Dom Valentina Staniča – tretji dan: vrnitev čez Pekel v Kot

Deževati je nehalo še prej, kot so napovedali, in ob pol devetih smo bil nared za sestop čez Pekel v Kot (po kažipotu za nas neverjetne 3 ure). Poslovili smo se od Staničevega doma, pred katerim se je po mokri travi sprehajala planinska kavka. Julijski maki so povešali glavice, težke od mokrote, mi pa smo se odpravili z dvignjenimi glavami, še ne misleč na naporno pot. Sredi sivine kamenja in skal je Tomaževo ostro oko opazilo belke skoraj enakih barv kot okolica, da sem jih še z največjo povečavo komaj izsledila s fotoaparatom. Bolj opazne so bile sicer redke, a barvite rože; posebno so nas navdušili sieberjevi repuši. Skale so bile mokre od dežja, vendar ni drselo, ker so bile dovolj grobe. Megla se je pretakala med vrhovi, da je bil prizor skoraj vsako minuto drugačen. Obhodili smo manjše snežišče, na robu nad njim pa je ležala kamnita kamela.

 

Po dobrih 50 minutah smo ob veliki kotanji Pekel prišli do kažipotov (2097 m) nazaj Dom Valentina Staniča 45min, desno Rjavina 1h 30min (znak za zelo zahtevno pot), naprej Kot 2h 30 min (znak za zahtevno pot). Pojavljati se je začelo ruševje. Pod Spodnjo Vrbanovo špico, ki je bila od zgoraj sploh v primerjavi z Visoko videti precej manjša, smo spoznali, da je kar mogočna, njena stena pa zelo slikovita. Čez četrt ure smo pod potjo bolj po naključju (no, spet s Tomaževimi očmi – zdaj je tudi on postal pozoren na spomenike) zagledali spominsko ploščo: Tu se je 16. IV. 1924 ponesrečil / LENARČIČ ANTE / maturant / Ljubljenemu tovarišu / postavili v spomin / Preporodaši. Po Malešiču je 18-letnemu gimnazijskemu abiturientu iz Ljubljane, ki se je s petimi mladimi skalaši vzpenjal s krpljami in derezami po snegu in ledu proti Staničevi koči, priletel v čelo kamen. Po zdrsu se fant ni več zavedel in je še isti večer umrl v jeseniški bolnišnici.

Minuto pod spominsko ploščo se je levo odcepila s kažipotom in napisom na skali označena zelo zahtevna pot na Vrbanovi špici. Na tem razpotju (1988 m) je bil tudi kažipot za nas: naprej Kot 2h 15min (znak za zahtevno pot). Kljub megli smo v daljavi zagledali gamsa, ki sta tekla po melišču. Kadar se je megla umaknila, se je daleč spredaj že pokazala dolina. Čez 20 minut smo zagledali »kljun« Ladje, po katerem se gora imenuje. Ob njej smo se v dobre četrt ure spustili k mogočnemu balvanu, imenovanemu Debeli kamen. Pod njim smo se pretikali skozi ruševje. Že je prevladoval grušč, ki je bil precej manj prijeten za hojo kot grobe skale.

 

 

 

 

 

Sestopili smo v dolino in pred velikim snežiščem zavili ostro levo. Od tam je bil še lepši pogled na Ladjo, čeprav »kljun« ni bil več tako izrazit. Začelo je deževati. Desno pod nami je tekla velika hudourniška struga in 35 minut pod Debelim kamnom smo se spustili vanjo. Med spustom smo morali malo poplezati ob jeklenici, po kakih 20 minutah pa smo se povzpeli na drugo stran in strugo zapustili. Spuščali smo se skozi gozd, bolj grmovje, in v presledkih med njim videvali v dolini belo suho strugo hudourniškega potoka Kotarica. Plezali smo čez precejšnje skale in prestopali mogočne korenine. Zaradi dežja je bilo vse zelo spolzko, sploh ker so bile skale že zlizane. Tomaževa pomoč in potrpljenje sta mi prišla zelo prav. Ob neki taki drsalnici čez slabe pol ure je tičal celo klin, kmalu za njim so se pojavile jeklenice. Nehalo je deževati.

