Mnogo Velikih vrhov – en sam Rombon

Ime Rombon zveni mogočno in ta gora nad Bovcem tudi je taka (njegovo drugo ime, Veliki vrh, se ni prijelo in ne napravi posebnega vtisa, najbrž tudi zaradi množice Velikih vrhov pri nas). Pot je dolga in naporna (strma in poleti vroča), a vredna vsakega truda. Ko sva bila na Bovškem predlani, je dva dni deževalo, zato sva se mu morala odpovedati, letos pa je bil 16. junij brezhiben poletni dan.

Začela sva pri trdnjavi Kluže, od koder naj bi bilo na Rombon (2208 m) 5 ur hoda. Pot do poškodovane Hermannove trdnjave in trdnjavo sva že poznala in čeprav je do nje le dobrih 20 minut, tamkajšnji kažipot za Rombon velikodušno obljublja le še 3 ure in pol. Smer kažejo planinske oznake, obvestilni stebrički Poti miru in oranžne markacije sprehajalne poti. Sledila sva jim v gozdnati breg. Ko sta se smeri Široki plaz in Kota 1313 razšli, sva sledila drugi. Pobočje je strmo in kljub ključem kar naporno, vendar je pot k sreči dovolj široka, da kljub koreninam in kamnom ni resne nevarnosti, da bi se spotik končal kje v globini. Svet je zelo skalnat. Že jutro je bilo toplo, a dokler sva hodila po gozdu, nama vročina ni mogla do živega. Kadar so vrzeli med drevjem dovoljevale, sva pasla oči na čudoviti steni Jerebice.

 

Uro in četrt nad Hermannovo trdnjavo je kažipot levo h koti 1313. V tisto smer se pravzaprav odcepita dve "potki" (oznak nisva opazila na nobeni). Po bolj levi sva v minuti dosegla zaraščen vrh z možicem. Ker tak nerazgleden kraj ni primeren za topniško opazovalnico, sva iskala dalje (v desno) in ujela potko, ki naju je pripeljala na razgledno točko Na robu, označeno s kovanim križem z napisom Dreizehn dreizehn 1313 m. Okolica je poraščena z žarkastimi košeničicami, a so že večinoma odcvetele. Po vojaškem jarku se pride v bunker ali opazovalnico, kjer je vpisna skrinjica. Na pobočju pod vojaškimi objekti je planina Za Robom (tako Mihelič, na zemljevidih Na robu, Veliki Rob) .

 

Vrnila sva se na pot proti Rombonu. Spet sva v ključih premagovala precejšnjo strmino. Pol ure nad koto 1313 sva se poslovila od sence. Dotlej skoraj ni bilo rož, tu pa sva se znašla med raznovrstnim cvetjem, kakršno sva že videvala na letošnjih poletnih poteh, le da ga je bilo tu precej manj. Na levi se je vlekel greben Svinjaka – čisto drugačen pogled kot iz Bovca, od koder se vidi samo končna "piramida". Med skalami in ruševjem se pot ponekod zoži, ponekod pa je še precej ohranjena mulatjera. Po nekaj zavojih naju je pripeljala na levi rob neizrazite krnice Veliki Dolič. Ko bo čas rožnih korenov in rumenega milja, bo tam res lepo; morda pa so se v tem tednu že razcveteli. Mimo dveh skalnih votlin sva prišla na levi ovinek, takoj za njim pa zagledala prve ostanke avstrijskih vojaških utrdb iz prve svetovne vojne. Poslej jih je bilo še več – zidov, kavern in "labirintov" poti v skalovju, po tleh pa so ležali zarjaveli deli vojaške opreme. Po tričetrturnem grizenju kolen, med katerim je bilo treba  "preplezati" tudi nekaj skalnih ovir, sva dosegla škrbino. Kažipot nazaj pravi Kluže 3^h, na drugo stran pa usmerja napis na skali BC (šele ko sem prebrala naglas, sem razumela: Bovec!). Na desni naju je čakal najtežji del poti: skalnat skok, ki ga je treba preplezati. Za nevajene plezanja ni prav lahko, je pa kratko. Do cilja je bilo še pol ure skal in kamenja.

