Dve planini in en hrib: Ravni, Travnik in Podbevška peč

Za lanski 18. februar sva si izbrala dve planini med Črnivcem in Menino planino, za izhodišče pa Črnivec (S 46.260768, V 14.702419). Nasproti gostišča GTC 902 sva si ogledala spomenik Kamniškemu bataljonu, ki je 16. junija 1942 uničil tamkajšnjo okupatorjevo postojanko, ter razlagalni tabli o tematskih poteh in vsakršni ponudbi v okoliških krajih. Kažipot nama je povedal, da je do planine Ravni uro in tričetrt, do planine Travnik pa dve in četrt. Prelaz je izhodišče še za Veliki Rogatec (4.40), Lepenatko (3.30), Vrh Kašne planine (1.30) in seveda Menino (4.00). Na Črnivec priteče tudi Tomanova pot iz Nove Štifte (2,9 km).

 

Odpravila sva se po markirani asfaltirani cesti (na Hribi.net je še makadamska) za smerokazom Poljana mimo gostišča in okrog igrišča za njim. Na vrhu klančka, kjer se je cesta zravnala, je asfalt prešel v makadam. Vrstili so se ovinki in vzponi, bilo je čedalje več snega in ledu. Na 910 m, kjer sva končno vsaj za nekaj časa stopila na sonce, sva na razcepu nadaljevala po levem kraku (Dom na Menini in T.K. TOMAN 2 Km; desno POLJANA 2 km). Od kažipotov sva se spustila iz gozda in po slabe četrt ure prispela mimo dveh hiš do lovske koče LD Gornji Grad. Na tamkajšnjem razcepu (900 m) sva se povzpela desno proti Domu na Menini (levo navzdol Toman izletniška kmetija).

 

 

 

 

V smrekovem gozdu se je začela cesta strmo vzpenjati. Na levi sva lahko občudovala Rogatec in Lepenatko. Strmi breg se je že precej otresel snega, cesta pa je bila izmenično kopna in ledena. Na razcepu pri manjšem gozdarskem delovišču sva se povzpela desno. Nekaj časa sva imela na levo lep razgled, nato naju je spet zagrnil gozd. Z desnega brega se je valilo kamenje. Dobrih 20 minut od lovske koče sva zapustila gozdno cesto po markiranem kolovozu, ki se je odcepil desno in tekel vzporedno s cesto. Bil je kopen, posut s suhim listjem, storži in vejicami, iz njega pa so bodli številni popki belega repuha in celo smrečice so rasle po njem. Hitro sva se vrnila na cesto. Postala je strmejša in razglede je motilo drevje, le tu in tam se je odprl pogled na naselja pod bližnjimi hribi in zasneženo Raduho v daljavi.

 

 

 

 

Na križišču po dobrih 10 minutah sva prečkala kolovoz in onstran njega se je tudi najina cesta »skrčila« v strm kolovoz. Po 5 minutah se je položil in spustil. Gazila sva sneg in se dričala po ledu. Na nebu so se pojavili štirje baloni. Pogrešala sva oznake in šele na dnu spusta zagledala v gozdu stare markacije, ki sva jih najbrž zgrešila. Po slabih 15 minutah sva se ustavila pri razpelu in vpisni skrinjici, kjer je bril posebno mrzel veter. Upisna knjiga je tičala v vrečki z napisom OBČINA DOMŽALE Nosimo odgovornost! Prvi vpis tega leta (2022) se je glasil: 1. 1. 2022 URA: 00:20 SREČNGA PA ZDRAVGA. Pod razpelom je pisalo: IZ RODA V ROD TOD MIMO VODI BOŽJA POT in To znamenje postavila v zahvalo za zdravje družina Drolc - Snovar Ravne 2 / Maj 1999 / Izdelal: SLAPAR JANEZ Šmartno 43. Na drevesu nad podrto klopco je bil kažipot naprej PLANINSKI DOM na MENINI 3h. Tja je pripeljala tudi prej opažena slabo markirana steza.

