Štegovnik za gobarje

S patagonci sva se že dolgo dogovarjala za vzpon na Štegovnik, a uskladiti toliko ljudi je umetnost. Še ko smo Damir in Željko iz Hrvaške, Helena in Janez izpod Blegoša in midva 16. septembra čakali na zbornem mestu v Tržiču, je Mitja poslal sms, da ga ne bo, ker mora na trgatev, pa se prej ni spomnil. Vendar je tudi pol ducata udeležencev dovolj, če je družba dobra – in bila je. Iz Tržiča smo se odpeljali v Medvodje, saj je Jani izbral pot mimo Štegovniškega slapu.

Pot sem opisala že prejšnjikrat, a saj veste, da nobena ni vedno enaka. Prva novost je bilo obnovljeno znamenje v spomin Petru Koširju. Zdaj lepo čitljivi napis je razkril, da je mož umrl 4. (ne 7.) julija 1944. Jani se na vse rad čim bolje pripravi, če ima »goste« kot tokrat, pa še temeljiteje. Zaradi možnosti, da bi se po vrnitvi s Štegovnika hoteli ustaviti v Dovžanovi soteski in/ali Jelendolu (Putrhofu), sva si prvo po daljšem času ponovno ogledala, prebrala pa sva tudi knjigo Bojana Knifica Bornovi v Tržiču. Pričevanja o življenju tržiških baronov (Založba Narava d.o.o., Kranj 2016), iz katere sva izvedela, da se je Peter Košir z Gozda pri delu na visokem nosilcu Bornove žičnice močno udaril v komolec, padel z nosilca in umrl. Znamenje je oskrbovala žena, pred kratkim pa so ga obnovili vnuki.

Seveda smo se ustavili pri Štegovniškem slapu (870 m), kjer nas je presenetila nenavadna zanimivost. Vhod v betonski objekt, ki je ostal od nekdanje elektrarne, je bil zagrnjen s črno zaveso, ob njem pa sta visela obvestilo o cameri obscuri in prošnja, naj ne vstopamo, dokler inštalacija ni dokončana. Pokukali smo noter. Pozneje sem se poučila, za kaj gre: to je del projekta KUD Veseli umetniki »Med naravo in umetnostjo 2018«.

Naslednji postanek je bil pri lovski koči Mantova (1010 m). Na stranišču ni bilo več svarilnega znaka; očitno so ga spravili v red in najbrž je bilo prav zato zaklenjeno. Nekoliko smo se osvežili in odložili plast oblačil, nato pa pod kočo prestopili potok. Po poseki na drugi strani smo zagazili v mokro travo. Nenadoma smo zagledali prvi par jurčkov. Bila sta tako namočena, da nista bila uporabna, a kaj kmalu se je pokazalo, da nista sama. Ko smo prišli do grape, posejane s skalami, je Helena ugotovila, da je pri koči pozabila očala. Janez se je kavalirsko vrnil ponje, mi pa smo medtem nabirali gobe. Patagonci so se izkazali za prave gobarje: s seboj so imeli nožičke in vrečke iz blaga. Medtem ko smo čakali Janeza, smo bili silno zaposleni. Da najdem jurčka celo jaz, ki nanj prej stopim, kot ga zagledam, pove vse. No, kot gostitelja jih nisva nabirala zase, ampak sva jih pomagala iskati drugim. Janez se je vrnil brez očal in se tudi lotil nabiranja. Jurčkov je bilo toliko in številni že zanič, da je bilo očitno, da ljudje tod ne hodijo, torej tudi Heleninih očal, kjerkoli že so, ne bo nihče pohodil. Medtem je izgubila še palice. Ker nima očal, je nekdo hudomušno pripomnil. In koliko gob bi šele nabrala, če bi imela očala, je dodal Damir. No, preden smo nadaljevali pot, so se našle tudi palice.

Ko smo prišli do gozdne ceste, je bilo jurčkov konec, za tintnice pa sem se zanimala samo jaz, a le zaradi fotografiranja. Močeradu, ki smo ga srečali, je bila ‒ kakor pove že njegovo ime ‒ vlaga v gozdu brez dvoma všeč, naša družba pa očitno ne, zato se je skušal skriti v prvo luknjo. Do obračališča smo hodili po cesti, tam pa zavili levo na kolovoz. Malo preden ga je bilo konec, je spet zadišalo po jurčkih, vendar jih še zdaleč ni bilo toliko kot na Mantovi. Nato se je končal še kolovoz in zagrizli smo v brezpotni breg, na katerem smo bili deležni pravcate aromaterapije, saj je v zraku, ogretem od sonca, prijetno dišalo po posušenih zeliščih.

