V Bovcu ne more biti dolgčas

Ker se je najin letošnji posoški »podvig« nekoliko prehitro končal, nama je ostalo še nekaj popoldneva. Najprej sva se ustavila pri vojaškem pokopališču padlim v prvi svetovni vojni, kjer počiva več kot 600 avstro-ogrskih vojakov. To je bil sicer poučen, vendar bolj turoben postanek, midva pa sva potrebovala nekaj spodbudnega. Zato sva spet nataknila premočene gojzarje (zoprn občutek, a je hitro minil!) in se odpravila k slapu Boka.

Pri mostu čez rečico Boko je parkirišče. Bojda najmogočnejši slovenski slap se vidi že z mostu. V knjižici Soča od Trente do Jadrana iz zbirke Slovenija na dlani piše, da je z bovške strani mostu speljana označena in zavarovana poldrugo uro dolga pot k izviru rečice, kako dolga je pot k slapu, pa sploh ne omeni. Ker je na zemljevidu videti precej krajša od tiste k izviru, sva menila, da bova hitro nazaj, čeprav se je zdelo, da receptorko v najinem hotelu skrbi, da bova zamudila večerjo. In res ni dosti manjkalo! Po strmi skalnati potki sva se vzpenjala kar 50 minut. Sprva je označena, nad zadnjim razglediščem pa ne več. Z vsakega razgledišča je bil slap bliže in drugačen, ampak od povsod mogočen in lep. Pot se je sumljivo oddaljila od struge, potem pa se je obrnila ter naju pripeljala na zapuščeno planino Pri Boki (tako Sidartin vodnik Slapovi, prej omenjena knjižica pa nič) in desno od razpadajočih pastirskih bajt na razgledišče, s katerega sva videla in slišala, da je slap res nadvse veličasten. K izviru Boke pa drugič.

V četrtek sva morala že domov. Vreme se je izboljšalo in z balkona sva poleg nesojenega Javorščka občudovala Svinjak, ki me tudi zelo mika. V Bovec se bova morala očitno še precejkrat vrniti.


Med potjo domov sva se ustavila pri »cestni zaporni utrdbi« Kluže (Bovških vratih). Za ogled sva bila še prezgodnja (kdaj je odprta, iz urnika ob vhodu ni čisto lahko razvozlati), povzpela pa sva se k »avstro-ogrski alpski topniški zaporni utrdbi« nad drugo stranjo ceste. Fort Hermann ima kar slikovit dostop: najprej je treba skozi predor, potem pa se pot kakih 25 minut zložno vzpenja ob skalnatih stenah. Utrdba je zelo poškodovana, a kar je ostalo, priča, da je bila mogočna. Mimo nje vodi ena izmed poti na Rombon ...

Špik Hude police ‒ hudo lepo!

Ko sva sredi avgusta raziskovala Trubarjeve tržaške poti, sva se oglasila tudi pri Magdi, znanki s potovanja po Armeniji. Med sprehodom po njeni Bazovici in okolici so bili poleg zgodovinskih in sodobnih zamejskih tem poglavitni predmet pogovora seveda hribi. Blizu njenega doma sva lahko znova pokukala v dolino Glinščice prav s kraja, na katerem sva pred slabimi desetimi leti in ponovno pred dobrimi tremi že bila. Iz pogovora o hribolazenju se nama je najbolj vtisnilo v spomin njeno navdušeno priporočilo, naj ob priliki zlezeva na Špik Hude police. Že čez nekaj dni, 19. avgusta, sva ga upoštevala.

Odpeljala sva se v Kranjsko Goro, nato pa čez rateški mejni prehod v Trbiž (Tarvisio). Tam sva zavila levo proti Bovcu in zatem desno proti Nevejskemu sedlu (Sella Nevea). Z njega naju je strma in vijugasta ozka cesta pripeljala na prostrano planino Pecol (1517 m), menda največjo v Julijskih Alpah, ki leži na Policah (Altipiano del Montasio), kjer je bilo veliko parkirišče že skoraj polno. Levo sta kazala kažipota F.ca di Vandûl 2.00 in Biv. del Torso 2.30 (621/649) ter Ferrata Norina 2.30, Biv. CAI Cividale 4.30 in Val Dogna 6.00 (640). Na kažipotu desno Rif. G. di Brazzà 0.30 (čas je bil popravljen, a nisem razbrala, kaj je pisalo spodaj) je bila številka poti 622. Levo je šlo le nekaj planincev, desno, v najino smer, pa večina, predvsem glasni Italijani.

