Golaki in Smrekova draga ‒ narobe svet Trnovskega gozda

Čeprav se lani zaradi več razlogov, ki jim je botrovala korona, prvič po dolgih letih nisva udeležila Jazza Cerkno, pa nisva hotela biti prikrajšana še za hribolazenje v Brankovi družbi. Tokrat smo se podali na Golake, najvišje območje Trnovskega gozda. Midva sva se pred mnogimi leti povzpela nanje iznad Predmeje, poti s severa pa nisva poznala. Sicer je na videz nenavadno, da je najzahodnejši vrh Veliki Golak (1480 m) nižji od vzhodnejšega Malega Golaka (1495 m), a imeni ne izvirata iz nadmorske višine. Golak, izkrčeno (golo) območje, je poimenovanje za nekdanji pašnik in na višjem hribu je bila krčevina pač manjša od tiste na nižjem. Že na Zemljevidu logaškega in postojnskega politiškega in šolskega okraja, ki ga je davnega leta 1896 izdal Cesarsko-kraljevi šolski svet logaški, je pisalo tako: Mali Goljak 1496 m in Veliki Goljak 1481 m. Nekateri poznejši atlasi, zemljevidi in celo Enciklopedija Slovenije so stvar žal obrnili, zato je nastala zmeda.

 

Sestali smo se v Cerknem in se skozi Dolenjo Trebušo odpeljali v Gorenjo. Že med vožnjo naju je Branko opozoril na več zanimivosti, zaradi katerih bova morda spet obiskala tiste kraje: podkobilški kamniti most čez Trebuščico, žvepleni izvir pri Gorenji Trebuši (menda še edini v Sloveniji), slap Pršjak in več slikovitih grap. Tu in tam se je pokazal Poldanovec, Branku zelo ljub vrh, za naslednjič najverjetneje tudi naš skupni cilj. V Gorenji Trebuši smo se ustavili pri spomeniku arhitekta Andreja Maligoja, posvečenemu padlim borcem NOV in žrtvam fašizma, naštetim na bronasti podlagi v obliki zemljevida Jugoslavije na betonskem kvadru s plamenicami na vrhu in s Kajuhovimi verzi Lepo je, veš, mama, / lepo je živeti, / toda, za kar sem umrl, / bi hotel še enkrat umreti. Pri hiši 58 se je končal asfalt. Na desni so se dvigali Govci. Na križišču s smerokazi levo navzdol Vojsko in Idrija, nazaj gor Trebuša, desno Lokve smo zavili proti slednjim. Na levi strani grebena izvira Idrijca, na desni Trebuščica, naju je poučil Branko. Tudi na naslednjem križišču (915 m) s planinskimi kažipoti smo zavili desno (Lokve, Partizanska bolnišnica Pavla).

 

Ustavili smo se na Hudem polju (1044 m) in parkirali pri spomeniku Slovenski vojni partizanski bolnici (SVPB) Pavla. Vrh kovinskih drogov je bila zagozdena skala z napisom SVPB »Pavla«, zraven na tleh pa je ležala še ena, na kateri je pisalo Od 1943 do 1945 je v teh gozdovih bolnica »Pavla« s pomočjo domačinov sprejela in zdravila 954 ranjenih partizanov (rdeče črke so že zelo zbledele). Spomenik, delo arhitekta Stanka Kristla, avtorja številnih »pravih« bolnišnic, tudi naše največje, UKC, so odkrili 20. avgusta 1961. Pod bližnjimi drevesi sta miza in klop, na travniku onkraj dreves stoji preža, ob robu gozda pa razpadajoča lesena hiška, krita s salonitkami. Kažipot SVPB Pavla kaže navzdol v gozd.