 

Na vrhu so skromna vpisna skrinjica, možic ter skali z napisoma Bovec (puščica kaže tja, od koder sva prišla) in D. post. žičnice (puščica kaže na zahod, proti postaji D kaninske kabinske žičnice). Razgledi pa so naravnost osupljivi: proti zahodu na Vrh Laške planje, Prestreljenik, greben od Lope do Velike Črnelske špice, Montaž in Viš; proti severu na Kamnitega lovca, Jerebico, Mangart, Jalovec; proti vzhodu na Triglav, Bavški Grintavec, Svinjak, Javoršček, Krn; proti jugu na dolino Soče, Matajur – in še mnoge vrhove med njimi in za njimi. Vrh smo si delili trije pari. Cerkničan je kar stresal imena gora in zelo nama je pomagala izdaja PZS Julijske Alpe 360º. Že dolgo se na kakem vrhu nisva zadržala toliko časa.

 

Dol grede sva na škrbini sledila napisu BC. Sitnemu spustu po drsečem strmem žlebu sledi še zoprno melišče. Odtlej sva imela pred (pod) seboj izrazito Čuklo (tako na zemljevidih in v Miheličevih Julijskih Alpah, v Tumovem Imenoslovju Julijskih Alp in Stritarjevih vodnikih pa Čuklja; ker je po jezikovnih priročnikih čukla tudi občno ime za (štrlečo) skalo, skalno gmoto, sem se odločila za različico brez j), desno pa slikovite pode (Kaninski in Prestreljeniški podi ter Goričica pod Rombonom, imenovana tudi Rombonski podi, so svetovno znane visokogorske kraške planote), pod katerimi se skrivajo podzemne jame, med njimi najbližja Vandima, prva "tisočmetrca", ki so jo raziskali slovenski jamarji, in Čehi 2, s 1502 m najgloblja slovenska jama, 10. na svetu (to niso "turistične" jame). V stenah na levi je več votlin, ki so bile nekoč del vojaških objektov, katerih ostanki so raztreseni tudi naokrog. Po kamnitem levem robu grape Naklo sva se spustila na njeno dno, med vojaške jarke italijanske strani. Tam sva imela nekaj težav z "odkrivanjem" poti, a k sreči je Čukla (1767 m) že sama dober kažipot. Odcep nanjo je označen na skali (Čukla 5'). Na vrhu stoji piramidast kamnit spomenik italijanskim vojakom. Dvojezična plošča občin Bovec in Reana del Rojale spominja na obnovo leta 1997 (sodeč po številnih starejših zapisih o razpadajočem spomeniku je bila obnova res potrebna). Na skalo pred spomenikom je pritrjena vpisna skrinjica.

Vrnila sva se na "glavno" pot in zavila levo (na omenjeni skali ni oznake za Bovec, sta le za Rombon in Čuklo). Spuščanje po tistem kamnitem kraškem svetu je gotovo posebno doživetje, kadar cvetijo žarkaste košeničice, saj mora biti vse rumeno (midva sva jih žal že zamudila). Pot se trikrat za kratek čas pretakne skozi gozd in ko sva prišla tretjič iz njega, sva zagledala lovsko kočo na opuščeni planini Goričici (1336 m). Od tam sva se lovila po zarasli potki med hudimi koprivami in redkimi obledelimi markacijami. V gozdu pod planino so si oznake nekoliko "opomogle", le premalo jih je, saj stezica ni povsod razločna. Ko se je gozd razredčil, so se pokazali Bovec in gore nad njim. Potem sva bila deležna koščka podov čisto od blizu, saj del poti vodi čez pravcate "kamnite travnike". Nad grapo ali skalnim podorom in dalje po sila skalnatem gozdu sva prišla na plano in prečkala melišče. Poti so se tako namnožile, da sva se zaradi slabe označenosti tu in tam spuščala kar po občutku. Strmina prav do zadnjega ni popustila. Končno se je pokazalo "znamenito korito" pri Zajcu – znamenito, ker ga ni in ni hotelo biti. Pri njem sva se osvežila in nadaljevala po makadamski cesti pod kmetijo. Skozi mrežasta vrata in po stopnicah ob hiši Zavrzelno 2 sva se spustila med pašniškima ograjama, na dnu pašnika pa so spet vrata. Od tam je lep pogled na Svinjak in Bavški Grintavec za njim. Blatna potka skozi gozd naju je pripeljala do potočka, onkraj njega pa sva po makadamski cesti mimo prvih hiš prišla na asfalt v Kaninski vasi. Od korita do tu sva opazila eno samo markacijo. Krog je bil sklenjen (le do prenočišča sva morala še odkrevljati po asfaltu).