S parkirišča sva se odpravila desno proti Koči Giacoma Brazzàja. Na križišču, kjer se je končala asfaltna cestica, so bili spet kažipoti: levo Casera Pecol 0.10, Piani di là 2.00 in Strada provinciale 2.10 (622), desno C.re Cregnedul di Sopra 1.15, Bivio Sent. 625 1.20 in Rif. Corsi 3.00 (624, 625), naprej Rif. G. di Brazzà 0.20 (622). Na obeh straneh sva videla stanove in hleve. Okrog njih se je pasla živina. Nadaljevala sva naravnost navzgor po ozkem makadamu. Takoj za križiščem se je odcepil kolovoz desno k hlevom. Ovinke najine poti je sekalo več bližnjic; nanje so kazale puščice in so bile tudi označene, prav tako kot glavna pot. Rože – razen grintovcev in močvirskih samoperk ‒ so večinoma že odcvetele.

 

V slabe pol ure sva že bila pri koči. Na tabli nad vhodom je pisalo Rifugio alpino Giacomo di Brazzá Hütte / Koča 1660 m s.l.m. Alpi Giulie. Grof Giacomo Savorgnan di Brazzà (1859‒1888) je bil naravoslovec, ki se je proslavil z raziskovanjem Montaža in Kanina. Umrl je med francosko ekspedicijo v Kongu. Njegov znamenitejši brat Pietro Paolo, znan kot Pierre Paul François Camille Savorgnan de Brazza, je leta 1880 v Kongu ustanovil mesto Brazzaville. Giacomo je leta 1881 odkril danes običajno pot na Montaž, naslednje leto pa preplezal njegovo zahodno steno.

Nadaljevala sva skozi leso po poti 622 (na zemljevidu Tabacco 19 samo do koče; na skali pod kočo je bila markacija s številkama 653 in 664, ki pa ju na zemljevidu ni) v smer Cima di Terrarossa (italijansko ime za Špik Hude police). Mimo vodnega zajetja sva prispela do naslednje lese. Od vsepovsod je bilo slišati žvižganje svizcev, videla pa nisva nobenega. Po dobre pol ure, ko sva dosegla skalno steno, sva si nadela čeladi (dotlej edina), ker sva brala, da tam kozorogi pogosto prožijo kamenje. Stezico so obrobljali veliki deljeni listi in rumena socvetja ozkočeladastih preobjed. Srečala sva Janijevega sodelavca, ki se je že vračal z vrha in se je nameraval povzpeti še na Montaž. Naslednja Slovenca, ki sta se tudi že vračala, pa sta vendarle imela čeladi. Rož je bilo malo, a pestrost ponudbe ni bila tako slaba: majhni vijolični osati, zvončice, avstrijski sviščevci, živorodne dresni, hribski rmani, močvirske samoperke, vednozeleni kamnokreči. Tokrat so naju začuda prehitevali samo mladi, druge pa sva puščala za seboj; izjema sta bili klepetavi priletni Avstrijki s presenetljivo vitalno kapaciteto. Sploh ni žuborela smo italijanščina: poleg slovenščine in nemščine je bilo slišati tudi pozdrav ahoj.

Pot, označena na razpotjih in ovinkih (iznad enega naju je motril kozorog), naju je čez 50 minut pripeljala na razcep: desno Bivacco Luca V. (za trbiškega alpinista Luca Vuericha je bil usoden snežni plaz, ki ga je odnesel med lednim plezanjem v Prisojniku), Ceria Merlone (zavarovana plezalna pot), levo navzgor Terrarossa. Videti je bilo čedalje več kozorogov; nekateri so nas radovedno opazovali, mi pa jim nismo ostali dolžni. Ob teh okretnih živalih, pravih lepotcih, nihče ni ostal ravnodušen in vzkliki so razkrivali jezike; nenadoma je mrgolelo Slovencev. Neki Italijan se je raznežil: »È pacifico!« Prvi hip je zvenelo smešno, toda kljub številnim glasnim planincem je bila prostrana pokrajina s svojimi naravnimi lepotami prava oaza miru v primerjavi s hrupnimi naseljenimi kraji, od koder nas je gotovo prišla večina. Nekdo je sprožil kamen in naslednja planinka, ki sem jo srečala, je pokazala na mojo čelado, rekoč: »It's a good idea.«

