Babčarjev tabor in Ključ (polhograjski posebneži drugič)

V letošnji 10. številki Planinskega vestnika je David Račič objavil članek o manj znanih vrhovih Polhograjskega hribovja. Za naju kot nalašč za čase, ko smo omejeni na domače regije. Midva sva si iz njega za prvi cilj izbrala Krevsovo skalo (o tem bom pisala, ko bo končno prišlo na vrsto, Janijeve zapise pa objavljam sproti, ker je škoda, da bi čakali, če so že napisani), Jani sam pa se je 15. novembra odločil za Babčarjev (Račič mu reče Babčev) tabor, ki naj bi bil po njem »najbolj privlačen« in pot nanj edina zahtevna izmed opisanih. Jani jo je doživel takole.

 

Parkirišče pri ekološkem otoku v Bélici (S 46.068773, V 14.352140) ob mostu čez potok Belco (tako obcestna tabla) sem že poznal s pohoda na Grmado. Ker je tik pred odhodom Mojca na radiu ujela, da je cesta Ljubljana‒Polhov Gradec zaradi asfaltiranja zaprta, sem se tja pripeljal s horjulskega konca. Že ob glavni cesti so tako z moje kot z nasprotne strani pohodniški kažipoti opozarjali na Veternik in Babčarjev tabor. Zato sem se nadejal, da bo pot označena, saj kakšnih uporabnih navodil, kako splezati na Babčarjev tabor, nisem imel. Odločil sem se, da se bom sprva držal markirane poti na Ključ, potem pa megli navkljub po občutku zavil proti izbranemu cilju.

 

Krenil sem torej po asfaltni cesti proti Babni Gori. Čez Gradaščico in kar strmo mimo Babčarja (hišna št. 1) sem v četrt ure prisopihal do zapuščene hiše št. 4, nasproti katere sta me knafelčka usmerila levo na kolovoz z betoniranimi kolesnicami. Pri prvi klopci se je pot na Ključ zasukala ostro desno navzgor, jaz pa sem se od tu, kot rečeno, prepustil lastnim občutkom. Nadaljeval sem naravnost, tudi pod zadnjo hišo št. 34. Razveselila me je nova klopca, saj me je navdala z upanjem, da sem zadel pravo pot. Ko se je kolovoz prevesil navzdol, sem ugibal, da sem najbrž na sedelcu med Babčarjevim taborom in Veternikom. Poskusil sem na levi poiskati kakšno stezico in med smrekami odkril nekaj, kar je res spominjalo nanjo. Hitro je postala razločnejša in me pripeljala na skalnat »balkonček«, s katerega pa v danih razmerah nisem videl ničesar. Naprej je bila samo navpična skala. Vrnil sem se nekaj korakov in zaslutil, da se tam steza vendarle nadaljuje navzgor. Ustavila me je pod poldrugi meter visokim skalnim pragom (na fotografiji pohodne palice kažejo nadaljevanje poti), ki se ga v mokrem nisem znal prav lotiti. Z nekaj tveganja sem se skobacal čezenj in 10 minut od prve klopce stopil na vrh. Razgleda žal ni bilo, a na vse strani je zijal prepad, torej moram biti na vrhu, sem sklepal. Hvala bogu je vsaj popoldne sonce premagalo meglo, da sem sploh videl, kam sem dopoldne priplezal.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Babčarjev tabor (432 m) je stožčasta skala nad domačijo enakega imena ob vznožju Veternika. V poznem srednjem veku je na njej verjetno stal stolp, s katerega so nadzorovali vstop v dolino Gradaščice. Tako vsaj sklepajo poznavalci, ki v skalah na vrhu prepoznajo ostanke temeljev objekta. Ljudsko izročilo dodaja, da so v časih turških vpadov pogumne domačinke zlivale krop na brkate napadalce in jih tudi pregnale.