Pri možicu na štoru in velikem mravljišču smo dosegli markirano pot s planine Javornik na Štegovnik in nadaljevali levo po njej. Potem je z desne pritekla še pot čez Močnikovo sedlo in do naravnih oken je bilo le še nekaj korakov. Čeprav sva jih videla že nekajkrat, se nama zdijo še vedno zanimiva in se nisva motila, da bodo všeč tudi drugim. Ko so vsi pogledali ali zlezli skozi vsa, smo se odpravili proti končnemu cilju. Skozi zadnje okno smo se spustili pod steno in odvijugali najprej na predvrh (1684 m), z njega pa po grebenu na vrh (1692 m). Najboljši razlagalec razgledov je bil Zagrebčan Damir, saj je ne enkrat prehodil večino tistega, kar se vidi z razglednega Štegovnika, in tega ni malo.

Po okrepčilu in počitku smo se vrnili v dolino po isti poti. Preden smo še enkrat zlezli skozi okna, smo se ustavili pod visoko steno, kjer se je Janez spomnil, kako ga je sin alpinist popeljal po Severni steni na Triglav, in to opisal sila doživeto. To je zame nedosegljiv podvig, poslušam pa rada. Med vračanjem sem našla še en gobji prizor: s prašnicami posut trhel panj. Preden smo se začeli spuščati proti Mantovi, smo ob gozdni cesti naleteli na možaka, ki je bil kljub polni košari jurčkov videti nekam sitne volje. Najprej se je začudil, od kod smo se vzeli, potem pa se je pridušal, da je to »živi dolgčas«, toliko gob. Da jih ima že čez glavo in jih bo nesel kar sestri, naj jih tam pojedo. Tako čudnega gobarja pa še ne! 

Pri koči Mantova se je izkazalo, da je imel Janez pomanjkljiva navodila, saj je Helena takoj našla očala. Nič se jim ni zgodilo, ker v tistem gozdu ni bilo žive duše, tudi nazaj grede ne. Če odštejem gobarjenje, smo za pot porabili toliko časa kot prejšnjikrat midva (tja 2.45, nazaj 2.15), sicer pa smo opravili cel »šiht«, zato smo soglasno sprejeli predlog (čigavega, ni tako pomembno), da smo si zaslužili pivo. Tako sta bila Dovžanova soteska in Jelendol preložena za nedoločen čas, ampak patagonci bomo zagotovo še skupaj hribolazili.

Tolsta Košuta z romantičnim dodatkom

Konec lanskega leta naju je Janijev bratranec Tomaž presenetil z razkritjem, da bi rad dokončal SPP. Sploh nisva vedela, da hodi v hribe! Domenili smo se, da pojdemo kdaj tudi skupaj. Tako smo se 2. junija odpravili na Tolsto Košuto. Z Janijem sva tam že bila (takrat še na Mali Košuti in Plešivcu) in sva upala, da bo všeč tudi Tomažu. Skozi Tržič in Dovžanovo sotesko smo se zapeljali do Jelendola, od tam pa v Medvodje, kjer smo zavili levo na gozdno cesto in na križišču pri Košutniku desno. Parkirali smo pri majhnem kamnolomu na kraju, imenovanem Pod Krnico (1250 m).

 

S parkirišča smo se odpravili dalje po cesti mimo skale z napisom Košut. turn, markacijo in puščico naprej. Od ceste se je že po nekaj metrih odcepil kolovoz levo navzgor v gozd; na oguljeni smerni tablici je pisalo Dolga njiva 20min in Košutnikov turn 2h. Potem ko smo prestopili potoček, ki je tekel čez kolovoz, smo se povzpeli po lesenih stopnicah na blatno stezo, označeno s kažipotom Pastirska pot Dolga njiva. Bilo je očitno, da se vzdrževalci poti trudijo zoper blato, čisto ukrotiti pa ga ne morejo. Razveselila me je prikupna naravna »ikebana«: smrečica, rastoča v votlem panju. Po mostičku smo prestopili potok in se potopili v teman smrekov gozd. Čez četrt ure sta z desne od spodaj pritekla dva kolovoza in se križala. Po levem kraku smo se povzpeli do naslednjega križišča, s katerega smo na levi zagledali lično lovsko hišico, desno je tekla gozdna cesta (smerna tablica Brsnina Jezersko), mi pa smo jo ubrali naravnost naprej čez strugo.