Dobrih 5 minut za prvim razcepom smo bili že na naslednjem: levo Sentiero Augusto ed Elenita Leva (zavarovana plezalna pot, poimenovana po dveh ljubiteljih teh gora, je bolj znana s krajšim imenom Leva), desno C. Terrarossa 664. Do Škrbine nad Žlebom Hude police (Forca di Terrarossa, 2330 m) je bilo le še 5 minut. Z nje se je na drugo stran grebena ponujal slikovit pogled na 750 m dolgi Ozebnik Hude police (Canalone Huda Paliza) ter Viš (Jof Fuart) in Koštrunove špice (Cime Castrein). V škrbini sva zavila levo. Videla sem velike zaplate triglavskih rož, a sva bila zanje žal že prepozna. Z vrha se je vračala skupina slovenskih planincev, ki po hrupnosti niso prav nič zaostajali za italijanskimi, česar nisva ravno vajena, posebno jezen mladenič, star kakih 10 let, se je drl kot črednik, pa se zaradi tega ni nihče vznemirjal.

 








Četrt ure nad škrbino sva dosegla vrh (2420 m) najlaže dostopnega izmed Poliških Špikov z vpisno skrinjico in majhnim kovinskim križem. In seveda z imenitnim razgledom na številne vrhove, med njimi na Zabuš in Strmo peč na zahodu, Montaž, Špik nad plazom in Špik nad Cijanerico na severozahodu, Karnijske Alpe na severu, Kamnitega lovca in Veliki Nabojs na severovzhodu, Viš in Koštrunove špice na vzhodu, Špik nad Nosom in Špik nad Špranjo na jugovzhodu, Prestreljenik in Kanin na jugu.

Vrnila sva se po isti poti. Malo preden sva prispela do odcepa poti Leva, se je zaslišal rezek žvižg ata kozoroga in po pobočju so se od vsepovsod usuli samice in mladiči. Čreda se je zbrala na ovinku planinske poti, ne meneč se za nas, ki smo fotografirali ali hoteli naprej. Ko smo se jim približali, je poglavar svareče zapihal. Planincev je bilo tudi toliko, da se nama je zastavilo vprašanje iz planinskega bontona: ali ima prednost tisti, ki se vzpenja (kot pri avtomobilih), ali tisti, ki sestopa (kot pri vratih izstopajoči). »Načelno se umakne tisti, ki gre gor, da gre tisti zgoraj lahko dol. Vendar je veliko bolj priporočljivo, da se umakne tisti, ki mu je laže – trenutek, dva počaka na kraju, kjer se lahko brez težav in nevarnosti srečata /.../. To velja tudi /.../ na vodoravnih delih poti,« piše v učbeniku Planinska šola (več avtorjev, PZS, 2005, str. 279). Po pameti torej. Kakor v zvezi z neko drugo »dejavnostjo«, pri kateri se nekdo ni posebej izkazal: na veliko potrebo je šel tik steze in kupček pokril le s toaletnim papirjem, ki ga je seveda razneslo naokoli, kar je povzročilo »estetsko pohujšanje«. Za nekom drugim pa je ob poti obležala »samo« brisača.

V začetku sem bila zaradi gneče kar sitna. Pozneje sem se nekoliko privadila, nekoliko pa smo se v tistem gorskem prostranstvu tudi razkropili. Nazaj grede sva bila bolj sama, le skupina mladih, ki so neutrudno žužnjali, naju je »zasledovala«, vendar niso bili preglasni. Čez slabo poldrugo uro sva se že ustavila v koči. Natakarica je govorila tudi slovensko. Pri kosilu sva si privoščila radler »mit Kräuter«; žal je bil topel (najbrž ga zaradi velikega povpraševanje niso mogli dovolj hitro hladiti). Ko sva se vrnila na parkirišče, sva imela kaj videti: planina Pecol je bila vsa zaparkirana. Nič čudnega, saj je bil res lep dan.