Steza, ob kateri so bili knafelčki in rumene črte, se je brž za znamenjem kar končala, zato sva se spustila levo na kolovoz. Ta ni bil markiran, zgažen pač. Šele čez čas se je pojavila markacija. Sestopila sva na naslednji kolovoz in po njem nadaljevala desno. Četrt ure od znamenja sva zapustila gozd pri ograji ob travniku. Tam sta bila kažipota (1100 m) nazaj Črnivec in naprej Dom na Menini. Travnik sva prečkala. Markacije so bile tako redke, da se ni videlo od ene do druge. Naslednji, še večji travnik je bil strm in zaradi pomrznjenosti nevaren za zdrs. Daleč pod njim je stala preža. Rdeč kažipot brez napisa, že poraščen z mahom, naju je pomiril, da ubirava pravo smer. Po slabih 20 minutah sva spet vstopila v gozd. Gazi je zmanjkalo; predhodnik je bil morda poznavalec in jo je ubral po svoje.

 

 

 

 

 

Prej kot v 10 minutah sva prišla iz gozda in nato sestopila na kolovoz. Desno po njem sva pri (nekdanji) lesi stopila na obširno planino z razgledi na Kamniško-Savinjske Alpe – Ojstrico, Veliki vrh, Dleskovško planoto. V dobrih 10 minutah sva mimo markiranega betonskega korita prispela h koči na Ravneh (1070 m; poleg imena Ravni se pojavlja tudi ime Ravne) med Črnivcem in Menino planino. Pogled skozi okno je razkril skromno, a lepo urejeno notranjost. Planinska kažipota sta kazala nazaj Črnivec 1h 30min, naprej Planina Travnik 30min, Dom na Menini 2h 30min, star lesen kažipot pa nazaj Snovik.

 

Skozi ograjo za kočo sva se pod pobočjem Javorš(č)ka povzpela proti gozdu. Izpod njega sva se še enkrat ozrla na planino Ravni. Trije rdeči leseni kažipoti pred gozdom so bili brez napisov. Po skalnatem kolovozu sva zavila levo. Malo po gozdu, malo po travniku sva hodila kar po občutku, ker ni bilo ne markacij ne gazi. Z neke skale sem spraskala sneg in odkrila markacijo. Na kolu pred gozdom na koncu strmega travnika sta bila kažipota (1150 m) nazaj Črnivec, naprej Dom na Menini. Čez debele četrt ure sva prišla do »lese« – kola in nekaj žic, ki so ležale po tleh; najbrž je bilo šele tam zares konec planine Ravni.

 

Dobrih 5 minut od »lese« sva sestopila na kolovoz in se vzpela desno po njem. Od njegovega skalnatega roba so odpadali kamni in skale. Po lahnem spustu sva se čez 10 minut znašla pri naslednji lesi, ki je napovedovala planino Travnik na severozahodnem robu Menine planine. Po nekaj minutah sva od že običajnih kažipotov (1190 m) za Črnivec in Dom na Menini zagledala obsežno planino in veliko stavbo na njej, čez čas pa na desni še manjšo, senik. Najprej sva se spustila v dolinico, kar je bilo težavno zaradi ledu in snega, ki se je ponekod hudo udiral. K hiši in hlevu na nasprotnem bregu je vodila zelo daleč naokrog cesta ali kolovoz in še ograje so bile vmes, morebitne steze pa zaradi snega nisva videla, zato sva se povzpela kar za nosom. Na drugi strani je bilo skoraj kopno, zato vzpon ni bil tako naporen.