 

Odpravili smo se po markirani asfaltni cesti, ki teče po skalnatem svetu in je ponekod obdana s škarpo, tu in tam prav mogočno. Ob njej so cveteli zali kobulčki, konjske grive, fuchsovi grinti. Ob makadamskem odcepu desno pod cesto smo poleg znaka za prepoved prometa opazili tablico Območje medveda. Nekaterim markacijam je bila dodana modra črta, znamenje dvonamenskosti poti – tudi za kolesarje. Na razcepu čez 25 minut smo zavili levo (markacija z 1, znakom SPP, rdeča puščica, slab lesen kažipot Tisovec in malo boljši Golaki; modra puščica je kolesarje usmerjala desno, nazaj pa sta kazala kažipot SVPB Pavla in tabla Geopark Idrija). Do tja smo hodili po Sončnem robu. Asfalt se je končal, zapornica pri znaku za prepoved motornega prometa pa je bila dvignjena.

Po dobrem makadamu smo šli le do bližnjega levega ovinka (1240 m), kjer se je desno odcepila gozdna steza proti dve uri oddaljenim Golakom, cesta pa se je nadaljevala proti Vojskemu. Poslej je bilo razen svečnikov komaj kaj rož, zelenja pa obilo. Čedalje bolj gruščnata steza se je spuščala med smrekami, ki jih je »obdelal« lubadar. Kar hitro smo bili na najnižji točki in se začeli vzpenjati. Svet je postajal bolj skalnat. Cvetelo je nekaj malega ciklam in belih kobulnic. Na tleh ležeči staniol je samotnosti gozda navkljub pričal, da tam vendarle hodijo. Na desni je tekla precejšnja grapa, po kateri so ležale velike skale, in bližali smo se skalni steni. Nenavadno se mi je zdelo, da je šipek že rdel, maline pa še ne.

 

Kakih 25 minut od razcepa se je steza obrnila v levo, proč od grape, in navzgor na preval. Potem ko smo se spustili z njega, smo zavili precej desno pa spet levo in čez skalnato grapo; tudi steza je postala skalnata. Na nekem odseku so poščipali malinovje in ga pustili ležati čez pot, zatem je bilo treba preplezati veliko podrto deblo. Po četrt ure smo dosegli novo najvišjo točko, kratek čas hodili po ravnem in prispeli na križišče. Na drevesu na levi je pisalo Vojsko (nazaj), desno so kazali knafelčki, levo rdeča barva na skali. Zavili smo desno na obraščeno skalnato stezico. Površje je bilo kraško, tudi škrapljasto. V ključih smo se dvigali proti grebenu, nadaljevali po njem in čez čas po drugem med pravcatim razkošjem svečnikov in rdečih jerebikovih jagod. Kar precej smo se spustili, po 20 minutah na levem ovinku zagledali na skali slabo berljiv napis Vojsko in puščico nazaj ter se začeli znova močneje vzpenjati. Posijalo je sonce, a ni bilo vroče, ker se je prejšnje dni nekoliko shladilo.

 

Po še nekaj spustih, vzponih in ovinkih smo čez 10 minut prikorakali na naslednje križišče, kjer so bile markacije in puščice, a nobenega imena smeri. Steza, po kateri smo prišli, se je nadaljevala naprej navzdol, levo je zavila slaba, na katere začetku je stal možic (Jani je ugibal, da proti Velikemu Golaku), desno pa dobro markirana naša. Po nekaj korakih smo začeli gristi kolena in skale so bile prikladne stopnice. Vzpenjali smo se med ruševjem, brinjem, smrečicami, jerebikami in gorskimi glavinci. Po dobrih 10 minutah, ko se je svet nekoliko zravnal, smo se ustavili pri skali z napisi PD Ajdovščina, Vojsko, Idrija (puščica nazaj), Koča 50min (puščica naprej), markacije je spremljala 1. Nismo bili čisto gotovi, ampak »sklenili« smo, da smo na Srednjem Golaku (1480 m). Pot dalje je tekla dol in gor po bujno poraščenem grebenu. Čez dobrih 10 minut smo dosegli še en vrh, nato pa po 20 minutah stopili na vrh Malega Golaka z vpisno skrinjico.