Čez Utro

Že nekaj let hodiva sredi junija v Posočje na (zelo) kratke počitnice, v katerih je en dan namenjen »hribu«. Tako sva tri leta hodila v Idrsko, da sva končno prišla na Krn, zdaj pa kaže, da bova to ponovila pri Bovcu in Rombonu. Zaradi vremena namreč. Že prejšnji torek zvečer je bilo jasno, da z Rombonom ne bo nič (sploh ga ni bilo videti), zato sva si v sredo izbrala nadomestni Javoršček.

V vasi Kal - Koritnica sva parkirala pri partizanskem spomeniku ob glavni cesti iz Bovca proti Trenti. Od spomenika sva se odpravila po kolovozu, ki se čez nekaj deset metrov spusti desno proti Soči. Vodili so naju obvestilni stebrički s smernimi tablicami za planinske in pohodniške poti pa tudi Knafelčeve markacije in črno-rdeče oznake Poti miru. Komaj sva se odpravila od avta, je začelo deževati. Navlekla sva si pelerini in se odzibala po visečem mostu čez razpenjeno Sočo nad zelenim tolmunom Brjeka. Sledila sva kažipotom Golobar. Ko sva prvič prečkala gozdno cesto, se je bilo treba preriniti skozi grmovje. Nekaj časa teče ob poti na desni v (podrt) »zid« zloženo kamenje, na levi pa žičnata ograja. Pod samotno opuščeno domačijo Na Glavi se odcepi desno v breg steza. Ob njej še stoji skrbno zložena kamnita ograja. Vsa ta pričevanja o pomembnosti meja in lastnine za nekdanjega gospodarja zdaj skupaj z opuščenim domom pričajo o minljivosti.

Strmina je kar vztrajna, a po dobro označeni, lepo nadelani in v ključih speljani poti sva se kar hitro povzpela tik pod Golobarjevo steno. Pred eno njenih razpok je zasilna klopca, na kateri lahko posedimo, v razpoki pa tudi za silo vedrimo, a nama k sreči ni bilo treba, ker je nehalo deževati. Veliko oznak je po tleh, zato pozimi najbrž niso vidne. Pot je večinoma mehka od suhega listja, ponekod pa tudi skalnata ali peščena. Kmalu po tistem, ko sva desno pod seboj zaslišala šum Golobarskega potoka, se je med drevjem pokazal velik opuščen vojaški objekt. V zračnem listnatem gozdu je malo podrasti, cvetja pa skoraj nič. Na uravnavi desno pod potjo so ostanki gozdarske koče, precejšnje brunarice na kamnitih temeljih, ki se ji je udrla streha. Ob poti sva videvala zarjavele kovinske odpadke. Nekaj časa sva hodila po mulatjeri (le malo je je ohranjene). Tod leži veliko trhlega podrtega drevja.

Ko sva po dveh urah stopila iz gozda, so naju na opuščeni planini Golobar končno razveselile rože: pogačice, zelene čmerike, potočne sretene in druge. Potočne sretene so le redko lepo razcvetene in ker imajo kimaste cvetove, jih je tudi težko zares videti. Okrog ene posebno lepe sva si dala precej opraviti. Na vrhu planine stoji kamnit križ v spomin cesarsko-kraljevim vojakom, padlim maja 1916. S planine se lepo vidijo okoliške gore, med njimi Javoršček in Rombon. Na tem lepem in mirnem kraju sva se zadržala precej časa – počivala, malicala, se razgledovala. Nato sva se vrnila k smernemu stebričku na dnu planine in zavila v gozd, kamor ne kaže nobena puščica, pričakale pa so naju Knafelčeve markacije. Pri naslednjem stebričku sva ugotovila, da bi bila do njega lahko prišla tudi po Poti miru iznad stopnic za križem. Ko sva spet prišla na plano, se nama je odprl pogled na drugi del planine s propadajočimi objekti, v ozadju pa se je skozi oblake videlo nekaj Rombona. Pot čez travnike naju je pripeljala do partizanskega spomenika na prevalu Čez Utro (1305 m). Mimo preže vodi pot v desno proti strmemu pobočju gozdnatega Javorščka (1557 m). Ravno sem odkrila še ozkočeladaste preobjede, ko je začelo spet deževati. 10 minut od spomenika je razcep: levo navzdol se nadaljuje Pot miru, desno pa se vzpne neoznačena potka na Javoršček.