 

 

 

Stan na Travniku sva dosegla 20 minut od lese. Na ograji pred njim sta bila napis PL. TRAVNIK PRI TONČKU 1180 M.V. in nečitljiv lesen kažipot. Nad vrati je pisalo PL.TRAVNIK TG / ŽIVALI SO OGLEDALO PASTIRJA. Za vogalom je bil na steni napis ČRNIVEC 2^h s puščico v smer, od koder sva prišla. Mimo planinskih kažipotov (nov je bil levo Nova Štifta 1h 30min) sva stopila še k bližnji strešici z zvoncem, na katerem je pisalo TRAVNIK 2002 in ga je krasila podoba Dobrega pastirja, ter k razpelu z napisom ČLOVEK, KI HODIŠ PO TEJ POTI – / TA KRIŽ NI SAMO BOŽJE ZNAMENJE, / JE POVEZANOST NEBA IN ZEMLJE: / KAŽIPOT PONIŽNOSTI NA POTI K CILJU. / EDI MAVRIČ – SAVINJČAN / ANNO 2000 na kovinski plošči. Razglede so nama kvarili oblaki.

 

 

 

 

 

Vrnila sva se sprva po isti poti. V 40 minutah sva bila pri stanu na Ravneh. Pri lesi na koncu planine čez slabih 10 minut pa nisva zavila levo na pot prihoda, ampak sva ostala na kolovozu, da bi se ognila pomrznjeni strmini. Čez dobrih 10 minut je pred levim ovinkom ležalo betonsko korito, nekoliko niže na desni pa je stala preža, ki sva jo tja grede videla globoko pod seboj. Na tamkajšnjem razcepu sva nadaljevala levo navzgor, po nekaj korakih pa kolovoz zapustila in se na pamet povzpela po travniku. Po dobrih 10 minutah kar strmega tavanja sva spet stopila na markirano pot. Še čez dobrih 10 minut sva prišla do tja, kjer se je zjutraj pot kar končala, zato sva zdaj ta odsek obhodila po kolovozu, ne za markacijami, ter prej kot v 5 minutah prispela k razpelu in vpisni skrinjici. Tam je še vedno neznansko pihalo.

 

 

 

 

Od razpela nisva nadaljevala po kolovozu kakor tja grede, ko sva zgrešila markirano pot, temveč sva se držala markacij, ki pa so naju kmalu vrnile na kolovoz. Zdaj sva hotela še na Podbevško peč (Podbevšek je domačija ob vznožju gore na drugi, tuhinjski strani). Ko je kolovoz dosegel najvišjo točko, sva krenila levo navzgor v brezpotje in po kakih 50 m, 20 minut od razpela, dosegla greben. Po njem je z nekaj domišljije tekla stezica, ki je na maPZS narisana kot slaba nemarkirana, in ubrala sva jo proti zahodu. Spotikaje se ob razlomljene veje sva se kmalu znašla v popolnem brezpotju. Na neki skali sta bili rumena črta in ostanek nekega rdečega znaka. Za še eno rumeno črto na drevesu sva se strmo povzpela. Na nekaj mestih je bil greben res ozek in izpostavljen. Za razglednim robom s solnico sva prelezla še nekaj skal in po slabih 20 minutah stopila na vrh Podbevške peči (1190 m). Tik pod njim je bil na skali narisan rdeč križ, vrh pa ni bil označen.

 

 

 

 

 

Tudi na drugo stran sva se spustila po ozkem grebenu brez oznak. Veter je bil leden in tako močan, da me je kar prestavljalo, listje, ki ga je nosil po zraku, pa naju je »teplo« po obrazih. Čez dobrih 20 minut naju je presenetil kamnit in dokaj širok, čeprav ponekod slabo viden kolovoz, ki se je tam končal oziroma za naju začel. Spuščal se je proti zahodu, malo pred na zemljevidu označenim sedelcem pa je zavil severno navzdol proti jutranji cesti. Odločila sva se mu slediti. Kar strmo se je spuščal v serpentinah. Ko sva med drevjem že zaslutila lovsko kočo, je serpentina zavila desno, proč od nje. A na levi sva opazila drug, precej zaraščen kolovoz. Prestopila sva nanj in se v nekaj minutah (pol ure od začetka kolovoza) srečno spustila na travnik nasproti lovske koče. Do avta je bilo le še kakih 10 minut. Potepala sva se dobrih osem ur (čiste hoje do Travnika 2.40, nazaj 3.05).

