Dolina Glinščice drugič

Petek, 13. Dan kot vsak drug, nespametno bi ga bilo žrtvovati praznoverju. Vremenski obeti so bili najboljši na zahodu. V Krvavem Potoku sva vstopila v Italijo ter se odpeljala v Pesek (Pesi), kjer sva sledila smerokazu za Jezero (San Lorenzo). V borovem gozdičku sva zavila levo proti vasi Draga (Draga S. Elia). Parkirala sva na začetku kraja na parkirišču s kapelico na eni strani in z znakom za avtobusno postajo proge 51 na drugi.

 

 

S parkirišča sva odšla navzdol po cesti, pred Locando Mario desno in pred ograjo spet desno mimo razpadajočega obrata. Poleg belo-rdečih markacij poti 17 so se pojavile še rumeno-rdeče. S travnika nad vasjo sva stopila v borov gozd. Že od parkirišča naju je spremljal pisan muc, tako rejen, da najbrž ni pričakoval kakega priboljška, ampak mu je bilo verjetno dolgčas. Obrnil se je šele na drugi strani gozda.

 

 

Po 10 minutah se je najina pot 17 končala, kjer je z leve iz doline Glinščice (Val Rosandra) pritekla 1; nadaljevala sva po tej. Pojavile se še nama neznane rdeče-rumene markacije in belo-modre, ki označujejo Vertikalo SPD Trst. Dosegla sva rob nad Botačem in gledala v dolino; tam sva videla tudi pot, po kateri sva hodila pred petimi leti, kmalu pa še cerkvico sv. Marije na Pečeh (S. Maria in Siaris), nad katero se dviga Vrh Griže ali Mali Kras (Monte Carso, 455 ali 457 m ‒ očitno so tudi pri sosedih imena in podatki neenotni), in Trst s pristaniščem.

 

 

Med nizkimi bori in grmovjem sva se povzpela do možica, kjer sva bila najverjetneje na najvišji točki poti. Pri njem se odcepi stezica na M. Steno, kakor piše na kamnu, po naše na Grižo (442 m). Razgledi so bili prelepi, a zanje se je bilo treba ustaviti, da se ne bi spotaknila ob katerega številnih kamnov in skal, štrlečih iz steze. Pokazali sta se razgledišči nad zaselkom Zabrežec (Moccò), kjer sva bila med prejšnjim pohodom po dolini Glinščice, in pod Jezerom, ki sva se ga namenila obiskati tokrat. Na razglednih travnikih so se pasle koze. Nisva vedela, ali bi bolj občudovala njihove imenitne roge ali množice progastih žafranov, ki so se skrivali v visoki suhi travi. Sicer so se že poslavljali, a mnogi so bili še prav lepi. Alenka me je poučila, da so pri nas redki, saj rastejo samo na skrajnem jugozahodu države, zato jih še nisem videla. Tukaj pa toliko! Zaradi vsega tega je bil najin pohod precej podoben tistemu z Ajdo, saj sva (sem!) se kar naprej ustavljala.

 

 

Kljub petku so Italijani množično tekali in sprehajali pse. Stezic je bilo vse polno, a ker jih nisva poznala, sva raje sledila markacijam. Visoka suha trava se je nadaljevala tudi v gozdičku borov in nizkih krivenčastih listavcev, progaste žafrane pa so nadomestile vijolice. Potem sva stopila na plano in ob asfaltni cesti zagledala cerkvico. Sveti Lovrenc je kraju Jezero dal italijansko ime. Sprehodila sva se po asfaltu mimo gostilne Pri vodnjaku (Al Pozzo). Pred njo res stoji star vodnjak, pri njem pa se od ceste odcepi levo markirana pot 15; sklenila sva jo uporabiti nazaj grede. Za gostilno je precejšnje parkirišče, po vsem videzu javno. Ob ograji stoji zidan podstavek z razlagalnima tablama; italijansko, slovensko in angleško besedilo (tako tudi na vseh naslednjih tablah), slike in zemljevid v okviru projekta Z morja na Kras predstavljajo vas Jezero, bližnje razgledišče, Vrh Griže in pot.