Osem ur in pol čiste hoje, enajst ur čistega užitka. Kar bi bilo več, bi bilo preveč, je gotovo mislil Jani s pripombo, da tokrat k sreči ni bilo veliko rož, sicer bi bilo trajalo še dlje.

Jerebica – pohlevno ime za nič kaj pohlevno goro

Letošnji Bovec je bil izhodišče za Jerebico (2126 m). Gledala sva jo že lani, ko je bil na sporedu Rombon, in Janiju se je usedla v srce. Malo slabše mu je šla v uho (meni tudi): po Tumi se imenuje Jérebica, domačini pa ji baje (tudi Mihelič trdi tako) rečejo Jérebca (od tistih, ki sva jih srečala midva, ne vsi). Ker je mejna gora, ima tudi italijansko ime: Cima del Lago.

Po cesti Bovec–Log pod Mangartom sva se odpeljala do Kluž in še 3,7 km naprej. Na levi strani pri mostu čez Koritnico je parkirišče (599 m). Tokrat so na njem parkirali delovni stroji, ker popravljajo cesto. Kažipot napoveduje Jerebica 5h (trikotnik s klicajem pomeni zelo zahtevno pot). Tam je tudi stebriček s smernimi tablicami, ki se pravopisno ne strinjajo, ali se piše Log pod Mangrtom (bovška oznaka) ali Log pod Mangartom (Pot miru). Tega nestrinjanja so se seveda nalezle od ljudi, ki nekateri prisegajo na eno, nekateri pa na drugo. Ne vem, čigavi dokazi so »edino pravilni«, zato se (oportunistično?) držim pravopisa in atlasa.

V Možnico sva se napotila po gozdni cesti pod razdrtimi pobočji Male Jerebice, katere vrh se vidi že s parkirišča. Čez četrt ure je levo navzdol odcep h koritom Nemčlje ali Možnice in h Klužam (Pot miru), naprej pa usmerjata kažipota Jerebica in Dom Možnica. Odcepov je še več, a tega omenjam, ker bo »nastopal« tudi proti koncu tega zapisa. Na naslednjem ovinku je klopca, s katere je razgled na Koritnico, takoj zatem pa cestna zapornica. Na predvečer pohoda sva se sprehodila po tej cesti do križišča, kjer se desno odcepi pot k Domu Možnica, ker sva vedela, da bo tura dolga in ne bo časa za stranpoti. Bila sva očarana: pravcati grad sredi gozda. Več o tem je napisal že Jani. Ko sva se vračala, sva odkrila bližnjico, ki nama je prišla prav naslednje jutro.
 