Čez Utro je ime prevala, ampak naslov tega zapisa se lahko razume tudi tako, da sva bila namenjena nekam na drugo stran. Saj sva tudi bila: z Javorščka sva se nameravala vrniti čez Slatnike. Toda ko sva stopila v njegov gozd, se je ulilo in zagrmelo. Treskanju se je pridružil še močan strupeno mrzel veter in ker čez pol ure še ni nič kazalo na lepše, sva se vrnila po že znani poti, saj je bila nevihta na slatniški strani precej bolj divja. Vrnitev sva si popestrila tako, da gozdne ceste Kršovec–Jablenca nisva prečkala, ampak sva, namesto da bi nadaljevala proti Brjeki, zavila levo proti Jablenci. Tam (na hišnih številkah piše Čezsoča) sva stopila na asfaltno cesto in pri »štali« čez nekaj minut zavila desno z nje. Smerni stebrički so naju pripeljali do še daljšega visečega mostu čez Sočo, na oni strani pa sva bila nekoliko v zadregi: avto naju je čakal v Kalu - Koritnici, tu pa sta dva kažipota: desno Kal, levo Koritnica. Jani je izbral desno pot in pripeljala naju je naravnost k avtu.

Če vzamem, da je bil najin cilj Čez Utro, sva hodila gor dobri dve uri, dol pa slabi dve. V gojzarjih nama je cmokalo, vse drugo pa je bilo v najlepšem redu. Celo deževati je nehalo.

Jerebica – pohlevno ime za nič kaj pohlevno goro

Letošnji Bovec je bil izhodišče za Jerebico (2126 m). Gledala sva jo že lani, ko je bil na sporedu Rombon, in Janiju se je usedla v srce. Malo slabše mu je šla v uho (meni tudi): po Tumi se imenuje Jérebica, domačini pa ji baje (tudi Mihelič trdi tako) rečejo Jérebca (od tistih, ki sva jih srečala midva, ne vsi). Ker je mejna gora, ima tudi italijansko ime: Cima del Lago.

Po cesti Bovec–Log pod Mangartom sva se odpeljala do Kluž in še 3,7 km naprej. Na levi strani pri mostu čez Koritnico je parkirišče (599 m). Tokrat so na njem parkirali delovni stroji, ker popravljajo cesto. Kažipot napoveduje Jerebica 5h (trikotnik s klicajem pomeni zelo zahtevno pot). Tam je tudi stebriček s smernimi tablicami, ki se pravopisno ne strinjajo, ali se piše Log pod Mangrtom (bovška oznaka) ali Log pod Mangartom (Pot miru). Tega nestrinjanja so se seveda nalezle od ljudi, ki nekateri prisegajo na eno, nekateri pa na drugo. Ne vem, čigavi dokazi so »edino pravilni«, zato se (oportunistično?) držim pravopisa in atlasa.

V Možnico sva se napotila po gozdni cesti pod razdrtimi pobočji Male Jerebice, katere vrh se vidi že s parkirišča. Čez četrt ure je levo navzdol odcep h koritom Nemčlje ali Možnice in h Klužam (Pot miru), naprej pa usmerjata kažipota Jerebica in Dom Možnica. Odcepov je še več, a tega omenjam, ker bo »nastopal« tudi proti koncu tega zapisa. Na naslednjem ovinku je klopca, s katere je razgled na Koritnico, takoj zatem pa cestna zapornica. Na predvečer pohoda sva se sprehodila po tej cesti do križišča, kjer se desno odcepi pot k Domu Možnica, ker sva vedela, da bo tura dolga in ne bo časa za stranpoti. Bila sva očarana: pravcati grad sredi gozda. Več o tem je napisal že Jani. Ko sva se vračala, sva odkrila bližnjico, ki nama je prišla prav naslednje jutro.
 