 

Jeklenic je bilo čez pol ure konec. Kmalu zatem smo stopili na plano in zagledali neoznačeno pot na Macesnovec. Sestopili smo do stičišča z njo ter se po slabih 10 minutah ustavili pri studencu (1340 m) z napisom DRŽI ČISTOČO in z dobro vodo. Brž za njim nas je spet čakala jeklenica. Po gozdu smo sestopali v strmih skalnatih ključih. Gladke skalne plošče po kakih 35 minutah bi bili težko zmogli brez jeklenic in stopnih klinov. Levo pod nami je šumela Kotarica in kjer je bilo kaj vode, je bila lepo zelena. Po dobrih 20 minutah smo prečkali poraščeno gruščnato strugo in dobre četrt ure zatem se je svet končno zravnal. Čez četrt ure smo se na kratko odpočili v suhi strugi Kotarice, ki je nanosila grušč v dolgo »klop« kot nalašč za posedanje.

 

Takoj po počitku smo se znašli na obračališču, kjer se je končala gozdna cesta. Tam sta bila drvarsko delovišče in odcep na Lengarjevo glavo. Čez 5 minut smo šli mimo Lengarjevega rovta, kjer je traktorist obračal seno, neki moški pa je preizkušal dron. Po kažipotu ob gozdni cesti (950 m) naj bi bilo nazaj do Staničevega doma 4 ure (za nas čiste hoje navzdol 5.15). Ob cesti je ležalo nekaj podrtih dreves, večinoma že starih, le nekaj jih je na prerezu kazalo svež les. Toda cesta je bila vzorno očiščena in ni bilo videti razlogov za zaprtje (na Kosmačevem prevalu, kjer smo pred dvema dnevoma parkirali, je bil prehod prepovedan celo za pešce, ampak po telefonu so nama pri Turističnem društvu Dovje-Mojstrana rekli, da je cesta za pešce načeloma prehodna).

 

Čez kakih 50 minut smo pri stebričku, ki našteva, česa vsega tam ne smemo početi, zapustili Triglavski narodni park. Ciklame in močvirski osati so seveda veselo cveteli na obeh straneh meje. Že blizu glavne ceste pa smo naleteli na veliko razdejanje, a le ob gozdni cesti, ne na njej. Ko smo se čez četrt ure utrujeni razveselili avta na Kosmačevem prevalu, je bil znak za prepoved umaknjen na rob ceste. Toda na spletni strani PZS je še danes opozorilo: »Dostop do koče po gozdni cesti iz doline Kot do nedaljnega ni možen, saj je zaradi vetroloma na cesti veliko podrtega drevja.« Zaradi izkušenj s takim »obveščanjem« marsikdo opozoril ne jemlje resno, tudi ko bi jih res moral.