 

 

 

 

 

 

 

Na koncu parkirišča se konča tudi vas. Cesta se spusti k naslednjemu parkirišču, kjer se ustavljajo obiskovalci razgledišča, morda pa tudi pohodniki, namenjeni k Pečini nad Borštom (Grotta Nera), kamor usmerja kažipot na drugi strani ceste. Razlagalna tabla pripoveduje o dolini Glinščice, okoliških vzpetinah in tamkajšnjem rastlinstvu. Razgledala sva se po dolini, bližnjih hribih in Tržaškem zalivu. Videla sva tudi makadamsko cesto, ki teče skozi predore po trasi nekdanje železnice, in betonsko cesto nad njo. Rož ni bilo veliko, le nekaj lopatic, krvomočnic in slokastoplodnih repnjakov, zato pa je razkošno cvetel rumeni dren.

 

Od razgledišča sva se odpravila po enki proti Pečini nad Borštom. Redke oznake so naju pripeljale do križišča s potjo 49A, onkraj njega pa se je najina pot odcepila desno in se kmalu iztekla na makadamsko cesto. Tam ni bilo nobene oznake, kam naprej. Nekaj deset metrov desno sva odkrila, da priteče na isto cesto tudi pot 49A. Dalje po cesti sva prišla na parkirišče, ob katerem naju je kažipot za pečino poslal nazaj; tako sva po ovinkih izvedela, da bi bila morala na cesto zaviti levo. Poslej sva se držala kažipotov k pečini, niti sanjalo pa se nama ni, koliko je do nje. Eden izmed kažipotov je bil obrnjen dvoumno napol v levo, tako da nisva vedela, ali kaže tja (v levo se je res odcepila markirana steza) ali na dosedanjo cesto, od tu spet označeno z 1. Odločila sva se za slednjo in po njej prikorakala do nizke kamnite ograje, skozi katero se je cesta še nadaljevala. S tamkajšnje razlagalne table Dobrodošli v deželnem gozdu Bazzoni (Pirčeva dolina) sva izvedela nekaj o umetnem borovem gozdu, in s še ene o rastlinstvu, ne pa, kam morava in kako daleč je še do cilja. Pri drugi je pot 1 zavila desno, kažipot k pečini pa je še vedno kazal naprej.

 

 

 

 

 

 

 

 

Kmalu za naslednjim kažipotom sva zagledala nekakšen vhod. Pred njim je stalo poltovorno vozilo in iz gozda je bilo slišati hrup. Prebrala sva razlagalni tabli o kalih, preizkuševalni parceli in Pečini nad Borštom in spet o rastlinstvu ter se vpisala v vpisno knjigo. Zgodovina jame je popisana samo v italijanščini. Podala sva se po potkah med drevesi in drugimi rastlinami, opremljenimi z latinskimi imeni. Gozdarji so urejali okolico velikega kala, jama pa je bila uradno zaprta, čeprav je bila dejansko odprta in je pred njo nekdo sedel. Morda je čakal napovedane obiskovalce (pečina je odprta vsako prvo nedeljo v mesecu; vsaj 15-članske skupine se lahko napovejo najmanj 48 ur prej). Po številnih klopeh sva sklepala, da sem prihajajo večje skupine učencev in drugih obiskovalcev.

 

 

Vrnila sva se do odcepa markirane steze, pri katerem stoji dvoumni kažipot. To je pot 1, ki kmalu zavije levo, a midva sva nadaljevala naravnost in stopila iz gozda na rob nad Trstom. Toliko da nisva padla v eno številnih kraških jam, ki se je neoznačena (nezavarovana) skrivala v suhi travi. Sede na toplih skalah sva si privoščila razgledno malico. Tudi tu so cveteli drenovi grmi. Opoldne so zadoneli tržaški zvonovi.

