Dleskovec in Veliki vrh

Na Dleskovcu in bližnjem Velikem vrhu sva že bila, a nikoli na istem pohodu. Tudi s Tomažem sva že ponovila tamkajšnjo patagonsko turo), ampak na Dleskovcu še ni bil in to smo 5. avgusta 2022 »popravili«. Kot že precejkrat smo parkirali ob cesti, ki teče čez planino Ravne (napis pri kažipotih Ravni; S 46.350037, V 14.700027; dobrih 1500 m).

 

Potem ko smo se »pomenili« s prijaznim konjičkom, smo od ceste sledili kažipotu DLESKOVEC 1,30 h (čez Dolgo trato) proti koči. Tam je pisalo, da je do Dolge trate pod Dleskovcem uro hoda. Za kočo smo vstopili v gozd, kjer so rdele jerebike, rože pa so že skoraj vse odcvetale. Po rahlem spustu smo se povzpeli prek poseke v macesnov gozd in čez četrt ure pri lesi zapustili planino. V gozdu so nas presenetile krave; najbrž jim je bilo v senci bolj všeč kot na sončnem travniku. Strma, a vsaj deloma senčna steza je bila kar skalnata. Markacij že dolgo niso obnovili. Stopali smo med brinovimi grmički, borovničevjem in seveda ruševjem, ki je više prevladalo.

 

Že po 35 minutah smo prispeli na Dolgo trato (na enem kažipotu je pisalo Trata, na drugem trata, o višini 1860 m pa sta se strinjala). Od koče smo se napotili navzgor proti križu ter levo od njega med ruševjem našli preseko, posejano s skalami in pomendrano od krav. Tam je raslo obilo plahtic, cveteli so sviščevci, smetlike, zvončice in še nekaj drugega cvetja. Od planine dalje pot ni bila označena. Levo pod nami je tekla grapa; pridružili smo se ji, zavili proti desni in jo zapustili. Pogled nazaj je pokazal Dolgo trato in Desko, vrh katere je sedela skupina ljudi. Mimo nekaj možicev smo prišli do globeli, kjer se je preseka končala, dalje med ruševjem pa sta tekli dve stezi. Izbrali smo levo, ki se je ob kotanji obrnila levo v skalnato pobočje, kjer v resnici ni bilo poti. Cvetoče blazinice so že preminile, bilo pa je še nekaj froelichovih (?) sviščev in sviščevcev. Ustavljali smo se zaradi razgledov in videli tudi Jamarski bivak.

Pol ure nad Dolgo trato smo dosegli vrh Dleskovca (1965 m) s kamnito piramido (bolj kupom kamenja). Bilo je tako, kot sem se spominjala: vse modro repičastih preobjed in lepi razgledi (od zahoda proti vzhodu Tolsti vrh, zadaj Planjava, nato Veliki vrh in Velika Zelenica, Poljske device in Križevnik, zadaj Krofička in Strelovec, sledijo Olševa, Raduha, Velika planina). Piramido smo opazili tudi na sosednjem travnatem vrhu, kakih 25 m nižjem od našega. Ker smo bili na poti šele uro in 20 minut, smo se odločili dodati še Veliki vrh.

  

 

Levo od piramide smo se spustili med ruševje po široki preseki, ki se je sčasoma zožila. Čez četrt ure se je bilo treba odločiti, ali levo ali desno ali naravnost – zavili smo desno in pojavile so se slabe markacije. Če bi šli tam levo, bi prišli okrog Dleskovca nazaj na Dolgo trato (tako se bomo vračali, smo načrtovali). Ob precej ravni in skalnati poti sta prevladovala ruševje in brinje. Po dobrih 5 minutah se je grmovje razmaknilo in tam so se pasle krave. Takoj zatem smo zagledali kažipote (Zelene trate, 1840 m; spet enkrat trate, dvakrat Trate) nazaj Dolga trata pod Dleskovcem 1h, desno Planina Ravne 1h 15 min, Stara Lučka koča (spomenik) 45 min, levo Veliki vrh 1h, Molička planina 1h 15 min, Ojstrica 3h 30 min, napisi pa so bili tudi na bližnjih skalah.

 

Zdaj smo zavili levo. Kljub markirani »poti« se je bilo treba kar pretepati z ruševjem. Svet je bil kraški, poln kotanj. Takoj smo se spet znašli na razcepu s kažipoti (Zelene trate 1, 1840 m), za nas desno Veliki vrh 1h, Velika zelenica 1h, in napisi na skalah. Pot je postala precej strma. Ob njej so se vrstile votline in kotanje, cveteli so močvirski osati, grintovci, preobjede, zvončice, tudi zoisove, vednozeleni kamnokreči, lukovke, mnogo malih (bavarskih) zalih kobulčkov. Po pol ure se je strmini pridružil še nadležno zdrsljiv grušč. Na desni smo spet videli Jamarski bivak, če smo se ozrli, pa smo imeli lep pogled na Dleskovec. Še čez pol ure smo dosegli greben in se podali levo po njem proti Velikemu vrhu (na pobočju Velike Zelenice na desni je čredica ovc mulila travo med ruševjem in skalami). V 5 minutah smo bili na cilju.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Gora Veliki vrh ima dva vrha: Veliki vrh  (2110 m) in Veliko Zelenico (2114 m). Nenavadno je, da je istoimenski vrh nižji, a je Aljažev stolpič iz leta 2008 z napisom 2114 metrov na njem, ne na Veliki Zelenici. Poleg stolpiča so še kamnita piramida, geodetski kamen in vpisna skrinjica. Tudi Veliki vrh se ponaša z lepimi razgledi na Ojstrico, Krofičko, Strelovec, Olševo, Peco, Raduho, Smrekovec, Golte, Dleskovec.