Merjaščeva pot drugič

Ko še nisva bila odločena, da bova prehodila vso Merjaščevo pot, se njenih 33 hrib(čk)ov nisva lotila po vrsti, kakor so našteti v vodničku »ustanovitelja« Jožeta Draba Merjaščeva pot. Že skoraj davnega 18. decembra 2022 sva tako izbrala 27. Vrh zidu in 26. Janški hrib. Odpeljala sva se v Podgrad, naselje v ljubljanski četrtni skupnosti Polje. Pri hiši Cesta v Kresnice 74, skriti nad železniško progo, sva zapeljala v podvoz pod železnico ter se po makadamu ob potoku Gostinca pripeljala k njegovemu sotočju z Gobnikom, kjer sva parkirala (S 46.076510, V 14.669072). Cesta se je nadaljevala proti naslednjim hišam (mimo njih sva se nameravala vrniti), odcep čez ograjen mostič prek Gostince proti koči Lovske družine Laze pa je bil prepovedan za motorni promet.

 

 

 

Odpravila sva se po skalnati in mokri stezi ob Gobniku, ki je postajala čedalje bolj kolovoz. Ob njem, po njem in čezenj je tekla voda. Čez 5 minut sva sledila rdeči puščici (verjetno lokalni oznaki) ostro levo navzgor. Steza, ki je bila nekoč najbrž tudi kolovoz (polovica je bila že zaraščena), se je za kratko zravnala, nato se povzpela proti grebenu. Pod potjo je tekel potoček. Po dobrih 10 minutah naju je puščica usmerila levo čez stružico. Vzpela sva se po stezi, zasuti s suhim listjem, po katerem je tekla ozka, a razločna sled. Ko je steza zavila desno, se je nekoliko razširila, onstran kratkega jarka pa še bolj. V 10 minutah sva kmalu za podrto prežo in ostanki nekega objekta dosegla greben. Malo za tremi brezami je z desne pritekla še ena pot. Kakih 30 m niže je v ščavju ob njej tičala nekakšna »omarica« s podrto streho. Grebenski kolovoz, podoben sprehajališču, je bil nastlan s kostanjevimi listi in ježicami. Na levi se je dvigal hribček, ki na maPZS nima imena; nanj je vodila stezica ali stečina. Najina pot se je celo rahlo spustila in pojavile so se prve krpe snega. Na razcepih so puščice poskrbele, da nisva zašla. Čedalje več je bilo obsežnejših snežnih zaplat.

 

 

 

 

 

 

Dobrih 25 minut, odkar sva dosegla greben, sva prišla na manjšo poseko, na kateri so bila že zasajena nova drevesca, in na križišče, kjer naju je puščica usmerila naravnost navzgor. Približno 10 minut od križišča sva zavila levo na prečni kolovoz in se takoj zatem znašla pred prečno gozdno cesto. Najina pot se je nadaljevala desno po njej, a najprej sva jo prečkala in se v kakih 5 minutah povzpela na nerazgleden (če sva prav »zadela« vrh) Lipavčev grič (642 m). Vrnila sva se na cesto in se spustila po njej mimo Vavša (Janče 13), znamenja in Andrejevca (Janče 15). Pri bivalni prikolici sva prišla na preseko za električno napeljavo in jo zapustila levo navzdol v gozd.