Po gozdni cesti sva šla do jase s prežo, tam pa pri prejšnji večer odkritem neoznačenem in slabo opaznem odcepu zavila desno na sicer označeno pot. Ta najprej prečka gozdno cesto, ko pa drugič pride do nje, je treba zaviti levo nanjo, drugače nas čaka že omenjeno veliko presenečenje: gozdni grad. Tako pa sta naju čakali le dve manjši presenečenji: na križišču je zapisana višina 810 m, vendar se nama sploh ni zdelo, da bi bila premagala že 211 m višine, in čeprav sva hodila šele 35 minut, nama je kažipot napovedoval samo še štiri ure. To gre pa hitro! Kljub prepovedi prometa je na križišču parkiral avto, na koncu ceste, onkraj dveh suhih strug, pa še dva. Stopila sva iz gozda in pogled na severno steno Rombona je bil veličasten (slike so vse prej kot take, ker sem slikala z napačno nastavljenim ISO). Nobeno znamenje ne kaže, kam naprej. Kar prav sva uganila: prečkala sva široko suho strugo Možnice na levi in onkraj nje ujela markacije. Čez čas sva jo prečkala še nazaj. Med zmernim vzpenjanjem po gozdu sva naletela na razvalino kamnitega objekta. Naravnost nad njim je razločna pot v zatrep Možnice, a puščica in markacija izrecno usmerjata desno navzgor. Vzpon je postal strmejši in kmalu sva stala pod skalnato steno.

Tu naj bi se začel najtežavnejši del poti. Zavila sva ob steni. Začetek je bil obetaven: perunike, stopnice in klini. Strmino sva premagovala v kratkih ključih. Čedalje večkrat sva stopila iz gozdne sence, spodrsavalo nama je na drobirju in kmalu sva se lahko oprijela prve jeklenice. Čisto nova je, potem je kos manjka, presledku pa sledi stara. Vzpon ni tako zahteven, da ne bi bila mogla opazovati rož: zlatih jabolk, medenik, dišečih salomonovih pečatov. Znova sva se razveselila sence. Vzpenjala sva se po skalah in dosegla s suhim listjem prekrite stopnice, zavarovane z jeklenico. Dosegla sva senčnat travnik, nad katerim sva slutila sedlo. Med travo, robidovjem in koprivami se pot slabše opazi, a posebnih težav nisva imela. Slednjič sva se morala dokončno posloviti od gozdne sence. Pred nama je bila pretežno travnata Planja, nad njo pa Veliki Snežni vrh (Cima Mogenza Grande) in Mali Snežni vrh levo od sedla ter Srednji Vogel (Cima Inese) desno od njega. V travo je vrezana ozka stezica, tu in tam tudi skalnata. Ob njej so se zibale zelene čmerike in pogačice, med travo pa so cvetele jagode, zlatice in še marsikaj.

Zdaj sva začela oprezati za lovsko kočo, saj poleti, ko so pogosti popoldanski nalivi, vsaka streha pride prav. Mihelič v Julijskih Alpah omenja napis na veliki skali, Stritar pa v Gorah nad Sočo trdi, da se koča celo vidi. Po kake četrt ure sva sredi travnika opazila nekakšen razcep. Najina pot je zavila levo. V bližini je bila velika skala. Kdo ve, ali desni krak vodi k lovski koči? Na grušču nama je zoprno drselo. Kmalu sva šla še mimo ene velike skale, a tudi tu ni bilo znamenj o lovski koči. Dobre pol ure nad razcepom sva prisopihala na Jezersko sedlo (Sella del Lago, 1720 m, na kažipotu 1721 m), kamor priteče tudi italijanska pot 653. Iz ene od skal štrli mejni kamen.

Od sedla sva hodila večinoma po italijanski strani; pot je označena z rdečimi črtami, po dobre pol ure pa so se spet pojavile Knafelčeve markacije. Hoja po skalnih policah je bila prijetno vznemirljiva. Seveda sva morala paziti na korak, a ni bilo ne težavno ne posebno nevarno. Ko sva zagledala Jerebico, sva se prekmalu razveselila, saj se je za prvim ovinkom izkazalo, da ne vidiva vrha in da je do tja še daleč. Ob Gorenjem Krivem robu sva se spustila proti najnižji točki med njim in najinim vrhom. Kako je v kopnem, ne vem, a tokrat je kos poti prekrival moker sneg, pod katerim je zijala luknja, ki ji ni bilo videti dna, zato ni bilo ne lahko ne prijetno. K sreči je bilo kratko. Zadnjo strmino so nama »olajšali« alpski kosmatinci, alpske velese, navadni slečniki, brezstebelne lepnice in druge gorske rože, širni razgledi in občutek, da je cilj končno zares blizu. Čez pol ure sva ga pošteno prepotena dosegla.