 

Kot rečeno, je Mali Golak najvišji v Trnovskem gozdu. Zdaj ga skoraj do vrha prekriva gozd, a z rušjem poraslo skalnato teme omogoča lepe razglede na Kamniške in Julijske Alpe, od Snežnika do Furlanske nižine in do morja, v čistem ozračju pa menda celo do Dolomitov. Pomagali smo si z razgledno ploščo, a zoper mrčasto ozračje in oblake seveda ni delovala. Skale na vrhu so bile popisane s smermi in puščicami: Vojsko in Idrija nazaj, Koča in Čaven naprej.

 

Po počitku smo se po skalnati stezi med ruševjem spustili na drugo stran proti koči. Strmina se je kmalu unesla. Na Senožetini (1429 m) čez 10 minut so bili kažipoti, med njimi desno Iztokova koča pod Golaki 15 min. Nadaljevali smo navzdol v tisto smer, po 20 minutah pristali pri znamenju in tabli Naravnega rezervata Golaki in Smrekova draga ter 5 minut zatem prispeli k Iztokovi koči pod Golaki (1260 m), poimenovani po Ivanu Turšiču - Iztoku (1922‒1944), komandantu 30. divizije, ki je padel med nemško ofenzivo pri Lokvah. Od koče ni razgleda. Pri njej je vpisna skrinjica.

 

 

 

 

Za kočo smo po gozdni cesti, ob kateri smo opazili prvo modro tablico s sliko smučarja in napisom Ne hodi po smučini! (tudi v italijanščini), sestopili na preval Strgarija (okrog 1220 m) s križiščem. Ob njem smo si ogledali tablo Nature 2000 o Trnovskem gozdu ter njegovih ogroženih rastlinskih in živalskih vrstah. Tamkajšnji kažipoti niso omenjali jame Ledenice, ki je bila naš naslednji cilj. Nadaljevali smo desno po cesti. Svet je bil zelo kraški, po gozdu so ležale velike skale, mnoge porasle z mahom. Čeprav so kupi požaganega lesa lepo dišali, me je pogled nanje kar žalostil. V gozdu je ropotalo, sekali so, prehitel nas je velik gozdarski tovornjak. Ob cesti so bile poleg zbledelih knafelčkov markacije Slovenske turnokolesarske poti (STKP). Šli smo mimo skal z napisi M. Golak, Iztok, Lokve ter postali pri kovanem razpelu. Poleg spominske plošče z napisom Tukaj se je, pri nabiranju malin, smrtno ponesrečila Predmejčanka Fanica Velikonja 20.02.1929  07.09.1953 je bila pokojničina slika. Nisem si predstavljala, da je nabiranje malin lahko tako nevarno, potem pa sem našla opis tragičnega dogodka v časopisu Gora iz leta 2007, ko so postavili spominsko znamenje.

