, na katerega se je povzpela potka, je tudi krasilo resje. Midva sva ga obhodila, se spustila na uravnavo in slabe četrt ure pod Grmadnikom kmalu za drevesom z »umivalnikom« zavila desno s kolovoza. Namenila sva se čez še en hrib, čeprav ne spada na Merjaščevo pot. Steza, nastlana s kostanjevimi listi in ježicami, naju je v 3 minutah pripeljala na Španov vrh (559 m), nerazgledno gozdnato vzpetino, označeno z geodetskim kamnom, ki ni ravno na najvišji točki.

 

Po pobočju, poraščenem z borovničevjem in razritem od merjascev, sva se po drugi strani vrnila na kolovoz. Ob njem naju je »odprtih rok« pričakalo zanimivo drevo, z nekaj sreče pa sva opazila tudi že popolnoma zbledelo Knafelčevo markacijo. V križišču čez dobrih 5 minut sva stopila na gozdno cesto (še vedno smer Janče). Tam je bila tisti dan prva Merjaščeva markacija, ki ni bila narisana, ampak je bila ploščica. Zapustila sva gozd in nadaljevala čez travnike mimo Tomaževe domačije (na prvi hiši je bila hišna številka Besnica 11a, na nabiralniku naslednje pa je pisalo Jančar 11) in transformatorske postaje Tomaž. Na obeh straneh makadamske ceste so bile ograje ob travnikih in sadovnjaku. Na desnem ovinku pri znamenju kakih 10 minut od križišča sva ostala na cesti, kakor je opisano v vodniku, Borovničeva pohodna pot pa se je odcepila levo. Na levi je bila tudi Merjaščeva markacija. V vodničku res piše, da si tam lahko pot skrajšamo za poldrugo uro, vendar markacije ob »bližnjici« vendarle nisva pričakovala. V bregu levo nad cesto je bilo nekaj domačij.

 

 

Čez 5 minut je za nekakšnim vodnjakom cesta postala asfaltna. V levo se je povzpela k hišam v Vnajnarjah, midva pa sva se spustila v desno. Ob cesti so bile redke Merjaščeve markacije. Šla sva mimo hiše 10 (pišejo se Končar, na maPZS pa piše Jančar), h kateri kaže smerna tablica kmetija ANDREJAC 1; to je prva domačija ob Sadni cesti. Pod njo je zbiralnik za vodo za zalivanje. Pri hiši 66 je stala krajevna tabla Besnica. Ob dovozu k hiši 48 sva opazila leseno »hiško« z nenavadnim napisom BA𝄞DOVNA. Po »razmetanosti« hišnih številk sklepam, da je to precej raztreseno naselje. Odpad ob cesti mu ni bil ravno v okras, a bilo je tudi marsikaj lepega: vijolice, lapuhi, pljučniki, mlečki, tudi regrat je že cvetel. Z leve je pritekel potoček in tekel dalje ob cesti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kakih 25 minut, odkar sva stopila na asfalt, sva za hišo 9a zavila levo na glavno cesto skozi Besniško dolino. Že preden sva zavila tja, so se nama pridružili knafelčki z Janč.  Med cesto in potokom Besnica so bili nagrmadeni kupi gradbenega materiala, vejevja, zemlje. Spremljali so naju knafelčki in Merjaščeve markacije. Po 5 minutah naju je presenetila velika hiša Besnica 4, prava graščina, ki pa že propada. Pri hiši 13 sva vprašala, kaj je to, in izvedela, da je bil tam nekoč mlin. Nasproti graščine sva krenila desno z asfaltne ceste in zapustila Merjaščevo pot. Na električnem drogu je bila poleg knafelčka še rumeno-modra vezistična markacija. Cveteli so spomladanski žafrani. Po kratki makadamski cesti sva dosegla asfaltno in pod Besnico 3 zavila desno nanjo. Vzpenjala sva se pod škarpo in desno spodaj videla del Besnice. Tudi ob tej cesti je bilo obilo cvetja: beli repuhi, množice pasjih zobov, podlesne vetrnice, samo modri pljučniki.

 

Cesta se je vlekla (ali poti res ni bilo mogoče speljati mimo nje?), a sva jo po slabe četrt ure vendarle zapustila pred zadnjo, najdaljšo serpentino. Po nekaj metrih kolovoza sva zavila na stezo desno v breg. Ob njej so se vrstili leseni količki z rumenimi vrhovi; najbrž označujejo potek kake napeljave. Nad seboj sva kmalu zagledala rob s cestno ograjo in hišami. Pod cesto sva zavila strmo levo, zapustila gozd in po dobrih 5 minutah prispela k avtu.