 

 

Znova sva poiskala pot 1 in ta naju je kar hitro pripeljala na makadamsko cesto, vzporedno tisti, po kateri sva hodili tja grede in na katero sva se zdaj vrnila pri markaciji na kolu, založenem s kamni, da lahko stoji. Tokrat je nisva zapustila po poti prihoda, ampak sva uporabila zjutraj najdeni odcep 49A. Na že znanem križišču s potjo 1 nisva zavila nanjo, temveč sva jo prečkala. Skozi tesen skalni usek in mimo jame s številko 1685, ki ima »vrata« in »okno«, sva se spustila pod stene. Blizu je še jama 492, pred katero stojijo miza in klopi. Nekaj minut niže slab napis na skali Sentiero B. Biondi usmerja levo, midva pa sva nadaljevala naprej navzdol do plezališča Rose d'inverno. Na steno nad skupino klopi in jamo 5228 z ozkim trikotnim vhodom je pritrjena kovinska lestev. Kažipota 49A, ki sta kazala naprej v Boršt (San Antonio in bosco) in nazaj na Jezero, naju nista zanimala, zato sva jo ubrala po neoznačeni potki, ki se je spuščala v levo. Ob njej so cvetele bele in vijoličaste vijolice.

 

 

Pristala sva na asfaltni cesti in se napotila se navzgor proti Jezeru. Možic ob cesti nama je zbudil radovednost, kam vodi strma potka, na katero opozarja. Pripeljala naju je pod steno, po kateri so napeljane jeklenice; varnostni napotki so v italijanščini, nemščini, francoščini in angleščini, v slovenščini pa ne. Potem sva po cesti v nekaj minutah znova prišla do razgledišča pod Jezerom. Najprej sva hotela nadaljevati po Vertikali, a ker je zavila navzdol, sva podvomila, ali naju bo pripeljala, kamor želiva, zato sva se vrnila v vas.

 

 

Pri starem vodnjaku sva zavila desno na pot 15. Po ozki skalnati grapici in po »tlaku«, ki vztrajno prepereva, sva se spustila do razcepa; levi krak je tekel naravnost, desni se je spuščal. Možic nama je »svetoval« zgornjega, pozneje pa ga je dopolnila še markacija. Ravno ko sva se začela čuditi, zakaj se tudi ta steza obrne navzdol, sva se spet znašla na razcepu: levo gor, desno naravnost. Pravi je bil desni krak. Od naslednjega razcepa se je levi krak (Vertikala) vzpenjal, desni (pot 15) pa nadaljeval naravnost. Napis na drevesu Vedetta nama je povedal, da Vertikala prihaja od razgledišča, torej sva se prehitro »ustrašila«, ker se je spuščala, saj bi naju bila očitno pripeljala prav sem. Izbrala sva pot 15, ker sva pričakovala, da bova tako prišla do križišča s 17 in od tam k avtu. Brez zemljevida se v tej množici poti ne bi bila znašla, čeprav se najverjetneje ne bi bila ravno izgubila.

 

Po petnajstici sva sestopila na betonsko cesto, eno »nadstropje« nad traso nekdanje železnice, kjer je zdaj makadamska cesta. Pri nekdanjem železničarskem objektu, v katerem ima alpinistična zveza Furlanije Julijske krajine alpinistično šolo Emilia Comicija, sta se cesti križali. Nadaljevala sva po makadamu. Izpred prvega predora vodijo navzdol stopnice proti Botaču, naprej pa kaže kažipot Draga. Za predorom je na levi jama 929 in vidi se že drugi predor. Pred njim piše, da bo čez 70 m državna meja, za njim pa, da bo čez 10 m. Kolesarjev in tekačev je kar mrgolelo. Pozornost so nama zbudile slikovite skale pod cesto, v bližini katerih sva opazila še razvaline gradu Fünfenberg (Vikumberg). Levo v gozdu je »kazala hrbet« mejna tabla z napisom, da smo 20 m od meje, na nasprotni strani ceste pa mejni kamen 81/27. Ker sva preveč pasla zijala, sva izgubila markacije. Jani je po zemljevidu ugotovil, da se je to zgodilo že pred gradom, pri enem izmed predorov, zato sva obrnila. V Drago bi bila lahko prišla tudi po tej cesti ali po katerem številnih odcepov v pravo smer, a sva hotela videti, kod teče označena pot. Vrnila sva skozi oba predora in nasproti table 70 m pred mejo našla jasne oznake za odcep. Pognala sva se v strmi breg; v ključih in čez skalne stopnice sva v dobrih petih minutah prisopihala do stika poti 1 s 17, od koder sva pot do avta že poznala.