Cesta se je kar vlekla, kakega znamenja za Ledenico pa še vedno ni bilo. Končno nas je kamnita plošča Paradana-Strasse Gebaut 1874-1876 2176,5 Meter (to cesto so zgradili Avstrijci za spravilo lesa na solkansko žago; paradana je v gradbeništvu predelna stena) pomirila, da smo na pravi poti, jama je namreč na območju Paradane. Dobre pol ure od Iztokove koče smo prišli do odprte zapornice in kmalu za njo je stal tovornjak, ki nas je prehitel. Še peš smo ga težko obšli, z avtom pa ne bi mogli mimo. Na tamkajšnjem križišču (1228 m) smo zavili levo; na skali je pisalo Lokve. Kamniti robovi so pričali, koliko ožja je bila nekoč cesta. Podpirale so jo škarpe. Začela se je spuščati in pri odcepu ostro levo čez dobrih 5 minut smo le dočakali kažipot Ledenica pri klopcah ter trijezično smerno tablo in še staro leseno, ki sta napovedovali samo še 5 minut do jame. Z zapornico zaprta pot k njej je bila markirana. V vpisni zvezek pri razlagalni tabli, na kateri je neki »duhovitež« vsem figuram narisal lulčke, je bilo vpisanih veliko tujcev ‒ Francozi, Avstrijci, Čehi, Britanci, Belgijci, Litovci, največ pa Italijanov. Spustili smo se po desni izmed treh stez. Na kažipotu pri Iztokovi koči je pisalo Ledena jama, tik pred jamo na enem Velika ledena jama in na drugem Ledenica, v e-katastru jam pa sem izvedela, da se imenuje Velika ledena jama v Paradani. Tudi podatka o globini 858 m in dolžini 7311 m sta iz tega katastra (na tabli sta veliko manjša, na spletu pa se sploh najde vse mogoče). To poševno in stopnjasto brezno s stalnim ledom so raziskali med prvo svetovno vojno, ko je bila pomemben vir ledu in vode za soško fronto. Član vojaške enote, ki se je ukvarjala s tem, je bil tudi pedagog in vsestranski popularizator bivanja in gibanja v naravi drenovec Pavel Kunaver, ki je narisal prvi načrt jame. Funt (455 g) ledu iz nje je bil konec 19. stol. v Egiptu, kamor so ga prodajali prek Italije, vreden toliko kot krava. Domačini so ga prodajali še v 60. letih 20. stoletja, v sušnih poletjih pa je bil tudi vir pitne vode. Danes jo lahko obiščejo samo jamarji. Menda je zaradi toplotnih in rastlinskih obratov svetovna posebnost. Od vhoda (1135 m) oziroma s konca ograjenih stopnic žal ni bilo veliko videti.

 

Vrnili smo se na križišče, zavili levo mimo skale z napisom Zeleni rob in puščico naprej ter se po 10 minutah ustavili pri lovski koči Smrekova draga 1 z bogato zbirko rezbarskih upodobitev ljudi in živali. Pod eno je vrezano E. Čibej 1861-1954. Edmund Čibej je bil zanimiv mož, ki je velik del življenja prebil na Trnovski planoti – učitelj, eden prvih slovenskih smučarjev, ljubitelj gora in gozdov, ki je tudi rezbaril. Ena izmed podob prikazuje dva smučarja; napis 1. Filipov tek 8. 3. 1895 spominja na prvo smučarsko tekmo v tem delu Evrope: s Predmeje v Smrekovo drago in na vrh Malega Golaka. Zmagal je gozdar Filip Kajnradl, »mož impozantne postave in velik zabavljač«; po njem se imenuje tekmovanje, ki ga društvo Gora prireja še dandanes.

 

Ob dobro vzdrževani makadamski cesti so se vrstili obcestni kamni brez napisov, na drevesih pa markacije STKP. Levo pod nami se je začela Smrekova draga, a je sprva zaradi drevja ob cesti še nismo videli, na desni pa so se dvigale skalne stene. Po dobre četrt ure smo le lahko pogledali v približno 140 m globoko kraško kotanjo (najnižja točka je na okrog 1100 m) z rastlinskim obratom: dno in spodnji deli pobočij so bili porasli z ruševjem in smrekami (mnoge so se na žalost sušile), zgornji deli pobočij pa z bukvami. Ker je rastje v njej tako »narobe« razvrščeno, jo Rafko Terpin v svoji novi knjigi Griči imenuje tudi Narobe svet. Na skalni steni ob cesti je bila tablica 121 Slovenske geološke poti in na ovinku kmalu zatem tabla Krajinskega parka Zgornja Idrijca. Po dobre pol ure smo se znova znašli na že znanem razcepu in stopili na asfalt, ki nas je v 25 minutah pripeljal k avtu.

 

Trnovski gozd z najvišjim vrhom, ki ni Veliki Golak, ampak je Mali, in drago, v kateri se rastlinstvo ne drži običajnega reda, je res nekakšen narobe svet, vendar je bil nam trem precej všeč. Tudi zaradi obilice zelenja in miru, saj ves dan nismo srečali niti deset ljudi.