 

Sklenil sem, da se še malo razgledam po vasi. Vrnil sem se k prvi klopci in za knafelčki nadaljeval čez travnik navzgor. Mimo še ene klopce in starega kažipota, ki je vendarle kazal nazaj Tabor – zmaga žensk nad Turki, sem pri št. 11 spet stopil na asfalt. Šopek tamkajšnjih poslopij sestavlja domačijo Glažar. Na edinem lesenem je bila skrinjica z vpisno knjigo in žigom, saj je to 12. kontrolna točka Polhograjske planinske poti (PPP). Zavil sem ob leseni stavbi. Pri zadnji hiši mi je vzbudila pozornost izrezljana lesena harmonika v balkonski ograji. Šele kasneje sem izvedel, da na Babni Gori že več kot četrt stoletja prirejajo tekmovanja v igranju diatonične harmonike in da pri Glažarju take harmonike tudi izdelujejo. Za hišo se je cesta poslabšala v kolovoz in me po nekaj ovinkih pripeljala na jaso z velikim križiščem na Rupah. Ob njem je stal zidec v obliki Triglava, obrasel z bršljanom in s ploščo, ki je spominjala na tamkajšnja prehodni tabor in javko dolomitskega komiteja Komunistične partije leta 1941. Vrnil sem se h Glažarju in tokrat zavil po cesti na drugo stran. Hiša št. 8 stoji na kraju, kjer je nekdaj stala pomožna Glažarjeva bajta. Pozimi 1942/43 je v njej prebival izvršni odbor Osvobodilne fronte in 28. februarja sprejel razvpito Dolomitsko izjavo, s katero so sokoli in krščanski socialisti priznali enotnost fronte in vodilno vlogo partije v osvobodilnem gibanju. Lastnik novogradnje je na bližnje stopnice namestil marmorno spominsko ploščo, ki je bila nekdaj pritrjena na pročelje Glažarjeve bajte.

 

Ura ni bila še niti pol dvanajstih. Ah, če se že poglabljam v drugo svetovno vojno, pa skočim še na Ključ, sem si rekel. Odpravil sem se naprej po cesti. Na širokem desnem ovinku sem skrenil levo na kolovoz čez travnik. Na pobočju nad seboj sem opazil tri fantiče, enega z otroškim snežnim bobom in drugega z desko. Ta dva sta tretjega prepričevala, kako imenitno se da sankati in deskati po mokri travi. Ljubljanski mulci se česa podobnega že ne bi domislili. Pri hiši št. 17b sem bil spet na asfaltu, a ga je pri zadnjih hišah vrh prevala na srečo zmanjkalo. Tam je treba biti pazljiv: ne naravnost po kolovozu, temveč desno mimo podirajoče se hiše št. 18. Spustil sem se k naslednji, prav tako opuščeni (št. 20), za katero sem s transformatorske postaje izvedel, da je Zibelova. Menda se po njej enako imenuje celoten zaselek na prevalu. Od nje zavije stezica desno v travo in gozd ter onstran njega pri Krivicu, ki že spada v Dolenjo vas pri Polhovem Gradcu, pripelje na novo cesto. Naravnost po njej in levo z nje sem se med novogradnjama vzpel v gozd, kjer se je pol ure od Glažarja končno začelo pravo hribolazenje.

 

 

 

 

 

Greben proti Ključu je prepreden s stezami, kolovozi, gozdnimi cestami, brez števila je razcepov in križišč, tako da je nadaljnjo pot nesmiselno podrobno opisovati. Treba je preprosto slediti knafelčkom, ponekod z dodanim P, in to kar se da skrbno, saj prava pot večkrat skrene z bolj privlačnih glavnih. Kakorkoli, po četrt ure sem se že znašel na vmesnem vrhu – Bezenici (476 m). Ta sicer ni kontrolna točka PPP, a vseeno premore žig in vsaj neuradni vpisni zvezek, vse skupaj spravljeno kar v odsluženo škatlo raffaellov, zataknjeno med drevesi. Naslednji izrazitejši vrh sem dosegel 20 minut kasneje. Na njem so stali že precej utrujena miza in klopi, predvsem pa poslednje počivališče partizana Toneta Artača iz Kozarij, ki mu je tam bomba vzela življenje leta 1942, staremu komaj 20 let. Ličen grob je projektiral arhitekt Stane Šifrer.


 

Še 20 minut sem potreboval do morda največjega križišča na gozdnem delu poti. Ostro desno nazaj je kolovoz vodil v že omenjeno Dolenjo vas, na kažipotih naprej pa je pisalo: levo Dom – 600 m / OSNP (= odprto ob sobotah, nedeljah in praznikih) in desno P Vrh 10'. Dodana je bila še tablica, ki je zaradi območja divjega petelina pozivala k tišini. Kako je z divjim petelinom, ne vem, sem se pa prepričal, da je dom v teh žalostnih časih seveda zaprt. Njegova otvoritev je bila leta 1979, ko so ga v spomin na borce in aktiviste Dolomitskega odreda poimenovali Partizanski dom na Ključu. Prvi bataljon omenjenega odreda je bil namreč ustanovljen v bližini 1. julija 1942, prav na tem mestu pa so se dolomitski partizani spopadli z italijanskimi vojaki že dva meseca prej. Seveda je Dolomitski odred nato bíl še veliko bitk širom po grebenu. 