 
 

Sprva smo se vračali po poti vzpona, po slabi uri pa smo jo na Zelenih tratah zapustili in sledili markacijam (naravnost). Blago smo se vzpenjali po kamniti stezici med ruševjem in v levo obšli Dleskovec. Skalovje so krasile zoisove zvončice. Po 15 minutah smo se ustavili pri kažipotih (1860 m) na travniku, obdanem z ruševjem, na skrajnem zahodnem robu Dolge trate. V tamkajšnjem kalu je bila celo v tisti suši voda. Nadaljevanje je možno po obeh straneh ruševja; mi smo šli po desni, kakor je pokazal maPZS, in tam je bila tudi uhojena stezica, markacij pa ne. Potem ko smo v daljavi med ruševjem zagledali križ, smo se spustili po skalah in nato po travnatem bregu. Na neki skali smo bolj zaslutili kot videli rdečo »packo«. Šele približno četrt ure od kažipotov smo prispeli h koči in pol ure zatem pri lesi zapustili Dolgo trato. Ta planina je res zelo dolga. Ko smo po 10 minutah izstopili iz gozda, nas je pričakal kravji »orkester«. Do avta na Ravnah je bilo še manj kot 10 minut.

Križevnik, Velika Zelenica in Veliki vrh »po patagonsko«

Najina patagonska znanstva se še kar držijo. Aprila sva se udeležila Rusovega pohoda na Medvednico (Sljeme), ki ga je organiziral del hrvaških patagoncev, po potepanju z Brankom pa sva se spet srečala z nekaj člani naše »odprave«. Damir je 11. junija pripeljal v Slovenijo veliko skupino hrvaških planincev. Ko smo izvedeli za njihov program, smo jih nekateri sklenili presenetiti.

S Heleno in Janezom izpod Blegoša smo se sešli na Volovljeku in se skupaj odpeljali na planino Ravne. Parkirali smo na obračališču pod Smrekovcem, saj če bi bil Damir spodaj na planini prepoznal najin avto, presenečenje ne bi bilo popolno. Na sedelcu čez slabih 10 minut smo zavili desno po nama že znani poti na Polšakovo planino. V 35 minutah smo bili na njej. Heleni in Janezu sva že od tam lahko pokazala naš prvi cilj. Med klepetom in razgledovanjem smo čakali Hrvate. Ti so se že prej dogovorili z Nado in Mojco, da sta se jim pridružili v Lučah; to je bila naša »peta kolona«, ki nas je obveščala, kako napredujejo. Kar precej časa je trajalo, da so se pojavili prvi. Nekateri so se čudili, ko so zgoraj na razgledišču zagledali planinko, oblečeno v njihovo majico. To sem bila jaz; nosila sem majico z znakom Rusovega pohoda, ki so mi jo podarili na Medvednici.

Končno se je prikazal Damir z drugo skupino. To je bilo pozdravljanja in smeha! Vseh 27 Hrvatov je bilo natanko seznanjenih, kdo smo patagonci, saj jim je Damir v Zagrebu pripravil obsežno predavanje, pospremljeno s fotografijami, in sploh menda vsakomur rad pripoveduje o našem potovanju. Prva skupina Hrvatov je kar nadaljevala pot (hitrejši so imeli svojega vodnika), potem pa smo se proti Križevniku podali še mi. Mimo studenca Na lužah, možica na razcepu, kjer smo nadaljevali desno, in uravnave z razgledom na skalni predvrh Križevnika (tudi tam smo zavili desno) smo po slabi uri vzpona dosegli prvi cilj. V navdušenju nad razgledi nama je eden izmed Hrvatov zaupal, da je prvič tako visoko (1909 m). Izkazalo se je, da na vrhu nismo vsi; hitrejša skupina je na uravnavi zavila levo, torej kar proti Velikemu vrhu, in tako izpustila Križevnik. Preden smo ga zapustili še mi, sva z Janijem razdelila potico. Vsi so jo pohvalili, tudi tisti, ki so jo najprej odklonili, a so si potem, ko so videli navdušene jedce, premislili. Ne, nisem je spekla jaz, prinesla sva jo iz ljubljanske Zvezde.