Na vrhu je vpisna skrinjica z napisi Raibler Seekopf, (Cima del Lago) in (Jerebica), najbrž avstrijskega pisca. Nekoliko stran je poleg majhne kamnite piramide nerodno zbit lesen križ in nekaj umetnih rož. Razgled je bil širen in lep. Na severozahodu se je razkazovala Viševa skupina, pod nama je ležalo Rabeljsko jezero, na vzhodu sta se dvigala Mangart in Jalovec, na jugu Loška stena in Rombon, za Kanin na jugozahodu pa je bilo premalo jasno. Nenadoma je v daljavi zagrmelo. Brž sva pospravila, upajoč, da jo odneseva suha. Mlad nemško govoreči par, ki je prišel gor za nama, je še kar sedel.
 

Hitela sva, kolikor se nama je zdelo še varno, a temni oblaki in grmenje so se naglo bližali. Čez gnili sneg je bilo k sreči dosti laže splezati navzgor kot navzdol, a komaj sva se začela spuščati izpod vrha Gorenjega Krivega roba, so padle prve kaplje. Kar takoj sva se oblekla in ni bilo čisto nič prekmalu. Čeprav sta naju mlada planinca malo pred tem prehitela, tudi onadva zanesljivo nista mogla uiti nevihti. Ulilo se je, grmelo in začela je tolči sodra. Včasih je kar zabolelo ─ toča. Ker ni bilo videti strel, sva upala, da sva samo na robu najhujšega. In res se je začelo svetliti, grmenje se je oddaljevalo, le sodra je še vztrajala. Ko sva skoraj pritekla v gozd in nato na senčnati travnik, je sonce spet grelo, kakor da se ni nič zgodilo. Slekla sva mokro opravo, a v čevljih je cmokalo.
 

Spodaj pri križišču, kjer se odcepi pot k Domu Možnica, sva naletela na skupino otrok, ki so tekmovali v orientaciji, in pozneje še tri. Svoje naloge so jemali sila resno. Nazadnje sva srečala še tršice. Na jasi s prežo sva se odločila pogledati k Velikemu slapu na Možnici, pa sva najprej »zašla«, ker sva smerno tablico razumela narobe: pot naravnost (desna) ni prava, ampak je treba takoj za jaso levo. Kmalu se strmo spusti in pripelje do slikovitih korit. Tam (pri mostu) sva sklenila, da je pametneje odnehati, ker sva bila že utrujena in poznavalci pravijo, da je pot do slapu zahtevna, izpostavljena, priporočajo celo čelado. Upava, da naju bosta slap in naravni most počakala. Nisva se vrnila na jaso s prežo, ampak sva sledila kažipotu za Log pod Mangartom. Mimo z mahom poraščenih kamnitih ograd neznanega namena, čez razbito suho strugo in ob kamnitem zidu sva prišla do kamnite hiške. Desno nazaj kaže kažipot k apnenici, midva pa sva nadaljevala v dotedanji smeri in v nekaj minutah dosegla gozdno cesto pri že omenjenem odcepu h koritom Nemčlje in Klužam. Po desetih urah in pol (čiste hoje gor 4.45 in dol 3.45) sva bila spet pri avtu. V Bovcu so ljudje z lopatami in metlami čistili sodro. Še naslednji dan sva domov grede ob cesti na senčnem kraju videla pravcati zamet.

Jerebica ima vse, kar si lahko želi »navaden« planinec v visokogorju: ničesar preveč in ničesar premalo. Priporočam – ugnezdila se vam bo v srce!