 

Od doma je do nerazglednega vrha Ključa (623 m) zgolj 10 minut. Kratek vzpon se je izkazal za najbolj strm del poti. Vpisna skrinjica je pritrjena kar na drevo in med drugim hrani žig 11. kontrolne točke PPP. Medtem ko sem pri domu srečal kar nekaj planincev, na vrhu ni bilo nikogar. Tako je veliko drevesno »oko« lahko pomežiknilo samo meni.

 

 

 

 

 

 

Vrnil sem se po poti vzpona, edino k domu se nisem vračal. Sestop je bil mnogo prijetnejši, ne le zaradi hoje navzdol, ampak predvsem zaradi prijaznega sončka. Tako se je tudi na čistini pri Krivicu odprl skorajda idiličen pogled na Babno Goro, prvič sem uzrl Babčarjev tabor, onstran Gradaščice pa se je na ogled postavljala severna veriga Polhograjcev s Toščem in Grmado na čelu. Pri Glažarju sem domače ujel pri cepljenju drv. Izmenjali smo nekaj besed. Ko sem omenil vojne čase, je stari gospodar (takrat je moral biti otrok rosnih let) povedal, kako jim je šlo enkrat posebej hudo za nohte. K njim je vdrla skupina domobrancev, ki je iskala vodstvo Osvobodilne fronte. Premetali so vso hišo in celo razdrli lesen pod, a niso nikogar našli. V bajto niso šli pogledat; očitno so bili slabo obveščeni. Na moji fotografiji je hiša, ki zdaj stoji na njenem mestu, skrajno desno.

 

Še časi. Za iskanje Babčarjevega tabora sem porabil pol ure, prav toliko za raziskovanje Babne Gore, za vzpon na Ključ dve uri in za vrnitev k avtu uro in pol.

Na Janče iz Besnice

Ker sta nas 27. oktobra 2020 epidemija in oblast spet stisnili v občinske meje, sva se štiri dni zatem podala na najvišji vrh ljubljanske mestne občine Janče. Tja sva že šla iz Laz pri Dolskem, v okviru Badjurove krožne poti, iz Volavelj in iz Jevnice). Če kak cilj ponoviva, se skušava izogniti vsaj ponavljanju poti. Tokrat sva si za izhodišče izbrala Besnico. Pri ekološkem otoku sva sledila smerokazu Vnajnarje (tja kažeta tudi smerni tablici Sadne ceste med Javorom in Jančami ter Besniške poti Janče 2h 15min, ta še nazaj Sostro 2h), pri Besnici 9b zavila desno mimo transformatorske postaje Derčar in pri smerni tablici Besnica 8, 33 parkirala ob istoimenskem potočku (S 46.042048, V 14.647060). Napotek bližnje domačinke je bil zelo preprost: »Kar gor, gor, gor, gor, gor, gor.«

 

Pri nabiralniku Volk Besnica 33 sva se povzpela mimo utrujenega gospodarskega poslopja z oznakami Poti kurirjev in vezistov po asfaltni cesti v gozd. Zapornica pri znaku za prepoved prometa je bila dvignjena. Dosegla sva uravnavo s kolibo, kjer je asfalt zavil desno k bližnji hiši, naravnost naprej pa se je vzpenjala steza. Markacije ni bilo nobene, zato sva se ravnala po domačinkinem napotku in jo ubrala po stezi, vendar se ni izkazala za pravo. Poskusila sva še po asfaltu in na prvem razcepu z njega levo navzgor, kamor je kazala komaj opazna rdeča puščica. Tam sva naletela na vezistično (rumeno-modro) markacijo. Pod drvarnico sva zavila levo (ne mimo hiše). Po nekaj metrih strmega kolovoza, zasutega z listjem in ježicami, sva prišla na prečni kolovoz; na desni proti hiši je bil zagrajen, v levo pa označen s Knafelčevo in vezistično markacijo. Iz nekega drevesa je štrlelo še pol kažipota Vevš... – tam teče tudi Vevška ali Papirniška pot.