  

 
  
 

Med spuščanjem z vrha smo srečali dva člana hitrejše skupine. Ko so spoznali, da so zavili v napačno smer, nista hotela biti prikrajšana za Križevnik, zato sta se vrnila. Prišla sta po stezici, ki je midva še nisva poznala; tako se nam ni bilo treba spustiti nazaj na uravnavo, ampak smo že više zavili desno in stezica se je hitro priključila poti proti Velikemu vrhu. Tod sva že hodila, ko sva bila na vrhu Poljskih devic. Tokrat so nas poleg razgledov navduševale tudi pisane preproge, stkane iz dvocvetnih vijolic, marjetic, clusijevih sviščev, alpskih veles, navadnih slečnikov, brezstebelnih lepnic, pirenejskih kamnokrasov, skorjastih kamnokrečev, wulfenovih jegličev, navadnih alpskih zvončkov ..., da je bilo kar laže premagovati vročino in strmino. Pot je vijugala pod Poljskimi devicami in ko smo je prehodili že lep kos, smo se ozrli; pogled na Device, Križevnik in Raduho v ozadju je bil res slikovit.

Nenadoma sem zaslišala znan glas. Sonja! Nasproti sta nam prišla Sonja in Marko iz Kotelj s sinom. Dogovarjali smo se, da se nam bodo pridružili, a nisva natanko vedela, kje in kdaj. Na pohodu so bili že drugi dan: začeli so v Logarski dolini, bili na Okrešlju, nadaljevali čez Kamniško sedlo in Planjavo na Ojstrico, prespali na Korošici in nam prišlo naproti. Za starše smo že vedeli, da sta odlična hodca, ampak komaj trinajstletni Gal je res fant od fare! S prvo skupino je kar odbrzel naprej proti Velikemu vrhu, mi pa smo počakali drugo. Korošca sta se skrila za veliko skalo (Sonja si je še na hitro nataknila majico z Medvednice) in ko je do nas prisopihal Damir, sta skočila izza nje. Kakšno presenečenje! Patagonci smo se kar množili. Zdaj je vajeti prevzela Sonja. Namesto da bi jo bila proti cilju ubrala skozi ruševje na spodnjo, z možici označeno pot, nas je gnala naravnost navkreber po krušljivem brezpotju, da me je bilo kar strah in sem zavidala kavkam, ki so lahkotno jadrale nad našimi težavami. Hrvatje so to »novo smer« poimenovali Sonjina vukojebina (eden izmed »spodobnejših« prevodov iz Razvezanega jezika: »odročen in težko dostopen manjši kraj, vas, zaselek ali območje«). Hm. Pripeljala nas je na rob med Veliko Zelenico in Velikim vrhom. Nisem vajena hoditi v večji družbi; ko sva sama, natančneje opazujem okolico, si več zapomnim ali vsaj zapišem. V skupini pa mi marsikaj uide, ker klepetam in se oziram na druge, zato je tale »opis« poti precej skop in tudi ne vem, kako dolgo smo hodili od Križevnika do tja, najbrž kako poldrugo uro (to je zelo približna ocena, tudi ker smo se vmes večkrat ustavili).

Najprej smo se sprehodili desno, na Veliko Zelenico (2114 m) ‒ skoraj po ravnem, po travi, pasli zijala, opazovali metulje in rože in se veselili lepega dne. Čakal nas je le še nekajminuten vzponček na drugo, levo stran, na Veliki vrh (2110 m). Čeprav je nižji od Velike Zelenice, se mi je zdel ‒ morda tudi zaradi kamnite piramide na vrhu ‒ bolj »zaresna« gora kot planotasta, s prikupnimi šopki rušja ozaljšana soseda, čeprav je višja. Odpočili smo si in si privezali dušo, Damir pa je imel celo zdaj dosti dela, saj je bilo treba nekatere člane njegove skupine krstiti. Seveda smo se patagonci ovekovečili tudi na skupinski fotografiji (objavljam Željkovo, hvala). Dorica je razvila hrvaško zastavo in Željko je patetično izjavil: »Tudi tukaj je Hrvaška.« Prav kakor je v Patagoniji, ko je Janez razvil slovensko zastavo, dejal: »Tudi tukaj je Slovenija.« Večkrat kaj pove prav lepo slovensko, na Sljemenu pa je po naše celo prepeval (ni čudno, saj je bilo tam skoraj več slovenskih planincev kot hrvaških).

 

Kljub prijetni družbi in dobri volji se je bilo nazadnje vendarle treba vrniti v dolino. Ubrali smo običajno markirano pot (dotlej smo ves dan hodili po neoznačenih) mimo Lučke koče, ki je ni. Do nje smo hodili uro in 20 minut. Kmalu nato je večina zavila desno za markacijami proti Ravnam, kjer so jih čakali kombiji, le mi, ki smo parkirali na obračališču, smo morali še pod Smrekovec. Pri stanu na planini smo se zbrali ob pijači (hvala Damirju za fotografijo), v ožjem krogu seveda (že spet!) obujali spomine na Patagonijo in si obljubili, da se še kdaj srečamo.