 

Petek, 13. marca, pravzaprav ni bil dan kot vsak drug, ampak je bil celo lepši od prenekaterega.

 

Plezanje in hribolazenje nad Glinščico

Glinščica (po domače ji menda rečejo tudi Klinšca)/Rosandra in hribi nad njo so naju navdušili že pred leti, zadnjega februarja pa sva se v Marjanini družbi lotila še tamkajšnje najlažje ferate. Parkirali smo pod vasjo Jezero/San Lorenzo, kjer je majhno parkirišče z razlagalno tablo o dolini Glinščice/Val Rosandra, od koder je le nekaj metrov do razgledišča na rečno dolino in tržaško pristanišče. Tam sva bila že dvakrat, prvič leta 2015 sama, drugič lani z Magdo.

S parkirišča smo se spustili po asfaltni cesti. Kar kmalu smo pri možicu zavili desno z nje pod skale, kjer so bile na stenah table o plezališčih in smo zagledali prve jeklenice. Pred steno, po kateri je speljana ferata Bruna Biondija, smo zavili levo proti naslednji, Čički steni. Mimo začetka ferate Nos/Il Naso smo po slabe četrt ure prispeli do mize in klopc na začetku ferate Zimske rože/Rose d'inverno. V Planinskem vestniku 4/11 v rubriki Z nami na pot piše, da potrebujemo za to zavarovano plezalno pot 15‒30 minut, v Mašerovih Zavarovanih plezalnih poteh pa 30‒45 minut. Po Vestniku je to zelo zahtevna označena pot (ni črkovnih ocen); pri Mašeri imata Biondi in Nos oceno težavnosti C/D, za Rože pa pravi, da so za stopnjo lažje; v nekem italijanskem viru, posvečenem temu območju, je ocena PD = poco difficile (srednje težka nadelana pot z žlebovi in kamini, navpičnimi prehodi in izpostavljenimi mesti, zavarovana z jeklenicami, klini in kovinskimi lestvami). Izhodišče smo zapustili po približno 10-metrski pritrjeni lestvi, katere dobra lastnost je, da se ne ziblje (mogoče se ji je tudi ogniti po deloma zavarovani poti desno od nje). Nad lestvijo nas je čakala nekoliko porasla skalna polica, kjer so se začele jeklenice. Te so nam pomagale skozi zajedo, čez streho, po zračnem razu in čez ploščo. Vmes smo se ustavljali zaradi razgledov in fotografiranja. Marjana tudi tokrat ni bila prikrajšana za srčke; kar nekaj kamnitih je spet našla, eden pa je bil narisan prav pod najbolj izpostavljenim delom poti. Preplezali smo jo v 40 minutah. Ko je bilo plezanje za nami, smo se po markirani enki v četrt ure vrnili na parkirišče.

Izpod Jezera smo se odpeljali v Boljunec (po domače B'lunc)/Bagnoli della Rosandra k najniže ležeči planinski koči v Italiji (okrog 80 m), ki se imenuje po tržaškem jamarju, alpinistu in vsestranskem športniku hrvaškega rodu Mariu Premudi (1901‒1931). Te kraje sva spoznala že leta 2008. Odpravili smo se nazaj po cesti, po kateri smo se pripeljali, in zavili levo med hiše, še vedno po asfaltu. Šli smo mimo table z zemljevidom Kugyjeve poti ter dvema okroglima bronastima reliefoma: na enem je bil upodobljen Julius Kugy, na drugem njegove orgle, gore in cvetica (morda je mišljena Scabiosa trenta, čeprav ji ni ravno podobna). Po desni strani Steze prijateljstva je tekel rimski vodovod, po levi Glinščica, onkraj doline pa se je dvigal skalnat rob z razglediščem. Na koncu asfalta je bila pot zagrajena z leseno ograjo. Na treh betonskih stebričkih je pisalo ESCAI XXX OTTOBRE TRIESTE (na spletni strani tržaške sekcije CAI piše, da se imenuje po 30. oktobru 1918, ko je Trst po prvi svetovni vojni pripadel Italiji).* Na srednjem je bila belo-modra markacija Vertikale, 250 km dolge poti SPD Trst s tromeje v zahodnih Karavankah do vznožja Tržaškega Krasa. Na desnem stebričku je bila planinska rdeče-belo-rdeča z 1.