Po poti XIV. divizije – stranpoti med 17. in 18. etapo

Ko so Nemci 20. februarja po odhodu divizije pregledovali kozjaške kmetije, so našli večino odloženih ranjencev. Nanje so v največ primerih namignili kar domači, ki bi jih bili morali skrivati in skrbeti zanje. Najdene, ki so lahko sami hodili, so Nemci peš odgnali proti Dobrni, druge pa brez usmiljenja pobili. »V Dobrni je šel na pustno nedeljo brž glas o zajetih banditih, ki jih vodijo z Brdc na žandarmerijsko postajo. Kar precej radovednežev je prišlo na plano, kljub snegu in mrazu. Naredili so cel špalir ob glavni cesti, nemočne partizane pa zmerjali in jih vse opljuvali. Potem so vso skupino ujetnikov pred občinsko hišo še nekajkrat prefotografirali tako policisti kot tržani, preden so jih zaprli,« je zapisal Milan Guček v Pekočem snegu, 2. delu knjige Šercerjeva brigada (Partizanska knjiga, Ljubljana, 1984, str. 252 in 253).

 

Pred 18. etapo sva 14. septembra namenila poseben dan obiskom več pomnikov, povezanih s prebojem divizije pri Srednjem Doliču ter z izdanimi in pobitimi ranjenci pri okoliških kmetih. Obiskala sva tudi domačijo Vrhovnik, kjer je bil skrit moj ranjeni oče Marjan Založnik, šercerjevec, ki je kljub izdaji vojno s precej sreče preživel.

 

Iz Pake pri Velenju sva se peljala proti Domu na Paškem Kozjaku in pod njim na križišču na slemenu zavila desno navzdol proti Dobrni. Na ostrem desnem ovinku sva sledila kažipotu k Skodovniku in parkirala pri opuščenem kamnolomu (S 46.379449, V 15.199065). Najin prvi cilj je bila Skodovnikova domačija. Ko sva se vzpenjala po gozdni cesti, sva srečala starejšega možaka in ga vprašala za pot. Kakšno naključje: bil je Jože Mešl, po domače Skodovnikov. Čeprav je bil namenjen v nasprotno smer s tehtnim načrtom »sitnost ven strest«, se je nemudoma obrnil in naju pospremil do svojega doma 10 minut nad kamnolomom. Na njegovi stari hiši (Strmec nad Dobrno 18)  je marmorna plošča, posvečena partizanu XIV. divizije, ki je 16. februarja 1944 padel »v tej okolici«. No, gospodar je povedal takole: »V štali je bil, pol so ga pa poknli.« Pokopali so ga pod neko jablano in kasneje prekopali na Brdce. Kar dolgo sva se zadržala, saj nama je razkazal še po starem obnovljeno notranjščino hiše; dobil je tudi priznanje za ohranjanje stavbne dediščine.

 

 

 

 

 

 

Od Skodovnika sva odšla po stezi pod domačijo in po zaraščenem kolovozu v gozd, iz njega pa se povzpela na strmo plazovito pobočje. Nad plazom sva po travnati polici prispela do nekaj hiš. Najin naslednji cilj je bila 20 minut oddaljena domačija Slopník ali Slapnik, kakor je pisalo na tamkajšnji tabli (Grobelnik, Strmec nad Dobrno 15). Na hiši je enaka plošča kot pri Skodovniku, le da spominja na dva padla borca Štirinajste. Domači so nama odprli električnega pastirja, da sva se odpravila k bližnjemu sosedu kar čez travnik, saj bi bilo po cesti treba daleč naokrog.