Po gozdni cesti sva šla do jase s prežo, tam pa pri prejšnji večer odkritem neoznačenem in slabo opaznem odcepu zavila desno na sicer označeno pot. Ta najprej prečka gozdno cesto, ko pa drugič pride do nje, je treba zaviti levo nanjo, drugače nas čaka že omenjeno veliko presenečenje: gozdni grad. Tako pa sta naju čakali le dve manjši presenečenji: na križišču je zapisana višina 810 m, vendar se nama sploh ni zdelo, da bi bila premagala že 211 m višine, in čeprav sva hodila šele 35 minut, nama je kažipot napovedoval samo še štiri ure. To gre pa hitro! Kljub prepovedi prometa je na križišču parkiral avto, na koncu ceste, onkraj dveh suhih strug, pa še dva. Stopila sva iz gozda in pogled na severno steno Rombona je bil veličasten (slike so vse prej kot take, ker sem slikala z napačno nastavljenim ISO). Nobeno znamenje ne kaže, kam naprej. Kar prav sva uganila: prečkala sva široko suho strugo Možnice na levi in onkraj nje ujela markacije. Čez čas sva jo prečkala še nazaj. Med zmernim vzpenjanjem po gozdu sva naletela na razvalino kamnitega objekta. Naravnost nad njim je razločna pot v zatrep Možnice, a puščica in markacija izrecno usmerjata desno navzgor. Vzpon je postal strmejši in kmalu sva stala pod skalnato steno.

Tu naj bi se začel najtežavnejši del poti. Zavila sva ob steni. Začetek je bil obetaven: perunike, stopnice in klini. Strmino sva premagovala v kratkih ključih. Čedalje večkrat sva stopila iz gozdne sence, spodrsavalo nama je na drobirju in kmalu sva se lahko oprijela prve jeklenice. Čisto nova je, potem je kos manjka, presledku pa sledi stara. Vzpon ni tako zahteven, da ne bi bila mogla opazovati rož: zlatih jabolk, medenik, dišečih salomonovih pečatov. Znova sva se razveselila sence. Vzpenjala sva se po skalah in dosegla s suhim listjem prekrite stopnice, zavarovane z jeklenico. Dosegla sva senčnat travnik, nad katerim sva slutila sedlo. Med travo, robidovjem in koprivami se pot slabše opazi, a posebnih težav nisva imela. Slednjič sva se morala dokončno posloviti od gozdne sence. Pred nama je bila pretežno travnata Planja, nad njo pa Veliki Snežni vrh (Cima Mogenza Grande) in Mali Snežni vrh levo od sedla ter Srednji Vogel (Cima Inese) desno od njega. V travo je vrezana ozka stezica, tu in tam tudi skalnata. Ob njej so se zibale zelene čmerike in pogačice, med travo pa so cvetele jagode, zlatice in še marsikaj.

Zdaj sva začela oprezati za lovsko kočo, saj poleti, ko so pogosti popoldanski nalivi, vsaka streha pride prav. Mihelič v Julijskih Alpah omenja napis na veliki skali, Stritar pa v Gorah nad Sočo trdi, da se koča celo vidi. Po kake četrt ure sva sredi travnika opazila nekakšen razcep. Najina pot je zavila levo. V bližini je bila velika skala. Kdo ve, ali desni krak vodi k lovski koči? Na grušču nama je zoprno drselo. Kmalu sva šla še mimo ene velike skale, a tudi tu ni bilo znamenj o lovski koči. Dobre pol ure nad razcepom sva prisopihala na Jezersko sedlo (Sella del Lago, 1720 m, na kažipotu 1721 m), kamor priteče tudi italijanska pot 653. Iz ene od skal štrli mejni kamen.