 

Stopali smo po gozdu. H Glinščici so bile speljane stopnice in ob njih so bili trije kažipoti (vsi na naši poti so bili dvojezični): dva nazaj k Premudovi koči, v Gornji konec/Bagnoli Superiore in k razgledni točki pri Zabrežcu/Vedetta di Moccò, eden pa naprej k Sv. Mariji na Pečah (na zemljevidu Mati Božja na Pečeh)/S. Maria in Siaris, v Botač/Botazzo in na Vrh Griže/Monte Carso. Desno se je od naše poti 1 odcepila 39 (tedaj še nismo vedeli, da se bomo po njej vrnili), nasproti so ob rečici stali miza in klopi. Ob vodi so posedali sprehajalci in izletniki na majhnih piknikih ali kar tako. Po mostu smo prestopili potok Na opoki/Rio del Crinale (crinale = greben) in na drugi strani se je kamnita steza začela vzpenjati. V četrt ure nas je pripeljala na križišče s tremi kažipoti, od koder smo nadaljevali navzgor po poti 1 (desno se je odcepila 25). Pripeljala nas je iz gozda in kamnito-peščena steza je poslej tekla med redkimi nizkimi drevesi in grmi. Na strmih pobočjih nad Glinščico smo opazili nekaj koz. V daljavi pred seboj smo že videli Comicijev vrh in Sv. Marijo. Po 20 minutah smo prispeli na križišče s potjo 13, ki teče mimo cerkve, in prvič za kratek čas zagledali 40-metrski slap Supet. Po gruščnati poti, ponekod podprti s škarpo in opremljeni s stopnicami, smo šli mimo še enega odcepa desno k cerkvi. Kakih 10 minut za zadnjim križiščem smo se ustavili nad slapom. Sedeli smo na skalah ob poti, malicali, klepetali in uživali v razgledih.

Po počitku smo se vrnili k odcepu proti cerkvi in se v 10 minutah povzpeli k njej (235 m). Stoji pod grebenom Počivenca (po domače Comicijev greben)/Crinale. Po izročilu so jo v srednjem veku sezidali benediktinci, ki so imeli ob Glinščici enega izmed mlinov, po legendi pa je njeno gradnjo naročil sam cesar Karel Veliki. Nekaj znamenj kaže, da je bila sprva romanska, v 17. stol. pa je bila barokizirana. Sedanja stavba je iz leta 1647 (letnica je vklesana na kamnitem vhodu), ko so prvotno obnovili in morda tudi povečali. Med prvo svetovno vojno je bila poškodovana in je zdaj zelo skromna.

Nad cerkvijo smo se po markirani strmi gruščnati in skalnati poti 13 povzpeli ob prej omenjenem grebenu in v kake četrt ure dosegli Comicijev vrh/Cippo Comici (343 m; cippo = nagrobni steber), na katerem je poleg piramide v spomin alpinistu in jamarju Emiliu Comiciju (1901‒1940) še več spominskih plošč. Z vrha se je pot 13 nadaljevala vzdolž grebena. Strmo smo se spustili na prečno 25 in se povzpeli levo po njej skozi sončen listnati gozd, porasel z »dolgolaso« travo. Naleteli smo tudi na rumeno-rdečo markacijo 15. Cveteli so blagodišeči telohi, trobentice, spomladanski žafrani. Po plitvem jarku smo v slabih 10 minutah prispeli na križišče na sedlu Sela/Sella di Monte Carso pod hribom Mali kras/Monte Carso. Pri tablici Via Alpina in kažipotih smo zavili desno (Gradišče/Castelliere in Razgledna točka nad Krogljami/Vedetta di Crogole). Takoj je sledil razcep: levo je tekla pot 25, desno 38. Na novejših zemljevidih (Tabacco 47) poti 38 ni več, je le 39; kmalu sta se na nekem drevesu pojavili obe številki skupaj. Na desni zemljati, kamniti, koreninasti in precej ozka stezici, ki je tekla med suhimi in zelenimi šopi trave, se nam je kar kadilo izpod nog, v mokrem pa mora biti hudo blatna.