 

Dobre četrt ure pod Lipavčevim gričem sva sestopila na makadamsko cesto, označeno s planinskimi markacijami. Jani se je spomnil, da sva tam že bila pred mnogimi leti, ko sva hodila po Badjurovi krožni poti (BKP). Pri Hribovcu (Janče 11) naju je prestrašil hud pes brez nadzora. Mimo transformatorske postaje s knafelčkom sva se spuščala naprej po gozdu. Pri Tončku (Janče 10) čez dobrih 10 minut se je začel asfalt, a le ob domačiji. Za njo sva šla mimo polomljenega znamenja. Od Tončka se je cesta ves čas vzpenjala in pri obračališču čez slabe četrt ure je postala spet asfaltna. Za tablo Sadne ceste čez 5 minut sva križišče s smerno tablico naprej kmetija TOPOLOVČAR 16 in kažipotoma (743 m) nazaj Laze 1h 20min, naprej Jevnica 1h 20min ter kolesarskima kažipotoma zapustila po cesti navzgor in se spet poslovila od asfalta. Manj kot 5 minut naprej je bilo še eno križišče s smerokazom levo Tuji grm in kažipoti (768/763 m) nazaj Jevnica - Laze 1h 30min, naprej Janče 5min, kolesarskim Pl. dom na Jančah 400 m, malo naprej pa sta bila še razpelo in krajevna tabla Janče. Z leve sta pritekli Zasavska planinska pot in E6; le prečkala sva ju in tudi BKP sva zapustila. Sledila sva smerokazu Tuji grm. Ob cesti ni bilo markacij, pri prvih hišah pa sva spregledala priključek Merjaščeve poti z desne.

 

 

Slabih 10 minut od zadnjega križišča sva se v Tujem Grmu ustavila nasproti hiše 21 pri spomeniku tam 14. avgusta 1943 padlemu partizanu Tinetu Poglajnu - Blisku. Za kapelico pri hiši 4a sva na razcepu zavila na markirano levo cesto med hišami. Ko sva jih pustila za seboj, se je pred nama pokazal Vrh zidu ali Mancin vrh. Pri tabli za konec naselja sva se držala desno in šla po slabih 10 minutah mimo koče Lovske družine Kresnice (Tuji Grm 12). Povzpela sva se po gozdni stezi in se na neoznačenem razcepu odločila za levi krak, na naslednjem prav tako. Čez 5 minut sva stopila na cesto in desno po njej do zapornice, kjer je prehod prepovedan celo pešcem.

 

 

Na lesenem objektu kresniške lovske družine za zapornico je bila med drugim tudi tablica Merjaščeve poti (leta 2022 še lesena) za Vrh zidu ali Mancin vrh (27 je njegova številka v seznamu vrhov v vodničku; 747 m; znak za ta hrib je mravlja), zato sva za tistih nekaj metrov vendarle prekršila prepoved. Ko pa sva ugotovila, da je vzrok zanjo vojaško strelišče, a streljanja ni bilo slišati, sva nadaljevala desno od strelišča. Obkrožila sva ga in prišla na travnik z več lesenimi stolpi. Vrh je v gozdu na levi manj kot 10 minut od zapornice. To je neopazen, a vendar drugi najvišji vrh ljubljanske občine (Z 46.052877, V 14.730938). je njegova številka v seznamu vrhov v vodničku

 

V Tuji Grm sva se vračala ne po poti prihoda (mimo lovske koče), ampak mimo zapornice naprej po cesti. Na ostrem levem ovinku sva zavila desno iz gozda in spodaj na travniku na severni strani Vrha zidu zagledala spomenik. Mimo preže sva se v dobrih 5 minutah spustila k njemu. Partizanski spomenik – steber z zvezdo in granitnimi kockami – je posvečen II. grupi partizanskih odredov, ki je tam 22. maja 1942 premagala Nemce.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na cesto in se spustila po njej. Tudi tam je bilo gibanje omejeno (videonadzorovano vojaško območje); po Partizanstvo.si je bilo tam nekoč raketno izstrelišče. Mimo lovske koče sva nadaljevala proti Jančam. Po dobre četrt ure sva pri tabli za konec Tujega Grma pri prej spregledanem priključku zapustila cesto v levo po markirani stezi. Iz gozda sva prišla na travnik in nadaljevala desno navzgor, nato pa na razcepu po desnem kraku. Izza zasneženih dreves se je pokazal antenski stolp. Mimo gospodarskega poslopja sva prispela k cerkvi sv. Miklavža na Jančah in četrt ure od Tujega Grma k planinskemu domu (Janče 1) na Janškem hribu, ki je bil kar precej obljuden. Janški hrib (27; 794 m) je najvišja vzpetina v občini; tam sva bila seveda že večkrat. Takrat še leseno tablico Merjaščeve poti sva našla na drogu pri igralih. Znak Janškega hriba je hrib s kočo.