 

Pri Papežu (Javornik, Strmec nad Dobrno 14) je bila spominska plošča, popolnoma enaka kot pri Slopniku, nekoč na stari hiši, je povedal gospodar. Odkar so si mladi zgradili nov dom, pa so ploščo prestavili tja nad zunanje stopnišče. Iz izkušenj veva, da ne ravnajo povsod tako, ampak po gradbenih posegih plošče pogosto »izginejo«. Ko sva se poslovila, se čuvaj Črt kar ni mogel ločiti od naju in gospodar je pravilno uganil, da zato, ker se naju je še držal vonj psov s prejšnjih dveh domačij.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od Papeža sva se spustila po dovozni cesti na asfaltno, se povzpela desno po njej ter pri razpelu in smernih tablicah zavila levo na makadam proti Maršnaku (Grušovnik, Strmec nad Dobrno 10), kamor sva prišla v kakih 10 minutah. Tudi na tej hiši je plošča, posvečena 16. februarja 1944 padlemu partizanu Štirinajste. V nasprotju s prejšnjimi tremi domačijami ni bilo nikogar doma in celo pasja uta je bila prazna.

Vrnila sva se na glavno cesto in od odcepa proti Papežu še nadaljevala navzdol do odcepa desno, označenega s smerno tablico Domačija Vrhovnik h.š. 9. Polastil se me je nemir. Na dotedanjih spominskih ploščah ni bilo imen in o žrtvah v resnici nisva vedela ničesar, zdaj pa sva se bližala domačiji, kjer se je skrival ranjenec Marko – moj oče. V četrt ure sva mimo gospodarskega poslopja, ki je najbrž drugačno, kot je bilo v tistih hudih dneh, prišla do Vrhovnikove hiše (Mešl, Strmec nad Dobrno 9) in spregovorila nekaj besed z gospodarjem. Tam ni spominske plošče (»Ne, pri nas pa ne.«), saj so izdana partizana Marka in Branka Nemci k sreči odpeljali živa.*

 

 

V dobre pol ure sva se vrnila k avtu, toda ne brez zapletov: Skodovnikov pes, velik, a še zelo otročji, se je tako zaganjal vame, da me je zvrnil na tla. V načrtu sva imela še dva spomenika, povezana s štirimi bataljoni, ki so se pri Doliču prebili iz nemškega obroča. Najprej sva se spustila nazaj v dolino Pake in se ob reki zapeljala v Srednji Dolič. Tam sva obiskala spomenik preboju dela XIV. divizije na Pohorje (S 46.412615, V 15.242396), do katerega vodi stopnišče v objemu cipres. Te enote so Nemci napadli samo še po izdaji nad domačijo Kuzman, nato so se lotili tistih, ki so se čez Basališče umaknile nazaj na Brdce nad Dobrno. Zato sva se odpeljala še do naselja z nenavadnim imenom Paka – del in parkirala pri hiši 85 (Ramšak, po domače Požeg). Nad njo sva se povzpela čez strm pašnik k ograjenemu spomeniku (S 46.427387, V 15.250840; ograja je žal podrta), posvečenemu 12 padlim borcem. Še en spomenik, ki je povezan s temi dogodki in spominja na 13 borcev XIV. in 24 borcev XVII. divizije, pa sva obiskala že maja 2021 na Šaleški planinski poti nad Ramšakom (Kozjak 10).