Dobrih 5 minut nad križiščem kolovozov smo prispeli na planino Spodnja Dolga njiva (okrog 1400 m). Pri lesi sta nas pozdravila običajni napis Zapiraj ogrado! Krave! in nekoliko neobičajna moderna lutkasta frajla v hribovski opravi s slovensko-angleško-nemškim opozorilom Dragi pohodnik, od tu naprej greš lahko samo s primerno gorniško opremo. Pa še ena tabla nas je čakala: Spoštovani gostje planine Dolga njiva! Tudi krave smo mame in se bojimo za svoje teličke, ker jih imamo rade zato ne hodite med nami še posebno ne s psi, ker nas spominjajo na volka in smo lahko agresivne! Lep planinski pozdrav Mmuuuu. Pojavile so se mejne markacije. Mimo smerne tablice nazaj Medvodje Brsnina in kažipotov levo Košutnikov turn 1h 30min, Tegoška planina 1h 30min, Planina Pungrat 2h, Dom na Kofcah 3h 30min, naravnost Zgornja Dolga njiva 30min, Košutnikov turn 1h 45min, Sedlo Potok 2h 30min smo prikoračili do stavb in ograd na planini. Na travnikih so cvetele nokote, grebenuše in druge rože, više tudi spomladanski in clusijevi svišči.

 

Nad malim planinskim naseljem smo se povzpeli v breg in še za nekaj časa v gozd. Brnele so žage, ker so krčili ruševje, po planini so vozili avtomobili, na več mestih je bilo slišati ropot orodja in glasove ljudi. Na Zgornji Dolgi njivi smo mimo kažipota na 1580 m desno Sedlo Potok 2h ob skali z napisom Košut. turn in puščico naprej po dobrih 40 minutah prišli do »neuradnega« lesenega kažipota levo Tolsta Košuta. Tam smo zapustili kolovoz.

 

Čez travnike smo se po nemarkirani stezi napotili navzgor proti mejnemu grebenu od Košutnikovega turna/Koschutnikturm prek Gamsovk/Freibachwand in Obličev/Dobrowaspitzen do Tolste Košute/Dicke ali Breite Koschuta. Sredi pobočja so stale kovinske stopnice neznanega namena, s katerih je bil lep pogled navzdol, naravnost na Plešivec. Više smo se pretikali med ruševjem. Kjer je grmovje odstopilo več prostora travi, so cveteli spomladanski in clusijevi svišči, dlakavi oklepi, alpske velese, navadni slečniki, zlatice, modre grebenuše, alpske mastnice, marjetice. Po dobre četrt ure smo čez pašniško ograjo zagledali skalnato-gruščnate Meli. Naprej smo se vzpenjali ob ograji in se veselili čedalje večje cvetlične ponudbe: ranjakov, pogačic, špajk, avrikljev, wulfenovih jegličev, dišečih volčinov, trilistnih vetrnic, pirenejskih kamnokrasov. Kar nekaj časa smo po ostrem grušču med suho travo v ključih premagovali strmo pobočje. Sicer neoznačena steza je bila dovolj razločna. Hodili smo po slovensko-avstrijski meji, zato smo naleteli tudi na mejne kamne. Čez 55 minut smo stopili na vrh, ki ‒ čeprav pot ni označena ‒ premore vpisno skrinjico in žig (na njem in novem zemljevidu Karavanke 2055 m, po starem 2057).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Razgled je bil širen: na zahodu je najbolj izstopal Košutnikov turn, na severu smo prepoznali Setiče/Freiberg in Obir, daleč na jugovzhodu so se vrstile Kamniško-Savinjske Alpe od Strelovca do Krvavca. Z glavnega vrha smo se podali še na zahodnega, nižjega, do katerega je le četrt ure. Med njima smo se ustavili pri naravnem oknu s pogledom na dolino pod Setičami. Ko smo se vračali na glavnega, nam je pripravil prijetno presenečenje par belk; čeprav so te ptice zelo plahe, smo ju lahko kar dolgo opazovali. V zavetju pod vrhom so sedeli trije planinci s psom, saj je zgoraj mrzlo pihalo.

 

 

 

 

Tolsto Košuto smo zapustili sprva po poti vzpona. Navzdol je bila nekoliko nevarna za zdrs. Pri ograji čez 25 minut pa se nismo spustili desno, od koder smo prišli gor, temveč smo nadaljevali po robu ob njej. Preplezali smo jo (pri lesi je bila podrta), kmalu zagledali mejni kamen XXIV/30 in po četrt ure prišli do zarjavelih smernih tablic nazaj Tolsta Košuta (nemarkirana pot) in naprej Planina Dolga njiva 30 min ter rumenih avstrijskih planinskih kažipotov. To je bilo Orlovsko sedlo/Adlersattel ‒ tako v vodnikih (1680 m), na tablici pa Orlovo (1672 m). Ker sva tam že bila, je Jani ugotovil, da so kažipoti zdaj obrnjeni narobe (desna slika; na levi iz leta 2011 prav). Dvojezična tablica nas je opozarjala: Zavetje gamsov – popotniki zadržite se mirno! Prestopili smo ograjo in se spustili proti Mali Košuti. Na desnem ovinku se je stezica pognala navzgor med ruševje, travnat kolovoz pa je zavil desno navzdol. Po njem smo sestopali ob ograji; ne enem kolu je bila celo markacija. Čez četrt ure, na vrhu Zgornje Dolge njive, je padla odločitev, da ne pojdemo na Malo Košuto.