Na Debelo peč iz Krme

Na Debeli peči sva že bila tik pred začetkom tega spletnega dnevnika po najbrž najobičajnejši poti z Lipance, Jani pa je predlani začel na planini Klek. Tokrat sva se odločila za daljšo in zahtevnejšo pot iz Krme. Cesto proti Kranjski Gori sva zapustila pri smerokazih za Vrata, planinski muzej in Mojstrano (pred Dovjim) ter se po mostu čez Savo Dolinko odpeljala v Mojstrano. Sledila sva kažipotom Radovna, Kot in Krma po zelo ozki asfaltni cesti skozi vas. Na Kosmačevem prevalu se desno odcepi gozdna cesta v Kot, midva pa sva nadaljevala po asfaltni proti Krmi in jo zapustila pri kažipotu desno h Kovinarski koči. Ozka asfaltna cesta pelje skozi Zgornjo Radovno mimo Pocarjeve domačije. Na koncu sva zavila desno na makadam. V Kovinarski koči so bili že pokonci in danska družina se je vkrcavala v avto. Mimo planine Spodnja Krma Agrarne skupnosti Zasip (Zasipske planine) sva se pripeljala na parkirišče. Tudi tam je parkiralo precej avtomobilov (poleg naših še nemških, danskih, slovaških) in kar nekaj planincev je spalo v spalnih vrečah na prostem. Od tu se večina vzpne na Triglav. Kmalu sva spoznala, da sva se ustavila prehitro, saj je 10 minut naprej še eno parkirišče, a nič ne de – saj sva prišla hodit. Kakih 50 m pred drugim parkiriščem je odcep levo, označen s kažipotom Bl. koča – Lipanca in dodatkom 3.20 h.

 

 

Pot se na začetku pretika med nizkim drevjem, ruševjem in golimi vrbami, od številnih vrst cvetja pa naj omenim le dlakavi sleč, ki naju je v velikih množinah spremljal ves dan. Zelo kmalu pa se postavi pokonci in strmina le redko popusti. Vzpenjala sva se ob grapi, v kateri je šumela voda, ki je tekla izpod talečega se snega (ledu). Kjer se grapa stisne med dve visoki skali, pot zavije desno pod steno, na katero je pritrjena plošča z napisom Pot zgradilo Planinsko društvo Javornik 1952 ob petletnici svojega obstoja. Razčlenjena je z visokimi »stopnicami«, včasih kar previsokimi za (moj) korak. Ko doseže steno naslednjič, zavije levo. Tam sta dva klina, nekoliko više pod zasilno klopco v plitvi skalni vdolbini pa še eden. Na skali piše 1200 m. Sledijo dolge stopnice, zavarovane z jeklenico. Nekaj časa sva vijugala med meliščem na desni in grapo na levi, dokler grape končno nisva prečkala – najprej ožji stranski rokav, nato široko glavno strugo. Tam so naju zbegale oznake: levo navzdol kaže puščica in niže v tisti smeri je na skali rdeča črta, druga črta pa naju je vabila naravnost proti strugi. Obe poti sta pravi; prva teče bolj naokoli, zato ni tako strma, druga pa naravnost navzdol. Odločila sva se za prvo (je tudi bolj uhojena). Potem ko sva prestopila še en ožji stranski rokav, sva se dalje vzpenjala po listnatem gozdu.

 

V strmih ključih se človek kar spoti, zato sva bila zadovoljna, da pot teče po osojni strani Krme, sploh ker je bilo med čedalje nižjimi listavci vedno več macesnov in ruševja. Ko sva spet dosegla skalne stene, pa je sonce pogledalo čez rob in nama svetilo v oči. Prišla sva na razpotje; oba kraka tečeta ob steni: desni ni označen, levi pa je in varuje ga jeklenica. Povzpela sva se po njem in skalni rogelj, ki sva ga že dalj časa opazovala, je bil natanko nad nama. Zadnji klin je izpuljen in jeklenica zvita visi ob steni. Nad zavarovanim odsekom sva vstopila med redke macesne. Sledilo je prijetno presenečenje: znašla sva se pod zares slikovito steno, ki ji Mihelič reče galerije. Onkraj gruščnatega jezika se pot spet pretika med ruševjem in macesni in pripelje do skale z napisom 1800 M, nato pa do razcepa: desno se pride na Lipanski vrh in Mrežce, naprej (levo) na Brdo in Debelo peč, po obeh pa seveda tudi na Lipanco. Kmalu sva stala na Lipanskih vratih (1898 m), prevalu  med Brdom in Lipanskim vrhom.