V Bovcu ne more biti dolgčas

Ker se je najin letošnji posoški »podvig« nekoliko prehitro končal, nama je ostalo še nekaj popoldneva. Najprej sva se ustavila pri vojaškem pokopališču padlim v prvi svetovni vojni, kjer počiva več kot 600 avstro-ogrskih vojakov. To je bil sicer poučen, vendar bolj turoben postanek, midva pa sva potrebovala nekaj spodbudnega. Zato sva spet nataknila premočene gojzarje (zoprn občutek, a je hitro minil!) in se odpravila k slapu Boka.

Pri mostu čez rečico Boko je parkirišče. Bojda najmogočnejši slovenski slap se vidi že z mostu. V knjižici Soča od Trente do Jadrana iz zbirke Slovenija na dlani piše, da je z bovške strani mostu speljana označena in zavarovana poldrugo uro dolga pot k izviru rečice, kako dolga je pot k slapu, pa sploh ne omeni. Ker je na zemljevidu videti precej krajša od tiste k izviru, sva menila, da bova hitro nazaj, čeprav se je zdelo, da receptorko v najinem hotelu skrbi, da bova zamudila večerjo. In res ni dosti manjkalo! Po strmi skalnati potki sva se vzpenjala kar 50 minut. Sprva je označena, nad zadnjim razglediščem pa ne več. Z vsakega razgledišča je bil slap bliže in drugačen, ampak od povsod mogočen in lep. Pot se je sumljivo oddaljila od struge, potem pa se je obrnila ter naju pripeljala na zapuščeno planino Pri Boki (tako Sidartin vodnik Slapovi, prej omenjena knjižica pa nič) in desno od razpadajočih pastirskih bajt na razgledišče, s katerega sva videla in slišala, da je slap res nadvse veličasten. K izviru Boke pa drugič.

V četrtek sva morala že domov. Vreme se je izboljšalo in z balkona sva poleg nesojenega Javorščka občudovala Svinjak, ki me tudi zelo mika. V Bovec se bova morala očitno še precejkrat vrniti.


Med potjo domov sva se ustavila pri »cestni zaporni utrdbi« Kluže (Bovških vratih). Za ogled sva bila še prezgodnja (kdaj je odprta, iz urnika ob vhodu ni čisto lahko razvozlati), povzpela pa sva se k »avstro-ogrski alpski topniški zaporni utrdbi« nad drugo stranjo ceste. Fort Hermann ima kar slikovit dostop: najprej je treba skozi predor, potem pa se pot kakih 25 minut zložno vzpenja ob skalnatih stenah. Utrdba je zelo poškodovana, a kar je ostalo, priča, da je bila mogočna. Mimo nje vodi ena izmed poti na Rombon ...

Prestreljenik in njegovo okno

Za Prestreljenik sva se odločila predvsem zaradi ferate in naravnega okna. Najprej sva imela obilo težav izvedeti, ali in kdaj vozi kaninska žičnica, nato pa je načrt že skoraj padel v vodo, ker sva na Hribi.net prebrala komaj dober mesec dni staro poročilo o zarjavelih, polomljenih in izruvanih varovalih na zavarovani plezalni poti. Čeprav ta velja za lahko (oglašujejo jo kot prvo družinsko v Sloveniji, primerno tudi za otroke nad 10 let), nisva hotela tvegati. Tik pred zdajci pa je Jani le priklical turistično delavko, ki je vedela povedati, da so pot pravkar obnovili, in tako sva se 21. avgusta odpeljala v Bovec. Parkirala sva pri spodnji postaji Dvor (A, 436 m) krožne kabinske žičnice (S 46.332527, V 13. 538639). Že pred odprtjem se je pred vhodom nabrala dolga vrsta čakajočih, ki se z nekaj izjemami niso obremenjevali z medsebojno razdaljo, primerno za kovidne čase. Kot upokojenca in člana PZS sva za povratno vozovnico plačala po 16 evrov (»normalni« odrasli 20 evrov; v ceniku so še drugi popusti, na primer po 75. letu naju bo vožnja stala le en evro). Peljali smo se mimo vmesnih postaj Čela (B, okrog 980 m) in Skripi (C, 1640 m; v bližini sva opazila kočo Kavka) ter izstopili na Podih (D, 2202 m).
 