Od sedla sva hodila večinoma po italijanski strani; pot je označena z rdečimi črtami, po dobre pol ure pa so se spet pojavile Knafelčeve markacije. Hoja po skalnih policah je bila prijetno vznemirljiva. Seveda sva morala paziti na korak, a ni bilo ne težavno ne posebno nevarno. Ko sva zagledala Jerebico, sva se prekmalu razveselila, saj se je za prvim ovinkom izkazalo, da ne vidiva vrha in da je do tja še daleč. Ob Gorenjem Krivem robu sva se spustila proti najnižji točki med njim in najinim vrhom. Kako je v kopnem, ne vem, a tokrat je kos poti prekrival moker sneg, pod katerim je zijala luknja, ki ji ni bilo videti dna, zato ni bilo ne lahko ne prijetno. K sreči je bilo kratko. Zadnjo strmino so nama »olajšali« alpski kosmatinci, alpske velese, navadni slečniki, brezstebelne lepnice in druge gorske rože, širni razgledi in občutek, da je cilj končno zares blizu. Čez pol ure sva ga pošteno prepotena dosegla.

Na vrhu je vpisna skrinjica z napisi Raibler Seekopf, (Cima del Lago) in (Jerebica), najbrž avstrijskega pisca. Nekoliko stran je poleg majhne kamnite piramide nerodno zbit lesen križ in nekaj umetnih rož. Razgled je bil širen in lep. Na severozahodu se je razkazovala Viševa skupina, pod nama je ležalo Rabeljsko jezero, na vzhodu sta se dvigala Mangart in Jalovec, na jugu Loška stena in Rombon, za Kanin na jugozahodu pa je bilo premalo jasno. Nenadoma je v daljavi zagrmelo. Brž sva pospravila, upajoč, da jo odneseva suha. Mlad nemško govoreči par, ki je prišel gor za nama, je še kar sedel.
 

Hitela sva, kolikor se nama je zdelo še varno, a temni oblaki in grmenje so se naglo bližali. Čez gnili sneg je bilo k sreči dosti laže splezati navzgor kot navzdol, a komaj sva se začela spuščati izpod vrha Gorenjega Krivega roba, so padle prve kaplje. Kar takoj sva se oblekla in ni bilo čisto nič prekmalu. Čeprav sta naju mlada planinca malo pred tem prehitela, tudi onadva zanesljivo nista mogla uiti nevihti. Ulilo se je, grmelo in začela je tolči sodra. Včasih je kar zabolelo ─ toča. Ker ni bilo videti strel, sva upala, da sva samo na robu najhujšega. In res se je začelo svetliti, grmenje se je oddaljevalo, le sodra je še vztrajala. Ko sva skoraj pritekla v gozd in nato na senčnati travnik, je sonce spet grelo, kakor da se ni nič zgodilo. Slekla sva mokro opravo, a v čevljih je cmokalo.
 

Spodaj pri križišču, kjer se odcepi pot k Domu Možnica, sva naletela na skupino otrok, ki so tekmovali v orientaciji, in pozneje še tri. Svoje naloge so jemali sila resno. Nazadnje sva srečala še tršice. Na jasi s prežo sva se odločila pogledati k Velikemu slapu na Možnici, pa sva najprej »zašla«, ker sva smerno tablico razumela narobe: pot naravnost (desna) ni prava, ampak je treba takoj za jaso levo. Kmalu se strmo spusti in pripelje do slikovitih korit. Tam (pri mostu) sva sklenila, da je pametneje odnehati, ker sva bila že utrujena in poznavalci pravijo, da je pot do slapu zahtevna, izpostavljena, priporočajo celo čelado. Upava, da naju bosta slap in naravni most počakala. Nisva se vrnila na jaso s prežo, ampak sva sledila kažipotu za Log pod Mangartom. Mimo z mahom poraščenih kamnitih ograd neznanega namena, čez razbito suho strugo in ob kamnitem zidu sva prišla do kamnite hiške. Desno nazaj kaže kažipot k apnenici, midva pa sva nadaljevala v dotedanji smeri in v nekaj minutah dosegla gozdno cesto pri že omenjenem odcepu h koritom Nemčlje in Klužam. Po desetih urah in pol (čiste hoje gor 4.45 in dol 3.45) sva bila spet pri avtu. V Bovcu so ljudje z lopatami in metlami čistili sodro. Še naslednji dan sva domov grede ob cesti na senčnem kraju videla pravcati zamet.

Jerebica ima vse, kar si lahko želi »navaden« planinec v visokogorju: ničesar preveč in ničesar premalo. Priporočam – ugnezdila se vam bo v srce!