 

 

S prevala sva že videla svoj vmesni cilj, Brdo (tako piše na kažipotih in skalah, na zemljevidu in pri Miheliču pa Brda). Na dveh označenih razcepih sva zavila levo navzgor. Na ramo tik pod vrhom priteče nekaj, kar bi lahko bilo neoznačena lovska pot od Kovinarske koče (najina pot je edini označeni stranski izhod iz Krme, drugi so skozi zatrep). Z vrha (po zemljevidu 2008 m, napis na skali in Mihelič pa pravita 2009 m) z žigom je širok razgled, tudi na Triglav iz zame nekoliko nenavadnega zornega kota. Nekateri menijo, da je razgled od tu celo lepši kot z Debele peči. To sva imela kot na dlani, videla pa sva tudi Kovinarsko kočo. Nisva se dosti mudila. Po drugi strani Brda sva kmalu prišla na majhno uravnavo z razcepom in zavila levo proti Debeli peči. Po kamniti in koreninasti potki sva se prebijala skozi ruševje pa tudi vsakovrstnega cvetja ni manjkalo. Med skalami, razmetanimi po travniku (na nekaterih so označene smeri), sva dosegla odcep desno na Okroglež; kažipot je že dolgo podrt. Pot vijuga gor in dol po kamnitem svetu, nato pa se pošteno vzpne. Na vrhu Debele peči (2014 m) je skrinjica z vpisno knjigo. Dohitela naju je mladenka v mini krilcu (a primerno obuta) in na ves glas v tujem jeziku vzpodbujala družino, ki je zaostajala za njo. Medtem ko sva pasla oči na razgledih, je radioamater, ki je okoli sebe razpostavil anteno in svoje »škatle«, napenjal predvsem ušesa. Zdelo se je, da nas sploh ne vidi. Ko mu je končno uspelo vzpostaviti zvezo in je bilo slišati »Roger«, se je razgovoril najprej po radiu, nato pa je še nama, ko sva že odhajala, pomahal in zaklical »Srečno!«

 

Dol grede sva opazila posebno lep rožni koren z rdečimi cveti, ki je gor grede ušel najinemu pogledu, galerije so bile v popoldanskem soncu še lepše kot zjutraj in tudi sicer je bilo vračanje po isti poti (samo da tokrat ne čez Brdo, ampak pod njim) vse prej kot dolgočasno, le vroče nama je bilo neznansko, saj pobočje seveda ne more biti ves dan na senčni strani. Od spodaj sva se občudujoče ozirala na prehojeno pot. Poti pravzaprav ni videti in to je bil glavni razlog najinega občudovanja. Občudovala sva sebe, da sva zmogla (del poti je na zemljevidu označen s pikčasto črto, čeprav v resnici ni tehnično zahtevna, samo precejšnjo previdnost terja), in še bolj tiste, ki so sila strmo in na videz nedostopno smer speljali tako spretno, da sva opravila brez nevarnosti; niti napor ni bil prehud, le malo bolj počasi nama je šlo (čiste hoje 4 ure in četrt gor, 3 in četrt dol). Kljub temu pa opisano pot (zelo!) priporočam samo v suhem vremenu.

 

Zdaj odhajava na dopust in čeprav bodo imeli na njem svoje mesto tudi hribi, ne bodo slovenski, tako da se znova oglasim šele čez kak mesec. Prijetne počitnice!

Požar in Lengarjeva glava

Za prvo oktobrsko soboto je Jani izbral greben med Vrati in Kotom, ki se začne z Mlinaricami in konča Pri turnih, oziroma dva vrhova v njem: Požar (1543 m) in Lengarjevo glavo (1498 m).