 

 

 

 

 

 

 

Z Janč sva po pobočju, ki je postalo sankališče, sestopila na cesto in mimo Gabrske ali Velike kapele iz leta 1897, posvečene Materi božji Lurški, da bi Ljubljančane varovala pred nesrečami, kakršna je bil veliki ljubljanski potres dve leti prej. S ceste sva se spustila v gozd na Borovničevo pohodno pot – bližnjico, ki naju je pripeljala nazaj na cesto, ta pa mimo janških osnovne šole in vrtca. Dobre četrt ure pod Janškim hribom sva zavila s ceste desno na kolovoz, kamor so vabili oznake za Pot kurirjev in vezistov NOV in Borovničevo pohodno pot ter knafelčki. Na razcepu sva se držala desno, ker je bila na nekem drevesu ob desnem kraku rumena črta, čez čas pa sva zagledala še rumeno-modro in belo-rdečo markacijo. Tudi na naslednjem (neoznačenem) razcepu sva se spustila v desno (kaže, da sva tam zapustila Merjaščevo pot; če bi šla levo, bi kmalu prišla na še eno njeno točko, Zavrh), na še enem pa naravnost po levem kraku navzgor (ni bil označen, a je bil uhojen).

 

 

 

Na razcepu 10 minut po tistem, ko sva zapustila cesto, naju je kažipot BREZA usmeril desno navzdol. Vse je bilo razkopano od merjascev. Na naslednjem razcepu ni bilo več oznake za Brezo; za pravega se je izkazal desni krak. Sledil je kar strm spust. Četrt ure pod kažipotom sva sestopila na gozdno cesto, ki naju je v desno pripeljala na Kosivno ravan k taborniškemu domu (okrog 640 m) Društva tabornikov Rodu Črnega mrava  – čudno ime, saj mrav ni slovenska beseda.

 

Na križišču takoj za taborniškim domom sva krenila desno na kolovoz, kjer je bila na desni rdeče-bela markacija, malo naprej pa na levi črno-bela. Globoko spodaj sva slišala vodo, morda tisto, h kateri usmerja kažipot na Brezi VODA 300M. Strmo sva se spuščala. Pojavila se je rdeča puščica, kakršne sva videla zjutraj na začetku poti. Kolovoz je bil razrit, blaten in čezenj je ležalo podrto drevje. Po približno pol ure sva pristala pri potoku Gostinca, onkraj katerega je tekla Cesta v Kresnice (ta kraj se imenuje Pri gabrih). Brv je bila vse prej kot varna; prvi del je bil še za silo, čeprav zelo spolzek, drugi pa se je kar vdal. Kar nekaj časa sva ob potoku iskala prehod na cesto, a zaman, zato sva stekla kar čez vodo.

 

 

 

 

 

 

V mokrih gojzarjih in nogavicah sva nadaljevala pot ob Gostinci. Neki pritok je tekel kar čez gozdno cesto, nato je z desne pritekel Dolgi potok med dvema mostičkoma, kakršnih je bilo čez Gostinco več. Na drugem bregu so se zvrstili prostori za piknike in strelišče (v gozdnatem bregu onstran potoka sva opazila tarčo s sliko srne). Potem ko sva prestopila pošten potok, ki je tekel čez cesto, sva po mostičku prekoračila glavnega in onstran njega je stal toplar z napisom PR'KOLK V GOSTINC. V dobrih 25 minutah sva se mimo hiš vrnila k avtu.