* Marjan Založnik - Marko je bil kljub še ne dopolnjenim 18 letom politični komisar 1. čete 2. (Modrasovega) bataljona Šercerjeve brigade. Ko je bil del šercerjevcev poslan na pomoč Tomšičevi brigadi, ki je branila položaje pri lindeškem gradu, je bil 15. februarja v minometnem ognju hudo ranjen v glavo in ramo. Izgubil je zavest in ko so partizani krenili proti Paškemu Kozjaku, so ga soborci odnesli s seboj na nosilih. Med bojem za prehod čez cesto pri Srednjem Doliču 18. februarja se je po treh dneh globoke kome »čudežno« prebudil. Ko se je divizija umaknila in se naslednji dan odločila kreniti proti Graški gori, se je prej razbremenila ranjencev. Marka, ki še ni mogel hoditi, in še mlajšega Branka Raosa iz Dalmatinske zagore, ki si je v Lindeku zlomil stegnenico, so pustili pri Vrhovniku nad Parožem. »Domači pri Vrhovniku so zraven ograde, kjer je bila svinja z mladiči odgrnili gnoj in na tla razprostrli šotorko. Nanjo sta se vlegla Marko in Branko podolž, tako da sta imela glavi pri leseni ograji ograde in je Marko ležal na zunanji strani tik kanala, kamor se je stekala scalnina iz staje za goved. Potem so ju pokrili z drugo šotorko, na glavo so jima nasuli suhega listja, od vratu navzdol pa ju zagrnili z gnojem. Ob slovesu so jima pustili soborci vsakemu po eno ročno bombo paradajzarico.«¹ Že naslednji dan so se na kmetiji oglasili Nemci. »Na pustno nedeljo je skupina esesovcev na Vrhovnikovem gumnu z železnimi ošiljenimi drogovi pretaknila vse kupe sena in slame in niso našli ničesar. Potem so prišli v hlev. Tudi tu so pričeli žokati in iskati in gestapovec, ki je vodil preiskavo, se je na široko ukoračil prav poleg Markove glave in v takšni gospodovalni drži čakal, kako se bo končalo, ko so imeli v »delu« jasli in velik kup gnoja sredi štale. Marko je dobro videl, kako je od vznemirjenosti gestapovec trzal z desno nogo. Vendar, odkrili ju niso.«² Šele po tej dramatični izkušnji si je Marko strgal z rokavov svoje komisarske znake. »Domači so skrbeli, da nista bila preveč lačna – ob vsaki molži sta dobila toplega mleka in enkrat na dan tudi krompirjevo juho. Ker ni imel nihče od njiju odprtih ran, ju tudi prevezovati ni bilo potrebno. Četrtega dne pa ni bilo ob uri za molžo nikogar v štalo. Marko in Branko sta menila, da sta morda izgubila občutek za čas in sta odgrnjenih glav čakala, kdaj bo kdo prišel. Branko je še miril nestrpnega Marka, češ bodo že prišli. Naenkrat zunaj trdi in odrezavi koraki in preden sta sploh utegnila kaj misliti in pomisliti, kdo bi to bil in kaj to je in kaj se godi, je stal nad njima esesovec z naperjeno brzostrelko – Hände hoch! – Nič nista dala rok v zrak, ampak je esesovec strgal šotorsko krilo z njiju do pasu. Marko je nato sam vstal, Branka pa so potegnili na sredo hleva in ga privlekli za Markom na plano. Z esesovcem in njegovo patruljo je bil zunaj tudi uniformirani tajnik občine Dobrna, Slovenec. Ta je prevajal povelja in tudi sodeloval v akciji. Z esesovci je bil gospodarjev sin Polde, ki mu je vodja patrulje ponudil cigareto in jo je potem z rahlim posmehom kadil. Nekdo je esesovce pripeljal v hlev ...«³ Seveda so oba preiskali, na srečo površno, zato pri Marku niso našli komisarskih znakov. Za hojo nesposobnega Branka so naložili na domače samotežne sani, Marka pa le zvezali in se peš napotili v Dobrno. Tam ju je za čuda brez pritiskov in pripomb zaslišal le občinski tajnik. Čez dva dni so ju prek Celja odpeljali, tako kot vse zajete borce XIV. divizije, v mariborske zapore. Branku je po ozdravitvi uspelo pobegniti, Marka pa so poslali v taborišče v Mühlberg v Nemčiji, kjer so z vojnimi ujetniki ravnali v glavnem v skladu z mednarodnimi pravili. Tam je tudi dočakal konec vojne. Vmes je enkrat pobegnil, a so ga na Češkem prijeli in vrnili v Mühlberg.

¹ Milan Guček: Šercerjeva brigada, 2. del: Pekoči sneg (Partizanska knjiga, Ljubljana, 1984), str. 250.

² Prav tam.

³ Prav tam, str. 319 in 320.