Odpeljala sva se proti Kranjski Gori in pred Dovjim zapustila glavno cesto levo proti Mojstrani (tudi Vratom, Kotu in Krmi). Tudi v Mojstrani sva se držala levo. Na Kosmačevem prevalu (844 m) naju je pričakalo več kažipotov, med njimi lesen z napisi Kot, Staničeva koča in Triglav, ki je kazal desno z asfaltne ceste na gozdno. Z obvestilnega stebrička sva izvedela, da sva na območju medveda. Zavila sva torej desno in čez 3 km pripeljala na razcep; ob levem kraku navzdol je bilo manjše parkirišče, midva pa sva nadaljevala po desnem, označenem z markacijo in puščico. Čez dober kilometer sva prispela na parkirišče poleg Lengarjevega rovta (okrog 1000 m) v dolini Kot. Rovt obkrožajo prelepi vrhovi, a zjutraj je bil za dobro fotografijo prevelik kontrast med senco in soncem.

 

Podala sva se na markirano pot proti Triglavu, označeno tudi s kažipotom Dom Valentina Staniča 4h, Kredarica 5h. Na bližnjem obračališču se je nadaljevala naravnost naprej čez hudourniško strugo Kotarice, midva pa sva se namenila poiskati neoznačeno stezico v desno. Ker je bila na začetku skrita v grmovju, bi jo bila težko našla, če naju ne bi bila nanjo opozorila dva možička. Ko sva stopala po njej ob desni strani hudournika, so se nama onkraj struge pokazali Macesnovec, Luknja peč, Dimniki in Rjavina. Prav kmalu se je desno odcepila lovska stezica. Zavila sva nanjo in brž za odcepom naju je pozdravil možic. Stezica je bila razločna, dokler se je vzpenjala med ščavjem, potem pa ne več, ker jo je pokrivalo suho listje. Pripeljala naju je do Biščkovega studenca (imenuje se po bližnji kmetiji) in zakoračila sva ob njem navzgor. Vodo sva bolj slišala kot videla, saj je je med kamni, poraščenimi z zelenim mahom, mezelo komaj kaj.

 

Po 20 minutah sva zavila levo čez strugo. Pomagali so nama možici. V ključih sva hitro pridobivala višino. Sčasoma se je gozd razredčil in na travnatem pobočju je stezica spet postala razločnejša. Rož ni bilo več, zato je bil zapoznel resasti sviščevec še bolj opazen. Macesni so šele začenjali rumeneti. Čedalje več je bilo ruševja. Prej naštete gore onstran Kotarice so bile še vedno v senci, pred nama pa sta se sončili Požgana in Rušnata Mlinarica. Na kamnito-peščeno-zemljato stezico se je povešala trava. Končno je izza Macesnovca posijalo sonce. Po čedalje krajših ključih sva čez pol ure pri jesensko žareči bukvi, ki se je objemala s še precej zelenim macesnom, dosegla nekakšen pomol. Zavila sva ostro levo, se še vedno v ključih vzpenjala dalje in pri krivem macesnu spet vstopila v gozd. Na lovski stezici je bilo več očitnih znakov nadelave in drugačne skrbi zanjo, a čeznjo je ležalo tudi nekaj dreves, nekaterih zelo debelih, da jih je bilo kar težko prelesti.

Do grapice, ki sva jo prečkala čez 20 minut, so bili ključi zelo kratki, odtlej pa je steza lep čas tekla proti desni. Hoja po pravcatih zametih suhega listja je bila sitna, sploh ker je bilo pobočje zelo strmo. Omenjena dolga prečnica v desno naju je pripeljala na kamnito pobočje, poraslo s travo, in se na drugi strani nadaljevala po redkejšem gozdu. Na koncu, preden se je steza obrnila levo okrog pobočja, sva pod seboj zagledala Kot, izmed hribov na desni pa se je izvila dolina Radovne. Nekoliko sva se spustila še čez eno (travnato) grapo, se povzpela po gozdu in po dobrih 20 minutah dosegla stranski greben. Na desni se je rahlo dvigal ruševnat razgledni pomol, s katerega sva še lepše videla Kot (tudi Lengarjev rovt) in dolino Radovne, Mlinarice, pokazal pa se je tudi glavni greben, na katerega sva se namenila (Požar, Lengarjeva glava, Predelov vrh, Črna gora in konec Pri turnih).