Na naslednjem razcepu je imela leva pot številko 38, desna (naravnost) 39. Zavili smo levo navzgor in po melišču; tudi tam so bile rumeno-rdeče markacije, tokrat s številko 18. Stopali smo po pobočju Velikega vrha/Castelliere del Monte Carso (438 m; na spletu sem našla fotografijo s to nadmorsko višino in z napisom Gradišče Vrh Griže/Castelliere di M. Carso, torej ima hrib očitno dve imeni). Nismo se povzpeli na vrh, ampak smo se začeli kmalu spuščati. Čez četrt ure smo se ustavili na razglednem kraju, kjer smo se zaklepetali s Primorcem, ki piše rubriko Pohodniški namig v mesečni reviji Novi svet.** Razgovoril se je o hribih, kamor hodi dvakrat na mesec, kje vse je že bil in kaj zmore. Ni vedel, kaj pomenijo oštevilčene rumeno-rdeče markacije (nekateri domnevajo, da gre za gozdarske oznake) in tudi številk planinskih poti ni poznal, bil pa je prepričan, da ve, po kateri poti moramo dol.

Morda ga nismo prav razumeli, a ko smo se od križišča naše dotedanje poti 38 in prečne 39a spustili po razglednemu pomolu z možicem na koncu, oznak za pot 38 ni bilo več. Izkazalo se je, da tam ne moremo v Boljunec, saj se je pomol prepadno končal. Ker smo imeli tudi starejši zemljevid, smo med vračanjem na zgornji del pomola vztrajno iskali nadaljevanje poti 38 in odkrili zaraščeno stezo v desno. Toda markacije ob njej so bile premazane ali zbrisane in ker nismo vedeli, ali je pot opuščena ali podrta, raje nismo tvegali. Spoznali smo, da moramo levo po poti 39a. Spustili smo se po gruščnatem pobočju in se po dobrih 10 minutah na Srebrnjaku priključili poti 39, ki je pritekla z desne. Nedaleč pod stikom poti smo naleteli na izvir Bukovec/Sorgente Bucavez. Na eni tablici smo prebrali njegovo slovensko ime (tudi vklesano v skalo), na drugi pa je pisalo »E. Boegan« SAG 21. 5. 1983; Tržačan Eugenio Boegan (1875‒1939) je bil raziskovalec kraških jam (SAG = Società Alpina delle Giulie). Zaradi strmine nam je na drobirju precej drčalo. Čez 25 minut se je pri mostu in klopcah za piknik naša pot 39 iztekla na izhodiščno 1. Čez 10 minut smo bili pri avtu.

Marjani so bili dolina Glinščice in hribi okrog nje prav tako všeč kot nama. Vreme nam je bilo nadvse naklonjeno ‒ sončno in toplo, zdaj (v maju!) pa malodane zmrzujemo. Tako je spomin na Glinščico še lepši.

* Mladi zamejski zgodovinar in alpinist Jernej Šček pri tem imenu opozarja: »Na italijanskih tleh zloglasen datum, ki odzvanja fašizem. Tega dne leta 1922 se je Mussolini povzpel na Kvirinalski grič in od kralja Viktorja Emanuela III. izsilil sestavo nove fašistične vlade.« (PV 7‒8/2019)

**  Opis doline Glinščice je bil objavljen v letošnji marčni številki Novega sveta. Avtor: Robert Hlede.