                                                           

                                                                        Čez 10 minut smo pri lesenem kažipotu zašpilili klobaso. Mokrotni svet pod vodnim zajetjem je bil kot nalašč za vodoljubne kalužnice. Čez 25 minut smo se ustavili na planini Spodnja Dolga njiva, kjer gojijo gosi, race, purane, prašiče, ovce in krave. Pročelje koče krasijo rogovje, zvonec, živahna tabla o Orlovi poti in poslikano znamenje, posvečeno Mariji Snežni. Poleg vsega drugega premorejo tudi Gujsa bar. Privoščili smo si kislo mleko. Od avta nas je ločilo le še četrt ure hoje.

 

 

 

 

 

Po dobrih šestih urah (slabih štirih in pol hoje) še nismo bili posebno utrujeni, zato sva z Janijem sklenila končno poiskati znamenje Bornovima uslužbencema, ki ju je prepovedana ljubezen pognala v smrt. Jelendol sva že »vzela«, vendar pri iskanju znamenja nisva bila uspešna. O tej romantični, a žalostni zgodbi sva brala v knjigi Bojana Knifica Bornovi v Tržiču. Pričevanja o življenju tržiških baronov (Založba Narava d.o.o., Kranj 2016)* in na spletu. Vedela sva le to, da se moramo nazaj grede ustaviti v Jelendolu pri prvi hiši na desni, Za Kajžo, in se nekje na nasprotni strani ceste povzpeti v gozd. Zdaj je imel Tomaž priložnost spoznati najine »obplaninske dejavnosti«, ki nama pogosto popestrijo hribolazenje. Precej po naključju sem opazila stezico, katere začetek se je skrival v grmovju kakih 100 m nazaj od hiše proti Medvodju, zato tudi stopničk nismo videli. Više razločna potka z že podrto ograjo in celo z jeklenico nas je po nekaj težavah zaradi podrtega drevesa pripeljala do znamenja, pritrjenega na drevo. Fotografijo mladega para in sliki angelov je žal načela vlaga. Že velikokrat videno: z navdušenjem ustvarjeno propada, ker zmanjka navdušenja za vzdrževanje.

 

S svojim prvim skupnim hribolazenjem smo bili zadovoljni, zato smo sklenili, da pojdemo še kdaj družno v hribe. Za konec pa še Tomaževa panoramska slika Tolste Košute z okolico, kakršnih midva ne znava posneti.

 

* Odlomek iz knjige: »Franc Müller, rojen na Bistrici pri Rožu na Koroškem 8. oktobra leta 1909, je bil pri Carlu Bornu gozdarski pripravnik, Marija Ogris, rojena 28. maja 1908 v Borovljah na Koroškem, je bila pri njem sobarica /.../ Franc in Marija sta bila /.../ leta 1931 stara 22 in 23 let. Mlada, zaljubljena, a različnih stanov. Franc /.../ je bil namreč iz premožne in ugledne nemške družine, Marija /.../ iz preproste slovenske družine pa je na gradu opravljala hišna dela. /.../ Nekega dne /.../ ju je na zmenku zalotila Maria Renata /Bornova žena/ in jima naročila, da se morata naslednje jutro oba zglasiti pri njej. Ker sta vedela, da njune ljubezni ne starši ne ljudje iz okolice ne odobravajo in ker sta se ustrašila posledic svojih dejanj, sta se oba podala v smrt. Pred jutrom sta odšla v gozd, kjer je on ustrelil najprej njo, potem še sebe. Za nastalo nesrečo je bilo Marii Renati, ki je bila sicer dobrega srca, izjemno hudo, zato je naročila, naj ju pokopljejo skupaj. Pokopana sta na tržiškem pokopališču /.../, grob je še vedno redno vzdrževan /.../. Pokopali naj bi ju v dveh ločenih jamah, a je dež zemljo razmočil, da sta se jami združili in so ju pokopali skupaj /.../ V spomin na tragični dogodek stoji znamenje v Jelendolu za zadnjo hišo, za Kajžo. /.../ Elizabeth /ena od Bornovih dvojčic/ je priskrbela nosilni les, ograjo in pot do znamenja. 28. oktobra 2006 ob 13.30 je znamenje blagoslovil župnik Roman Starc /.../«