 

Na razcepu čez 15 minut sva nadaljevala levo navzgor. Knafelčki so že skoraj preminili, pomagala sva si z vezističnimi oznakami. Debela plast suhega listja je prekrivala spolzko ilovnato podlago. Kmalu sta se poti ločili: vezistična desno, planinska levo. Za tem razcepom se je najina (planinska) tako zožila, da je pravzaprav izginila, zato sva se vrnila na razcep in sledila rumeno-modri markaciji desno. Opazovala sva, ali kje z leve priteče markirana planinska pot, pa je ni bilo. Dosegla sva travnat hrib (previdno, med njim in gozdom je precej pri tleh napeta slabo opazna žica električnega pastirja), se povzpela po desnem robu travnika in zgoraj zagledala hiše, h katerim je vodil kolovoz. Daleč na levi so se dvigale Kamniške planine: Kočna in Grintovec, Dolgi hrbet, Štruca in Skuta, Brana, Planjava in Kamniško sedlo med njima, Ojstrica. Če sva se ozrla še bolj v levo, sva videla Šmarno goro in Julijce s Triglavom v ozadju. Čez travnik kljub »pripravnim« drevesom ni bilo markacij. Mimo nekaj trt in velikega nasada jagod sva po kake četrt ure dosegla cesto ter zavila desno nanjo. Pri kmetiji Zajc je napravila oster levi ovinek, markacij pa še kar ni bilo. Pod lesenima hiškama sva spet vstopila v gozd, za zidano počitniško hišico pa so se začele običajne hiše.

Po dobrih 5 minutah sva pri Vnajnarjah 26 prišla na asfaltno cesto. Tik pod njo sva bolj po naključju opazila zbledelo markacijo, za nazaj pa sploh ni bilo nobenega znamenja, da je treba s ceste. Zakoračila sva desno po njej in prispela do odcepa levo proti Jožmanu in Jakopiču (številki 3 in 4 sta s seznama domačij ob Sadni cesti). Na oglasni deski sva si ogledala list z opisom Vnajnarjev (650 m; kljub imenovalniku Vnajnarje domačini sklanjajo Vnajnarjev, ne Vnajnarij, kakor je v leksikonu krajevnih imen na prvem mestu) in slab zemljevid z imeni domačij. Ostala sva na glavni cesti, ki naju je vodila mimo znamenja in kmetije Bernardin, na katere toplarju je bila po dolgem času vezistična markacija. Skoraj pri vsaki hiši so imeli trto. Na križišču čez 10 minut sva zavila na desni krak in pri Vnajnarjah 11 zapustila vas.

 

Asfaltna cesta oziroma bankina, postlana z ježicami, želodi in suhim listjem, naju je pripeljala v gozd. Kmalu za zajetjem z mrežasto ograjo je z leve od zadaj pritekla asfaltna cesta, na katero je usmerjal že drugi kažipot k Jožmanu. Ko sva prišla do hiš, naju je na eni malodane presenetila Knafelčeva markacija, saj so bile zelo redke. Po 10 minutah je na desni strani ceste nasproti odcepa levo h kmetiji Kostelc (tako zemljevid in Geopedia, Google in spletna stran domačije pa Kostevc) partizanski spomenik: Obeležje v spomin na boj in padle 1. bat. Kamniško zasavskega odreda, požig dela Vnajnarjev 6.8.1944 ter trpljenje. ZZB Janče, 2005. Naslednja hiša na levi se nama je zdela zapuščena. Na razcepu za njo naju je vezistična markacija na hrbtni strani prometnega znaka usmerila levo na makadam in kmalu sva bila spet v gozdu. Nato se je na levem ovinku najina pot odcepila desno (naravnost); markacije sicer ni bilo, a tja je kazala smerna tablica za Borovničevo pohodno pot (levo Podgrad, naprej Janče).

Ko sva po slabih 10 minutah prišla iz gozda, sva zagledala prežo, daleč spredaj pa že Janče. Kolovoz se je čez cvetoč travnik spustil k Črnivčevi kapelici, kjer sva sestopila na makadamsko cesto. V že precej »oluščeni« niši je stal kipec Marije z Detetom, spodaj pa je pisalo V spomin Mice Hvala, katira je 25.aprila 1855 62 let stara, nanaglim na temu mestu umerla. Kmalu za Črnivčevo hišo (Vnajnarje 4) je cesta postala asfaltna in naju mimo Balanta (Vnajnarje 5, Sadna cesta 12; na novejšem zemljevidu Ljubljana in okolica Balent) čez dobrih 20 minut pripeljala na desni ovinek, kjer se je levo odcepila gozdna cesta. Ob njej je bil na drogu tablice o vožnji na lastno odgovornost dodatek BREZA:) 15^:)min; puščica levo je najbrž usmerjala h koči Breza na Jančah, domu tabornikov rodu Črni mrav. Midva pa sva zapustila ovinek naravnost po stezi v gozd, kamor se je odcepila označena (Borovničeva in Besniška) pot (Janče 30min).