Z razgledišča sva se vrnila na pot in nadaljevala desno pod grebenom, pri možicu pred meliščem pa se obrnila levo nazaj k njemu. Vijugala sva po njem in čeprav Mihelič svari, da se steza bolj ali manj izgubi, je bila še vedno dovolj razločna. Ko sva stopila iz gozda na sonce, je zadišalo po posušenih zeliščih in listavci so žareli v jesenskih barvah. Po desetih serpentinah po grebenu se je začelo prečenje v desno. Rahlo sva se vzpenjala med macesni, ki so že začenjali rumeneti. Steza je bila tako ozka, da naju je tu in tam kak grm skoraj zrinil z nje. Že čisto pod skalami sva prečkala melišče, tam zgoraj že skoraj popolnoma zaraščeno s travo. Na ključnih mestih so stali možici.

Po 20 minutah sva dosegla glavni greben in tudi tam naju je pričakal možic. Grebenska steza je vodila levo proti Mlinaricam, najina smer pa je bila desna. Že nekaj časa nama je bilo prav vroče, a na grebenu je zavel mrzel veter. Prej kot v 10 minutah sva stala na Požaru. Vrh je bil označen s kamnito »piramido«. Z njega se nama je odprl imeniten razgled na vrhove kar nad petimi dolinami: Vrati, Za Cmirom, Kotom, Krmo in Radovno.

 

S Požara pa naprej po grebenu. Skozi ruševje sva se strmo vzpenjala po nič kaj sprehajalni stezici in v pol ure dosegla vrh Lengarjeve glave. Razgled je bil podoben kot s Požara, se pravi navdušujoč. Za nama je prišla na vrh gospa, ki sva jo zjutraj prehitela, ko je šla proti parkirišču. Parkirala je ob vznožju Črne gore in ker se je namenila prehoditi ves greben, je morala najprej pešačiti od avta do Lengarjevega rovta. Preden naju je dohitela, je bila že na Mlinarici; poročala je, da je vzpon nanjo zahteven. Skrbela jo je orientacija na koncu grebena, okrog Bivaka na Črni gori, pod katero jo je čakal avto. Naslednjič pojdeva po grebenu z one strani in cilj bo spet Lengarjeva glava, sva sklenila. Tokrat pa sva še malo posedela na razglednem »balkonu« in se vrnila po poti vzpona.

Med vračanjem z Lengarjeve glave se nama je zdelo, da slišiva Peričnik na drugi strani Vrat, videla pa ga nisva. Srečala sva mlad par, ki se je veselil lepega dne in Požara. Res sta se imela česa veseliti! Ko sva čez Biščkov studenec sestopila z lovske stezice na stezo ob hudourniški strugi, nisva zavila levo proti obračališču, ampak sva šla najprej desno gledat, kje naj bi bila lovska koča, označena na planinski karti Triglav. Ker nisva našla ničesar, sva se vrnila do lovske steze in onkraj nje (tam kjer je lovska koča narisana na spletnem zemljevidu Pešpoti.si, kakor sva ugotovila pozneje) odkrila štirioglato izravnano zemljišče, na katerem je nekoč zanesljivo stal vsaj deloma zidan objekt, ki so ga očitno podrli. Od njega so ostali le še del temeljev, domnevno del strelovoda, deščica in opeka. Če ne štejem te kratke stranpoti, sva za vrnitev potrebovala dve uri. S soncem obsijan je bil Lengarjev rovt dosti prijaznejši kot zjutraj.

Po sedmih urah prijetne hoje, jesenskih barv in lepih razgledov sva se popolnoma strinjala z Ladom Brišarjem, ki se na spletu huduje nad trditvijo iz nekega vodnika, da so »vrhovi tega grebena planinsko popolnoma nepomembni«. Kaj pa še!