Gruščnata uravnava med postajo D in Bum barom je bila posejana z rumenimi kernerjevimi in belimi julijskimi maki, više pa je bilo največ vednozelenih kamnokrečev. Od postaje sva se napotila pod štirisedežnico Prevala navzgor proti Sedlu; tako ga imenujejo domačini in novejši zemljevidi, na starejših in v vodnikih pa piše Škrbina pod Prestreljenikom (blizu 2300 m). Dosegla sva ga čez slabe četrt ure in zaman iskala napotek, kam naprej. Na desni je štrlela v zrak strumna skalnata piramida, midva pa sva se povzpela k žičniški hišici na levi in na skalni steni pred seboj zagledala napis Ferata s puščico levo. O Prestreljeniku pa nič. Sledila sva puščici in po kakih 10 minutah dosegla naslednje sedelce. Krasile so ga triglavske rože in trebušaste zvončice.

 
 

 

 

 

 

Na razcepu čez dobrih 5 minut je stala tabla zavarovane plezalne poti. Sivino skal so poleg trebušastih zvončic poživljali trnati osati, ki so se bratili s spomladanskimi svišči. Tik pod tablo sva dohitela starejšega možaka z vnučkom, ki je izgubil potrpljenje in je hotel kar z nama naprej, ker sva bila hitrejša kot dedek. »A veste, nono se samo dela, da bere tablo, on počiva!« se je pritoževal. Levo je kazal napis Ferata, midva pa sva zavila v nasprotno smer, nad tablo, kamor je kazal zdrsan napis na skali Prest(reljenik). Od spodaj je bilo pobočje videti sila strmo, a pot je bila speljana zelo lepo in varno, le grušč na skalni podlagi je bil nadležen. Po skalnatih stopnicah in policah sva vijugala v ključih. Videla sva cev za umetno proženje plazov, potrebno za varno smučanje. Vso pot sva uživala v razgledih na vrhove od Montaža do Viša in Divje koze, drugih večinoma nisva poznala; na Špiku nad Nosom sva celo razločila bivak Luce Vuericha. Po dobre četrt ure sva na naslednjem razcepu zavila na označeni levi krak in kmalu zatem se je pojavila klavrna jeklenica. Še malo sva poplezala in v 10 minutah dosegla vrh (2499 m).

 

 

S Prestreljenika (italijansko Monte Forato, tudi Monte Prestrelenig) so imenitni razgledi na Julijske Alpe, če omenim le najbolj znane vrhove: Montaž, Viš, Rabeljske špice, Mangart in Jalovec, Triglav, Krnsko in seveda Kaninsko pogorje. Spodaj na Kaninskih podih sva videla Dom Petra Skalarja. Na vrhu sta mejni kamen iz leta 1947 s številko 14 in vpisna skrinjica, ki naj bi bila miniaturni Aljažev stolp, a je ostal le še z nalepkami »okrašen« prazen valj brez stožčaste strešice. Tam je bil še en par in smo drug drugega fotografirali.