 

 

 

 

 

 

Med visoko podrastjo, grmovjem in mladimi drevesci sva prisopihala na kolovoz, ob katerem je stala krmilnica. Kolovoza sta bila pravzaprav dva: naravnost navzgor in levo; oznak ni bilo. Nadaljevala sva po prvem mimo preže in pod daljnovodom. Naslednji kolovoz sva prečkala. Šele čez čas so se pojavile vezistične in Knafelčeve markacije. Zlato polje praproti je na desni za kratek čas prekinilo gozd, nato naju je spet z obeh strani objelo drevje. Od vsepovsod sva slišala glasove nabiralcev kostanja. Kmalu za klopco ob poti sva srečala mamico z vozičkom in dvema otrokoma, za naslednjo klopco na križišču neoznačenih poti pa se je »promet« znatno povečal. Po slabih 20 minutah se je steza iztekla na asfaltno cesto. Vse je bilo zaparkirano, avtomobili so stali celo v gozdu, ne le na bankinah. Napotila sva se levo ob cesti mimo znamenja, podružnice osnovne šole Sostro in vrtca z zeliščnim vrtom (Gabrje pri Jančah 16) ter vodnega zajetja. Pred levim ovinkom sva pri odcepu Borovničeve poti zapustila asfalt. Označena bližnjica naju je hitro privedla nazaj na cesto pri Gabrski ali Veliki kapeli, pred katero sva Ajdi nekoč prebirala zgodbe o psičku in muci. Ljubljančani so jo leta 1897 posvetili Materi božji Lurški, da bi jih varovala pred nesrečami, kakršna je bil veliki ljubljanski potres v noči s 14. na 15. april 1895. Cesta je bila gradbišče, ker so jo širili. Travniki so bili polni ljudi, predvsem parov in družin, ki so posedali na soncu. Nekateri so si priredili prave piknike. V slabe četrt ure (dobri dve uri od izhodišča) sva bila na vrhu.

 

Planinski dom II. grupe odredov je bil seveda zaprt. Ob vhodu sta se še vedno »pričkali« tablici z različnima nadmorskima višinama: 792 in 794 m, novo pa je bilo, da so bronasto skulpturo razstreljene bombe, ki je nekoč stala pod spominsko ploščo na pročelju doma, posvečeno 39 žrtvam za svobodo 1941–1945, prestavili k spomeniku Dolenjskemu odredu 1943‒1945. Na trati pri domu sva si poiskala prostor, dovolj oddaljen od vseh drugih izletnikov. Ko sva sedela tam, sta k nama pristopila Tajda in Matevž, ki sva ju spoznala na potovanju po Armeniji. Matevža sem že omenila in tudi Tajda je navdušena znanstvenica, ki je pred kratkim doktorirala z raziskavo o nedestruktivnem prepoznavanju spola človeške ribice. Vesela sva bila, da sta se naju še spomnila. Pred vrnitvijo v dolino sva stopila še v vas, do cerkve sv. Miklavža (Nikolaja).

 

Med vračanjem po isti poti sta naju dohitela Tajda in Matevž, da smo še malo poklepetali. Bila je več kot topla sončna sobota; najbrž mi na zadnji oktobrski dan še nikoli ni bilo tako vroče, in to v kratkih rokavih. Ko sva se po slabih dveh urah vrnila k avtu, sva bila nemalo presenečena: zjutraj sva z nekaj slabe vesti pustila avto na prostoru za dva, kjer se mogoče sploh ne sme parkirati, zdaj pa jih je pred in za najinim stalo kakih 30. Med vožnjo v dolino je bilo na cesti več kolesarjev kot avtomobilistov; veliko rekreativcev je dodobra izkoristilo sončno priložnost.

 

Bil je prijeten dan, po njem pa sta mi otekla koleno in nato vsa noga. Bolelo je kot zlomek! Janče so sicer prepohlevne, da bi povzročile kaj takega, morda pa so bile kaplja čez rob. Že po dveh dneh sem bila deležna diagnoze in mnenja, da v hribe najbrž ne bom več hodila. Zato se je naslednja dva tedna Jani potepal sam, najprej po Čemšeniški grajski poti, nato na Babčarjev tabor (drugega izmed polhograjskih posebnežev)  in Ključ.