Ko sva zapuščala vrh, so prišli gor trije mladci s čeladami, čeprav (še) niso bili na ferati, nato pa sva srečala madžarsko družino z majhnimi otroki ‒ malčki so bili v copatkih, starši v supergah. V 20 minutah sva se vrnila k tabli, si nadela plezalno opremo in se odpravila v nasprotno smer kot prej. Tam se je začela 750 m dolga lahka (A) zavarovana plezalna pot, ki so jo odprli 8. julija 2017, najdaljša po dolžini in med najkrajšimi po času pri nas. Speljana je po južnem pobočju Prestreljenika. Plezanje naj bi trajalo 40 minut in tudi midva tega časa nisva presegla za več kot 5 minut. S to sicer res dovolj lahko potjo pa nisem imela posebnega veselja, kajti dihanje za ovratnik in nenehno srečevanje mi gresta na živce, čeprav sem na tako lep počitniški petek seveda lahko pričakovala gnečo. Vsaj srečevanju bi se lahko izognili, če bi se vsi držali priporočene smeri. Strmo pobočje od Sedla do Prestreljeniškega okna smo prečili večinoma po policah. Ne morem pozabiti nerazsodne mame, ki je pripeljala plezat hčer in sina. Z dekletom ni bilo težav, s fantom pa je bilo nekaj narobe – telesno, duševno ali »samo« vedenjsko, vsekakor se je hudo bal, ne le kjer je bila pot ozka in je visela, ampak celo tam, kjer je bila čisto sprehajalna. Mama mu ni nič pomagala, še spodbujala ga ni. Zelo počasi je napredoval in ves čas ponavljal, da ne pojde z njo nikoli več v hribe. Niti na morje ne! Na vsej ferati je samo ena zares plezalna navpičnica, a je dobro opremljena z lestvenimi klini in jeklenico.

 

Na koncu te res ne pretežke poti pa čaka sijajna »nagrada«: Prestreljeniško okno (2390 m), veliko 10 m x 7,5 m. Nastalo je zaradi preperevanja skalnega oboka v Prestreljeniku, po legendi pa je zanj zaslužen Hudič, ki si je skozi goro omislil bližnjico, in po drugi Bog, ki je napravil luknjo, da bi Noe ob gori lahko privezal svojo barko. Tako kot na vrhu je bila tudi tam skrinjica prazna, če seveda ne štejem smeti. Gneča je bila kar precejšnja, saj smo k oknu prihajali z dveh strani, zato so morali biti tisti, ki so hoteli na fotografiji sinjega neba v skalnatem okviru le sebe, zelo potrpežljivi. Jaz nisem bila tako vztrajna. Še pogled na italijansko stran in sva se umaknila novim navdušencem.

 

Okno sva zapustila po drugi strani, po napornem melišču. Jeklenice na začetku spusta so bile slabe in po grušču je zelo drčalo, tako da bi se bilo skoraj laže vrniti po plezalni poti. Mnogi so prihajali k oknu s te strani, med njimi največ tujcev, številni dobesedno po vseh štirih, tudi zaradi neprimerne obutve. Kar kmalu sva se ustavila na »balkončku« in si snela plezalno opremo. Pod spodmolom visoko nad potjo (a pod ferato, zato ga z nje nismo videli) se je senčila čredica kozorogov z mladiči. Pogleda nazaj proti oknu se zlepa nisem naveličala. Zdi se mi, da še nikoli nisem videla toliko gorskega cvetja različnih vrst rasti v skupnih »šopkih«, na tem pobočju na primer trebušaste zvončice in trnate osate.

 

 

 

Bližala sva se Podom. Čez dobrih 20 minut sva prišla do skale z napisoma Kanin in Okno (nazaj navzgor), okrog katere so ležale zarjavele jeklenice, in po skalnih ploščah sestopila na uravnavo. Ogledala sva si še sedem štirijezičnih razlagalnih tabel naravoslovne učne poti Prestreljeniški podi – Kanin z zemljevidi, slikami in besedili o Kaninskem pogorju.

 

 

 

 

Kot rečeno, s ferato nisem imela posebnega veselja, ampak zaradi okna, razgledov in cvetja je bil dan zelo lep. In tudi nič kaj naporen (če ne upoštevam vročine): v štirih urah sva zares hodila le dve in pol. Navsezadnje je bila tudi vožnja z žičnico čisto zanimiva (razgledna!) sprememba, saj se zelo redko peljeva tako visoko.